VSM Sodba II Kp 25196/2019

I. Pritožbi okrožnega državnega tožilca se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolžencu izrečena denarna kazen zviša in se mu izreče 150 (stopetdeset) dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar skupaj znaša 3.000,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba okrožnega državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse za pritožbeni postopek.

1Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega P.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen šest mesecev zapora in denarno kazen petdeset dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar skupaj znaša 1.000,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo prisilno izterjala. Če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestajanja pripora od 10.24 ure 18. 5. 2019 dalje. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let, pri čemer se čas, prebit v priporu in zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, iz moralnih razlogov pa na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo mobilni telefon tudi tujcu A. S.. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen sedem mesecev zapora in denarno kazen stopetdeset dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar skupaj znaša 3.000,00 EUR ter stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas petih let.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Po mnenju državnega tožilca je sodišče prve stopnje pri odmeri kazenske sankcije nepravilno ovrednotilo ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine na strani obdolženca, zaradi česar sta mu bili izrečeni prenizki zaporna in denarna kazen, stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije pa za prekratko časovno obdobje. Navaja, da je bil med tožilstvom, obdolžencem in zagovornikom pred predobravnavnim narokom sklenjen ustni dogovor, da bo v primeru priznanja krivde tožilec za obdolženca predlagal zgolj minimalno kazen sedem mesecev zapora, denarno kazen v višini 3.000,00 EUR ter izgon tujca za dobo petih let. Obdolženec in zagovornik sta se s tem strinjala, v zaključni besedi pa kljub dogovoru pričela navajati in pojasnjevati dodatne razloge, zaradi katerih bi bilo potrebno po njunem mnenju izreči še nižjo kazen od predlagane v skladu z dogovorom. Sodišče je njunim navedbam sledilo in določilo še nižjo kazen od predlagane, pri tem pa po prepričanju tožilstva napačno ovrednotilo navedbe obdolženca in njegovega zagovornika, ter kot dodatne olajševalne okoliščine navedlo, da ima obdolženec težave s psihičnim zdravjem, da je kaznivo dejanje storil iz človekoljubnosti, s humanim nagibom pomagati mladim ljudem iz Azije in enakost pred zakonom. Glede prvo ugotovljene dodatne olajševalne okoliščine je obrazložitev sodbe protispisna, saj je tožilstvo zdravstveno stanje obdolženca izrecno izpostavilo kot olajševalno okoliščino, državni tožilec pa v zaključni besedi izrecno predlagal, da naj se ta okoliščina upošteva kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazenske sankcije. Tudi ocena sodišča o obdolženčevi človekoljubnosti in njegovih humanih nagibih je po mnenju tožilstva napačna, saj obdolženec v primeru, če bi resnično imel takšne namene, ne bi sprejemal plačil za opravljene vožnje, temveč bi begunce prevažal brezplačno. Tudi utemeljitev sodišča glede enakosti pred zakonom je napačna, saj so izrečene kazni in s tem sodna praksa predvideli za obravnavano kaznivo dejanje bistveno višje kazni, pri čemer se tožilec sklicuje na dve odločbi Višjega sodišča v Kopru.

5Višje sodišče primarno poudarja, da morebitni oziroma zatrjevani ustni dogovor med tožilstvom in obdolžencem glede predlagane kazenske sankcije za primer priznanja krivde, sodišča ne zavezuje. Za razliko od pisnega sporazuma o priznanju krivde, je sodišče v vseh ostalih primerih pri izbiri in odmeri kazenske sankcije vezano izključno na zakonsko predpisano kazen za posamezno kaznivo dejanje in ob tem tudi splošna pravila za odmero kazni (49. člen KZ-1). Sklicevanje državnega tožilca na sklenjen ustni dogovor zato ne more biti relevantno. V ostalem, ko državni tožilec utemeljuje svoje nestrinjanje z oceno in utemeljitvijo sodišča prve stopnje glede dodatno ugotovljenih olajševalnih okoliščin na strani obdolženca, pa se višje sodišče z njim v celoti strinja.

6Iz zapisnika naroka za izrek kazenske sankcije izhaja, da je državni tožilec v končni besedi, pri utemeljitvi predloga za izrek kazenske sankcije obdolžencu, sodišču izrecno predlagal, da poleg obdolženčevega priznanja in obžalovanja storjenega kaznivega dejanja ter dosedanje nekaznovanosti, kot olajševalno okoliščino upošteva tudi in zlasti njegovo zdravstveno stanje. Zato so pritožbene navedbe državnega tožilca, da so razlogi izpodbijane sodbe o tej dodatno ugotovljeni olajševalni okoliščini napačni oziroma v nasprotju s podatki kazenskega spisa.

7Izjave obdolženca ob policijskem pridržanju niso dokaz v kazenskem postopku in posledično ne morejo biti upoštevane pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Vendar ima po presoji višjega sodišča državni tožilec prav, da izvršitev kaznivega dejanja za plačilo in upoštevaje dogovorjeni znesek, ki bi ga prejel po osebi, izključuje utemeljenost sklicevanja sodišča prve stopnje na človekoljubnost obdolženca, še posebej ob ugotovljenem dejstvu iz izpovedb zaslišanih tujcev, da so vozniku plačali (tudi) za hrano.

8V zvezi z razlogi izpodbijane sodbe o upoštevanju vidika enakosti pred zakonom in sklicevanjem na drugi odločbi sodišča prve stopnje, ter v zvezi s tem pritožbene navedbe državnega tožilca in njegovo sklicevanje na sodno prakso v drugih kazenskih zadevah, pa višje sodišče poudarja, da takšna posplošena in povsem nekonkretizirana primerjava izrečenih kazenskih sankcij v drugih kazenskih zadevah ni primerna, ni zadostna in ne more biti temelj oziroma podlaga za odmero kazni v konkretni kazenski zadevi. Sklicevanje na primerjalno kaznovalno politiko namreč ni ustrezno, saj je višina izrečene kazni vselej odraz ugotovljenih relevantnih okoliščin v vsaki posamezni zadevi, ter ob tem tudi obteževalnih in olajševalnih okoliščin na strani vsakega posameznega obdolženca. Iz tega razloga so tudi v zakonu kazni predpisane v določenem razponu. Zato posplošena primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma izrečenimi sankcijami ne more biti ustrezna in torej tudi ne relevantna.

9Višje sodišče po obrazloženem ocenjuje, da so pritožbene navedbe državnega tožilca v delu, ko nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe glede "dodatno" ugotovljenih olajševalnih okoliščin na strani obdolženca, utemeljene. Vendar je ta zmotna ocena sodišča prve stopnje, ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, po presoji višjega sodišča relevantna le glede razlike med predlagano in izrečeno denarno kaznijo obdolžencu, ne pa tudi glede zaporne kazni. Zato poseg višjega sodišča v izrečeno kazen zapora ne bi bil smiseln oziroma smotrn in zato ni utemeljen. Drugače pa velja za izrečeno denarno kazen, pri kateri se, v skladu z določbo drugega odstavka 47. člena KZ-1, tudi število dnevnih zneskov določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca. Ugotovljena stopnja obdolženčeve krivde, teža očitanega kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih ga je storil, upoštevaje plačilo, ki bi ga prejel po osebi za celotno ilegalno pot iz B., ter vse ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, utemeljujejo zvišanje števila dnevnih zneskov in posledično višine izrečene denarne kazni, kot je navedeno v izreku te sodbe.

10Pritožbeni predlog za spremembo izrečene stranske kazni izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije iz treh na čas petih let, ni z ničemer obrazložen, zato višje sodišče pritožbe v tem delu ne more preizkusiti in ji posledično ni ugodilo.

11Po obrazloženem, in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je višje sodišče o pritožbi državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

12Iz istih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).