VSL Sodba in sklep II Cp 1502/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III., IV. in VI. tč. izreka) potrdi sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so toženci dolžni izprazniti stanovanje v mansardi na naslovu K. in ga prostega vseh oseb in svojih stvari predati v neposredno izključno posest stranskemu intervenientu, vse v roku petnajstih dni (III) in da so toženci dolžni nerazdelno plačati tožniku uporabnino v višini 6.798,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV). Višji tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine je zavrnilo (V). Odločilo je še, da so toženci dolžni tožniku nerazdelno povrniti 39 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan tožencem povrniti 61 % njihovih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik ob vložitvi tožbe lastnik stanovanja, ki ga je med pravdo prodal stranskemu intervenientu, da imajo toženci posest nad stanovanjem in da so toženci nedobroverni posestniki od 10. 5. 2016 dalje.

2Toženci vlagajo pritožbo zoper sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbijajo III., IV. in VI. tč. izreka odločbe. Navajajo, da so v odgovoru na tožbo navedli, da prvo toženec od septembra 2015 ne živi več v stanovanju v K., ker živi skupaj s svojo zunajzakonsko partnerko v T. Tožnik je zatrjeval, da prvo toženec živi v stanovanju v K., ker ima tam še vedno prijavljeno stalno bivališče, da pa stečajna upraviteljica ni osebno preverjala, kdo živi v stanovanju. Šele na naroku 13. 11. 2018 je stranski intervenient, predložil CD s fotografijami, iz katerih izhaja, da je prvo toženec v nočnem času prišel pred stavbo in vanjo vstopil. Iz trditvene podlage tožnice ne izhaja, da bi imel prvo toženec od razveljavitve pogodbe o ustanovitvi osebnostne služnosti stanovanje v posesti. Fotografije so iz obdobja, ko se je prvo toženec zadrževal na naslovu K., ker je iz spodnjega nadstropja te nepremičnine, ki ni predmet tožbenega zahtevka, selil premičnine svoje družbe, vse skladno z dogovorom s stranskim intervenientom. Sodišče je izven trditvene podlage ugotavljalo dejansko oblast nad stanovanjem prvo toženca, pri čemer je svojo odločitev utemeljilo na podlagi izvedbe tretje toženca, pri tem pa ni upoštevalo njegove izpovedbe, da prvo toženec v stanovanju nima osebnih stvari in da se je na tem naslovu večkrat zadrževal zaradi selitve premičnin svoje družbe, ki se nahajajo na istem naslovu. Sodišče je ugotovilo, da je prvo toženec prihajal v stanovanje samovoljno, da se je zadrževal pogosteje, kot je to običajno za obiskovanje staršev, ni pa ocenilo samega odnosa med toženci. Podalo je le subjektivni pogled na odnos med starši in otroci. Obiskovanje staršev ne more predstavljati dejanske oblasti nad stvarjo. Izpovedba tretje toženca, da prvo toženec živi malo tu malo tam, je iztrgana iz konteksta celotne izpovedbe. Toženci so v postopku zatrjevali obstoj prekarističnega razmerja. Drugo toženka in tretje toženec sta bivala v stanovanju na podlagi dovoljenja N. M., ki je bila zakonita zastopnica družbe. Obstoj služnosti in prekarja se nujno ne izključuje, kar izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1158/2018. Sodišče zmotno meni, da je po pravnomočnosti sodbe XI Pg 3263/2015, s katero je bila razveljavljena pogodba o osebni služnosti stanovanja, prenehalo tudi prekaristično razmerje, zato je sodišče neutemeljeno obsodilo tožence na plačilo uporabnine. Stečajna upraviteljica je na zaslišanju izpovedala, da je po razveljavitvi pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja dopuščala uporabo nepremičnine brez zahtevane uporabnine, zato bi sodišče moralo takšno razmerje opredeliti kot prekaristično. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je odločilo, da so toženci dolžni nerazdelno povrniti priznane stroške tožniku, čeprav tožnik takega zahtevka ni dal.

3Tožnik in stranski intervenient v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Priglasila sta tudi pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so podrobno in prepričljivo obrazložene, ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le del izpovedbe tretje toženca. Sodišče prve stopnje je upoštevalo celotno njegovo izpovedbo, ki ob dokazni oceni preostalih dokazov, s stopnjo prepričanja potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima prvo toženec posest nad stanovanjem.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni dal ustrezne trditvene podlage, da prvo toženec souporablja stanovanje. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je prvo toženec soposestnik stanovanja, ki ga skupaj s preostalima tožencema ne želi izročiti v posest tožnici oziroma stranskemu intervenientu.

8Fotografije, s katerimi se je dokazovalo, da ima prvo toženec še vedno v posesti stanovanje, se nanašajo na obdobje po prvem naroku, zato ti dokazi niso prepozni, kot to zmotno meni pritožba.

9Na podlagi ocene vseh dokazov je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da prvo toženec uporablja stanovanje v K., čeprav živi v T. s svojo zunajzakonsko partnerko. Posebej izpovedba tretje toženca in fotografije potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da prvo toženec v stanovanje ni hodil le na obiske k svojim staršem. Iz trditvene podlage tožencev ter iz izpovedbe prvo toženca in njegove zunajzakonske partnerke ni izhajalo, da bi prvo toženec v stanovanju tudi prespal, kar se je ugotovilo šele na podlagi izpovedbe tretje toženca, iz katere izhaja, da je prvo toženec v stanovanju večkrat prespal, da je v stanovanje prihajal nepovabljen in da je sam odločal o tem, kdaj bo v stanovanju prespal. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, da prvo toženec ni le obiskoval staršev, marveč je stanovanje souporabljal. Pritožba tudi daje prevelik poudarek selitvi prvo toženca iz poslovnega prostora, ki je v stavbi, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da selitev iz poslovnih prostorov še ne pomeni potrebe po nočitvah v stanovanju. Iz teh razlogov tudi ni odločilna izpovedba tretje toženca, da prvo toženec v stanovanju nima svojih osebnih svari, z izjemo kakšne majice in da se je prvo toženec na tem naslovu večkrat zadrževal zaradi selitve iz poslovnih prostorov.

10S sodbo XI Pg 3263/2015, ki je postala pravnomočna 10. 5. 2016, je bila ugotovljena neveljavnost vknjižbe osebne služnosti stanovanja, zato toženci najmanj od takrat dalje nimajo več pravnega temelja za izvrševanje posesti na stanovanju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi se prekaristično razmerje ohranilo tudi ob sklenitvi pogodbe o osebnostni služnosti in se zato nadaljevalo oziroma znova vzpostavilo tudi po razveljavitvi te pogodbe, saj je stečajna upraviteljica od tožencev zahtevala sklenitev najemne pogodbe oziroma izpraznitev nepremičnine. Tudi v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1158/2018, ki ga izpostavlja pritožba, izhaja, da je prekaristično razmerje prenehalo s prodajno pogodbo. Okoliščine konkretnega primera pa potrjujejo, da je zatrjevano prekaristično razmerje prenehalo najkasneje s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 3263/2015.

11Ker so toženci v vtoževanem obdobju brez pravnega naslova uporabljali stanovanje, ki je bilo last tožnika, so kot nedobroverni posestniki dolžni plačati tožniku uporabnino,¹ v višini, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje z izvedencem, ki jo pritožba tudi ne izpodbija.

12Tretji odstavek 161. člena ZPP določa, da sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki. Obveznost tožencev glede glavne stvari je nerazdelna, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

13Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Toženci s pritožbo niso uspeli, odgovor na pritožbo pa glede na vsebinske razloge ni bil potreben, zato pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravno podlago, ki je navedena v 31. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.