VDSS Sodba Pdp 451/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II izreka tako, da se znesek 1.848,23 EUR zviša na znesek 2.441,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v višini 169,27 EUR, v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

IV. Stroške odgovora na pritožbo nosi tožena stranka sama.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka: (1) dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2016 do plačila; (2) v roku 8 dni izdati pisni umik in preklic dokumenta Poročilo in komentar, ki so ga po obtožbah s strani tožnice, A.A, B.B., C.C. in Sindikata D. na željo direktorice muzeja E. (ME.) F.F. pripravili vodja Oddelka G. (OG.) H.H. ter nekdanji vodji I.I. ter J.J. z dne 23. 2. 2016 ter pisni umik in preklic dokumenta K. iz L. ... z dne 13. 4. 2016, ki ga je izdala tožena stranka, sicer bo pravnomočna sodba nadomestila takšno listino; (3) v roku 8 dni podati pisno opravičilo tožnici, sicer bo pravnomočna sodba nadomestila takšno listino s sledečo vsebino: „Poročilo OG., ki so ga na željo direktorice ME. F.F. pripravili vodja OG. H.H. ter nekdanji vodji I.I. ter J.J. z dne 23. 2. 2016, je neresnično v svojih navedbah glede nestrokovnosti dela M.M. M.M. svoje delo opravlja kvalitetno, v skladu s kriteriji stroke in navodili. Za nevšečnosti in okrnitev njenega strokovnega ugleda, ki so nastali kot posledica izdelave Poročila OG. in njegovega posredovanja na različne naslove, se M.M. ME. kot delodajalec opravičuje.“; (4) v roku 8 dni z umikom in preklicem dokumenta Poročilo in komentar, ki so ga po obtožbah s strani M.M., A.A., B.B., C.C. in Sindikata D. na željo direktorice ME. F.F. pripravili vodja OG. H.H. ter nekdanji vodji I.I. ter J.J. z dne 23. 2. 2016, umikom in preklicem dokumenta K. iz L. ... z dne 13. 4. 2016, ki ga je izdala tožena stranka, ter opravičilom tožeči stranki seznaniti, sicer to stori tožeča stranka vse zaposlene pri toženi stranki na način, kot je pri toženi stranki običajen za obveščanje zaposlenih, ME., OG., Komisijo za preprečevanje mobinga, Svet ME., Strokovni svet ME., Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ..., konservatorsko-restavratorske delavnice sledečih muzejev: ... ter tožnici plačati pravdne stroške v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške 1.848,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

3Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je mobbing trpinčenje na delovnem mestu, ki ga predstavlja tudi ustvarjanje negativnega, žaljivega in nedostojnega delovnega okolja določenega delavca ali skupine delavcev, zaradi česar je treba poleg samega ravnanja presojati tudi medsebojne odnose, način komunikacije ter ton sporočila. Določeno ravnanje je lahko popolnoma drugače razumljeno, če se upošteva način, na katerega je bilo izraženo. Navaja, da je N.N. izpovedal, da sta z I.I. dolgoletna prijatelja oziroma dobra znanca, da mu ne bi mogel pripisati, da je pohlepna oseba, ter da meni, da je za spor v velikem delu krivda na tožnici, ki je tista, ki generira konflikte oziroma, da je problem v njej sami. Poročilo naj bi avtorji napisali zato, ker naj bi bili „zrevoltirani“, pri čemer navaja, da je O.O. tožnico večkrat obtoževal mobbinga nad nadrejenimi, ji očital, da si je izborila status nedotakljive ter da je izrazito privilegirano obravnavana. Navaja, da tožena stranka ni dokazala pogoja iz 47. člena ZDR-1, in sicer, da je delavcem zagotavljala takšno delovno okolje, v katerem noben ne bi bil izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca. Ne strinja se s stališčem, da dogajanje ob odprtju razstave „P.“ ni bistveno za odločitev in da sodišče s tem dogajanjem povezanih dejstev ni ugotavljalo. Ne strinja se tudi, da ni konkretizirala, da je bila negativnega odnosa s strani nadrejenih deležna zaradi njihovega negativnega odnosa do A.A., kar se je le še poslabšalo z začetkom njenega sindikalnega udejstvovanja.

Nadalje navaja, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče R.R. o tem, kar naj bi ji H.H. izrekel v zvezi s pričanjem v predmetnem postopku, saj da tudi v kolikor bi to izrekel, to ni bistveno za odločitev. Sodišče je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker se ni opredelilo do očitkov oziroma medsebojnih povezav, prijateljskih in družinskih vezi, zaradi česar z njene strani ni bilo mogoče pričakovati primerne obravnave N.N., predsednika sveta ME., O.O., člana sveta ME. in komisije za preprečevanje mobbinga pri toženi stranki. Nadalje sodišče ugotavlja, da priča S.S. ni potrdila, da bi podajo mnenja direktorice muzeja T. (MT.) U.U. odsvetovala direktorica tožene stranke. Ugotovitev je napačna, saj je S.S. potrdil, da je direktorica odsvetovala podajo takega mnenja. Zato navaja, da je iz vseh dokazov mogoče zaključiti, da je sodišče napačno presodilo, da direktorica tožene stranke ni vplivala na direktorico MT., zaradi česar je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa ne vzdržijo ugotovitve, glede katerih sodišče izhaja iz tako ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila prošnja, ki je bila naslovljena na direktorico MT. U.U., nepotrebna, kot tudi nadaljnje obračanje na različne institucije, ker tožnica za potrditev višjega naziva strokovnega ovrednotenja V. mnenja o opravljenem delu ni rabila. Meni, da je do mnenja upravičena na podlagi Z., ne da bi sploh navedla razlog. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila direktorica tožene stranke s prošnjo tožnice seznanjena šele s prejemom dopisa S.S. z dne 26. 11. 2015, ki je bil naslovljen na Ministrstvo za kulturo. Priča U.U. je namreč izpovedala, da je o prošnji obvestila direktorico tožene stranke, ko ji je tudi povedala, da želenega mnenja ne bo pripravila. Poročilo OG. ima skupaj s prilogami 195 strani. Gre za obsežen dokument ter ga je potrebno brati skupaj s prilogami. Poudarek sodišča prve stopnje, da naj bi imelo poročilo zgolj 30 strani, minimizira težo tega poročila. Sodišče pride do zaključka, da poročilo OG. ne napade tožničine osebnosti in tudi ne podaja vrednostne sodbe v njej, temveč kvečjemu o opravljenem delu, ki pa ni bilo le njeno delo. Tožnica je v svoji vlogi označila konkretni izsek iz poročila ter glede vsakega pojasnila, ali gre za negativne vrednostne sodbe ter navajanje neresničnih dejstev ter za vse ponudila dokaze, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja, da je laž objektivno žaljiva ter da če se ne ugotavlja, ali je neko dejstvo resnično ali ne, potem se tudi ne more ugotoviti, ali je poročilo kot celota žaljivo ali ne. V tem delu naj bi bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Nadalje pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je bila tožnica s poročilom OG. seznanjena neposredno na seji ter da ga je dejansko prejela šele naslednji dan. Ugotovilo je, da na seji 23. 2. 2016 ni bila izrečena negativna sodba, ki bi se nanašala na kakovost opravljenega dela ter da tudi sicer dogajanje na tej seji ni posegalo v osebnostne pravice tožnice. Tožnica se s tem ne strinja ter izpostavlja, da je O.O. potrdil, da se je na seji „škandaliziral“ nad določenimi stvarmi, ki izhajajo iz povzetka poročila. Tudi vprašanje N.N. tožnici, kako si še predstavlja nadaljevanje dela v kolektivu, ni bilo tako nedolžno retorično vprašanje kot je presodilo sodišče.

Tudi v postopku pred svetom ME. mora veljati načelo kontradiktornosti in tožnici bi morala biti dana enaka možnost, da se o očitkih zoper njo izjasni ter da se zadeva obravnava.

V zvezi z dogodki pred izdajo poročila OG. pritožba navaja, da so v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe našteti dogodki, ki jih tožnica navaja kot trpinčenje. Navedbe v zvezi z vsakim dogodkom je dopolnila v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 7. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne gre za ponavljajoče in sistematično ravnanje, tožnica pa je pojasnila, da je v tožbi navedla samo tista ravnanja in dogodke, ki jih lahko dokaže, sicer pa naj bi bilo neprimernega ravnanja in vedenja več kot je izpovedala. Glede vseh ravnanj sodišče ugotovi, da gre za način vodenja oddelka ter da tudi, če se tožnici način vodenja ni zdel primeren, ne gre za nedopustno in neprimerno ravnanje kot element trpinčenja. Tožnica temu nasprotuje, saj to opravičuje vsakršno še tako negativno in žaljivo obnašanje nadrejenih do podrejenih. V zvezi z dogodkoma z dne 5. 6. 2008 - pomoč pri pripravi strokovnega srečanja ter zavrnitev vnosa poročila o delu ter z dne 6. 10. 2009 - predstavitev ... sodišče stališče J.J. ocenjuje kot pravilno, saj sodelovanje pri organizaciji ni bilo odrejeno s strani tožene stranke ali vodje oddelka. Priča J.J. je namreč zavrnitev vpisa v poročilo zavrnila zato, ker naj A.A. ne bi tožnice navedel med tistimi, ki so mu pri organizaciji dogodka pomagali. Dopustil je možnost, da tožnice res ni konkretno navedel, vendar pa je tudi pojasnil, da je to zgolj formalnost, da se je ta dogodek organiziral že vsaj 8 let ter da se je vedelo, kdo pri organizaciji sodeluje in kako. Prikazano pomeni tipičen primer izključevanja iz delovnega procesa in delovnega okolja, razviden pa je tudi negativni odnos nadrejenega do tožnice, kar je graje vredno ravnanje.

Nadalje tožnica poudarja, da je H.H. potrdil, da tožnice ni obvestil o prejemu prošnje a. muzeja za izvedbo postopkov .... Ker je izpovedal, da je na poizvedovanje tožnice odgovoril tako, da gre v dopisu samo za vprašanje o sodelovanju, ni res, da bi na podlagi tega dopisa lahko sklepal, da je že vse dogovorjeno. Šele po angažiranju tožnice je prišlo do dogovora o sodelovanju. H.H. je tudi potrdil, da konservatork - restavratork ni obvestil o snemanju oddaje b.. Informacije so se ustavljale, ni jih predajal naprej, tožnica in njena sodelavka pa sta bili o tem prepozno seznanjeni. Ne drži tudi, da bi takšen način dela potrjevala izposoja V. ob ... obletnici OG. s strani tožnice. Tožnica je bila ponovno izpuščena in ignorirana. Nadaljnje ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno presoja v luči tega, da se tožnica in A.A. nista strinjala z načinom vodenja oddelka H.H.. Sodišče bi moralo presoditi vodstvene kompetence vodij oddelka ter v tej luči obravnavati vsa nadaljnja očitana ravnanja mobbinga. Ugotovilo je, da so bili določeni konflikti na OG., da sta bila dva tabora, in sicer A.A., tožnica in C.C. na eni strani, na drugi pa I.I., J.J., H.H., vsi v določen obdobju vodje OG.. H.H. je nehal sklicevati oddelčne sestanke, sodišče prve stopnje pa tega ni opredelilo kot mobbing, saj je dejstvo, da zaradi tega informacije, potrebne za delo, niso krožile, vplivalo na slabšanje odnosov na oddelku.

Nadalje pritožba navaja, da je H.H. predlog tožnice glede prostorske rešitve problema restavriranja V. predstavil tako, kot da tožnica dva sodelavca meče na cesto. Sodišče je štelo, da tudi če je predlog tožnice posredoval necelovito, ne gre za manipulacijo in še manj za neprimeren odnos ali trpinčenje na delovnem mestu. Nepopolna informacija je pri sodelavcih povzročila spor uperjen zoper tožnico, kar je privedlo do pritiskov s strani sodelavcev, ignoriranja in ogovarjanja.

V zvezi z dogodki po poročilu OG. navaja, da je sodišče v točki 55 obrazložitve soglašalo s tem, da H.H. ni ocenil, da gre pri prošnji za izobraževanje za konzerviranje in restavriranje ... za takšno tematiko, o kateri bi moral govoriti s tožnico. Sodišče svojega stališča ne obrazloži. Tožnica navaja, da so na OG. tri konservatorke - restavratorke ... in da ni utemeljenega razloga, zakaj bi bila samo konservatorka - restavratorka, ki se s konzerviranjem in restavriranjem ... ne ukvarja, o tem obveščena. Tudi to kaže na uperjenost zoper tožnico, na zadrževanje informacij, na izločanje in neenako obravnavo. Tožnica ni nikoli odklonila opravljanja dela na numizmatičnem gradivu. Nadalje navaja, da tožnica nikoli ni snemala sestankov, direktorica tožene stranke pa je bila seznanjena, da naj bi do snemanja prihajalo na strokovnih kolegijih, na katerih tožnica ni bila prisotna. Ne drži, da bi se c.c. tožnici opravičil, saj je svojo e‑pošto poslal direktorici tožene stranke, ki jo je preposlala tožnici. Prav tako je šele po pozivu tožnice, da želi, da se c.c. opraviči pred vsemi, ki so bili na sestanku, e-pošto preposlal na njihove naslove. Glede na navedeno je to korespondenco težko šteti kot opravičilo tožnici. V zvezi z naročnino na revijo d. je sodišče ocenilo, da je bilo smiselno vprašanje vodje oddelka, če delavci znajo nemško. Vprašanje je bilo naslovljeno samo na tožnico na nesramen in zaničevalen način. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da ni šlo za mobbing pri tem, ker tožnica ni bila vključena v pripravo razstave „e.“ ter zakaj tožnice kot namestnice C.C. ni povabil H.H. na sestanek 22. 9. 2016.

V vabilu na sestanek dne 2. 12. 2016 je bila predlagana 2. točka dnevnega reda glede zadovoljstva z odnosi v oddelku. Za namen razprave je tožnica seznanila sodelavce s svojim videnjem in kritikami vodenja, saj je bil sestanek temu namenjen. Sodišče prve stopnje pa zmotno zaključi, da naj bi bil dopis, ki ga je poslala J.J. podoben dopisom, ki jih je sestavljala tožnica, H.H. je sestanek odpovedal, J.J. je vsem, razen tožnici in C.C. poslala dopis z negativno vsebino do tožnice, sodišče pa o tem ne prepozna graje vrednega ravnanja. Glede neodobritve dopusta navaja, da to ponovno kaže na neenak odnos ter drugačno obravnavo. Enako velja glede pisnega opozorila. Tožnica je edina, ki je opozorilo prejela, čeprav je svoje nestrinjanje izrazila tudi f.f.. Glede izposoje V. za potrebe razstave ob ... letnici OG. tožnica odgovarja, da je potrebno pri navedeni točki upoštevati tudi vse pritožbene navedbe iz točke 7 pritožbe glede tega, da je direktorica tožene stranke vplivala na direktorico MT. U.U. glede izdaje želenega mnenja tožnici. Bilo bi korektno, da bi direktorica tožene stranke o tem seznanila tožnico glede na to, da je vedela, da je za izposojo V. zaprosila tožnica. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče s tem, ko je dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne medicinske stroke zavrnilo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da stroške zviša. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo Odvetniško tarifo (OT). Tožbeni zahtevek se glasi na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa tudi na umik in preklic spornega poročila z dne 23. 2. 2016 ter mnenje z dne 13. 4. 2016. Obravnavali so se tako zatrjevano trpinčenje na delovnem mestu kot tudi poseg v osebnostne pravice. Zato je treba določiti vrednost spornega predmeta po 1.a točki tarifne številke 15 Odvetniške tarife za dajatvene zahtevke, torej v predmetni zadevi 2.500,00 EUR, kot tudi po 3. alineji točke 1.b tarifne številke 15 Odvetniške tarife, ko gre za neocenljive zadeve v premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih, v katerih ni mogoče ugotoviti vrednosti interesa stranke, za kar odvetniška tarifa predvideva vrednost storitve 300 točk. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevaje vsa omenjena določila tarifne številke 15 OT kot vrednost odgovora na tožbo toženi stranki priznati 900 točk, in sicer 300 točk v skladu s 1.a točko tarifne številke 15 OT ter 600 točk v skladu z 1.b in 1.c tarifne številke 15 OT. Vrednost štirih pripravljalnih vlog štirikrat po 675 točk, vrednost prvega naroka 900 točk, nadaljnje naroke trikrat po 450 točk ter ji skupaj priznati 5.175 točk in ne 1.350 točk. Napačno je izračunano tudi število priznanih točk, saj predstavlja seštevek priznanih točk skupaj 3.334,9 točk ali 2.000,94 EUR in ne zgolj 2.514,90 točk ali 1.514,00 EUR.

5V odgovorih na pritožbi stranki prerekata navedbe nasprotne stranke, predlagata njuno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v delu, ki jih izpodbijata nasprotni stranki.

6Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožnice, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje po posameznih postavkah pravilno ugotovilo stroške postopka, vendar je napravilo zmoten seštevek vseh priznanih stroškov.

8Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zatrjevani mobbing. Sodišče prve stopnje je presodilo vse očitke, ki jih tožnica uveljavlja kot mobbing. Dokazna ocena sodišča je vestna in skrbna ter analitično pripelje do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja, saj je odločilo o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

9Tožničine očitke glede mobbinga je mogoče uvrstiti v tri skupine in sicer mobbing zaradi izdaje Poročila OG., dogodkov pred izdajo poročila ter dogodkov po izdaji poročila. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da tožnica v tožbi opiše elemente trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer gre za neprimeren odnos vodij oddelka G. pri toženi stranki (OG.), ki naj bi zadrževali informacije, pomembne za nemoten potek dela, onemogočali zadostne pogoje za kakovostno delo, tožnice niso vabili na oddelčne sestanke in pogovore, pripravili Poročilo OG., s katerim je bilo izničeno njeno strokovno restavratorsko in konservatorsko delo na V.. Kot poglavitni razlog za prijavo trpinčenja na delovnem mestu je tožnica opredelila Poročilo OG., kot izvajalce trpinčenja pa je označila direktorico tožene stranke in nekdanjega vodjo OG. I.I., J.J., H.H., N.N. in O.O..

10Glede izdaje Poročila OG. je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in sprejelo pravna stališča, kot sledi:

- Dejstvo, da tožnica želenega strokovnega ovrednotenja V. in mnenja o opravljenem delu ni prejela od MT., ne predstavlja protipravnosti, ki bi jo lahko pripisali toženi stranki.

- Tožnica je napredovala v višji naziv konservatorska-restavratorska svetovalka z odločbo z dne 19. 12. 2016 (A10, 14a, B6).

- Tožnica za pridobitev višjega naziva strokovnega ovrednotenja V. in mnenja o opravljenem delu ni rabila.

- Njena prošnja, ki jo je naslovila na direktorico MT. U.U., je bila nepotrebna, kot je bilo tudi nadaljnje obračanje na različne institucije s strani tožnice, pa tudi Sindikata D., katerega članica je.

- Napredovanje v višji naziv je v spornem obdobju urejal Pravilnik o pridobivanju nazivov na področju varstva kulturne dediščine in varstva arhivskega gradiva (Ur. l. RS, št. 101/08 s sprememb.), ki v 2 tč. 2. člena določa nazive v konservatorsko-restavratorski dejavnosti, v 7. čl. pa pogoje za pridobitev naziva konservatorsko-restavratorski svetovalec. Priloga pravilnika so Merila za ocenjevanje strokovnih kompetenc s področja varstva, ki določajo, kako se pridobijo točke, potrebne za napredovanje po posameznih kriterijih. Iz meril ne izhaja, kot je pojasnilo Ministrstvo za kulturo v dopisu z dne 16. 12. 2015 (B1), naslovljenim na Sindikat D., da bi se za pridobitev točk potrebovalo mnenje direktorja o opravljanem delu ali/in strokovno ovrednotenje predmeta.

- Dejstvo, da tožnica do želenega strokovnega ovrednotenja V. in mnenja o opravljanem delu ni prišla, ni ravnanje, za katero bi lahko odgovarjala tožena stranka (ampak kvečjemu MT.).

- Tožnica je šest let opravljala delo za MT..

- Poročilo OG. je bilo izdelano s strani nekdanjih vodij OG. H.H., I.I. in J.J. (v času priprave Poročila OG. je bil H.H. še vodja OG.).

- Po prejemu dopisa Sindikata D., ki ji je bil posredovan s strani ministrstva, je direktorica tožene stranke pričakovala, da se bo treba opredeliti do navedb in pojasniti, zakaj je konzerviranje in restavriranje V. trajalo tako dolgo. Da bi se osvetlilo dogajanje, je naročila nekdanjim in trenutnemu vodji OG., da pripravijo poročilo.

- Tožena stranka je legitimno odreagirala na pisanje, ki ga je v zvezi s tožnico S.S. naslovil na Ministrstvo za kulturo, v katerem je obtoževal tudi direktorico toženke neprimernega ravnanja.

- Tožnica je naslovnike, kot Z., vprašala le, ali je do želene dokumentacije upravičena.

- Predloženo Poročilo OG. (A2) ima tri poglavja, označena kot A, B, C, in nima 204 strani, kot navaja tožnica, ampak skupaj 30 strani s prilogami. Tožnica je v Poročilu označila določene izseke, za katere navaja, da niso resnični, da ne predstavljajo utemeljene kritike, da ne odražajo resničnih dejstev, da so žaljivi, da posegajo v njeno dobro ime in strokovni ugled.

- Sodišče ne more presojati Poročila OG. s strokovnega vidika, torej ali je kritika dela pri konzerviranju in restavriranju V. utemeljena, ali je tožnica delo strokovno opravila. To ni predmet presoje v sodnem sporu. Kritika dela je s strani nadrejenih delavcev lahko izražena in ta ne predstavlja nedopustnega ravnanja, seveda če je izražena na primeren način in ne posega v osebnost delavca (kritika ravnanja ne osebe).

- Četudi je v Poročilu OG. kakšen podatek zapisan napačno (kot npr. ali je bila tožnica v službi tistega dne, ko se je dogovarjalo o dvigu V., ali je tožnica sodelovala pri pripravi terminskega plana, ali je z A.A. napisala poročilo o delu na V., ipd..), to ne pomeni, da Poročilo OG. posega v tožničine osebnostne pravice ali še manj, da predstavlja okrnitev njenega ugleda.

- Tožnica se je en dan pred sejo Sveta tožene stranke 22. 2. 2016 obrnila na N.N., predsednika Sveta toženke, in g.g., predsednika Sveta MT., in med drugim zapisala, da je bila zaradi neodzivnosti U.U., ki ji ni izdala strokovnega ovrednotenja predmeta V. in mnenja o opravljenem delu, ob višji naziv.

- I.I. je Poročilo OG. poslal direktorici tožene stranke in predsedniku Sveta tožene stranke N.N., ker je ocenil, da je prav, da je Svet tožene stranke seznanjen s tem, kaj se dogaja v zvezi z obtožbami S.S. oz. posredovanji preko ministrstva. Podobno je o razlogih za obveščanje Sveta toženke izpovedal H.H.. N.N. pa je izpovedal, da je Poročilo OG. posredoval drugim članom Sveta tožene stranke, ker je razumel, da je namenjeno za Svet tožene stranke, tožnici pa ga je posredoval takoj po seji Sveta tožene stranke 23. 2. 2016.

- Tožnica je Poročilo OG. sama posredovala predsedniku Sindikata D., v zvezi s Poročilom OG. pa se obrnila na Ministrstvo za kulturo, ...oz. da jih je spraševala za stališče s tem v zvezi. Tožnica je bila pravzaprav tista, ki je odgovor na Poročilo OG. (A3) oz. samo Poročilo OG. širila, ne pa tožena stranka.

- Tožnice na seji Sveta tožene stranke ni nihče obtožil, da je šlampasta. O.O. je zanikal, da bi se opredeljeval do kakovosti dela tožnice (da bi ji rekel, da je šlampasta), izpovedal je, da se je opredeljeval (negativno) do dejstva, da se je tožnica s stvarmi, ki se po njeni oceni niso zadovoljivo rešile (kot napredovanje v višji naziv), obrnila na vsa stanovska združenja, sindikate, ministrstvo. Tudi sicer dogajanje na seji Sveta tožene stranke ni bilo takšno, da bi posegalo v osebnostne pravice tožnice. Če je tožnica dogajanje razumela na drugačen način, to ni podlaga za zaključek, da je bilo v ravnanju toženke karkoli protipravnega.

- Direktorica toženke Poročila OG. razen Komisiji za preprečevanje mobbinga ni posredovala nikomur. Glede na to tožnica neutemeljeno zahteva, da se Poročilo OG. umakne ali prekliče ter o tem obvesti razne institucije, kot tudi neutemeljeno zahteva, da se toženka tožnici zaradi sestave Poročila OG. opraviči, češ da je Poročilo OG. neresnično v svojih navedbah glede strokovnosti dela tožnice. K temu sodišče dodaja, kot je tudi že pojasnilo, da tožnica od sodišča ne more zahtevati, da odloči, da delo opravlja kakovostno, v skladu s pravili stroke in navodili.

- Iz zapisnika seja Sveta tožene stranke z dne 18. 8. 2016 izhaja, da je bil razlog, da Poročilo OG. ni bilo predmet obravnave na seji v tem, da je tožnica napredovala v višji naziv, s tem pa je odpadla potreba po obravnavanju zadeve, ne pa, da član Sveta h.h. z njenim odgovorom na Poročilo OG. ni bil seznanjen.

- Poročilo OG. ni odločba oz. sklep delodajalca o pravicah, obveznostih ali odgovornostih iz delovnega razmerja, zoper katerega bi imel delavec na voljo pritožbo na svet zavoda in morebitno sodno varstvo. Zato je pravilna odločitev Sveta tožene stranke, da se Poročilo OG. ne obravnava (po 9. alineji drugega odst. tega člena ZUJIK je svet zavoda pristojen za odločanje o pritožbah delavcev, ki se nanašajo na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Enako je določeno v 10. alineji 17. čl. sklepa o ustanovitvi Javnega zavoda ME.).

11Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je mogoče iz vseh dokazov skupaj zaključiti, da je sodišče napačno presodilo, da direktorica tožene stranke ni vplivala na direktorico MT. U.U.. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje v obsežni obrazložitvi ugotovilo, da tožnica mnenja o svojem delu ni potrebovala za napredovanje. Prav tako ne obstaja druga pravna podlaga, ki bi MT. zavezovala k izdaji mnenja. S tem v zvezi se tožnica neutemeljeno sklicuje na Z.. Zato ne bi šlo za mobbing tudi v primeru, če bi direktorica tožene stranke F.F. direktorici MT. dejansko dejala, da mnenja ni potrebno izdati. Tožnica posledično zmotno meni, da je navedla dejstva, ki naj bi dokazovala domnevo iz prvega odstavka 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), da je tožena stranka ustvarila vzdušje oziroma okolje, ki je bilo škodljivo oziroma je predstavljalo mobbing.

12Tožnica neutemeljeno povezuje dogodek na odprtju razstave P. kot odločilen za odločitev v zvezi s soglasjem oziroma neizdajo mnenja o njenem delu s strani MT.. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da dogodki niso prav v nobeni povezavi, zato tudi v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo v zvezi s temi dogodki ugotavljati dejansko stanje. Navedeno tudi nima nobene povezave z očitki tožnice, da se je negativni odnos do nje povezoval tudi z A.A., ki je bil sindikalni zastopnik oziroma tudi potem, ko je tožnica prevzela sindikalno funkcijo. Izvedeni dokazni postopek v ničemer ne potrjuje, da bi opravljanje sindikalne funkcije kakorkoli vplivalo na ravnanje tožnici nadrejenih delavcev. Dejansko tožnica tega ni z ničemer konkretizirala.

13Pravilno je bil tudi zavrnjen dokazni predlog tožnice za zaslišanje R.R. glede tega, kar naj bi ji H.H. izrekel v zvezi s pričanjem v tem postopku. Ni mogoče zahtevati od direktorja, da se z nikomer ne pogovarja oziroma da mu ne sme povedati svojega mnenja o sojenju, zato tega ni mogoče šteti kot ustvarjanja negativnega delovnega okolja. Glede na vse navedeno je tudi neutemeljeno sklicevanje na izpoved S.S. glede njegove komunikacije z direktorico tožene stranke v zvezi z izdajo mnenja tožnici.

14Nadalje so neutemeljeni pritožbeni očitki, na podlagi katerih tožnica izpostavlja, da je že s tem, ko naj bi bile navedbe v poročilu OG. nepravilne, to mobbing. Sodišče prve stopnje je zazvelo pravilno stališče, da so kritike delodajalca utemeljene oziroma dopustne, če so podane na primeren način in ne posegajo v osebnost delavca. Stališče tožnice, da je laž „objektivno žaljiva", torej v okoliščinah konkretnega primera ni utemeljeno in ne daje podlage za sklepanje, da kritike v Poročilu OG. pomenijo mobbing v smislu določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, torej da bi šlo za vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zavzelo pravilno stališče, da ne more presojati strokovnega vidika poročila OG., ter da kritika, če je izražena na primeren način in ne posega v osebnost, torej kritika ravnanja in ne osebe, ne pomeni mobbinga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, zakaj je bilo Poročilo OG. izdelano, torej zaradi tožničinih očitkov, ki jih je direktorica tožene stranke štela za neutemeljene ter se je hotela s Poročilom zaščititi pred eventualnimi poizvedbami Ministrstva za kulturo v zvezi z očitki, ki jih je na ministrstvo naslovila tožnica.

15V zvezi z dogajanjem na seji sveta tožene stranke dne 23. 2. 2016 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica seznanjena s Poročilom, ni pa bila seznanjena z njim pred sejo. To tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni mobbinga. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da na seji ni bilo izrečene negativne sodbe o tožničinem delu, ter da dogajanje ni poseglo v osebnostne pravice. Pri tem dodaja, da vsaka kritika lahko pomeni pri osebi, na katero je naslovljena, prizadetost, vendar pa to v konkretnem primeru ne pomeni, da je šlo za mobbing. Vprašanje, ki si ga je naglas postavil N.N., češ kako si tožnica še predstavlja delo pri toženi stranki, v konkretnih okoliščinah ne more pomeniti mobinga, temveč razpravo o očitkih, ki jih je tožnica neutemeljeno naslovila na zunanje institucije.

16Tudi odločitev Sveta tožene stranke, da ne bo odločal o pritožbi tožnice oziroma mnenju, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in utemeljilo, predvsem na podlagi dejstva, da je tožnica že napredovala, ter da zato ni bila podana pristojnost za odločanje o Poročilu oziroma mnenju.

17V zvezi z očitki oziroma s pritožbo, ki se nanaša na dogodke pred Poročilom OG., je v načelu pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se tožnica ni strinjala z vodenjem oddelka, pri čemer je prihajalo do medsebojnih trenj. Dejstvo, da tožnice niso vnesli v poročilo o delu za pomoč pri pripravi strokovnega srečanja, ne pomeni mobbinga in izključevanja iz delovnega procesa. Že sam A.A. je navedel možnost, da tožnice res ni navedel med udeleženci. Izvedeni dokazni postopek ne dalje podlage za utemeljenost tožničinega očitka, da je bila izpuščena iz poročila zaradi avtoritativnega načina vodenja oddelka.

18Tudi dejstvo, da tožnica ni bila obveščena o tem, da so prejeli prošnjo a. muzeja za izvedbo postopka ... ter glede izposoje V. ob ... obletnici OG., ne pomeni izključevanja in mobbinga.

19Povsem neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da je bilo vodenje oddelka nepravilno in da bi moralo sodišče presoditi vodstvene kompetence vodje oddelka ter v tej luči obravnavati vsa nadaljnja očitana ravnanja mobbinga. Navedeno ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje natančno glede vsakega očitka raziskovalo okoliščine primera, ugotavljalo, kdaj je šlo za neutemeljeno zahtevo tožnice, kdaj pa za ravnanje vodij, ko dejansko ni bilo potrebe po tem, da se tožnico obvešča. Zato presoja vodstvenih sposobnosti v nobenem primeru ni utemeljena. Glede na to, da je direktor jasno poudaril, da se je na sestankih oddelka vsaka stvar zapletala, je razumljivo, da ni skliceval sej oddelka, tožnica pa na podlagi navedenega neutemeljeno zaključuje, da gre zaradi navedenega za trpinčenje, saj niso krožile informacije in da je to vplivalo na slabšanje odnosov na oddelku. Dejansko gre za potrditev drugačnega zaključka in sicer, da so prav odnosi na oddelku oziroma dogajanje na oddelku vodjo oddelka prepričali k temu, da sej oddelka ne sklicuje, saj so se zaradi njih kvarili medsebojni odnosi in ne obratno, kot to trdi tožnica. Navedeno torej v nobenem primeru ni bilo uperjeno proti tožnici.

20V nadaljevanju pritožba neutemeljeno navaja, da je vodja oddelka tožničin predlog glede selitve oddelka na i. sodelavcem nepopolno predstavil, ter da so jo zaradi tega sodelavci obravnavali kot osebo, ki sodelavce „meče na cesto“. Tudi če bi držalo, da H.H. ni predstavil vseh okoliščin, ne gre za mobbing, saj je bistveno, da je šlo za predlog tožnice, glede katerega je bilo mogoče pričakovati, da se delavci ne bodo strinjali, če morajo zamenjati kraj opravljanja dela in da to lahko v vsakem primeru pomeni konflikt oziroma nasprotovanje oziroma nestrinjanje s tožnico.

21Pritožba nadalje izpodbija ugotovitve sodišča glede dogodkov po Poročilu OG. ter s tem v zvezi neutemeljeno navaja, da je H.H. tožnico ponovno izključeval oziroma ji zadrževal informacije ter jo neenako obravnaval, ko pri prošnji za izobraževanje za konzerviranje in restavriranje ... ni govoril s tožnico. Že ta ugotovitev sodišča prve stopnje je povsem jasna, saj mora biti v domeni vodje oddelka, da sam odloča o tem, koga bo seznanil s prošnjami oziroma z odločitvami, ki jih mora sprejeti sam. Ni nobene podlage, da bi morala biti tožnica vključena oziroma sodelovati pri odločitvi vodje, in to dejansko kaže na njeno nezaupanje do vodje ter željo, da tudi sama sodeluje pri odločitvah, ki so v njegovi pristojnosti.

22Neutemeljeno je tudi stališče, da tožnici delo izven rednega delovnega časa ni bilo ponujeno in da je s strani tožene stranke slabše obravnavana nasproti sodelovkam, saj je sodišče glede numizmatičnega gradiva pravilno ugotovilo, da v tem delu ni šlo za neenak položaj. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je šlo v tem delu dejansko za nestrinjanje in odklanjanje dela s strani tožnice.

23V zvezi s pritožbenimi navedbami, da za odločitev ni bistveno, ali se c.c. tožnici ni opravičil pred vsemi delavci, ki so bili na sestanku prisotni, je sodišče pravilno ugotovilo, da je naslovil e-pošto na vse njihove naslove, kar je mogoče šteti kot opravičilo.

24V zvezi z vprašanjem naročnine oziroma odpovedi naročnine na strokovno revijo d. tudi po stališču pritožbenega sodišča ni šlo za mobbing, ker je vodja oddelka tožnico vprašal, če zna nemško, saj je šlo za revijo, napisano v nemškem jeziku. Iz načina komunikacije, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni šlo za zaničevalno usmerjeno ravnanje zoper tožnico temveč za odločitev vodje, ki jo je moral sprejeti glede na omejena sredstva, ki jih ima na voljo ter odločiti, da v primeru, ko restavrator ne zna nemškega jezika, pa vseeno vztraja pri naročnini, takšna naročnina nima smisla, glede na to, da ne razume vsebine takšne revije.

25Prav tako velja za izpodbijana ravnanja vodje oddelka, ki tožnice ni vključil v pripravo razstave e. ter ko tožnice in sodelavke C.C. ni povabil na sestanek 22. 9. 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je svojo odločitev utemeljil na svojih slabih izkušnjah sodelovanja s tožnico, kjer se stvari „tako zapletejo“, kar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera ne pomeni mobbinga.

26Nadalje je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dopis J.J. ne pomeni mobbinga, ker je bilo v njem navedeno, da tožnica ne uporablja regularnih poti za napredovanje.

27V zvezi z izposojo V. za potrebe razstave ob ... letnici OG. tožnica ponovno svojo pritožbo neutemeljeno utemeljuje na vplivanju na direktorico MT. U.U.. Glede na to, da ni šlo za vplivanje na direktorico MT., ter da je MT. štel njeno prošnjo za neuradno, je zadoščalo, da je bila o odločitvi MT. obveščena direktorica tožene stranke, ne pa tudi tožnica.

28Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo vrednost spornega predmeta v višini 2.500,00 EUR, kolikor znaša denarni del tožbenega zahtevka. Nedenarnega dela ni mogoče ločiti tako, kot si to prizadeva tožena stranka, ter zahtevek za plačilo 2.500,00 EUR obravnavati po 1.a točki tarifne številke 15 Odvetniške tarife za dajatvene zahtevke, nedenarni del pa po 3. alineji točke 1.b tarifne številke 15 Odvetniške tarife, ko gre torej za neocenljive zadeve v premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih, v katerih ni mogoče ugotoviti vrednosti interesa stranke. Pritožba pa je utemeljena v delu, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo vrednosti po posameznih postavkah, opravilo pa nepravilni skupni izračun oziroma seštevek vseh priznanih stroškov, saj predstavlja seštevek priznanih točk skupaj 3.334,9 točk ali 2.094,00 EUR in ne zgolj 2.514,90 točk ali 1.514,00 EUR (odgovor na tožbo 300 točk, pripravljalne vloge 4 krat 225 točk, prvi narok za glavno obravnavo 300 točk, nadaljnji naroki 3 krat 150 točk, urnina skupaj 1.350 točk, materialni stroški 34,9 točke (2 % do 1.000 točk, nato 1 %), skupaj 3.334,90 točke oziroma 2.000,94 EUR, in ne zgolj skupaj 2.524,90 točke ali 1.514,94 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV je torej tožena stranka upravičena do 2.441,14 EUR stroškov postopka in ne do 1.848,23 EUR.

29Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zvišalo stroške postopka, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

31Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP. Stranki tudi sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj nista v ničemer prispevala k boljši razjasnitvi stvari (155. členom ZPP).

32Uspeh tožene stranke s pritožbo je mogoče oceniti do 50 %. V tem obsegu je upravičena do povračila pritožbenih stroškov in sicer do 375 točk za pritožbo, skupaj z 2 % materialnimi stroški, sodno takso v višini 48,00 EUR in DDV. Glede na vrednost točke 0,60 EUR je tožena stranka upravičena do 338,55 EUR, ob upoštevanju uspeha pa do 169,27 EUR.