VSM Sklep II Kp 50077/2015

Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega A.B. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 50077/2015 z dne 20. 12. 2018 obdolženega A.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov, pri čemer višina dnevnega zneska znaša 36,67 EUR, to je 7.334,00 EUR. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska kazni določilo en dan zapora. Obdolžencu je na podlagi prvega in drugega odstavka 48. člena KZ-1 izreklo tudi prepoved vožnje motornih vozil kategorije A v trajanju eno leto in šest mesecev, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan povrniti eno polovico stroškov kazenskega postopka v višini 1.331,18 EUR, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa se ga oprosti plačila sodne takse, dolžan pa je plačati krivdno povzročene stroške vročanja sodnega pisanja v višini 50,73 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica, uvodoma zaradi vseh pritožbenih razlogov, iz vsebine pritožbenih navedb pa izhaja, da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ter v nasprotju s podatki spisa (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem kršil prvi odstavek 45. člena in drugi odstavek 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), vendar so razlogi o tem, ali je obdolženčeva vožnja pod vplivom alkohola neposredni vzrok za nastanek prepovedane posledice (torej prometne nesreče in hude telesne poškodbe oškodovanca), nejasni. Ugotovljena stopnja koncentracije alkohola v obdolženčevi krvi, ki je presegala z zakonom ugotovljeno, sama po sebi ni zadosten dokaz za krivdo obdolženca za obravnavano prometno nesrečo, temveč mora obstajati vzročna zveza med alkoholiziranostjo voznika in prometno nesrečo. Sodišče mora namreč ugotoviti tudi tiste okoliščine, ki dajejo podlago ugotovitvi, da je bila vinjenost vzrok za katero od drugih kršitev predpisov o prometni varnosti, prek te pa tudi vzrok za nastanek prepovedane posledice. Zato je zlasti potrebno skrbno pretehtati vprašanje, ali bi v dani prometni situaciji lahko trezen voznik, če bi vozil tako, kot je v obravnavanem primeru pod vplivom alkohola vozil obdolženec, nesrečo preprečil.¹ To pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo oziroma so razlogi o tem nejasni.

5Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi najprej povzema ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke dr. N. Č., po mnenju katerega ugotovljena stopnja alkoholiziranosti obdolženca in posledično njegove okrnjene psihofizične sposobnosti niso imele odločilnega vpliva na nastanek prometne nesreče v situaciji, ki jo je povzročil voznik osebnega avtomobila, in da obdolženec prometne nesreče ne bi mogel preprečiti niti, če bi bil povsem trezen. V nadaljevanju pa ocenjuje, da je takšno mnenje izvedenca arbitrarno in ni podprto z drugimi dokazi, dokazov, ki bi bili v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke dr. N. Č. (razen mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke M. K.), pa ne navaja. Pri tem sprejema lastne zaključke glede vprašanj, ki so bila postavljena temu izvedencu, dejanske ugotovitve pa opira predvsem na mnenje izvedenca medicinske stroke. Čeprav pri oceni stopnje alkoholiziranosti obdolženca upošteva najnižjo vsebnost alkohola, ki jo je pri obdolžencu v času prometne nesreče ugotovil slednji, torej izvedenec M. K. (torej 0,75 g/kg alkohola v krvi), pa glede obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti v času prometne nezgode prvostopno sodišče dejansko izhaja iz srednje ugotovljene vrednosti, to je 0,90 g/kg alkohola v krvi, kar ni pravilno. Izvedenec je namreč okrnjene psihofizične lastnosti za varno upravljanje motornega vozila (zmanjšana ostrina globinskega vida, zožen vidni kot, slabša ocena hitrosti in razdalje do ostalih motornih vozil, udeleženih v prometu, slabši vid predmetov v gibanju, zmanjšana orientacija v prostoru, podaljšan reakcijski čas ter zmanjšana kritičnost) v izvedenskem mnenju utemeljeval upoštevajoč srednjo vrednost alkohola, ki jo je obdolženec imel v krvi v času obravnavane prometne nesreče (0,90 g/kg). Prav tako je na takšno vrednost vezal oceno, da je bil obdolženec relativno nesposoben za varno vožnjo. O tem pa, kakšne so bile dejansko psihofizične lastnosti obdolženca v času prometne nesreče, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje pri tem izhajalo iz vrednosti 0,75 g/kg alkohola v krvi, izvedenec M. K. mnenja ni podal. Prav tako se ni opredelil do tega, koliko optičnih dražljajev natančno lahko voznik z vsebnostjo 0,75 g/kg alkohola v krvi sprejme v eni sekundi (točka 5 razlogov izpodbijane sodbe), kar je ena od odločilnih okoliščin za presojo krivde obdolženca. Zato se izkaže njegovo izvedensko mnenje kot nepopolno.

6Nejasni so tudi razlogi napadene sodbe o drugih odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ne podaja natančne dokazne ocene gibanja osebnega avtomobila ter motornega kolesa, ki ga je vozil obdolženec, pri tem pa ne ugotavlja niti s kakšnim manevrom se je osebni avtomobil vrnil na obdolženčev vozni pas, predvsem pa, ali bi obdolženec, če bi vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi, glede na vožnjo oziroma spremembo smeri vožnje osebnega avtomobila lahko pravočasno preprečil prometno nesrečo. Tako ni jasno, kdaj je obdolženec zaznal spremembo smeri vožnje osebnega avtomobila, zaradi katere je bil prisiljen reagirati. Izvedenec cestnoprometne stroke natančnega mnenja v zvezi s tem niti ni podal.

7Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov glede pričakovanosti ovire, še zlasti glede okoliščine, da se je obdolženec skupaj s prijatelji peljal na motoristično srečanje na R., do koder je vodila ravno cesta, na katero je nameraval zaviti neznani voznik osebnega avtomobila, pa je nato zaradi zapore ceste spremenil smer vožnje. Sodišče prve stopnje tako ni presodilo, zakaj tudi obdolženec ni nameraval zaviti na cesto k R. in ali je bil z zaporo ceste seznanjen. V kolikor je bil z zaporo seznanjen, je namreč lahko manever neznanega voznika osebnega avtomobila pričakoval.

8Ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 6 na strani 10 izpodbijane sodbe, da je izvedenec M. K. izključil druge možne vzroke za nastanek prometne nesreče, zaradi česar je sodišče sprejelo zaključek o obstoju vzročne zveze med protipravnima ravnanjema obdolženca ter prometno nesrečo s hudimi telesnimi poškodbami, pa je protispisna. Izvedenec namreč takšnih zaključkov ni sprejel. Med zaslišanjem je poleg tega, da je navedel, da obdolženec zaradi relativne nesposobnosti za varno vožnjo ni bil sposoben obvladati kritične situacije, povedal tudi, da natančnih podrobnosti prometne nesreče ne pozna. Ob soočenju z izvedencem dr. N. Č. pa je pojasnil, da direktno ni rekel, da je alkohol bil povzročitelj, ampak je samo govoril, kako je alkohol vplival na psihofizične lastnosti obdolženca. Pri tem je celo navedel, da se strinja z izvedencem dr. N. Č., če je bila dejanska situacija takšna, da je naenkrat nekdo pripeljal in je bil kratek čas za reagiranje (list. št. 330). Vse tega sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni upoštevalo, niti ni dokazno ocenilo, zaradi česar je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Glede na obrazloženo in ker ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka vselej pomenijo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje obravnavane zadeve, pa se glede na naravo ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve in presoditi pritožbene navedbe, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter o zadevi ponovno odločiti, kar bo lažje storil drugi sodnik, ki v zadevi še ni zavzel stališča. Pri tem naj zlasti ugotovi gibanje osebnega avtomobila in motornega kolesa, pri čemer naj izvedenec cestnoprometne stroke, upoštevaje zagovor obdolženca ter njegovo ugotovljeno hitrost, napravi simulacijo poteka vožnje obeh vozil in izračuna medsebojno razdaljo vozil ob manevru osebnega avtomobila ter se opredeli o možnosti pravočasnega reagiranja obdolženca. Sodišče prve stopnje pa naj ugotovi tudi, ali je bila zapora ceste za obdolženca pričakovana ovira, sprejeto dokazno oceno pa naj argumentirano obrazloži.

¹ Tako tudi Z. Dežman v Cestnoprometno kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 176-180.