VSRS Sklep I Up 197/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

III. Pritožnik je dolžan v roku 15 dni od vročitve tega sklepa strankam z interesom I., k. o., A., k. o. in D., k. o. povrniti stroške tega postopka, vsaki izmed njih v višini 74,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Tožnik je vložil tožbo zoper dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31227-9/2017-68/102 z dne 26. 7. 2019. Z njim je toženka društvu D., k. o. dovolila kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in ki pripada avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskih producentov ter odločila, da se dovoljenje glede delitve nadomestil nanaša samo na delitev nadomestil kolektivnim organizacijam, ki imajo dovoljenje za razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic.

2Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, naj sodišče zadrži učinkovanje in izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v zadevi. Sodišče prve stopnje je s sklepom zahtevo zavrnilo, ker tožnik ni utemeljil, niti izkazal težko popravljive škode kot pogoja iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da zatrjevanje dejstva nezakonitosti dovoljenja in domneve o nezakonitem izvrševanju pravic naslovnika dovoljenja nista pravno relevantni okoliščini za odločanje o začasni odredbi, saj bo o utemeljenosti tožbe sodišče odločalo, ko bo tožbo reševalo in da s temi trditvami nevarnosti težko popravljive škode tožnik ne izkazuje. Ugotavlja, da tožnik tudi ni konkretizirano opredelil in pojasnil okoliščin, zaradi katerih meni, da mu grozi škoda v obliki posega v njegove ustavne pravice iz 33. in 74. člena Ustave RS. Zgolj nekonkretizirano in dokazno nepodprto zatrjevanje materialne škode v višini 200.000,00 EUR pa ne izkazuje, da bi tožniku neposredno pretila resna, težko popravljiva škoda.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

5Stranka z interesom društvo D., k. o. v odgovoru na pritožbo navaja, da ni pogojev za izdajo odložitvene začasne odredbe in opozarja na pritožbene novote. Tudi druga in tretja stranka z interesom opozarjata na številne pritožbene novote in navajata, da tožnik ni konkretizirano izkazal nastanka težko popravljive škode.

K I. točki izreka

6Pritožba ni utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8Iz citirane določbe 32. člena ZUS-1 izhaja, da je za izdajo tako odložitvene kot ureditvene začasne odredbe pogoj, da tožnik zatrjuje in izkaže škodo, ki bo nastala zaradi pravnega učinkovanja upravnega akta, in njeno težko popravljivost. Šele če sta ti dve predpostavki izkazani, mora sodišče presoditi še vpliv morebitne začasne odredbe na prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank ter potrebo po začasni ureditvi pravnega razmerja, nato pa sprejeti odločitev.

9Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

10Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in stranki neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Iz pritožbenih navedb izhaja, da pritožnici ni znana ustaljena upravno-sodna praksa (npr. sklepi I Up 326/2008 z dne 17. 7. 2008, I Up 144/2011 z dne 31. 3. 2011, I Up 468/2012 z dne 18. 10. 2012, I Up 146/2014 z dne 17. 4. 2014, I Up 191/2018 z dne 21. 11. 2018), po kateri materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost zaradi te škode, ne pomeni težko popravljive škode.

11Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni zadostil niti trditvenemu bremenu glede težko popravljive škode, kot tudi ni zadostil zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Tako je predlog pravilno zavrnilo že zato, ker ni bil izkazan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode.

12Namen začasne odredbe je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.¹

13Tudi če drži pritožbena navedba, da zaradi učinkovanja izpodbijanega dovoljenja takega dovoljenja za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice ni mogoče izdati drugi pravni osebi, to samo po sebi ni razlog za izdajo začasne odredbe. Če je tako pravno stanje (in ne da bi se Vrhovno sodišče opredeljevalo do pravilnosti tega stališča) podlaga za nastanek škode, jo mora stranka izkazati. Te pa pritožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspel izkazati.

14Stranka mora namreč glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, na kar je opozorilo sodišče prve stopnje, že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe s svojimi konkretnimi navedbami in predloženimi dokazi prepričati sodišče o nujnosti začasnega zadržanja učinkovanja upravnega akta. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo. Tega brez ustrezne pritožnikove aktivnosti, tj. podane konkretne trditvene podlage, podprte z dokazi, sodišče prve stopnje niti ne more storiti. Pritožnik pa s pritožbenimi navedbami, ki niso bile del zahteve za izdajo začasne odredbe in ki pomenijo njihovo nadaljnje nadgrajevanje, dejansko potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje o pavšalnosti navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe. Vendar celo ti, sicer z vidika prvega odstavka 74. člena ZUS-1 neupoštevni² poskusi konkretizacije, tako kot na prvi stopnji ostajajo pavšalni, predvsem pa neizkazani.

15To je še zlasti očitno za navedbo, da bi se zatrjevana izguba v višini 200.000,00 EUR lahko štela kot pritožnikovo prikrajšanje, saj kot kolektivna organizacija na podlagi ZKUASP deluje kot kolektivni avtor. Pritožnik namreč ne v predlogu, ne v pritožbi ni pojasnil, iz česa naj bi izhajala utemeljenost trditev tako o obstoju kot o višini škode. Poleg tega in kot že omenjeno, zgolj materialna škoda (tudi če bi bila ustrezno zatrjevana in izkazana) sama po sebi ne more pomeniti težko popravljive škode.

16Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da izdano dovoljenje posega v njegove ustavne pravice. Ti ugovori bodo lahko predmet presoje v postopku ugotavljanja utemeljenosti tožbe oziroma zakonitosti izpodbijanega dovoljenja. V okviru presoje utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe pa tovrstni ugovori, ne da bi pritožnik konkretno navedel in izkazal težko popravljivo škodo, niso relevantni. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča in razlogi, s katerimi je to odločitev utemeljilo, pa ne utemeljuje očitka o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa. Zato so neutemeljeni tudi očitki o kršitvah procesnih jamstev, ki jih zagotavljajo določbe ZUS-1, ZPP, Ustava RS in EKČP, na katere se sklicuje.

17Glede na navedeno in ker so ostale pritožbene navedbe za odločitev nebistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. in III. točki izreka

18Odločitev o pritožnikovih stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in šestega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki so jih priglasile stranke z interesom I., k. o., A., k. o. in D., k. o., temelji na šestem odstavku 163. člena ZPP in na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker gre za pritožbo zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ni izrecno določena v Odvetniški tarifi (stranke z interesom se sicer sklicujejo na tarifno številko 30, ki se sicer nanaša na upravni spor, vendar pa ne določa vrednosti za predlog za izdajo začasne odredbe in za pritožbo zoper odločitev o tem predlogu), je Vrhovno sodišče strankam z interesom priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 100 točk po 2. točki tarifne številke 46 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). V skladu z 11. členom OT je priznalo tudi priglašeni pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 2 % od skupne vrednosti storitev. Skupaj je torej priznalo 102 točki, kar znaša po vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) 61,20 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Pritožnik je tako dolžan vsaki stranki z interesom v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške odgovora na pritožbo v skupni višini 74,66 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

¹ Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018 in I Up 109/2019 z dne 3. 7. 2019.
² Po tej določbi sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji.