VSK Sodba III Kp 39827/2016

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in se izrek izpodbijane sodbe v točki I/8, nanašajoč se na obtožena Bl. in Be. I. zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. Kazenskega zakonika (KZ-1) spremeni tako, da se glasi:

„Be. I. je dne 02.10.2016 na območje Republike Slovenije, v I., po navodilih članov združbe z osebnim avtomobilom znamke BMW tip X6, z namenom nadaljnje prodaje in za potrebe združbe pripeljal večjo količino prepovedane droge kokain, vendar najmanj 2.444 g, pri čemer je vozilo prevzel v Španiji“, preostali del izreka pa iz opisa izpusti.

II. Pritožbi zagovornika obtoženega D. H. se ugodi in se obt. D. H., iz razloga po 1. točki 358.čl. ZKP oprosti obtožbe,

za kaznivo dejanje, opisano v točki II.a sodbe, ki naj bi bilo v tem, da je naklepoma pomagal storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju in tako združbo, ki je delovala na način, kot je opisan v točki II obtožbe in katere člani so bili V. H., U. R., M. D., G. D., M. Z., in S. H. ter drugi neznani sostorilci, med drugim oseba z vzdevkom A., oseba iz Srbije, uporabnik kosovske telefonske številke xx, uporabnik kosovske telefonske številke xy, oseba z vzdevkom Ac., „Če.“, ki se je v obdobju najmanj od julija 2016 pa do 04.10.2016 iz koristoljubja ukvarjala z izvrševanjem kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. KZ-1, s tem, da so nezakonito mimo mejnega prehoda tihotapili tuje državljane, ki niso izpolnjevali pogojev za vstop in bivanje na območju Republike Slovenije in Schengenskega prostora in katere delovanje se je razprostiralo vse od Srbije in Kosova do Republike Slovenije, v vlogah, kot se jim očita v točki II obtožbe, s tem, da je na ozemlje Republike Slovenije dne 21.08.2016 prinesel znesek 5.300 EUR, torej denar, ki je izviral iz kaznivega dejanja, opisanega pod točko 5 točke II obtožbe, izvršenega dne 18.08.2016, ki ga je neznani storilec - uporabnik tel. številke xx izterjal od svojcev ilegalnih prebežnikov za organizacijo in izvedbo nezakonitega prehoda, opisanega v 5. točki II. točke obtožbe in je bil preko A. D. izročen D. H. in tako prikril sledi dejanja in tudi premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, saj se je združba na ta način izognila prenosu denarja preko plačilnih instrumentov, ki nedvomno puščajo sledi in so podvrženi nadzoru in pri takšnih prenosih gotovine tudi ustrezno preverjeni s strani različnih institucij, in z izvršenim dejanjem tako zakril sledi za pridobljeno premoženjsko koristjo in za tem, da je združba za organizacijo poti in nezakonito sprovajanje tujcev brez ustreznih dovoljenj čez državno mejo prejela plačilo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. v zvezi z 38.čl. Kazenskega zakonika (KZ-1).

Po prvem odstavku 96.čl. ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92.čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika v tem delu proračun.

Pritožba okrožne državne tožilke, se v delu, kolikor se nanaša na obtoženega D. H. in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. KZ-1, opisano pod točko G/I-7 izreka sodbe, kot neutemeljena zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi okrožne državne tožilke se v delu, ki se nanaša na obtoženega A. L. deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede tega obtoženca v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencu kazen, določena za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. KZ-1, vsebovanem v točki I. sodbe zviša na 6 (šest) let in 6 (šest) mesecev zapora, pri čemer se mu ob nespremenjeni določeni kazni 1 (enega leta) zapora za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 186.čl. KZ-1 in kazni 10 (deset) mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. štev. I K 3128/2017 z dne 05.04.2017, ki se šteje za določeno, izreče enotna kazen 8 (osem) let zapora.

Na podlagi 56.čl. KZ-1 se obtoženemu A. L. v tako izrečeno enotno kazen všteje čas, prebit v priporu od 04.10.2016 od 12.35 ure dalje.

Pritožba zagovornice obtoženega A. L. se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po prvem odstavku 98.čl. ZKP je dolžan obtoženi A. L. kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

IV. Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede obtoženega M. C. v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. KZ-1 zviša na 5 (pet) let in 6 (šest) mesecev zapora.

Obtoženemu M. C. se v tako izrečeno kazen zapora všteje čas, prebit v priporu od 04.10.2016 od 13.37 ure do 11.05. 2018 do 17.00 ure.

V ostalem pa se pritožbi okrožne državne tožilke, kolikor se zavzema za še višjo izrečeno zaporno kazen deloma, obtoženčevega zagovornika pa v celoti zavrneta in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po prvem odstavku 98.čl. ZKP je dolžan obtoženi M. C. kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

V. Pritožba zagovornika obtoženega V. H. in okrožne državne tožilke v delu, kolikor se nanaša na tega obtoženca, se kot neutemeljeni zavrneta in in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po določbi prvega odstavka 98.čl. ZKP je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

VI. Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi, in se izpodbijana sodba v izreku o kazenski sankciji, izrečeni obtoženemu A. D., spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. KZ-1, opisanem pod točko I. sodbe, zviša na 5 (pet) let zapora, v ostalem pa se pritožbi okrožne državne tožilke, obtoženčeve zagovornice pa v celoti zavrneta in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožencu se v tako izrečeno kazen na podlagi 56.čl. KZ-1 všteje čas, prebit v priporu od 04.10.2016 od 12.33 ure do 11.05.2018 do 17.00 ure.

Po določbi prvega odstavka 98.čl. ZKP je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

VII. Pritožbi zagovornice obtoženega Be. I. in okrožne državne tožilke, kolikor se nanaša na tega obtoženca, se kot neutemeljeni zavrneta in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po določbi prvega odstavka 98.čl. ZKP je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

VIII. Pritožbi zagovornika obtoženega M. Z. in okrožne državne tožilke, kolikor se nanaša na tega obtoženca, se kot neutemeljeni zavrneta in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po določbi prvega odstavka 98.čl. ZKP je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

IX. Pritožba okrožne državne tožilke se v delu, kolikor izpodbija odločbo o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi obtoženima A. D. in M. C., vsebovano v četrti alinei točke E izreka sodbe, kot neutemeljena zavrne.

X. Pritožba okrožne državne tožilke se v delu, kolikor se nanaša na obtoženega I. G. (točke G/I-4,6 in 11 izreka sodbe) kot neutemeljena zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

XI. Pritožba okrožne državne tožilke se v delu, kolikor se nanaša na obtoženega Bl. I. (točka G/I-8 izrek sodbe), kot neutemeljena zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo spoznalo za krive:

- obtoženega V. H. pod točko I kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko II kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je sodišče obtožencu na podlagi tretjega odstavka 186.čl. KZ-1 določilo kazen 7 (sedem) let zapora in za kaznivo dejanje pod točko II sodbe na podlagi šestega odstavka 308.čl. KZ-1 kazen treh let zapora in denarno kazen v znesku 6.000 EUR (šesttisoč evrov) oz. 300 (tristo) dnevnih zneskov v višini po 20 (dvajset) EUR. Na podlagi 53.čl. KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo enotno kazen 9 (devet) let in 10 (deset) mesecev zapora ter stransko denarno kazen v znesku 6.000,00 EUR oz. 300 (tristo) dnevnih zneskov v višini po 20 (dvajset) evrov, za katero je sodišče sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku (3) treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer pa zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je obtoženemu V. H. v tako izrečeno enotno kazen zapora vštelo čas, prebit v priporu od 05.01.2018 dalje. Na podlagi 74. in 75.čl. KZ-1 je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pod točko E krivdoreka odvzelo obtoženemu V. H. protipravno pridobljeno premoženjsko korist, tako, da je dolžan plačati 3.750,00 EUR, ki ustreza deležu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod točko I/4 i sicer v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe, 5.500,00 EUR, ki ustreza deležu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod točko I/6 v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe in 7.150,00 EUR, ki ustreza delu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod točko II sodbe, prav tako v roku dveh let, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje. Sodišče je obtožencu na podlagi prvega odstavka 95.čl. ZKP naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, tako, kakor to izhaja iz točke C. izreka sodbe;

- obtoženega D. H. pod točko II.a kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. v zvezi z 38. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je kazen 1 (eno) leto zapora in stransko denarno kazen v višini 3.000,00 EUR oz. 150 dnevnih zneskov po 20 EUR. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju sklenilo, da je obtoženec denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe dalje, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer pa zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Sodišče je obtožencu z izpodbijano sodbo naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, tako, kakor to izhaja iz točke C. izreka sodbe;

- obtoženega A. D. pod točko I. sodbe kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. KZ-1, za kar mu je z uporabo omilitvenih določil iz druge alinee 50.čl. KZ-1 izreklo kazen 4 (štiri) leta zapora. V tako izrečeno zaporno kazen je sodišče obtožencu vštelo čas, prebit v priporu od 04.10.2016 od 12.33 ure do 11.05.2018 do 17.00 ure. Pod točko E krivdoreka je sodišče obtoženima A. D. in M. C. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist in sicer tako, da sta dolžna plačati vsak po 550,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem pod točko I/6 sodbe in sicer se obtoženima A. D. in M. C. odvzame vsakemu po 550,00 EUR od denarnega zneska, zaseženega z začasno odredbo, pri čemer pa se ostanek zaseženega denarja obtožencema vrne;

- obtoženega Be. I. je sodišče prve stopnje pod točko I kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Na podlagi iste zakonske določbe je sodišče obtožencu izreklo kazen 5 (pet) let zapora, v tako izrečeno kazen pa mu vštelo čas, prebit v priporu od 04.10.2016 od 14.00 ure do 11.05.2018 do 17.00 ure. V stroškovnem delu izreka je sodišče sklenilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92.čl. ZKP in potrebne stroške zagovornika, postavljenega mu po uradni dolžnosti, kakor tudi sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom;

- obtoženega A. L. pod točko I kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. KZ-1 in pod točko III. krivdoreka kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186.čl. KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je sodišče obtožencu na podlagi tretjega odstavka 186.čl. KZ-1 določilo kazen 5 (pet) let zapora in za drugo na podlagi prvega odstavka 186.čl. KZ-1 kazen 1 (eno) leto zapora. Sodišče prve stopnje je na podlagi 60.čl. Kazenskega zakonika preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. štev. I K 3128/2017 z dne 05.04.2017, ki je postala pravnomočna dne 22.08.2017, in s katero mu je bila določena kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let ter posledično obtožencu upoštevaje določene kazni za kazniva dejanja iz konkretnega kazenskega postopka in določeno kazen iz preklicane pogojne obsodbe, na podlagi 53.čl. KZ-1 izreklo enotno kazen 6 (šest) let in 6 (šest) mesecev zapora. V tako izrečeno enotno kazen je sodišče obtožencu vštelo čas, prebit v priporu od 04.10.2016 od 12.35 ure dalje. V stroškovnem delu izreka je sodišče sklenilo, da je dolžan obtoženi A. L. na podlagi prvega ostavka 95.čl. ZKP povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92.čl. ZKP in potrebne stroške zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kakor tudi sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. Po 498.čl. ZKP je sodišče obtožencu vzelo 2,28 g kokaina, zaseženega dne 04.10.2016. Po določbah 74. in 75.čl. KZ-1 je sodišče obtožencu odvzelo tudi 6.000 EUR premoženjske koristi, protipravno pridobljene z izvršitvijo kaznivega dejanja pod točko III sodbe in sicer tako, da je obtožencu odvzelo 695,00 EUR zasežene gotovine, za razliko pa sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe;

- obtoženega M. C. pod točko I kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. KZ-1, za kar mu je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 186.čl. KZ-1 in z uporabo omilitvenih določil iz 2. alineje 50.čl. KZ-1 izreklo kazen 4 (štiri) leta zapora. V tako izrečeno zaporno kazen je sodišče na podlagi 56.čl. KZ-1 obtožencu vštelo čas, prebit v priporu od 04.10.2016 od 13.37 ure do 11.05.2018 do 17.00 ure. Na podlagi določbe prvega odstavka 95.čl. ZKP je sodišče tudi glede tega obtoženca sklenilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92.čl. ZKP, potrebne stroške svojega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti in sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. Po določbah 74. in 75 KZ-1 pa je sodišče obtoženima A. D. in M. C. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist in sicer tako, da sta dolžna vsak plačati znesek 550,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem pod točko I/6 sodbe, kar se izvrši tako, da se obtožencema odvzame vsakemu po 550,00 EUR od denarnega zneska, zaseženega z začasno odredbo, preostanek zaseženega denarja pa se obtožencema vrne;

- obtoženega M. Z. pod točko II kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. KZ-1. Na podlagi istega zakonskega določila in 38.čl. KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo 1 (eno) leto zaporne kazni in 1.500,00 EUR stranske denarne kazni oz. 150 dnevnih zneskov v višini po 10,00 EUR, za kar je sodišče sklenilo, da je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V primeru, da se pravnomočno izrečene denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska določil en dan zapora, pri čemer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po določbi osmega odstavka 86.čl. KZ-1 je sodišče odločilo, da se zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe, pri čemer se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela. Glede pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Piranu, opr. štev. I K 26314/2016 z dne 21.11.2016, ki je postala pravnomočna dne 12.06.2017 in s katero je bila obtožencu določena kazen devetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da te obsodbe ne bo preklicalo. Tudi pri tem obtožencu je sodišče v stroškovnem delu sklenilo, da je na podlagi prvega odstavka 95.čl. ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92.čl. ZKP in potrebne stroške zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, kakor tudi sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom.

Pod točko C. krivdoreka je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 95.čl. ZKP obtoženim V. H., D. H., A. D., Be. I., A. L., M. C. in M. Z. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92.čl. ZKP in potrebne stroške zagovornikov, ki so jim bili postavljeni po uradni dolžnosti ter sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom, po odločbah za brezplačno pravno pomoč (BPP) pa bo o izdatkih in nagrtadi zagovornikov obtoženih V. H., M. C. in A. D. odločila služba BPP.

Po določbi petega odstavka 186.čl. KZ-1 je sodišče odvzelo zasežene droge in sicer 0,40 g kokaina, 1,04 g heroina, 1,01 g heroina, 403,79 g heroina, 100,88 g heroina, 499,03 g heroina, 199,03 g kokaina, 2.444 g kokaina, 226,86 g kokaina, 761,73 g heroina, 540,28 g heroina in 26,86 g kokaina, skupaj z embalažo in pripomočki za tehtanje in pakiranje. Na podlagi 498.čl. ZKP pa je sodišče vzelo še obtoženemu Bl. I. 1,71 g kokaina in obtoženemu A. L. 2,28 g kokaina, oboje pa je bilo obtožencema zaseženo dne 04.10.2016.

Pod točko E izreka sodbe je sodišče na podlagi določb 74. in 75.čl. KZ-1 odvzelo tudi protipravno pridobljene premoženjske koristi tako, da je:

- obtoženemu V. H. naložilo v plačilo znesek 3.750 EUR, ki ustreza deležu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod točko I/4 sodbe, 5.500 EUR, ki ustreza deležu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod točko I/6 sodbe in znesek 7.150 EUR, ki ustreza delu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod točko II izreka sodbe, vse pa je obtoženec dolžan plačati v roku dveh let, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje,

- obtoženima A. D. in M. C. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist tako, da sta dolžna plačati vsak 550,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem, pod točko I/6 sodbe, kar se izvrši tako, da se obtožencema odvzame vsakemu po 550 EUR od zneska, zaseženega z začasno odredbo, preostanek zaseženega denarja pa se obtožencema vrne, in

- obtoženemu A. L. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko III sodbe tako, da mu je naložilo v plačilo znesek 6.000,00 EUR, pri čemer se obtožencu odvzame 695,00 EUR zasežene gotovine, razliko pa je dolžan plačati v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe.

V točki F izreka je sodišče na podlagi 94.čl. ZKP sklenilo, da je dolžan obtoženi Bl. I. ne glede na izid kazenskega postopka plačati stroške prestavitve pričetka naroka za glavno obravnavo z dne 15.12.2017 in 15.03.2018, ki jih je povzročil po lastni krivdi in ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in pripadajočo takso.

Pod točko G izreka sodbe pa je sodišče prve stopnje obtožene I. G. (točke I/4, I/6 in I/11 obtožbe), D. H. (točka I/7 obtožbe) in obtoženega Bl. I. (točka I/8 obtožbe) oprostilo obtožbe, da naj bi storili kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. Kazenskega zakonika (KZ-1). V tem delu je navedene obtožence na podlagi drugega odstavka 95.čl. ZKP tudi oprostilo plačila dela stroškov kazenskega postopka in sicer tistih, ki se nanašajo na oprostilni del sodbe.

2Zoper navedeno sodbo se zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (oprostilna sodba za D. H., I. G. in Bl. I.), bistvene kršitve določb kazenskega postopka (glede Bl. I. pod točko I/8 sodbe) in odločb o kazenskih sankcijah, izrečenih obtoženim A. L., M. C., A. D., V. H., Be. I. in M. Z. pritožuje okrožna državna tožilka, pri čemer pa graja tudi odločbo, o odvzemu premoženjskih koristi, vsebovanih pod točko E izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu pod točko G razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa ob ugoditvi pritožbi grajano sodbo samo spremeni, spozna obtožene I. G., Bl. I. in D. H. za krive kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretje v zvezi s prvim odstavkom 186.čl. KZ-1 in jim izreče obtoženim D. H. kazen šest let in pet mesecev zapora, I. G. kazen pet let zapora in Bl. I. prav tako kazen pet let zapora. V okviru pritožbenega razloga zoper izrečene kazenske sankcije pa pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče:

- obtoženemu V. H. za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186.čl. KZ-1 izreče kazen devet let in treh mesecev zapora ter nato upoštevaje že določeno kazen treh let zapora za kaznivo dejanje je po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. čl. KZ-1 obtožencu izreče enotno kazen;

- obtoženemu M. Z. za kaznivo dejanje po šestem odstavku 308.čl. v zv. z 38.čl. KZ-1 izrečeno kazen zviša na eno leto in pet mesecev zapora, ki naj se na podlagi 86.čl. KZ-1 izvrši z družbeno koristnimi deli, pri čemer pa naj denarna kazen ostane nespremenjena;

- obtoženemu M. C. ob ugoditvi pritožbi izrečeno zaporno kazen na podlagi tretjega odstavka 186.čl. KZ-1 zviša na šest let in šest mesecev zapora;

- obtoženemu A. D. ob ugoditvi pritožbi izrečeno zaporno kazen na podlagi tretjega odstavka 186 zviša na kazen šest let zapora;

- obtoženemu A. L. za kaznivo dejanje pod točko I sodbe na podlagi tretjega odstavka 186.čl. KZ-1 izrečeno kazen zviša na sedem let in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko III sodbe pa na kazen eno leto in pet mesecev zapora, in

- obtoženemu Be. I. izrečeno zaporno kazen na podlagi tretjega odstavka 186.čl. KZ-1 zviša na kazen šest let in štiri mesece zapora.

Okrožna državna tožilka sklepno predlaga še, naj pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 374.čl. ZKP odloči oziroma spremeni odločitev glede odvzema premoženjske koristi obtoženima A. D. in M. C..

Zagovornik obtoženega V. H. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona, zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka in zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah, kar v svoji pritožbi tudi podrobneje navede. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da pritožnika oprosti obravnavanih kaznivih dejanj, podrejeno pa, da grajano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom oz. drugim predsednikom senata in drugim sosodnikom.

Zagovornik obtoženega D. H. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 3., 8. in 11. točki prvega odstavka 371.čl. ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371.čl. v zvezi z osmim in prvim ter tretjim odstavkom 9. čl. ZKP, kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372.čl. ZKP, bistvene kršitve po drugem odstavku 95.čl. ZKP v zvezi z 19.čl. Zakona o odvetništvu ter kršitve po 3. alineji 29.čl. Ustave republike Slovenije in določb 3/d 6.čl. in 13. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in „izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženega oprosti po sodbi očitanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. KZ-1, v zvezi z 38 ter odloči o priznanju stroškov postopka v skladu s prvim odstavkom 96.čl. ZKP ali podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču I. stopnje v nov postopek“.

Zagovornica obtoženega A. D. uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev materialnega prava in pravil postopka, prav tako pa je vsebinsko videti, da graja tudi njenemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, „da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženega A. D. razveljavi, ter spremeni tako, da se A. D. spozna za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186.čl. KZ-1 in se mu izreče pogojna obsodba oz. se sodba razveljavi ter vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču s tem, da se ga oprosti plačila vseh stroškov postopka oz. podredno, da se obdolženemu A. D. izreče nižja zaporna kazen in se ga oprosti plačila stroškov postopka, glede na pomanjkanje sredstev za lastno preživljanje“.

Zagovornica obtoženega Be. I. se pritožuje zaradi procesnih kršitev, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi višine kazni in zaradi odmere plačila stroškov postopka, ki jih mora povrniti. Višjemu sodišču predlaga, „da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in obtoženega I. oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.“

Zagovornica obtoženega A. L. uvodoma navaja, da se pritožuje „iz razlogov po 370.čl. ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371.čl. ZKP in 373.čl. ZKP“ in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obtoženega A. L. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zagovornik obtoženega M. C. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obtožnega M. Z. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe oz. da odločbo o kazenski sankciji spremeni in obtožencu izreče pogojno obsodbo.

3Na pritožbo okrožne državne tožilke so vložili odgovore zagovorniki obtoženih D. H., I. G., A. D., A. L., M. Z. in Bl. I.. Vsi vlagatelji odgovorov pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

Na pritožbo zagovornika obtoženega D. H. pa je vložila odgovor okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbi zagovornika obtoženega D. H. se ugodi, pritožbi okrožne državne tožilke pa deloma ugodi, medtem, ko je bilo potrebno pritožbam zagovornikov obdolženih A. L., M. C., V. H., A. D., Be. I. in M. Z. utemeljenost odreči v celoti.

K točkama I in XI izreka

4Okrožna državna tožilka v uvodu svoje pritožbe pravilno opozarja na nasprotje v izreku, kolikor se ta nanaša na obtoženega Bl. I.. Pri tem ima v mislih izrek, vsebovan pod točko I/8 sodbe, ki se sicer nanaša na soobtoženega Be. I.. V tem delu izreka je sodišče prve stopnje v opisu kaznivega dejanja med drugim tudi obdržalo očitek, naslovljen na obtoženega Bl. I., ki naj bi bil v tem, da je slednji bil zaradi težav z vozilom obtoženega Be. I. angažiran kot asistenca in z namenom varne dostave kokaina v Slovenijo, s tem, da naj bi Bl. I. z rezervnim vozilom odpotoval do M., kjer sta vozilo nato usposobila za nadaljnjo vožnjo ter se skupaj odpravila proti Sloveniji, pri čemer je vozilo nekaj časa vozil tudi Bl. I., prav tako pa naj bi ga celotno pot tudi spremljal oziroma sta vozila skupaj, ravno zaradi varne dostave kokaina v Slovenijo, pri čemer pa naj bi bil Bl. I. v M. poslan z rezervnim vozilom tudi v primeru, da jima BMW-ja nebi uspelo usposobiti za vožnjo in bi tako pot nadaljeval z rezervnim vozilom, da bosta z očetom tovor tudi varno in v planiranem času dostavila v Slovenijo bodisi z enim, bodisi z drugim vozilom, pri čemer pa naj bi bilo izreka, vsebovanega v točki G/I-8 razvidno, da je hkrati sodišče obtoženega Bl. I. za povsem isto ravnanje oz. za identične obtožbene očitke oprostilo. Glede na vse navedeno je potrebno pritrditi okrožni državni tožilki, da je podano nasprotje tako med izrekom samim, kakor tudi med izrekom in razlogi, zaradi česar pa sodbe v tem delu ni potrebno razveljavljati, temveč navedeno pomanjkljivost sanirati s spremembo opisa, tako, kakor je to videti iz izreka.

5Okrožna državna tožilka izpodbija tudi dejstvene ugotovitve, kakor jih je glede očitkov, naslovljenih na obtoženega Bl. I. ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pri čemer graja predvsem tisti del sklepov, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da obtožencu ni moč očitati subjektivnega elementa očitanega mu kaznivega dejanja oz. ko prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da obtožencu ni moč očitati, da je vedel, da njegov oče, obtoženi Be. I. v vozilu BMW X6 prevaža drogo, pri čemer pa naj bi on očetu pri tem pomagal s tem, ko mu je v Italijo, kjer se je oče takrat nahajal, z drugim vozilom pripeljal gume. Pomanjkanje oz. nedokazanost subjektivnega elementa pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja sodišče prve stopnje utemelji tudi s tem, da med obtoženima S. H. in Bl. I. nikakršne vsebinske telefonske komunikacije ni bilo. Res je sicer dne 02.10.2016 S. H. ob 09.33. uri poklical obtoženega Bl. I., pri čemer pa je iz prepisa telefonskega pogovora (l.št. 2280 spisa) več kot očitno razvidno, da slednji sploh ni vedel, kdo ga kliče in je S. H. takoj po vzpostavitvi telefonske zveze z obtoženim Bl. I. od njega zahteval, naj preda telefon očetu, obtoženemu Be. I., s katerim se je obtoženi S. H. pogovarjal in dogovarjal o nadaljnji logistiki prevoza. Tudi če drži ugotovitev sodišča, da je bil obtoženi Bl. I., pač upoštevaje dejstva, ki jih tudi pravilno navede sodišče prve stopnje, seznanjen z delovanjem združbe, pa to še ne pomeni, da je bil seznanjen tudi z vsemi bistvenimi okoliščinami konkretnega dejanja. Razen že zgoraj omenjenega telefonskega pogovora med obtoženim S. H. in njim oz. njegovim očetom v spisu ni zaslediti prav nikakršnega objektivnega dokaza, ki bi kazal na nepravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, na kar tudi utemeljeno opozarja zagovornik obtoženega Bl. I. v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke zoper oprostilni del, kolikor se nanaša na tega obdolženca. Glede na to, da so tudi pritožbene navedbe okrožne državne tožilke zgolj na stopnji ugibanj, ki v najboljšem primeru preidejo v sklepanje, kar pa je za gotovosten zaključek o danosti elementa krivde premalo, je bilo potrebno pritožbo okrožne državne tožilke v delu, kolikor se nanaša na oprostilni del zavrniti, hkrati pa ji ugoditi v tistem delu, kolikor se nanaša na nasprotja v izreku, ki se nanašajo na obtoženega Bl. I..

6Zaradi vsega zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 391. in 392.čl. ZKP sklenilo oz. razsodilo tako, kakor je videti iz izreka te odločbe.

K točki II izreka

7Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba zagovornika obtoženega D. H. utemeljena in da ima pritožnik prav, ko meni, da dejanje, kakor je opisano sploh ne predstavlja kaznivega dejanja. Po določbi prvega odstavka 38. člena KZ-1 je pomočnik tisti, ki naklepoma pomaga storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju, pri čemer pa je kot pomoč šteti zlasti če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

8Iz opisa kaznivega dejanja, vsebovanega v izpodbijani sodbi pod točko II.a) izreka je razvidno, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno s tem, da je obtoženi D. H. na ozemlje Republike Slovenije dne 21.08.2016 prinesel znesek 5.300 EUR, ki naj bi predstavljal plačilo za organizacijo in izvedbo kaznivega dejanja prepovedanega prehoda državne meje dne 18.08.2016, opisanega pod točko II/5 izreka sodbe, denar pa naj bi na Kosovem od svojcev ilegalnih prebežnikov izterjal neznani storilec in ga preko A. D. izročil obtožencu, denar pa je bil namenjen S. H.. S takim početjem naj bi obtoženec prikril sledi dejanja in premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, zlasti zato, ker se je združba na ta način izognila prenosu denarja preko plačilnih instrumentov, ki nedvomno puščajo sledi in so podvrženi nadzoru in pri takšnih prenosih gotovine tudi ustrezno preverjani s strani različnih institucij, in z izvršenim dejanjem tako zakril sledi za pridobljeno premoženjsko koristjo in za tem, da je združba za organizacijo poti in nezakonito sprovajanje tujcev brez ustreznih dovoljenj čez državno mejo prejela plačilo.

9Obtoženčev zagovornik ima prav, ko v pritožbi smiselno opozarja na to, da je za pomoč storilcu po storjenem kaznivem dejanju nujen predpogoj vnaprejšnja obljuba pomočnika, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerim bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Iz vsebine opisa kaznivega dejanja, očitanega D. H., je razvidno, da naj bi bilo storjeno tri dni po izvršenem ilegalnem prehodu državne meje, prav tako pa tudi to, da ne vsebuje očitka obtožencu, da je prikritje sledi dejanja in prikritje premoženjske koristi komurkoli vnaprej obljubil, kar pa je za utemeljen očitek storilcu za pomoč, kakor je opisana, bistveni zakonski znak. Zaradi tega tudi kaznivo dejanje, kakor je opisano, ne predstavlja kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. čl. v zvezi z 38.čl. KZ-1. Glede na pravkar povedano je bilo potrebno pritožbi zagovornika obtoženega D. H. ugoditi in ugotoviti, da je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372.čl. ZKP v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da temu ni tako, je bilo potrebno na podlagi prvega odstavka 394.čl. ZKP izpodbijano sodbo v tem delu spremeniti tako, da se obtoženi D. H. iz razloga po 1. točki 358.čl. ZKP obtožbe oprosti, tako, kakor je videti iz izreka.

10Ker je prišlo v tem delu do spremembe izpodbijanega obsodilnega dela sodbe, je bilo potrebno na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP skleniti, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92.čl. ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem delu proračun.

11Sodišče prve stopnje je pod točko G/7 izreka izpodbijane sodbe obtoženega D. H. na podlagi določbe 3. točke 358.čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi skupaj s S. H. dne 10.08.2016 po predhodnem dogovoru, v katerem so sodelovali S. H., D. H. in tajna delavca policije pred trgovino H. v I., tajnima delavcema policije za 9.000 EUR prodal 199,13 g prepovedane droge kokain, pri čemer je drogo tajnima delavcema izročil S. H..

12Okrožno državno tožilstvo v svoji pritožbi navaja, da je dovolj pomenljiva že ugotovitev prvostopenjskega sodišča, vsebovana v točki 441 obrazložitve, ko sodišče prve stopnje navede, da je obtoženi D. H. vedel za obstoj združbe in da se njegova brata ukvarjata s prodajo prepovedane droge. Vložena, dne 20.04.2018 modificirana obtožnica štev. Kt 17910, obtoženemu D. H. med drugim tudi očita, da naj bi predstavljal vezni člen na Kosovem, pri čemer naj bi obtoženec v mesecu avgustu 2016 tudi prevzel vodstveno funkcijo in nadziral prodajo ter odobraval in postavljal pogoje prodaje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če je res, da je obtoženec vedel za obstoj združbe in tudi to, s čim se ta združba ukvarja, pa to še hkrati ne more pomeniti, da je storil tudi očitano mu kaznivo dejanje prodaje 199,13 gramov kokaina. V zvezi z obravnavanim dogodkom sta bila zaslišana tudi oba tajna delavca, ki nikakršne aktivne vloge obtoženca pri sami prodaji 199,13 gramov heroina nista omenjala, tako, kakor o tem pravilno razloguje tudi prvostopenjsko sodišče v točkah od 444 do 446 obrazložitve. Nenazadnje pa je pri tem potrebno opozoriti tudi na izpovedbo priče S. K. (list. štev. 12.832), od koder je razvidno, da se je dne 10.08.2016 z obdolženim D. H. sestal na T. zaradi vrnitve dolga 20.000 EUR, kar se sklada tudi s poročilom o tajnem opazovanju tega dne (list. štev. 2252-2256). Iz tega poročila pa dejansko, tako, kakor to že pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje ni zaslediti prav nikakršnega aktivnega ravnanja obtoženega D. H., ki bi bilo namenjeno realizaciji prodaje 199,13 g kokaina. Okrožna državna tožilka v zvezi s tem v pritožbi navaja, da obtoženi D. H. ni bil naključno na mestu oziroma na srečanju s tajnima delavcema, pač pa zavestno, ker naj bi se hotel pokazati oz. naj bi ga pri tem vodila želja, da stranke vidijo, kdo je in kdo nadzoruje in odobrava posle. O tem, da se je obtoženi D. H. s tajnima sodelavcema rokoval in se jima tudi predstavil ni nikakršnega dvoma, saj to izhaja tako iz poročila o tajnem opazovanju z dne 10.08.2016, kakor tudi iz poročila o tajnem delovanju z dne 10.08.2016 in ki se nahaja na listovni številki 2244 spisa, izpovedbe obeh tajnih delavcev. Tudi to, kar navaja državna tožilka, da naj bi obtoženi D. H. slišal besede brata S. H., češ, da je on sedaj glavni in da lahko pred njim govorijo o poslih odkrito je ostalo nedokazano, saj tega tajna delavca na glavni obravnavi nista potrdila, to, kar navaja pritožnica v pritožbi, da naj bi, glede na potek dogajanja obtoženec to moral slišati, pa ostaja zgolj na ravni ugibanja, ne pa dokazanega dejstva. Končno pa tudi pritožnica sama priznava, da konkretnega podatka, da naj bi se obtoženi D. H. neposredno dogovarjal za prodajo ter postavljal pogoje prodaje tajnim delavcem ni, pa vendarle meni, da ostali podatki in dokazi omogočajo jasen in logičen zaključek o tem, da je prevzel del vodstvenih nalog torej tudi postavljanje pogojev glede prodaje in dogovorov o prodaji, pri čemer pa pritožnica tega s kakšnimi novimi argumenti ne konkretizira, temveč tudi tu ostaja zgolj na ravni ugibanja. Kolikor pa omenja sklep Višjega sodišča v Kopru opr. štev. I Kp 39827/2016 z dne 08.01.2018, pa ji je potrebno povedati, da je šlo v tem primeru za odločanje o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, za kar pa zadostuje zgolj stopnja utemeljenega suma, ne pa dokazni standard gotovosti, ki je potreben za sprejem obsodilne sodbe. Podlage za ta standard pa ne dajeta tudi sicer objektivno izkazani okoliščini o vsebini obtoženčevih Facebook profilov in pa o tem, da je obtoženi D. H. med pridržanjem na piranski policijski postaji v celici na steno napisal „Ko. ...“. Sklepno je tako potrebno povzeti, da dokazne podlage za gotov očitek obtoženemu D. H. , da naj bi bil tudi on sostorilec pri kaznivem dejanju prodaje 199,13 g heroina tajnima delavcema policije za 9.000 EUR, ni. Obsodilna sodba mora temeljiti na gotovih zaključkih o posameznih odločilnih dejstvih, le-ta pa morajo biti dokazana tako po objektivni, kakor tudi subjektivni plati. Zgolj sklepanje o tem, kakor to pritožnica počne v pritožbi, ne zadošča, zaradi česar se izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča, vsebovana v točki G/I-7 sodbe pravilna, s tem pa tudi pritožba okrožne državne tožilke neutemeljena. Prav nikakršnega konkretnega in zanesljivega dokaza ni, da bi obtoženi D. H. glede česarkoli bil vezni člen na Kosovu in prevzel del vodstvenih funkcij, tako, kakor to pravilno ugotavlja tudi obtoženčev zagovornik, ki hkrati opozarja tudi na to, da tajna delavca z obtožencem dejansko sploh nista komunicirala, ne pred pa tudi ne po dne 10.08.2016 obravnavanem dogodku.

13Okrožna državna tožilka v pritožbi in obtoženčev zagovornik v odgovoru na njeno pritožbo družno ugotavljata, da je sodišče spregledalo tisti del dne 20.04.2018 modificirane obtožbe, ko je državno tožilstvo na obtoženega D. H. naslovilo očitek, „da je predstavljal vezni člen na Kosovu, v avgustu 2016 pa v delu tudi prevzel vodstveno funkcijo in nadziral prodajo ter odobraval in postavljal pogoje prodaje“, namesto prvotnega očitka, da je „D. H. predstavljal vezni člen pri nabavi, transportu in zagotavljanju sredstev združbe na Kosovem, v avgustu 2016 pa v delu tudi prevzel vodstveno funkcijo in se dogovarjal za prodajo in postavljal pogoje prodaje“. Sodišče prve stopnje dejansko v razlogih sodbe v točki 441 obrazložitve zapiše, da ugotovljene okoliščine ne zadostujejo za obstoj gotovosti, potrebne za obsodbo, da je bil D. H. vezni člen pri nabavi, transportu in zagotavljanju sredstev združbe na Kosovem, torej se ukvarja z vprašanji, ki jih po modifikaciji obtožba obtožencu sploh ni več očitala in jih sodišče tudi v uvodni del oprostilnega dela sodbe ni vneslo. Gre tedaj za nedoslednost, ki pa glede na končno odločitev o pritožbi na vsebino le-te ne more vplivati.

14Ne glede na sprejeto končno odločitev glede obtožbenih očitkov, naslovljenih na obtoženega D. H. pa je potrebno odgovoriti na tisti del zagovornikove pritožbe, ko zatrjuje, da so bile informacije, ki so bile pridobljene in uporabljene za utemeljitev obtožbe zoper D. H. pridobljene nezakonito, ker naj bi organi pregona oziroma policija zlorabili odredbo, izdano zoper S. H. z namenom, da bi prišli do dokazov, ki bi jih lahko uporabili zoper D. H., kar da je obtoženec zatrjeval ves čas postopka.

15Nikakršnega dvoma o tem ni, da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru dne 02.08.2016 pod opr. štev. Ktpp-z 1/2016 izdalo zoper obt. S. H. in A. D. za čas od 05.08.2016 do 05.10.2016 dovoljenje za podaljšanje izvajanja ukrepa tajnega opazovanja z neprekinjenim ali ponavljajočim se opazovanjem in sledenjem z uporabo tehničnih naprav za fotografiranje in video snemanje po prvem odstavku 149a. čl. ZKP, za podaljšanje izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja po prvem in drugem odstavku 155 a. čl. ZKP z uporabo prirejenih podatkov in dokumentov (osebna izkaznica, vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, kartico zdravstvenega zavarovanja, delovno dovoljenje, davčna številka, dovoljenje za začasno in stalno bivanje v Republiki Sloveniji) in dovoljenje za izvedbo enkratnega ukrepa navideznega odkupa po prvem odstavku 155.čl. ZKP oz. do izvedbe enkratnega navideznega odkupa. Iz poročil o tajnem opazovanju in tajnem delovanju z dne 10.08.2016 (list. štev. 2244 in 2252) je razvidno, da sta se obtoženi S. H. in D. H., zoper katerega odredba ni bila izdana in po tem, ko je obtoženi S. H. slednjega pripeljal iz letališča na B. v I., sestala s tajnima delavcema, ki sta takrat obtoženega D. H. tudi prvič srečala. Iz poročila o tajnem delovanju je namreč razvidno, da do trenutka, ko jima je obtoženi S. H. povedal, za koga gre, sploh nista vedela, kdo je z obtoženim S. H. na dogovorjeni sestanek prišel. Nadaljevanje dogajanja je razvidno iz obeh že zgoraj citiranih poročil. Povsem življenjsko je, da pri prikritih preiskovalnih ukrepih organi pregona v okviru izvajanja le teh nemalokrat naletijo na dokaze, ki imajo obremenilni značaj za osebe, zoper katere odredba ni bila izdana. V sodbi opr. štev. I Ips 322/2008 z dne 29.01.2009 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da se dokazi, zbrani s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper drugo osebo, lahko uporabijo, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila izdana, nenamerno oziroma naključno naletijo na dokaz, ki ima obremenilni značaj. Povsem enako stališče je še pred tem zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi opr. štev. Up 366/05 z dne 19.04.2007, povzelo pa ga je tudi v odločbi opr. štev. Up 699/06 z dne 27.03.2008. Na podlagi zbranega spisovnega gradiva je tedaj moč z gotovostjo ugotoviti, da za nikakršno zlorabo odredbe, pridobljene zoper obtoženega S. H. ne gre, saj sta tajna delavca do srečanja z obtoženim D. H. prišla naključno oz. njuno delovanje nikakor ni moglo biti usmerjeno tudi zoper tega obtoženca, tako, kakor to meni pritožnik, saj tajna delavca sploh nista vedela, da bo obtoženi S. H., zoper katerega je odredba za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov bila izdana, prišel v spremstvu svojega brata D. H..

16Kolikor pa zagovornik obtoženega D. H. v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke izraža upravičen dvom v verodostojnost poročila tajnih policijskih delavcev z dne 10.08.2016, ta pa naj bi bil povezan s sposobnostjo zapisovanja prevoda iz albanskega v srbski in posledično slovenski jezik, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da takega dvoma ni zasledilo, glede na sprejeto odločitev pa se izkaže to vprašanje tudi kot nepomembno.

17Povsem enako oceno pa je pritožbeno sodišče sprejelo tudi glede tistega dela pritožbe zagovornika obtoženega D. H., ko sodišču očita kršitev 3. alineje 29.čl., 22.čl., 25.čl., 27. in 28.čl. Ustave Republike Slovenije, določbe 3/d 6.čl. in 13.čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli in kršitev tretjega odstavka 9. člena in drugega odstavka 14.čl. Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Skupni imenovalec vseh teh pritožbenih očitkov pa je v tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo soobtoženega S. H., ki bi po zatrjevanju pritožnika njegovega varovanca razbremenilo kakršnihkoli obtožbenih očitkov. Ta del pritožbenih navedb pa je spričo dejstva, da je obtoženi S. H. na begu in trenutno neznano kje, zaradi česar je bil postopek zanj iz enotnega tudi izločen in ob tem, ko gre v konkretni kazenski zadevi za priporno zadevo, ki zahteva pospešeno obravnavanje, docela neživljenjski in nerazumljiv.

18Dobršen del svoje pritožbe pa zagovornik obtoženega D. H. namenja tudi odločitvi o stroških kazenskega postopka, o katerih je sodišče, kar se tiče oprostilnega dela sodbe za tega obtoženca odločilo na podlagi drugega odstavka 95.čl. ZKP. Po tej določbi se, kdor je obdolžen večih kaznivih dejanj, ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Glede na to, da je obtoženi D. H. oproščen vseh obtožbenih očitkov tako preostane le ena možnost in to ta, da stroški celotnega dela kazenskega postopka, kolikor odpadejo na tega obtoženca, na podlagi prvega odstavka 96.čl. ZKP gredo v breme proračuna.

K točki III izreka

19Zagovornica obtoženega A. L. uvodoma graja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so obtoženi v tem kazenskem postopku delovali kot združba, v kateri je imel vsak od njih določeno vlogo in v zvezi s tem meni, da gre pri obravnavanem vprašanju o obstoju združbe zgolj za tožilski konstrukt. S takim stališčem zagovornice se ni moč strinjati.

20Sodišče prve stopnje je obstoj in delovanje združbe natančno in temeljito utemeljilo v točkah od 201 do 227 obrazložitve, vlogo obtoženega A. L. pa v točki 219 tega dela obrazložitve. Obtoženi A. L. je, sledeč zaključkom izpodbijane sodbe, skupaj z obtoženima A. D. in M. C. skrbel za hrambo mamila (k.d. I/6), skupaj z obtoženim V. H. in domnevno tudi s S. H. za namene nadaljnje prodaje hranil 226,86 g kokaina (k.d. I/10), skupaj z obtoženim V. H. in domnevno tudi s soobtoženima E. S. in S. H. prodal 2.444 g kokaina in končno mamila zaradi nadaljnje prodaje kupoval in nadalje prodajal tudi sam (III. sodbe). V zvezi s tem pritožnica prvenstveno meni, da članstvo njenega varovanca in vloga obtoženega A. L. v hudodelski združbi ni dokazana. To med drugim utemeljuje tudi s tem, da je preiskovalna sodnica najprej dne 30.09.2016 (l.št. 1195) zavrnila predlog državnega tožilstva z dne 22.09.2016 (l. št. 1155) za izdajo odredbe za hišno in osebno preiskavo obtoženega A. L.. Državno tožilstvo je zato dne 30.09.2016 preiskovalni sodnici ponovno predlagalo (l.št. 1479) izdajo odredbe za hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov, ki jih uporablja obtoženi A. L., a tudi tokrat neuspešno, saj je preiskovalna sodnica z dopisom na listovni številki 1584 zavrnila tudi ta predlog. Samo dejstvo, da je preiskovalna sodnica dvakrat zavrnila predloga državnega tožilstva za opravo osebne in hišne preiskave pri obtožencu pa samo po sebi še ne more govoriti v prid teze obrambe, da obtoženec ni bil član hudodelske združbe. Nenazadnje pa je bila hišna preiskava po odredbi preiskovalne sodnice z dne 05.10.2016 tudi opravljena, res pa se je to primerilo že po prijetju obtoženega A. L., kateremu je bila prostost odvzeta dne 04.10.2016 (l.št. 2376) in se odtlej tudi ves čas nahaja v priporu. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženega A. L. z dne 07.10.2016 (l.št. 3268, prepis zvočnega posnetka (l.št. 4919) izhaja, da ni nikakršnega dvoma o tem, da se obtoženi A. L. z ostalimi člani družine H. dobro pozna, pri čemer pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ne more iti zgolj za naključje, da je bil obtoženec poleg tudi dne 04.10.2016, ko je prišlo do prodaje 2.444 g kokaina tajnima delavcema policije, neposredno po tem pa telefonsko komuniciral tudi z obtoženim V. H., pri čemer pa ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je v najbolj kritičnem obdobju, ko se je policijska akcija pričela realizirati, obtoženega A. L. poklical prav V. H.. To ne more pomeniti ničesar drugega, da je bil A. L. gotovo vreden zaupanja ostalih članov hudodelske združbe, s katerimi se je poznal, v prid temu, da je vedel, s čim se člani družine H. ukvarjajo pa nenazadnje govori tudi okoliščina, da je priznal, da je od S. H. za potrebe nadaljnje prodaje odjemalcem na primorskem oz. obali kupil dvakrat po 500 g marihuane. V kolikor obtoženec nebi ničesar vedel o tem, s čim se člani družine H. ukvarjajo, potem tudi nebi bilo nikakršnega razloga za to, da bi obtoženega V. H. v telefonskem pogovoru in to tedaj, ko je bil slednji že v priporu, opozarjal na to, da s S. H. delata nekaj, kar nebi smela in da bosta tako lahko šla hitro po gobe (l.št. 4921). Nenazadnje pa je obtoženec skušal na sodišču olajšati svoj položaj s tem, ko je povedal, da je sumil, da V. H. in S. H. prodajata tudi kokain in heroin. Na podlagi vsega zgoraj navedenega o članstvu obtoženega A. L. v hudodelski združbi ni nikakršnega dvoma, tudi o njegovi aktivni vlogi v njej ne, o čemer bo razlogovano spodaj. Pritožnica tedaj s svojo pritožbo, v kateri meni drugače, uspešna ne more biti, saj je več kot očitno, da je bila prodaja sadja in zelenjave na tržnici le krinka za posle, ki so predmet tega kazenskega postopka in da je bil obtoženec očitno vreden zaupanja ostalih članov združbe, na kar kažejo tudi pogosti telefonski stiki obtoženega A. L. z V. H., ki je bil spoznan za neformalnega vodjo kriminalne združbe.

21Kolikor pa zagovornica obtoženega A. L. v pritožbi navaja, da tožilstvo tekom dokaznega postopka ni ponudilo niti en sam dokaz v smeri prodaje prepovedane droge tretjim osebam, ki niso bili tajni delavci, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prav obtoženi A. L., ki je bil nedvomno član kriminalne združbe in ki je nenazadnje indijsko konopljo kupil prav od S. H., priznal, da je odjemalcem na obali prodal najmanj 600 g marihuane, pa pri tem ni šlo za tajne delavce policije.

22V zvezi s kaznivim dejanjem, vsebovanim v točki I/6 izreka (točke 261 do 280 obrazložitve) zagovornica uveljavlja predvsem kriminalistično tehnične napake pri zasegu prepovedanih substanc, zaradi česar naj bi bili dokazi, zbrani v predkazenskem postopku praktično neuporabni. S tem stališčem se ni mogoče strinjati. Iz uradnega zaznamka o izvajanju tajnega opazovanja na podlagi osmega odstavka 149.a člena ZKP je videti, da je obtoženi A. D. v vozilo V. H. odložil večji paket, ki je bil zavit v moder pulover, pozneje pa sta se obtoženi V. H. in njegov brat S. H. odpeljala vsak s svojim vozilom spet proti I.. Tako, kakor je videti iz poročila o tajnem opazovanju z dne 03.06.2016 (l.št. 2150 do 2158), sta se vsak s svojim vozilom najprej odpeljala do tržnice, kjer sta se razšla. Po tem pa se je obtoženi V. H. sam s svojim vozilom odpeljal na parkirišče pred ladjedelnico, kjer se je sestal s tajnima delavcema. Obtoženi V. H. se je na kraj sestanka s tajnima delavcema pripeljal z vozilom znamke Renault Clio modre barve reg. štev. KP- xx iz katerega je tajni delavec TD 2 s sopotnikovega sedeža tega vozila vzel moder predmet, ga prekril z oblačilom sivo-rdeče barve, ki ga je vzel iz vozila TD in z njim odšel neznano kam. Iz zapisnika o prevzemu predmetov (l.št. 2178) je razvidno, da je že iz zapisnika o prevzemu predmetov razvidno, da je z ukrepom navideznega odkupa dne 03.06.2016 policija prevzela modro jopico, v kateri je prozorna PVC vrečka, v njej pa še ena PVC vrečka z rjavo grudasto snovjo. Zagovornica v pritožbi navaja, da „anomalije med podatkom o zasegu, da gre za en zavojček droge in ugotovitvijo inšpektorja L., da sta ob odprtju ovoja 1833 bila prisotna 2 zavojčka, ni znal pojasniti nihče“, pri čemer pa sploh ni jasno, na kaj pritožnica meri, saj zasega mamila v tem primeru sploh ni bilo, saj sta mamilo predala policiji tajna delavca, pri čemer pa je potrebno ponovno poudariti, da je že v zapisniku o prevzemu predmetov navedeno, da gre za dve vrečki, eno vsebovano v drugi. Sicer pa tako iz poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah PU Koper (list. št. 2179-2180), kakor iz Poročila o preiskavi nacionalnega forenzičnega laboratorija (list. št. 2181-2183) izhaja, da ni dvoma, da gre pri preiskovanem mamilu oz. 599,91 g heroina prav za tisto mamilo, ki ga je obtoženi V. H. dostavil tajnima sodelavcema na parkirišče pred ladjedelnico v I., pri čemer pa samo dejstvo, kako je bilo to mamilo pakirano nima takega pomena , kakor to skuša prikazati pritožnica.

23Iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija o preiskavi z mnenjem (list. štev. 4212 - 4215) je razvidno, da je bila v brisu, odvzetem s plastične vrečke z napisom T..., št. 1, zaznana mešanica bioloških sledi, pri čemer preiskovalci za količinsko prevladujoči del mešanice menijo, da gre za nedvomno biološke sledi obtoženega A. L., pri čemer pa osumljenih S. H., A. D. in V. H. v sporni mešanici bioloških sledi, odvzetih s te vrečke, preiskovalci niso ugotovili. Pravkar naštete okoliščine lahko kažejo samo na eno in sicer na to, da je prav obtoženi A. L. bil tisti, ki je, pač glede na to, da ga pri sami primopredaji oz. prodaji mamila ni bilo zraven, 100,88 g heroina le hranil, tako, kakor je to pravilno ugotovilo tudi sodišče.

24Kolikor pa zagovornica obtoženega A. L. meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP pa ji ni moč pritrditi. Zagovornica to kršitev vidi v tem, ker naj sodišče po njenem ne bi razlogovalo oziroma se opredelilo do procesne pravilnosti in dokazne vrednosti dokazov, pridobljenih v postopkih zasega in kemijske analize mamila, ki je bilo predmet kaznivega dejanja. Ta trditev pritožnice je protispisna. Sodišče prve stopnje se je o vsem navedenem v zadostni meri in dovolj prepričljivo opredelilo, svoje zaključke o tem pa podalo v točkah od 277 do 278 obrazložitve. Kolikor pa zagovornica obtoženega A. L. meni, da je sodišče prve stopnje z izdajo obsodilne sodbe zoper njenega varovanca odstopilo, od po njenem mnenju, ustaljene sodne prakse pa pri tem navaja sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. štev. II Kp 29129/2014 z dne 08.11.2016 in III Kp 14149/2012 z dne 22.04.2015. Tudi upoštevaje našteti odločbi, ki sta tudi sicer odločbi sodišča druge stopnje, ne pa morebiti judikata Vrhovnega sodišča, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila narava procesnih in dejanskih vprašanj v naštetima kazenskima postopkoma in posledično sprejetima odločbama bistveno drugačna od obravnavane in zato tudi pritožbeni očitek o nespoštovanju sodne prakse, sploh pa ne o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP, ki ga pritožnica vidi v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo in pojasnilo, zakaj odstopa od ustaljene sodne prakse, ne drži.

25Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/10 krivdoreka, ko se obtoženemu A. L. očita, da je skupaj z V. H. in pobeglim S. H. dne 04.10.2016 v skladiščnih prostorih podjetja K. P. d.o.o. v I. hranil 226,86 gramov kokaina, pritožnica uveljavlja iste pritožbene očitke, kakor so navedeni zgoraj v zvezi z nezanesljivostjo izvedenskih mnenj, povezanih z izolacijo bioloških sledi posameznih obtožencev iz zavarovanih mešanih bioloških sledi. Iz poročila o preiskavi bioloških sledi z mnenjem, ki se v spisu nahaja na list. št. od 4269 do 4275 je razvidno, da so preiskovalci na koncu vrečke, označene s številko 3 zaznali mešano sled s tremi komponentami, od katerih sta dve količinsko precej prevladujoči in v zvezi s katerima so preiskovalci ugotovili, da sta to verjetno biološki sledi S. H. in A. L., medtem, ko so za prevladujoči komponenti mešane biološke sledi, zavarovane na lateks rokavici, označeni s številko 2 ugotovili, da gre najverjetneje za biološki sledi S. H. in A. L.. Z zagovornico se gre sicer strinjati, da preiskovalci ne govorijo o gotovosti glede pripadnosti posamezne komponente, izolirane iz mešane biološke sledi, obtoženemu A. L., vendarle pa pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je potrebno na dokazno podlago glede posameznega kaznivega dejanja gledati celovito, torej v povezavi tudi z drugimi dokazi, oz. da preiskava bioloških sledi ni edini dokaz, ki kaže na vpletenost obtoženca v trgovanjem z mamili in s tem povezano hrambo. Pritožbeno sodišče ima pri tem v mislih predvsem telefonsko komunikacijo med obtoženima A. L. in V. H., ki je potekala na dan odvzema prostosti dne 04.10. 2016 od 12:38.10 do 12:38:37 (list. št. 2292) in pa dejstvo, da je bila hišna preiskava, na kateri so bili zaseženi predmeti z zavarovanimi biološkimi sledmi, ki obremenjujejo obtoženega A. L., opravljena le nekaj ur po tem (list. št. 2343). Navedene okoliščine in pa tudi z gotovostjo ugotovljena okoliščina, da si je bil obt. A. L. z ostalimi člani družine H. zelo blizu, kaže na pravilnost dejstvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je podana tista gotovost, ki je potrebna za izdajo obsodilne sodbe, vsebovane v krivdoreku pod točko I/10.

26V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/9, kjer se obtoženemu A. L. očita, da je skupaj s S. H. tajnima delavcema izročil 2.444 g kokaina, pa pritožnica to kaznivo dejanja graja tolikanj posplošeno, da dejstvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba ne more omajati. Pritožnica tudi sama priznava, da je obtoženec bil navzoč pri predaji mamila, da pa naj nebi vedel, za kaj gre. Meni, da v kolikor bi njen varovanec deloval kot aktivni član hudodelske združbe bi najverjetneje tudi sodeloval pri dogovarjanjih in bi že prej imel vidnejšo vlogo. Pri tem pa gre le za pritožničina sklepanja, ki pa v spisovnem gradivu nimajo podlage. V kolikor bi bilo to, kar navaja pritožnica, da obtoženec naj sploh nebi vedel, zakaj sta se s S. H. na srečanje s tajnima delavcema, kjer je prišlo do predaje mamila, odpravila, potem bi tudi ne bilo nikakršnega razloga, da je s kraja realizacije policijske akcije pobegnil, tako, kakor je to opisano že zgoraj, prav tako pa tudi ne, zakaj bi se o tem, da so akcijo razbili policisti moral potožiti obtoženemu V. H. (list. št. 2292). To, kar v pritožbi navaja pritožnica dejstvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne more v ničemer ovreči.

27V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko III krivdoreka, pa pritožnica meni, da je z izdajo obsodilne sodbe v tem delu sodišče prekršilo obtoženčev privilegij do samoobtožbe oz. ravnalo v nasprotju z določbo 4. alineje 29.čl. ZKP. Pritožbeno sodišče tem stališčem zagovornice ne more pritrditi. Res je, da je obtoženi A. L. v okviru zaslišanja pred preiskovalno sodnico dne 07.10.2016 ( prepis zaslišanja na l. štev. 4919 do 4939) med prosto izpovedjo v zvezi z očitki iz zahteve za preiskavo sam povedal, da je od S. H. „dvakrat kupil po pol kile trave“. V nadaljevanju zaslišanja pa je preiskovalna sodnica obtoženca vprašala, ali se telefonski klici, s katerimi sodišče razpolaga, med drugim nanašajo tudi na prodajo marihuane drugim ljudem (gre pa za telefonske klice, ki jih v svoji pritožbi omenja zagovornica), pa je obtoženec izjavil, da je temu tako.

28Glede na vse zgoraj navedeno tedaj pri obtoženemu A. L. o kršitvi privilegija zoper samoobtožbo ni moč govoriti. Sodišče oziroma preiskovalna sodnica ni storila ničesar, s čimer bi obtoženca kakorkoli napeljevala ali prisiljevala, da bi izpovedal v svojo škodo. Obtoženec je to svojo izjavo podal povsem prostovoljno ob danem mu pravnem pouku, kaj lahko to pomeni. Nenazadnje pa je obtoženec med zaslišanjem tudi sam izjavil, da se telefonski pogovori, s katerimi razpolaga sodišče in ki jih zagovornica tudi navaja v pritožbi, nanašajo prav na prodajo indijske konoplje. Glede na to, da je prišlo do izpovedbe obtoženca povsem spontano, v okviru zaslišanja pred preiskovalno sodnico zaradi drugih kaznivih dejanj, pri čemer je bil obtoženec tudi opozorjen, da mu ni potrebno govoriti v svoje breme, ponovno pa tudi po tem, ko je tako izpovedal, o privilegiju zoper samoobtožbo ni mogoče govoriti, zlasti pa tudi zaradi tega ne, ker je obtoženčeva, prostovoljno dana izpovedba, podprta tudi s telefonskimi pogovori. Prav za te telefonske pogovore, ki jih pritožnica navaja tudi v svoji pritožbi, je obtoženec na izrecno vprašanje preiskovalne sodnice povedal, da gre za pogovore, ki so povezani z nabavo oziroma prodajo marihuane, torej predmetom očitka, opisanega pod točko III krivdoreka. Obtoženčeva zagovornica tedaj s svojimi nasprotnimi pritožbenimi navedbami uspešna ne more biti.

29Zoper odločbo o kazenskih sankcijah, izrečenih obtoženemu A. L. se pritožuje okrožna državna tožilka. Res je, kar navaja, da se je sodišče pri izreku kazenske sankcije obtožencu ukvarjalo le s prodajo 2.444 g kokaina tajnim delavcem dne 04.10.2016 in vlogo, ki jo je obtoženec pri tem imel, povsem pa prezrlo dejstvo, da je bil obtoženec poleg tega v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186.čl. KZ-1 spoznan za krivega še dveh kaznivih dejanj in sicer, tistega, opisanega pod točko I/6 sodbe, kjer se mu očita hramba 100,88 g heroina in tistega, opisanega pod točko I/10, kjer se mu prav tako očita hramba 226,86 g kokaina. Prav navedeno kaže na to, da je bil obtoženi A. L. še kako pomemben člen v hudodelski združbi, katere nedvomno je bil član, tako, kakor je to že obrazloženo zgoraj. Vse to pa kaže na utemeljenost pritožbenih navedb da kazen, določena za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186.čl. KZ-1 ne opravičuje izreka zaporne kazni na višini specialnega minimuma petih let. Ta ugotovitev velja zlasti še ob dejstvu, da tokrat ni bilo prvič, da je obtoženec prišel navzkriž z zakonom in ga od izvrševanja opisanih kaznivih dejanj ni odvrnilo niti dejstvo, da je zoper njega tekla preizkusna doba po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr. štev. I K 3128/2017 z dne 05.04.2017, ki je bila posledično tudi preklicana. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je bil obtoženec pomemben člen hudodelske združbe in da mamila, s katerimi je imel opravka v okviru sodelovanja v hudodelski združbi spadajo med najnevarnejša, prav tako pa ni mogoče govoriti o zanemarljivih količinah. Sklepno gre tedaj povzeti, da je bilo potrebno pritožbi okrožne državne tožilke v delu, kjer se zavzema za izrek višje zaporne kazni obtoženemu A. L. deloma ugoditi in temu obtožencu za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem odstavku 186.čl. KZ-1 kazen zvišati na šest let in šest mesecev zapora. Nima pa prav okrožna državna tožilka, ko se zavzema tudi za izrek višje zaporne kazni za kaznivo dejanje, opisano pod točko III krivdoreka. Že res, kar navaja okrožna državna tožilka, da gre za količino, ki ni zanemarljiva, res pa je tudi to, da je obtoženec to dejanje v zagovoru omenil sam in bi v nasprotnem organom pregona ostalo skrito ter da gre pri tem za manj nevarno mamilo. Sklepno je bilo tako, ob zvišani kazni šestih let in šestih mesecev zapora in ob nespremenjeni kazni enega leta zapora, izrečeni za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 186.čl. KZ-1 in upoštevaje določeno kazen desetih mesecev zapora in pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. štev. I K 3128/2017 z dne 05.04.2017, ki je bila preklicana, obtožencu na podlagi 53.čl. KZ-1 izreči enotno kazen osmih let zapora. Okrožna državna tožilka je v pritožbi predlagala, da višje sodišče obtožencu za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186.čl. KZ-1 določi (ne pa izreče) kazen sedem let in šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186.čl. KZ-1 kazen enega leta in petih mesecev zapora. Kakor je videti iz izreka te odločbe je tako pritožbeno sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo le deloma, saj ocenjuje, da bodo že tako določene kazni in posledično tudi izrečena višja enotna kazen dosegle cilje in namene kaznovanja. Obtožencu se v izrečeno kazen všteje čas, prebit v priporu od 04.10.2016 dalje. Navedbe, vsebovane v odgovoru obtoženčeve zagovornice na pritožbo okrožne državne tožilke se tedaj izkažejo kot neutemeljene.

30Zoper odločbo o kazenski sankciji se pritožuje tudi zagovornica obtoženega A. L., ki je vložila tudi odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke. Iz razlogov, navedenih zgoraj, pa je videti, da zagovornica s pritožbo ne more uspeti, v posledici česar jo je bilo kot neutemeljeno tudi zavrniti. V zvezi z zagovorničino pritožbo, povsem enako tezo pa zavzema tudi v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke, pa je potrebno odgovoriti na tisti del pritožbenih navedb, ko zagovornica navaja, da predkaznovanost, glede na to, da gre za druga kazniva dejanja, ne more iti obtožencu v breme kot obteževalna okoliščina. Ta pritožničina teza pa seveda ne drži. Že res, da ima predkaznovanost drugačno težo glede na to, ali gre za specialno povratništvo ali ne, predvsem pa je potrebno na predkaznovanost gledati z vidika odnosa obtoženca do spoštovanja pravnega reda v okolju, v katerem živi. Odnos obtoženega A. L. pa je potrebno v luči podatkov, razvidnih iz izpiska iz kazenske evidence, gotovo oceniti kot negativen.

31Zagovornica obtoženega A. L. nadalje izpodbija tudi odločbo o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske korist, pridobljene s kaznivim dejanjem pod točko III krivdoreka. Zagovornica v zvezi s tem odvzemom meni, da je neutemeljen, pač zaradi tega, ker je potrebno obtoženca za to kaznivo dejanje oprostiti, kar pa je že iz dosedanje obrazložitve videti, da se to ni primerilo, tako, da se ta pritožbeni argument izkaže kot neutemeljen. Kolikor pa zagovornica navaja, da v spisu ni dokazov, na podlagi katerih bi lahko sodišče pravilno odločilo o višini premoženjske koristi, pa je potrebno povedati, da je sodišče prve stopnje višino odvzete premoženjske koristi pravilno in prepričljivo utemeljilo, pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo 501.čl. ZKP, po kateri lahko sodišče odmeri znesek premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje zvezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel. Pritožba zagovornice se tako izkaže kot neutemeljena tudi v tem delu.

32Neutemeljena pa je zagovorničina pritožba tudi v tistem delu, ko se pritožuje zoper stroškovno odločbo grajane sodbe, kolikor se nanaša na obtoženega A. L.. Zagovornica tudi sama pove, da je obtoženec pred prijetjem bil zaposlen, pri čemer pa pritožbeno sodišče dodaja še to, da njegovi dohodki, pridobljeni bodisi iz legalne dejavnosti ali pa z nezakonitim početjem očitno niso bili tako nizki, kot to skuša prikazati pritožnica, saj bi si nakupa mamila, ki je predmet kaznivega dejanja po točko III krivdoreka ne mogel privoščiti. Tako pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da bo obtoženec naložene mu stroške kazenskega postopka lahko poravnal brez grožnje za svoje preživetje. Sicer pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka odločilo zgolj po temelju.

K točki IV izreka

33Zagovornik obtoženega M. C. uvodoma navaja, da je bila odredba preiskovalne sodnice za hišno preiskavo stanovanja, pripadajočih drugih prostorov in vozil, ki jih uporablja obtoženi M. C. in ki je bila izdana dne 30.09.2016, neobrazložena in s tem nezakonita, zaradi česar bi bilo potrebno izločiti vse dokaze, ki so bili na podlagi te odredbe pridobljeni. Zagovornik nima prav. Z vpogledom v odredbo, ki se nahaja v spisu na list. št. 1475, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odredba zadostno obrazložena in popolna.

34Po določbi prvega odstavka 214.čl. ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.

35Obstoj dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum je preiskovalna sodnica oprla na poročilo o tajnem opazovanju dne 03.06. 2016 (list. štev. 2150), od koder je razvidno, da je „zveza 4“, za katerega je bilo pozneje ugotovljeno, da gre za obtoženega A. D., ob 13.11 uri iz avtomobila znamke Peugeot 407 Break, kovinske barve z reg. številko KP xy vzel paket velikosti približno 15 x 15 cm, bele barve in ga vrgel obtoženemu A. D., ki je paket pospravil v sedežni prtljažni del motornega kolesa. Preiskovalna sodnica je v odredbi tudi zadostno obrazložila, zakaj meni, da je verjetno, da bo mogoče pri hišni preiskavi odkriti sledi kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Sicer pa je potrebno v zvezi s tem delom pritožbe povedati tudi to, da zagovornik zakonitost izdane odredbe za hišno preiskavo graja zgolj posplošeno in konkretneje sploh ne pove, v čem naj bi odredba bila pomanjkljiva. Sklepno tedaj pritožbeno sodišče ugotavlja, da o zakonitosti izdane odredbe za hišno preiskavo in z njo povezanimi dokazi ni nikakršnega dvoma, tako, kakor je o tem že pravilno razlogovalo prvostopenjsko sodišče v točkah 46 in 277 obrazložitve.

36V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/6 krivdoreka, obtoženčev zagovornik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP oz. meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo. Z zagovornikom ni moč soglašati. Iz vsebine modificirane obtožbe (l. štev. 14018) je razvidno, da je okrožno državno tožilstvo obtoženemu M. C. očitalo, da je skupaj z V. H., A. D. in I. G. ter S. H. dne 03.06.2016 tajnima delavcema policije prodal dve grudi heroina v masi 499,03 g in 100,88 g, pri čemer naj bi prav obtoženi M. C. bil tisti, ki je 100,88 g heroina istega dne izročil A. D., ki ga je pozneje s drugo grudo heroina v izmeri 499,03 g, torej v skupni masi 599,91 g heroina dostavil V. H.. Po izvedenem dokaznem postopku pa sodišče prve stopnje tem obtožbenim očitkom ni v celoti sledilo in je obtoženega M. C. spoznalo za krivega zgolj hrambe mamila. V določbi prvega odstavka 186.čl. KZ-1 je naštetih več izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja. Opis, vsebovan v modificirani obtožnici bi lahko enačili s prenašanjem ali posredovanjem pri prodaji, medtem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nadomestilo le z drugo izvršitveno obliko, kjer obtožencu očita zgolj hrambo, ki je po stališču pritožbenega sodišča celo milejša izvršitvena oblika od prenašanja ali posredovanja, kjer storilec neposredno sodeluje pri prodaji oz. je uspeh prodaje odvisen tudi od njegovega prispevka. Sicer pa zagovornik v pritožbi ugotavlja, da objektivne identitete med obtožbo in sodbo ni, če sodišče obtoženca obsodi za povsem drugo, ne pa drugačno kaznivo dejanje. Ker gre v obravnavanem primeru prav za to, da je sodišče prve stopnje obtoženega M. C. obsodilo samo za drugačno, ne pa za drugo kaznivo dejanje, o prekoračitvi obtožbe ni mogoče govoriti in tedaj zatrjevana bistvena kršitev ni podana. Prav tako pa ni podana kršitev obtoženčeve pravice do obrambe, kar v nadaljevanju meni pritožnik, saj sodišče svojo odločitev sprejme pač na podlagi izvedenega dokaznega postopka po koncu glavne obravnave in tedaj sprememba opisa kaznivega dejanja, ki ne gre v škodo obtoženca, kršitve pravice do obrambe ne more pomeniti.

37V nadaljevanju pa zagovornik graja dejstvene sklepe, ki jih je prvostopenjsko sodišče storilo v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/6. Njegove pritožbene navedbe so povezane predvsem z ugotovitvami o preiskavi bioloških sledi, kakor izhajajo iz Poročili NFL o preiskavi z mnenjem štev. 233-2325/2016/2 z dne 06.06.2016 in poročila z dne 12.10.2016. V zvezi s temi poročili zagovornik navaja, da iz njih nikakor ne izhaja, da je obtoženi M. C. z zaseženimi paketi oz. vrečkami z drogo tudi rokoval. Za prvo navedeno mnenje je to mogoče trditi na podlagi dejstva, ker to mnenje sploh ni bilo izdelano z namenom ugotavljanja bioloških sledi na zaseženih plastičnih vrečkah temveč le ugotavljanju snovi, ki je v teh vrečkah bila in pri čemer je analiza pokazala, da gre nedvomno za heroin. Zagovornik pa ima tudi prav, ko navaja, da tudi ugotovitve, vsebovane v poročilu in mnenju NFL z dne 12.10.2016 obtoženega M. C. ne obremenjujejo, kar pa gre pripisati preprostemu, a pritožbenemu sodišču nerazumljivemu dejstvu, da so strokovnjaki Nacionalnega forenzičnega laboratorija za preiskavo uporabili samo tri od petih vrečk, prejetih v preiskavo, medtem, ko preostalih vrečk za preiskavo iz racionalnih razlogov niso uporabili. Kakšni racionalni razlogi bi to lahko bili sodišču ni jasno, zlasti zaradi tega ne, ker je poznejša preiskava in analiza preostalih dveh vrečk pokazala na vpletenost tudi obtoženega M. C. v izvršitev kaznivega dejanja pod točko I/6, tako, kakor to izhaja iz mnenj Nacionalnega forenzičnega laboratorija štev. 233-2325/2016/7 (2P503-17) z dne 07.12.2016 in 233-2325/2016/12 (2P503-17) z dne 21.02.2018. Kolikor pa obtoženčev zagovornik v nadaljevanju pritožbe opozarja na to, da dokazni postopek ni postregel z gotovo ugotovitvijo, na kateri od vrečk so bile biološke sledi obtoženega M.C. najdene pa mu ne gre pritrditi, saj je to iz mnenja z dne 07.12.2016 z gotovostjo razvidno.

38Obtoženčev zagovornik nadalje opozarja na spornost dopisa Sektorja kriminalistične policije PU Koper z dne 27.10.2016 (l. štev. 9058), s katerim policija poziva NFL, naj opravijo analizo še preostalih dveh vrečk. Predvsem ga moti sklepni del tega dopisa, v katerem policija ugotavlja, da je obtoženi M. C. izpuščen iz pripora, v kolikor zoper njega ne bo dodatnih materialnih dokazov. V zvezi s tem gre zagovorniku pritrditi v tem, da policija pač ni ta, ki bo na stopnji gotovosti ocenjevala članstvo posameznega osumljenca v kriminalni združbi, še manj pa institucija, ki lahko ocenjuje, kdaj in kako bo kdo, ki se v priporu nahaja, od tu izpuščen. Nikakor pa se z zagovornikom ne gre strinjati, da je taka neprimerna vsebina dopisa predstavljala pritisk na NFL, do kakšnih rezultatov naj pridejo. Rezultati o preiskavi bioloških sledi bi namreč ne bili nič drugačni, če bi sklepni, sicer neprimerni del dopisa z dne 27.10.2016 tudi izostal.

39Zagovornik obtoženega M. C. pa graja tudi dejstveni sklep sodišča, da je bil obtoženec član hudodelske združbe. Pritožbeno sodišče v zaključke prvostopenjskega glede te okoliščine ne dvomi. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je obtoženec preostale člane hudodelske združbe poznal in z njimi tudi intenzivno komuniciral, tako, kakor o tem pravilno razloguje tudi prvostopenjsko sodišče. Res je, da komunikacija sama po sebi še ne more z gotovostjo dokazovat članstva obtoženega M. C. v združbi, zlasti ne zaradi tega, ker sta bila z obtoženim A. D. prijatelja tudi mimo ukvarjanja s prepovedano dejavnostjo, res pa je tudi to, da je veljal obtoženec pri ostalih članih združbe očitno za zaupanja vrednega akterja, oziroma za nekoga, ki je točno vedel, zakaj pri vsej stvari gre. Da je temu dejansko tako sodišče prve stopnje natančno razloguje v točkah 215 do 218 obrazložitve in v zvezi s temi razlogi pritožbeno sodišče nikakršnih pomislekov nima. V zvezi s sporočilom obtoženega V. H. obtoženemu A. D. dne 21.08.2016 in o katerem prvostopenjsko sodišče dokazno oceno poda v točki 215 obrazložitve zagovornik meni, da gre pri tem zgolj za ustrahovanje in izsiljevanje obtoženega V. H. za denar, ki mu ga obtoženi M. C. nikoli ni dolgoval. Pa tudi sicer zagovornik vsem sporočilom in telefonskim pogovorom, na katere prvostopenjsko sodišče opira svoj dokazni sklep o članstvu obtoženega M. C. v hudodelski združbi, oporeka zgolj posplošeno, ne da bi konkretneje navedel razloge, zakaj vsebini te komunikacije ne gre verjeti oziroma zakaj naj bi bila ocena prvostopenjskega sodišča v zvezi z njo napačna. Edini konkretnejši podatek, na katerega zagovornik opira svoje pritožbene navedbe o zmotnem sklepu prvostopenjskega sodišča o članstvu M. C. v hudodelski združbi je zagovor obtoženega V. H. na glavni obravnavi dne 11.01.2018 (prepis na l. štev. 12493 do 12512), kjer obtoženi V. H. dejansko pove, da M. C. ni bil član hudodelske združbe, da gre pri tem za „film“, ki so si ga ustvarili policija in tožilstvo in da se je z njim srečal samo enkrat. Da gre pri tem le za način obrambe pa je moč z gotovostjo sklepati na podlagi telefonske komunikacije med obtoženima A. D. in M. C. dne 02.08.2016, ko A. D. M. C. sporoča, da „S. nekaj muti“ (pri čemer ima očitno v mislih S. H.), da gre k njemu in se menita, ali naj jim še zaupata ali ne. Glede na vse navedeno tako o sodelovanju in članstvu obtoženega M. C. v hudodelski združbi ni nikakršnega dvoma, pri čemer tega sklepa ne more omajati niti z gotovostjo ugotovljeno dejstvo, da je bila droga, ki je bila dne 04.10.2016 zasežena v kletnih prostorih stanovanja I. G. na naslovu xx v K. drugačne kemijske sestave od preostale zasežene droge. Tudi o tej okoliščini je prvostopenjsko sodišče prepričljivo razlogovalo.

40Zagovornik obtoženega M. C. izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o odvzemu protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pod točko I/6 krivdoreka. Sodišče prve stopnje je v točki E izreka sodbe na podlagi 74. in 75.čl. KZ-1 razsodilo, da se obtožnemu M. C. naloži v plačilo znesek 550,00 EUR, ki ustreza polovici zneska 1.100 EUR, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ustreza premoženjski koristi, ki sta si jo A. D. in M. C. s tem kaznivim dejanjem pridobila. Zagovornik v zvezi s tem očita sodišču prve stopnje arbitrarnost in pomanjkanje razlogov v zvezi s to odločitvijo, zaradi česar meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP. Stališču zagovornika ni moč pritrditi. O arbitrarnosti sodišča v zvezi s tem pač ni mogoče govoriti že na podlagi vsebinske razlage določbe petega odstavka 75.čl. Kazenskega zakonika, v kateri je določeno, da če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, se odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila, če tega deleža ni mogoče natančneje ugotoviti, pa ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru tako tudi ravnalo, tako, kakor je to opisano v točki 433 obrazložitve.

41Okrožna državna tožilka ima prav, ko v pritožbi graja višino kazenske sankcije, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo obtoženemu M. C., ko mu je odmerilo kazen štirih let zapora. Prav ima pritožnica, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izreklo kazen pod specialnim minimumom petih let zapora, ne da bi pri tem v obrazložitvi navedlo, zakaj je tako ravnalo, oziroma kakšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale tako odločitev, je našlo. Po drugi strani pa ima tudi prav, da izrečena kazen nikakor ne ustreza ciljem in namenom kaznovanja, predvsem upoštevaje količino in nevarnost drog, s katerim je imel obtoženec opravka, kakor tudi ne dejstvu, da je nastopal kot član hudodelske združbe in upoštevaje njegovo opisano vlogo bil tudi nepogrešljivi člen za dosego končnega uspeha združbe, to je uspešne prodaje mamila. Državna tožilka pravilno opozarja na to, da so bili pri hišni preiskavi najdeni tudi pripomočki, ki kažejo na to, da pri obtožencu ni šlo samo za klasično hrambo, temveč da je bil tudi sam tisti, ki je mamila neposredno pripravljal za nadaljnjo distribucijo. Nenazadnje ima pritožnica tudi prav, ko opozarja na to, da tokrat ni bilo prvič, da je obtoženec prišel navzkriž z zakonom oz. da je bil v Italiji že kaznovan zaradi kaznivih dejanj tatvine in ropa in ko v zvezi s tem opozarja na uporabo Okvirnega sklepa sveta Evrope 2008/675/PNZ z dne 24.07.2008, ki ureja upoštevanje obsodb v kazenskih postopkih, zaključenih z obsodilno sodbo v drugih članicah Evropske unije. Po tem sklepu je potrebno v kazenskih postopkih upoštevati vse obsodbe, izrečene s strani drugih držav članic Evropske unije. Pogled na obtoženčevo preteklost v tej luči pa pokaže na pravilnost tudi tiste pritožničine navedbe, ko državna tožilka ugotavlja, da se teža obtoženčeve kriminalne dejavnosti stopnjuje, pri čemer ga vodi izključno težnja po pridobivanju zaslužka oziroma protipravne premoženjske koristi, pri čemer pa obtoženca od stopnjevanja svoje kriminalne dejavnosti niso odvrnili niti izrečene zaporne kazni. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tako potrebno pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugoditi in obtožencu kazen zvišati na pet let in šest mesecev zapora, višji pritožbeni predlog pa zavrniti, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo že izrečena zaporna kazen v tej višini dosegla cilje ni namene kaznovanja.

42Na podlagi vsega zgoraj navedenega pa se posledično izkaže zagovornikova pritožba, kolikor se zavzema za izrek nižje zaporne kazni kot neutemeljena. Pri tem je potrebno zagovorniku povedati le, da ne gre za majhne količine mamila, tako, kakor navaja sam, kolikor pa se ukvarja s primerjavo izrečene kazni njegovemu varovancu in soobtoženemu E. S., pa je potrebno zagovorniku povedati, da sodišče pri izreku kazni upošteva tako objektivne kakor tudi subjektivne okoliščine pri vsakem obtožencu, tako, da njegova primerjava ne vzdrži.

K točki V

43Zagovorniki obtoženega V. H. prvi del svoje pritožbe namenja po njegovem mnenju napačni uporabi nezakonitih dokazov. Tako najprej navaja, da je povsem jasno in življenjsko, da ni za pričakovati, da bi moral tajni delavec, preden bi začel od preiskovane osebe zbirati obvestila, slednjo poučiti o njenih pravicah po 148.čl. ZKP, saj bi se s tem razkrinkal in tajno delovanje bi izgubilo smisel, zaradi katerega je bilo odrejeno. Takoj v nadaljevanju pa navaja, da tajni delavci, ko od osumljenca zbirajo obvestila slednje počnejo brez ustreznega pravnega pouka, v posledici česar se zagovornik postavi na povsem nerazumljivo stališče, da bi se morala poročila o tajnem delovanju, ki vsebujejo tudi izjave osumljencev iz spisa izločiti oziroma bi sodišče nanje ne smelo opreti svoje sodbe. Vsebina tajnega delovanja je opredeljena v drugem odstavku 155.a čl. ZKP in povsem jasno je, da v tako vsebinsko opredeljenem ukrepu tajnega delovanja pride tudi do zakonite izmenjave oziroma zbiranja informacij, za kar je potrditev najti tudi v dejstvu, da sme tajni delavec pri zbiranju podatkov uporabiti tudi tehnične naprave za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in video snemanje. Po stališču, ki ga zavzema pritožnik, bi tako lahko tajni delavec izvrševal svojo nalogo vse dotlej, dokler ne bi pričel komunicirati z obdolžencem in ko naj bi ga ob pričetku komunikacije moral poučiti po 148.čl. ZKP. S tem pa bi praktično izgubil svoj status in že zaradi narave stvari same bi prišlo do razkrinkanja tajnega delavca. Stališče zagovornika je tako popolnoma neživljenjsko in nerazumljivo, posledično pa tudi vsi dokazi, zbrani na tak način zakoniti, odločbi Ustavnega sodišča ki jih v podkrepitev svoje teze navaja zagovornik pa se na tako procesno situacijo ne nanašajo. Tako pritožbeno sodišče tudi vztraja pri svojem stališču, zavzetem v sodbi tega sodišča opr. štev. Kp 363/96 z dne 12.03.1997, sklicevanje na sodno prakso sodišč v Republiki Hrvaški pa se izkaže tako za brezpredmetno, saj v kolikor bi držala teza zagovornika, da gre pri ohranitvi kot dokaza spornih izjav, ki jih tajnemu delavcu da preiskovana oseba za zaobid pravic obrambe, tedaj ni jasno, kakšen smisel naj bi potem tajno delovanje sploh še imelo. Sklepno pa je potrebno povedati še to, da se lahko tajno delovanje odredi le v primeru, če je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi nebi dalo zbrati dokazov oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami. S tako omejitvijo, ki jo zakonodajalec nalaga organom pregona in že zaradi tajnosti delovanja samega, je jasno, da kakršenkoli pravni pouk obdolžencu v smislu tistega, ki je navaden v četrtem odstavku 148.čl. ZKP ne pride v poštev. Z razlogi prvostopenjskega sodišča, navedenimi v točkah 74 in 75 obrazložitve se tako pritožbeno sodišče v celoti strinja.

44V nadaljevanju pritožnik navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izločiti vse dokaze, ki so bili pridobljeni s tajnim delovanjem na podlagi izjav, ki jih je tajnim delavcem dal F. G. na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Kranju opr. štev. Pp 1/2014, pri čemer predvsem izpostavlja poročili z dne 01.07.2015 in 15.01.2016. Tudi v tem primeru zagovornik meni, da gre za nezakonite dokaze, ker naj bi F. G. ne bil poučen o pravicah „M. ...“. V zvezi s slednjim pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da potrebe za to, da bi F. G. bilo potrebno dajati kakršenkoli pravni pouk ni bilo, saj F. G. v konkretnem kazenskem postopku sploh ni nastopal kot osumljeni. Kolikor pa zagovornik izpodbija verodostojnost in dokazno vrednost poročila o tajnem delovanju dne 01.07.2015 pa pritožbeno sodišče glede dokazne vrednosti tega poročila in posledičnih podatkov, pridobljenih na podlagi njega nikakršnih pomislekov nima. Iz poročila o tajnem delovanju štev. 38/260-2015 (2221-03-441,443) z dne 01.07.2015 izhaja, da sta se tega dne tajna delavca 1122 in 1144 sestala s F. G.. Slednji jima je v prostem pogovoru najprej ponujal značke policije, originalne slovenske dokumente, ponarejen denar in prostitutke, ker se s tem tudi ukvarja. V končni fazi pogovora tega dne pa je F. G. omenjal tudi svoje sorodnike, ki imajo v K. lokal Ko., ki so močni in nevarni ljudje in da če bo kdo koga „zajebal“ pri policiji stoprocentno ne bo preživel. F. G. jima je v zvezi s tem tudi dejal, da ima na razpolago dobro kvaliteto kokaina po ceni 60.000 EUR za kilogram. Iz poročila o tajnem delovanju z dne 15.01.2016 pa je razvidno, da je F. G. tajna delavca sam napotil, da se sestanejo z njegovimi sorodniki oz. skupino Ko., saj jima nebi bilo potrebno prihajati v L., on pa bi v zameno za to le dobil kakšen odstotek od posla. Izrecno je tudi poudaril, da je kvaliteta droge, s katero Ko. razpolagajo zelo dobra. Iz zgoraj citiranih poročil tako ne izhaja, da naj bi tajna delavca F. G. intenzivno spraševala, če jim lahko da kontakt z V. H.. Zagovorniku gre pritrditi le v toliko, da je F. G. na zaslišanju dne 23.11 2017 res prikazal, da naj bi tajna delavca bila tista, ki naj bi ga spraševala o obtožencu in drugih članih združbe, vendarle pa je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je verodostojnost poklonilo poročilom tajnih delavcev, tako, kakor je to razlogovalo v točkah od 60 do 72 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Sicer pa je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sklep opr. štev. I K 39827/2016 z dne 16.08.2017, ki se nanaša na vsebinsko isti predlog za izločitev dokazov odločalo že s svojim sklepom opr. štev. I Kp 39827/2016 z dne 05.09.2017 in nadaljnji potek tega kazenskega postopka ni pokazal na ničesar novega, zaradi česar bi bilo potrebno od, v navedenem sklepu sprejetega stališča kakorkoli odstopiti. Minuciozna in zgolj na hipotetični ravni zgrajena razmišljanja pritožnika, zakaj je prišlo do polletnega zamika med prvim srečanjem tajnih delavcev dne 01.07.2015 in drugim dne 15.01.2016 pa so za sam kazenski postopek nepomembna.

45V nadaljevanju pritožbe (II/B) zagovornik namiguje, ponovno povezano z vlogo F. G., na to, da sta tajna delavca kriminalno dejavnost obtoženega V. H. in ostalih članov združbe izzvala, oz. izzivala. Te pritožbene navedbe pa ne držijo. Iz poročila tajnih delavcev z dne 01.07.2015 sam razlog sestanka s F. G. sicer res ne izhaja, iz izpovedbe slednjega na glavni obravnavi dne 23.11.2017 pa izhaja, da on sam tajnih delavcev ni poznal, da je on delal z avti, oni pa so ga kontaktirali preko neke osebe z avti, kar pa se tiče njegovih sorodnikov oziroma skupine Ko., pa je o tem pričel pripovedovati sam („Kar se njih tiče sem povedal jaz, da nimam dobrih odnosov z njimi“). Glede na to, da je o obtožencih pričel pripovedovati F. G. samoiniciativno in tajnima delavcema ob tem ponujal še druge posle, kakor je opisano že zgoraj, o kakršnemkoli izzivanju kriminalne dejavnosti oziroma do aktivnega delovanja tajnih delavcev, ki bi lahko do izvrševanja kaznivih dejanj pripeljalo, ne more biti govora, tako, kakor to pravilno ugotavlja tudi okrožna državna tožilka v odgovoru na pritožbo zagovornika obtoženega V. H.. Pritožnik tudi ne more uspeti s tezo, da na izzivanje kriminalne dejavnosti kaže ugotovitev, da sta bila vselej tajna delavca tista, ki sta tekom dogovarjanja in izvajanja posameznega posla poklicala katerega od članov združbe, ne pa morebiti obratno, kar naj bi po pritožnikovem mnenju tudi kazalo na izzivanje kriminalne dejavnosti. Bistvenega pomena pri vsej stvari je v tem, da sta tajna delavca samo uporabila podatek, do katerega pa nista prišla na podlagi njune iniciative oziroma aktivnosti in tedaj tudi nista bila neposreden vzrok nadaljnjemu dogajanju. Povsem enako stališče v odgovoru na pritožbo zavzema tudi okrožna državna tožilka. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče tudi meni, da bi tajno delovanje izgubilo svoj smisel, v kolikor bi podatek, do katerega tajni delavec po naključju pride ob delovanju v okviru zakonito izdane odredbe za tajno delovanje, predstavljal nezakonit dokaz.

46V potrditev pritožbene teze, da je policija preko tajnih delavcev izzivala kriminalno dejavnost zagovornik nadalje navaja, da so člani kriminalne združbe, sledeč sodbenemu izreku, mamila prodajali le tajnim delavcem in nikomur drugemu, kar ne velja samo za obtoženega V. H., temveč tudi za vse ostale člane združbe. Tudi če bi se to dejstvo izkazalo za resnično, pa ob vsem zgoraj povedanem to nikakor ne more pomeniti, da je policija izzivala kriminalno dejavnost. Pri kaznivem dejanju pod točko I/3 se tajna delavca oziroma policija sploh ne pojavljata, prav tako pa se policija oziroma tajna delavca že zaradi narave kaznivega dejanja hrambe mamila z namenom nadaljnje prodaje ne pojavljata pri kaznivih dejanjih, opisanih pod točkama I/10 in I/11 krivdoreka.

47Kolikor pa zagovornik v nadaljevanju svoje pritožbe navaja, da na izzivanje kriminalne dejavnosti kaže dejstvo, da je policija nadaljevala s svojimi aktivnostmi tudi po tem, ko je dne 11.05.2016 bila realizirana prodaja 403,79 g heroina, opisana pod točko I/4 krivdoreka, pa mu tudi ne gre pritrditi. Neživljenjsko in povsem v nasprotju z namenom institucije prikritih preiskovalnih ukrepov bi bilo, da bi policija ob utemeljenem pričakovanju, da gre za združbo, ki se z inkriminirano dejavnostjo ukvarja kontinuirano in skozi daljše časovno obdobje, opustila svoje aktivnosti že ob realizaciji prvega odkupa, ko pa je bilo utemeljeno pričakovati, podlago za to pa je policija dobila s strani obtožencev samih, da bodo člani združbe s svojo prepovedano dejavnostjo nadaljevali. Smisel policijskega delovanja namreč ni samo v preprečevanju, temveč tudi v odkrivanju kaznivih dejanj. Te dejavnosti pa nikakor ni mogoče šteti kot izzivanje kriminalne dejavnosti, do katere bi zagotovo prišlo tudi v primeru, če kupci mamila nebi bili tajni delavci policije. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z razlogi, ki jih je kot nasprotne pritožnikovem naziranju v točkah od 51 do 57 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je v točki 52 obrazložitve sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na tiste pritožnikove pomisleke, povezane s sodbo ESČP v zadevi Grba proti Hrvaški štev. 47074/2012.

48Zagovornik obtoženega V. H. v pritožbi nadalje navaja, da naj državni tožilec ob izdaji prve odredbe (pravilno dovoljenja) opr. štev. Ktpp-z/1/16 z dne 02.02.2016, ko je odločal o predlaganem ukrepu, nebi presojal tudi kriterija nujnosti oz. neogibne potrebnosti v razmerju do zbiranja dokazov na drug, milejši oziroma manj invaziven način. Tudi ta pritožbena navedba ne drži. Iz vsebine dovoljenja ODT v Kopru, ki se nahaja na list. štev. 4367 je razvidno, da je državni tožilec to presojo sorazmernosti popolno in zadostno opravil (stran 11 in 12 dovoljenja), tako, da se zagovornikova pritožba tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena. Sicer pa je pritožbeno sodišče o identičnih pritožbenih navedbah že odločalo, in sicer s sklepom opr. štev. I Kp 24348/2016 z dne 29.03.2017 (list. štev. 10325), in tudi sedaj pri stališču, zavzetem glede zakonitosti dovoljenj državnega tožilca, tako prvega, kakor tudi naslednjih, za izvajanje PPU vztraja in nima glede zakonitosti izdanih dovoljenj in na podlagi njih zbranih dokazov prav nikakršnih pomislekov. Sicer pa je sodišče prve stopnje o tem pravilno razlogovalo v točkah 44 in 45 obrazložitve. Kolikor pa zagovornik v nadaljevanju meni, da je odredba državnega tožilca z dne 02.02. 2016 nezakonita tudi zaradi tega, ker se naslanja na izsledke preiskovalnih ukrepov, vodenih zoper obd. S. B. in D. Š. že v letu 2013 in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. štev U-I-246/14 z dne 24.03.2017, pa je potrebno povedati, da je pritožbeno sodišče glede identičnih pritožbenih navedb že zavzelo stališče v svojem sklepu opr. štev. I Kp 39827/2016 z dne 05.09.2017 (list. štev. 10900), ko je reševalo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 16.08.2017 (list. štev. 10770) in nikakršnega razloga ni, da bi pritožbeno sodišče od stališča, zavzetega tedaj, odstopilo. Kolikor pa zagovornik v sedaj vloženi pritožbi polemizira s samo vsebino zgoraj navedenega sklepa pritožbenega sodišča, pa mu je potrebno povedati, da je v razlogih tega sklepa odgovorjeno na vse pomisleke, ki jih v sedaj vloženi pritožbi zoper sodbo izpostavlja pritožnik.

49V zvezi z zakonitostjo izdanih odredb in dovoljenj za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov zagovornik meni, da izpodbijana sodba ni jasno in argumentirano, s predstavitvijo vsebine odredb in utemeljitvijo njihove nujnosti, ki so policiji dovoljevale nadaljnje navidezne odkupe mamil tudi po 11.05.2016, ovrgla tezo zagovornika obrambe, slednji sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. čl. EKČP, kršitev neobrazloženosti sodne odločbe iz 22.čl. Ustave Republike Slovenije (kaj ima ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave Republike Slovenije opraviti z obrazloženostjo sodne odločbe sodišču ni povsem jasno), posledično pa uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP. Nobena od navedenih kršitev pa ni podana, saj je prvostopenjsko sodišče izčrpno in popolno oceno zakonitosti izdanih odredb in dovoljenj presojalo in o tem podalo tudi popolne in pravilne razloge, ki so navedeni v točkah od 6 do 11 obrazložitve. S temi razlogi pa se drugostopenjsko sodišče tudi v celoti strinja.

50Pritožnik v nadaljevanju pritožbe graja odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje tolmača B. S. in osebe, ki je prevajala na policiji in ki je izdelala delovni prevod prisluha C.-1 4651 z dne 14.04.2016. Pritožnik v pritožbi uveljavlja povsem enake argumente in pripombe, o katerih je prvostopenjsko sodišče prepričljivo razlogovalo tako v točki 196, kot tudi v točkah od 237 do 241 obrazložitve. Sicer pa zagovornik v zvezi s tem izhaja tudi iz povsem napačnega izhodišča, da je postal sodni tolmač, s po pritožnikovem mnenju spremenjenim prevodom prisluha C.-1 za obtoženega V. H. obremenilna priča. Priča je namreč oseba, za katero je verjetno, da bi mogla kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah. Potek prevajanja, pa tudi če je pri tem prišlo do nebistvenih sprememb in popravkov pa taka okoliščina pač ne more biti in tedaj sodišče tudi ni moglo prekršiti pritožnikove pravice do zaslišanja obremenilnih prič, zagotovljene v 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah.

51Pritožnik nadalje navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov in sicer za zaslišanje prič M. M., P. J., E. K., L. M., prav tako pa sodišču prve stopnje očita, da ni podalo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za poslušanje vseh prisluhov, posnetih v okviru izvajanja ukrepov po 151.čl. ZKP. Glede priče M. M., o katerem je bilo govora na glavni obravnavi dne 05.01. (in ne 05.02., kakor to navaja pritožnik), pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravzaprav gre za dokazni predlog, ki z očitki, povezanimi z obravnavanimi kaznivimi dejanji nima nikakršne zveze in da tudi kot dokazni predlog izrecno niti ni bil podan. Glede priče P. J., katerega zaslišanje je bilo sprva na glavni obravnavi dne 12.04.2018 res predlagano, pa je potrebno povedati, da je pozneje obtoženi V. H. izjavil, da najbrž ni potrebno zaslišanje P. J. o tem, ali je vozil drogo za družino H. ali ne, saj je iz zapisnika razvidno, da ni dal nobene izjave, kar pomeni, da je kriminalist 1 lagal, zaradi česar je sodišče prve stopnje očitno štelo dokazni predlog za umaknjen. Predloga za zaslišanje prič E. K. in L. M. pa sta tolikanj nespecificirana in nedoločna, da razen imen prič, ki naj bi ju sodišče zaslišalo, sploh ni videti, kaj naj bi lahko sodišče z njimi dokazovalo oziroma na kakšno odločilno dejstvo bi lahko njuno pričevanje vplivalo, zato predloga za zaslišanje teh dveh prič praktično sploh ne gre jemati kot dokazna predloga v pravem pomenu besede. Zagovornik pa utemeljeno opozarja na to, da obrazložitev prvostopenjske sodbe ne vsebuje razlogov za zavrnitev dokaznega predloga obtoženca in njegovega zagovornika, ki sta ga podala na glavni obravnavi dne 12.01.2018, nanašal pa se je na poslušanje vseh prisluhov, ki so bili posneti v okviru izvajanja ukrepov po 151.čl. ZKP v predmetni kazenski zadevi. Obtoženec in njegov zagovornik sta ta dokazni predlog utemeljila s tem, da bi s poslušanjem prav vseh posnetkov lahko sodišče prišlo do sklepa, da v obravnavani kazenski zadevi ni šlo za organizirano kriminalno združbo. Res so izrecni razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga iz obrazložitve izostali, res pa je tudi to, da je sodišče tekom dokaznega postopka večino prisluhov in izsledkov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi izvedlo, tako, da je bilo v bistvu dokaznemu predlogu ugodeno, pri čemer pa je povsem jasno, da bi bilo izvajanje prisluhov, ki so za obravnavano kazensko zadevo nepomembni, docela neracionalno in neekonomično početje. Pa tudi sicer zagovornik ne pove, v čem naj bi lahko poslušanje vseh prisluhov ob tehtanju tudi ostalih dokazov tehtnico nagnilo v prid ugotovitve, da v obravnavanem primeru ni šlo za organizirano kriminalno združbo. Sodišče mora v primeru zavrnitve dokaznih predlogov skladno s sedmim odstavkom 364.čl. ZKP razloge za tako odločitev navesti v obrazložitvi sodbe. Pomanjkanje razlogov o zavrnitvi posameznega dokaznega predloga predstavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371.čl. ZKP (in ne morebiti absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP, tako, kakor to meni pritožnik) v zvezi s sedmim odstavkom 364.čl. ZKP (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. štev. I Ips 43273/2015 z dne 21.02.2019), pri čemer pa je kršitev podana le, če je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker je pritožbeno sodišče ob tehtanju z drugimi dokazi ugotovilo, da temu ni tako, se izkaže zagovornikova pritožba tudi v tem delu kot neutemeljena.

52Zagovornik obtoženega V. H. izpodbija dejstvene sklepe prvostopenjskega sodišča, sprejete v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/3 krivdoreka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v zvezi s tem kaznivim dejanjem pravilno in celovito dognalo ter v podkrepitev svojih sklepov navedlo tudi prepričljive razloge. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obtoženi V. H. skupaj s S. H. in F. Ho. in neznanim storilcem po imenu D. dne 10.05.2016 na območju L., od neznane osebe z vzdevkom „Al.“ z namenom nadaljnje preprodaje kupil neugotovljeno količino, vendar najmanj 0,1 g prepovedane droge kokain, ki so jo pripeljali na območje I.. V zvezi z neznano osebo, po imenu D. pritožnik navaja, da naj bi v tem primeru šlo za L. H., v zvezi s katero pa pritožnik meni, da policija ni razkrila njegove identitete pač zaradi tega, ker je to bilo v njenem interesu. Pritožnik v zvezi s tem povsem prezre obrazložitev sodbe prvostopenjskega sodišča, ki v točki 248 pove, zakaj L. H. ne verjame in pri tem navezuje svoj dokazni sklep tudi na to, kar je sodišče navedlo v točkah od 176 do 177 obrazložitve. Začudenju, ki ga pritožnik navaja na strani 46 pritožbe ni mesta. Pritožnik očitno spregleda, da je obtoženi V. H. dne 11.05.2016 (poročilo o tajnem delovanju na list. štev. 71 spisa) tajnima delavcema tudi povedal, da ima kokain, ki jima ga je tudi že nudil in ki ima zelo dobro kvaliteto. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je obtoženec dne 11.05.2016 poleg heroina, ki ga je nabavil dan prej, tako, kakor je povedal sam, razpolagal tudi s kokainom, ki ga je istega dne ponudil tajnima delavcema. Sklepno tako ne bodo držale pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje očitek izvršitve kaznivega dejanja o nakupu kokaina oprlo na napačno oz. dvomljivo dokazno podlago. V točkah od 243. do 250. obrazložitve je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno prepričljivo obrazložilo.

53Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zagovornik obtoženega V. H. v okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zgoraj navedenim uporabil z ničemer podprte ocene in negativne konotacije, ki oceno dobrega okusa presegajo. Tako pritožnik na strani 46 pritožbe navaja, „da zagovornik pritožnika z besom ugotavlja, da prvostopno sodišče očitno res ni doraslo izzivu, ki ga je predstavljal predmetni kazenski postopek“, da „ob logiki (očitno pri tem misleč na obrazložitev kaznivega dejanja pod točko I/3) ostaja brez besed“ in ko prvostopenjskemu sodišču celo očita, da naj bi v podkrepitev dejstvenih ugotovitev v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/3 izpodbijane sodbe dodalo 16 svojih razlag, vse z namenom, priti do obsodilne sodbe tudi za to kaznivo dejanje. Pritožbenemu senatu, ki je odločal o vloženih pritožbah, so znane meje utemeljevanje pritožbenih razlogov v posamezni kazenski zadevi in s tem povezane kritike posamezne sodne odločbe, glede na vse, navedeno zgoraj, pa je na mestu ocena, da je zagovornik obtoženega V. H. to mejo prestopil. Najmanj kar je mogoče z gotovostjo trditi je to, da zagovornik pač ni poklican, da bo ocenjeval sposobnost sodišča za odločanje v posameznem kazenskem postopku. Že res, da imajo stranke v takšnem ali drugačnem postopku svoje interese, uveljavljanje le teh oziroma dokazovanje svojega „prav“ pa še ne pomeni, da lahko stranke pri tem uporabijo vsa, tudi neetična in mestoma tudi žaljiva sredstva.

54Prav z zgoraj navedenimi razlogi zagovornik utemeljuje tudi pritožbeni predlog o tem, da v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče odloči, da v novem sojenju odloča spremenjeni senat oz. da se ponovljeno sojenje opravi pred drugim predsednikom senata in drugim sosodnikom. Glede na sprejeto končno odločitev o pritožbi se ta pritožbeni predlog izkaže kot brezpredmeten.

55V zvezi s kaznivimi dejanji, opisanimi pod točko II sodbe, kjer je sodišče prve stopnje obtoženega V. H. spoznalo za krivega tudi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. Kazenskega zakonika (KZ-1), ki je sestavljeno iz devetih posamičnih izvršitvenih ravnanj pritožnik prvenstveno meni, da dejanja, kakor so opisana, sploh ne predstavljajo kaznivih dejanj, zaradi česar pritožnik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 358.čl. ZKP. Pritožnik zatrjevano pomanjkljivost v opisu vidi v tem, ker sodišče prve stopnje v vseh devetih izvršitvenih ravnanjih obtoženemu V. H. očita, da je „V. H. kot organizator oziroma vodja združbe nadzoroval ter vzpostavil ter organiziral poti tihotapljenja“ in meni, da je tak opis premalo konkretiziran zaradi česar naj bi bila onemogočena tudi učinkovita obramba. Pritožbeno sodišče se s stališčem pritožnika ne strinja. Sodišče obtoženčevo vlogo v nadaljevanju opisa konkretizira s tem, da je bila po že utečeni praksi angažirana oseba, ki je prebežnike pripeljala na določen kraj, pri čemer pa je potrebno opis brati celovito. V skupinskem, uvodnem delu opisa je namreč tudi navedeno, da „je bil vodja združbe V. H., ki je vzpostavil ter organiziral poti tihotapljenja, novačil ljudi, ter razdeljeval naloge, urejal delovanje z drugimi združbami ter ter organiziral celotno tihotapljenje ilegalnih prebežnikov in nadzoroval potek in plačila“, tak opis pa po presoji pritožbenega sodišča povsem zadošča saj so v nadaljevanju posameznih opisov tudi navedene vloge vsakega od posameznih sostorilcev, zlasti S. H., za katerega sodišče ugotavlja, da je bil desna roka obtoženega V. H.. Pritožnikove navedbe glede nekonkretiziranosti opisa se tako izkažejo kot neutemeljene, tako glede očitkov o kršitvi kazenskega zakona, kakor tudi glede očitka o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP.

56Kolikor pa pritožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. ZKP pa tudi ne more uspeti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Predvsem je sodišče prve stopnje, v nasprotju s tem, kar o tem meni zagovornik, pravilno ocenilo prisluh štev. H.-4 štev. 34727 z dne 20.08.2016 ob 16.44 uri o telefonskem pogovoru med obtoženima V. H. in U. R. (Pp 1/16, list. štev. 2777), tako, da je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča o tem, da je mogoče sklepati na vodilno vlogo V. H. pri vsej stvari tudi pred datumom pogovora, zlasti ker tak sklep potrjujejo tudi drugi telefonski pogovori, ki jih sodišče prve stopnje navede v točkah 336 in 337 obrazložitve. Pritožnik se v zvezi s telefonskim pogovorom, navedenim zgoraj, sprašuje, kako je mogoče, da obtoženi V. H., če naj bi imel pri vsej stvari vodilno vlogo ne ve in o tem sprašuje U. R., koliko denarja s Č. (gre za S. H.) zaslužita za deset ljudi. To vprašanje, iztrgano iz konteksta bi morda res kazalo na pravilnost pritožbenih navedb, vendar pa nadaljnja vsebina istega pogovora z gotovostjo pokaže na vse kaj drugega, to pa je na gotovo pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča o vodilni vlogi V. H., kar nenazadnje potrjujejo tudi vsebine telefonskih prisluhov H.-4 34713 z dne 19.08.2016, H.-4 34711 z dne 19.08.2016 in H.-5 70690 z dne 19.08.2016. Pritožbene navedbe dejstvenih sklepov prvostopenjskega sodišča tedaj omajati ne morejo, tudi ob upoštevanju tega ne, kar je povedal U. R. o plačilu 600 EUR, ki ga je prejel od V. H. in o organizatorski vlogi V. H.. Kolikor pa zagovornik v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko II/6 navaja, da obtožba očita „ilegalni prevoz zgolj ene in ne štirih oseb“, pritožbeno sodišče ugotavlja, da temu ni tako. Obtožba, to pa je povzela tudi izpodbijana sodba, obtožencem očita, da so dne 29.08.2016 pretihotapili neugotovljeno število ilegalnih prebežnikov, vendar najmanj enega. Tudi pritožbene navedbe, usmerjene v izpodbijanje dejanskega stanja, povezanega s kaznivim dejanjem pod točko II/6 tedaj ne držijo. Sicer pa je potrebno na vodilno vlogo V. H. pri vsej stvari gledati tudi v luči pričanja že pravnomočno obsojenega U. R., o čemer pritožbeno sodišče razloguje v točkah 159 do 170 obrazložitve in ki, s sporadičnimi poskusi razbremeniti obtoženega V. H. v določenih segmentih, vseeno in nedvomno pokaže na njegovo vodilno organizatorsko vlogo.

57Zagovornik v nadaljevanju svoje pritožbe izraža pomisleke glede vprašanja, ali ni morebiti s tako kratkim rokom za pritožbo, kakor mu je bil dan v konkretni kazenski zadevi kršena z ustavo zagotovljena pravica do učinkovite pritožbe. Določba 25. člena Ustave ureja pravico do pravnega sredstva na splošno in o učinkovitosti le tega sploh ne govori. Strinjati pa se je z zagovornikom le v toliko, da bi utegnil biti 15-dnevni pritožbeni rok v tako obsežni zadevi, kakor je obravnavana dejansko prekratek, vendar pa je pritožniku gotovo jasno, da sodišče samo z zakonom določenega pritožbenega roka podaljševati ne more. Glede na vse večje število obsežnejših kazenskih zadev pa je pritožnikovim pomislekom očitno pritegnil tudi zakonodajalec, ki je zadnjo novelo kazenskega postopkovnika, objavljeno v Uradnem listu RS štev. 22/2019 z dne 05.04.2019, pritožbeni rok iz prvega odstavka 366.čl. ZKP podaljšal od petnajstih na trideset dni.

58Kolikor pa zagovornik obtoženega V. H. izpodbija njegovemu varovancu izrečeno enotno zaporno kazen, ki jo je sodišče odmerilo na devet let in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen, odmerjeno v znesku 6.000 EUR, pa mu tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenkih sankcij pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče glede tega nikakršnih pomislekov nima. Že res, kar navaja zagovornik, da primerjava posameznih kazni, izrečenih v zelo odmevnem kazenskem postopku pokaže, kakor se slikovito izrazi pritožnik, da se utegne bolj splačati ukvarjati z velikimi, kot pa manjšimi količinami mamila, povsem jasno pa je, da količina mamila sama po sebi ni in ne more biti edino merilo za izbiro in odmero kazenske sankcije. Kakor že rečeno, se pritožbeno sodišče z odločbo o kazenskih sankcijah, kolikor se nanašajo na obtoženega V. H. v celoti strinja.

59Posledično je bilo tedaj potrebno zavrniti tudi pritožbo okrožne državne tožilke, kolikor za obtoženega V. H. predlaga za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186.čl. KZ-1 izrek kazni v višini devetih let in treh mesecev zapora. Vse obteževalne okoliščine, ki jih v pritožbi navaja sodnica je sodišče prve stopnje upoštevalo, samega vrednotenja oziroma tako drastičnega povišanja kazni pa pritožnica vsebinsko prepričljivo ne utemelji.

60Sklepno pa se zagovornik pritožuje tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, pri čemer p je potrebno ugotoviti da je sodišče prve stopnje o stroških kazenskega postopka zaenkrat odločilo samo po temelju, t.j., da jih je obtoženec dolžan plačati, glede višine le-teh pa sklenilo, da bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Zategadelj o pritožbi v tem delu, kolikor se nanašajo na višino stroškov, za katere pritožnik meni, da bodo visoki, odločati ni mogoče, tako tudi ne v delu, ko navaja, da je bil obtožencu postavljen zagovornik v okviru Bpp.

61Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je na podlagi prvega odstavka 98.čl. ZKP dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

K točki VI

62Zagovornica obtoženega A. D. prvenstveno graja zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je bil tudi ta obtoženec član hudodelske združbe v povezavi z očitkom, da naj bi bilo tajno opazovanje obtoženega A. D. dne 03.06.2016 opravljeno nezakonito, brez potrebnega dovoljenja državnega tožilca. Te pritožbene navedbe pa so neskladne s spisovnimi podatki. Iz poročila o tajnem opazovanju, ki se nahaja na list. štev. 633 do 641 je videti, da se je navedenega dne tajno opazovanje pričelo izvajati ob 10.55 in je bilo sprva ciljno usmerjeno zoper V. H. in S. H. na njunem srečanju s tajnima delavcema. Pri takem ciljnem opazovanju slednjega pa so ga opazovali ob 12.17 opazili v družbi z A. D.. Po tem, ko sta se za kratek čas razšla, pri čemer je bilo opazovanje ciljno usmerjeno še vedno v S. H., sta se ob 12.22 ponovno sestala, zaradi česar so opazovalci ob 12.27 o tem obvestili višjega državnega tožilca in od njega na podlagi osmega odstavka 149a. čl. ZKP pridobili ustno dovoljenje za izvajanje tega ukrepa. To, da so policisti pridobili ustno dovoljenje za izvajanje tajnega opazovanja, je jasno razvidno iz zgoraj navedenega poročila o tajnem opazovanju, tako, da pritožničine navedbe v nasprotni smeri ne držijo.

63Zagovornica oporeka predvsem dejstvenemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil obt. A. D. član hudodelske združbe in da za tako trditev ne obstoje nikakršni dokazi. Sodišče prve stopnje je te dokaze navedlo in jih pravilno ocenilo v točkah od 212 do 214 obrazložitve, kjer posebej opozarja na pogostnost komunikacije obtoženega A. D. z ostalimi pripadniki združbe, kar prepričljivo govori v prid zaključku, da je obtoženec bil z dejavnostjo združbe dobro seznanjen. To je moč najbolj nazorno razbrati iz prisluha H.-4 štev. 34802 z dne 21.08.2016, v katerem obtoženi V. H. obtoženemu I. G. potoži, da A. D. ne sme delati za konkurenco. Že na podlagi tega razgovora je moč razbrati, da je bil obtoženi A. D. še kako seznanjen z delovanjem združbe, poznal je njene akterje, intenzivno komuniciral z njimi, nenazadnje pa za njih večje količine droge tudi hranil, tako, kakor je to opisano v točkah I/6 in I/11 krivdoreka in kakor je nenazadnje priznal tudi sam. Vse to kaže, da je bil očitno deležen velikega zaupanja ostalih članov združbe in tako ne more držati podatek, da ni vedel, s čim se ukvarja oziroma da ga ni zanimalo kaj hrani in da je drugim samo delal uslugo. Pritožnica nadalje navaja, da se kaznivo dejanje, kakor se očita obtožencu vedno stori z nekim namenom koristoljubja in da tega motiva za sodelovanje pri hudodelski združbi tožilstvo ni niti poskušalo dokazovati, zato je nelogična odločitev sodišča, da je obtoženi A. D. bil njen član. Zagovornica ima načeloma prav, da je splošno znano dejstvo, da so tovrstna kazniva dejanja, predvsem ko gre za prodajo prepovedanih drog motivirana s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi, vendar pa tako korist pridobi združba kot taka oz. kot celota in neprejem deleža protipravne premoženjske koristi tako ne more pomeniti, da ta, ki koristi (še) ni prejel, ne more biti njen član. V potrditev temu stališču govori tudi sodba VS RS opr. štev. I Ips 9491/2013 z dne 15.01.2015, po kateri sploh ni nujno da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj. Bistveno je torej, da med člani hudodelske združbe obstaja, pa čeprav posredno nek dogovor v zvezi s končnim ciljem združbe, v konkretnem primeru prodajo mamila, kjer pa je bil obtoženi A. D. s hrambo le tega bistveni člen. V to, da je bil tudi obtoženi A. D. član inkriminirane hudodelske združbe tedaj nikakršnega dvoma ni, prav tako pa se izkažejo neutemeljene tudi tiste pritožbene navedbe, ko zagovornica predlaga izločitev vseh dokazov, temelječih na poročilu o tajnem opazovanju dne 03.06.2016, ker naj policija za to nebi imela zakonite podlage. O tem je pritožbeno sodišče razlogovalo že zgoraj in posledično ugotovilo, da so dokazi, pridobljeni tega dne, zakoniti in da tedaj podlage za njihovo izločitev ni.

64Zagovornica v zvezi s članstvom obtoženega A. D. v hudodelski združbi v nadaljevanju navaja, da je bilo prvo tajno opazovanje, za katerega sicer pritožnica meni, da je bilo nezakonito, o čemer pa je bilo razlogovano že zgoraj, opravljeno dne 03.06.2016, medtem ko se v uvodnem delu krivdoreka obtožencu očita članstvo v hudodelski združbi, ki je delovala od začetka februarja 2016 pa do 04.10.2016. Pritožnici je v zvezi s tem potrebno povedati, da se navedeno časovno obdobje nanaša na delovanje združbe kot take, kar pa še ne pomeni, da bi moral tudi obtoženec, za katerega ni dvoma, da je član združbe bil, moral v okviru nje izvrševati kazniva dejanja tekom celotnega obdobja obstoja združbe. Glede obtoženega A. D. je namreč bistveno to, da je vsa tri očitana kazniva dejanja, ki so bila izvršena v dneh 03.06., 04.10. in 18.08.2016 nedvomno izvršil v času obstoja združbe in to kot njen aktivni član. pritožba zagovornice se tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

65Okrožna državna tožilka pa ima prav, ko graja obtoženemu A. D. izrečeno kazensko sankcijo, ko mu je sodišče z uporabo omilitvenih določil iz druge alinee 50.čl. KZ-1 izreklo kazen štirih lez zapora, torej kazen pod specialno določenim minimumom petih let. Prav ima pritožnica, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kot edino olajševalno okoliščino pri obtoženem A. D. štelo njegovo nekaznovanost. Ta okoliščina sama po sebi sicer govori v prid obtožencu, vendar pa kot edina ne dosega standarda „posebnih olajševalnih okoliščin“, zlasti upoštevaje kriminalno količino, za katero je bil obtoženec spoznan za krivega, vrsto mamil, s katerimi je imel obtoženec opravka in pa dejstvo, da je bil očitno zaupanja vreden član združbe, na kar kaže intenzivna komunikacija, o čemer je bilo govora že zgoraj. Na podlagi vsega navedenega in na kar tudi pravilno opozarja državna tožilka v svoji pritožbi, tudi višje sodišče ugotavlja, da pogojev za izrek omiljene kazni oziroma kazni pod specialnim minimumom petih let zapora za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186.čl. Kazenskega zakonika pri obtoženemu A. D. ni. Te ugotovitve ne more omajati niti to, kar trdi zagovornica najprej v svoji pritožbi, nato pa še v odgovoru na pritožbo državne tožilke, da naj bi njen varovanec očitana mu kazniva dejanja izvrševal izključno zaradi nekih benevolentnih nagibov oziroma delanja usluge soobtoženemu H.. Dokazni postopek je namreč pokazal na vse kaj drugega, pri čemer ima sodišče v mislih predvsem sam obtoženčev hierarhični položaj v združbi in zaupnost, ki jo je bil deležen. Okrožna državna tožilka je v pritožbi za obtoženca predlagala izrek zaporne kazni v trajanju šestih let zapora. Pritožbeno sodišče meni, da za izrek tako dolge kazni obtoženemu A. D., predvsem upoštevaje kazni, izrečene drugim obtožencem in pa dejstvu, da je bil obtoženec spoznan za krivega pretežno hrambe in le v zanemarljivem delu (gre za kaznivo dejanje pod točko I/11 krivdoreka) prodaje mamila, ni podlage in da se izkaže petletna zaporna kazen primerna odmena za obtoženčevo obravnavano početje. Kolikor pa zagovornica v odgovoru na pritožbo navaja, da bi sodišče pri izreku kazni moralo upoštevati tudi obtoženčevo skrb za mamo in pa njegovo željo, ustvariti si družino, je pritožbeno sodišče prepričano, da sta ti dve subjektivni komponenti pri obtožencu obstajali že v času izvrševanja inkriminirane dejavnosti in bi ju tedaj obtoženec moral vzeti v zakup.

66Obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela oziroma je odločitev pritožbenega sodišča celo v škodo obtoženemu Duranoviču, zato je dolžan obtoženec na podlagi prvega odstavka 98.čl. ZKP plačati stroške pritožbenega postopka.

K točki VII.

67Zagovornica na začetku svoje pritožbe povzame poročilo tajnih delavcev TD 1122 in TD 1144 z dne 01.10.2016 o tajnem delovanju (list. štev. 2272-2273) in v pritožbi posplošeno in ponovno izraža dvom v verodostojnost tega poročila, predvsem v povezavi s tem, kdo in v kakšnem jeziku je zgoraj navedeno poročilo sestavljal. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tem že popolno in prepričljivo zavzelo svoje stališče v točkah od 106 do 110 obrazložitve in v tem delu obrazložitve tudi odgovorilo na vse pomisleke pritožnice, ki jih v pritožbi ponovno ponavlja. v zvezi s tem zagovornica tudi navaja, da tudi pogreša argumentirano zavračanje dokaznih predlogov, pri čemer pa teh svojih navedb ne konkretizira in jih zato tudi preizkusiti ni mogoče. V tem delu pritožbe, ko zagovornica navaja, da pogreša argumentirano zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca za albanski in srbski jezik in za postavitev izvedenca grafologa. Sodišče prve stopnje je zavrnitev obeh dokaznih predlogov, sicer resda skopo, a vseeno zadostno, razložilo v enajsti alinei točke 197 obrazložitve, pritožnica sama pa v pritožbi tudi ne pove, v katerem delu naj bi bila ta obrazložitev neargumentirana. oziroma nepopolna. V neposredni zvezi z zavrnitvijo zgoraj navedenih dokaznih predlogov, o čemer sodišče prve stopnje razloguje tudi v točkah 107 in 108 obrazložitve, zagovornica tudi meni, da je bila s tem kršena pravica obtoženca do obrambe. Očitno to pravico zagovornica napak razume. Z veljavno storjenim procesnim dejanjem, kar argumentirana zavrnitev dokaznega predloga je, o kršitvi pravice do obrambe ni moč govoriti. v kolikor bi sprejeli pritožničino naziranje, potem bi lahko vsaka zavrnite dokaznega predloga v takšnem ali drugačnem kazenskem postopku pomenila kršitev ustavne pravice do obrambe in povsem jasno je, da bi bila ta situacija popolnoma nesprejemljiva in bi kaj lahko pripeljala do zlorabe procesnih pravic strank, ko bi stranke vlagale dokazne predloge, za katere bi že vnaprej vedele, da jih bo sodišče zavrnilo in potem na podlagi takih zavrnitev uveljavljale kršitev pravice do obrambe.

68Zagovornica obtoženega Be. I. v pritožbi navaja, da v verodostojnost poročila o tajnem delovanju dvomi tudi na podlagi zaslišanja TD 1122 dne 22.12.2016 (še v fazi preiskave), ko se naj kljub večkratnim vprašanjem tajni delavec ni mogel spomniti, ali sta se tega dne s S. H. tajna delavca srečala enkrat ali dvakrat. Po pregledu zapisnika o zaslišanju TD 1122 (list. štev. 8532-8597) pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornica obtoženega Be. I. tajnemu delavcu izrecnega vprašanja o tem, kolikokrat sta se tajna delavca dne 01.10.2016 srečala v I. s S. H. sploh ni postavila, zato ni jasno, od kod taka pritožbena zatrjevanja. Sicer pa je v zvezi s tem potrebno povedati tudi to, da v prid verodostojnost poročila o tajnem delovanju o dvakratnem srečanju tajnih delavcev s S. H. dne 01.10.2016 govori tudi poročilo o tajnem opazovanju, ki je potekalo istočasno, poročilo se pa v spisu nahaja na list. štev. 2274-2277. V vsebinsko pravilnost poročila o tajnem delovanju tako pritožbeno sodišče v ničemer ne dvomi in gre poskuse jezikovne diskreditacije poročila o tajnem delovanju in seciranje posameznih segmentov poročila v primerjavi s pričanjem TD 1122, kar je v pritožbi prikazano v tabelarični obliki, jemati le kot način obrambe. Res je sicer, kar navaja zagovornica, da iz poročila o tajnem opazovanju ni videti, da bi obtoženi S. H. v času od 11.37 do 11.56 opravil kakršenkoli telefonski pogovor, ki ga v poročilu o tajnem delovanju omenjata tajna delavca in ki naj bi se vsebinsko nanašal na obt. Be. I., ki mu je v Italiji na vozilu BMW X6 med prevozom mamila počila pnevmatika. To pa je tudi edina okoliščina, ki jo gre morebiti pripisati tudi površnosti oziroma nedoslednosti dela policije, kar pa še v primerjavi z ostalimi dokazi in telefonskimi pogovori, o čemer je popolno in prepričljivo razlogovalo sodišče prve stopnje, še ne more v poročilo o tajnem delovanju z dne 01.10.2016 vnesti tolikšen dvom, da bi bilo zaradi tega potrebno pritožbi zagovornice ugoditi. V prid tej ugotovitvi govori tudi nedvomno dejstvo, na katerega tudi opozarja prvostopenjsko sodišče, da je tega dne med obtoženima Be. I. in S. H. (shranjenega v telefonu Be. I. kot K. ...), potekala intenzivna komunikacija, razvidna iz uradnega zaznamka o vsebinskem pregledu DVD podatkovnih nosilcev z zavarovanimi datotekami iz elektronskih naprav s prilogami, ki se v spisu nahaja na list. štev. od 12.948 do 12.993 spisa. Iz tega uradnega zaznamka je tudi nedvomno razvidno, da je obtoženi I. Be. v dne 30.09.2016, torej le en dan pred sestankom tajnih delavcev s S. H., prejel na svoj telefon obvestili M. Španija (ob 12.12) in SFR Francija (ob 21.53), kar nedvomno kaže na to, da se obtoženec dne 30.09.2016 gibal iz smeri Španije preko Francije proti Sloveniji, saj se je 01.10.2016 ob 11.36 nahajal v avtoservisu A. M., ki se nahaja v kraju N. L. na naslovu Via U. E., tako kakor je to razvidno iz že zgoraj omenjenega uradnega zaznamka. Očitno je tedaj, da je dogodek s predrto gumo in menjavo pnevmatik, o katerem je govora tudi v poročilu o tajnem delovanju z dne 01.10. 2016 resničen. Da se je obtoženi Be. I. s svojim sinom Bl. I. dejansko nahajal še dne 02.10.2016 v kraju N. L. pa potrjuje tudi telefonski pogovor med S. H. in Bl. I. ter Be. I. dne 02.10.2016 ob 09.33 uri, ko obtoženi Be. I. obtoženemu S. H. sporoči, da se s sinom nahajata v kraju, ki je oddaljen od I. 550 km oziroma pet ur vožnje (po viru Google Maps je kraj N. L. od I. oddaljen 524 km ali 5 ur in 20 minut vožnje). Iz tega istega pogovora C.-7, štev. 57600) je tudi razvidno, da Be. I. S. H. obljubi, da bo takoj po prihodu v I. prišel k njemu. Sklepno gre tedaj povzeti, da o tem, da se je obtoženi Be. I. v času od 01.10. do 02.10. 2016 dejansko gibal na relaciji od Španije proti Sloveniji in da je na tej poti v Italiji očitno imel težave s pnevmatikami ter da je v tem času tudi intenzivno komuniciral s S. H. ni nikakršnega dvoma, tako, da se izkažejo pritožbene navedbe v nasprotni smeri kot neutemeljene.

69Zagovornica pod točko IV pritožbe izpostavlja nekaj okoliščin, za katere meni, da ne dokazujejo vpletenosti njenega varovanca pri prevozu droge iz Španije. To pa pretežno počne zgolj posplošeno, je pa vendarle nekaj pomislekov pritožnice, na katere je potrebno odgovoriti. Tako pritožnica navaja, da ni konkretnih dokazov, da bi dne 04.10.2016 zaseženi kokain prihajal iz Španije, saj da naj bi združba kokain med drugim nabavljala tudi v Turčiji in na Madžarskem. Samo to dejstvo, da je združba nabavljala kokain tudi drugje pa še ne pomeni, da ga ni mogla nabavljati tudi v Španiji, zlasti ker obstaja podobna kemijska sestava kokaina, ki ga je obtoženi Be. I. pripeljal iz Španije s tistim, ki je bil zasežen S. H.. Tudi okoliščina, da na nobenem od zaseženih predmetov niso bile najdene biološke sledi Be. I. pri dokazovanju obtoženčeve nedolžnosti ne more biti relevantna, saj se obtožencu očita le prevoz droge, ne pa tudi rokovanje z njo, in povsem življenjsko je, da je obtoženi Be. I. prevzel vozilo, v katerem je bila droga že ustrezno skrita in mu tedaj z njo ne pred prevzemom vozila ne po predaji le-tega S. H. sploh ni bilo potrebno rokovati. Okoliščina, da Be. I. ni bil opažen v družbi z ostalimi soobtoženci pa lahko kaže zgolj na njegovo previdnost, sicer pa se je obtoženec znašel v kazenskem postopku zgolj zaradi enega kaznivega dejanja in glede na opis njegovega početja kakšne velike možnosti za druženje z ostalimi soobtoženci tudi ni imel. Kolikor pa ima zagovornica pripombe glede dejstva, da na vozilu ni bila zaznana nikakršna m0odifikacija v smislu vgrajenega bunkerja oziroma prikritega prostora za prevoz mamila, kar naj bi bilo povezano tudi z dejstvom, da naj bi bilo med potjo vozilo večkrat ustavljeno, pa policija ni našla ničesar, je potrebno povedati, da je obtoženec mamilo prevažal po Schengenskem prostoru, za katerega je znano, da je carinska kontrola praktično nična, pa tudi iz dopisov francoskih in španskih varnostnih organov ne bo držalo to, kar obramba zatrjuje, da naj bi bilo vozilo med potjo večkrat ustavljeno in pregledano, saj iz prejete dokumentacije izhaja, da vozilo BMW X6 z reg. štev. KP yy ni bilo ustavljeno niti enkrat. Nenazadnje pa je potrebno povedati tudi to, da v okoliščinah in carinskem režimu, ki velja v Schengenskem območju prevoz mamila brez prirejenega posebnega prostora v vozilu ne predstavlja velike ovire, prav gotovo pa odsotnost bunkerja oz. prirejenega prostora v vozilu ne more biti dokaz, da obtoženi Be. I. očitanega mu dejanja ni storil. Zakaj policija pri preiskavi vozila ni uporabila kinološke enote in zakaj ni bilo organizirano tajno opazovanje Be. I. ob prihodu v I. dne 02.10.2016 med 15.00 in 15.30 uro, pa so vprašanja, ki jih je potrebno nasloviti na druge organe, ne pa na sodišče. Sicer pa sodišče prve stopnje ugotovitev, da se obtoženi Be. I. v Španijo ni peljal samo po avtomobil, temveč tudi po mamilo, opira tudi na izpovedbo E. S., o čemer razloguje v točkah od 183 do 185 obrazložitve izpodbijane sodbe.

70Kolikor pa zagovornica v pritožbi glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja meni, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov v podkrepitev njegovega obstoja, se pritožbeno sodišče z zagovornico ne more strinjati. Sodišče je te razloge v točkah 222, 293 in delno tudi v točki 420 navedlo in tudi ustrezno obrazložilo. V tistem delu pritožbenih navedb, ko pa pritožnica v obstoj obtoženčevega naklepa dvomi na podlagi dejstva, da je obtoženec celo člane svoje družine vabil, naj gredo z njim, pri čemer pa se obtoženci z nalogo prevoza droge tako naj nebi obnašali, pa je zagotovo možna tudi drugačna razlaga, ta pa je v tem, da so družinski člani, navzoči v vozilu, v katerem se nahaja droga lahko tudi idealna krinka za prikrivanje pravega namena izleta v Španijo in nazaj v Slovenijo. Pritožbeno sodišče v obstoj subjektivnega elementa pri izvršitvi tega kaznivega dejanja ne dvomi, zlasti tudi upoštevaje tudi že zgoraj citirani telefonski pogovor, v katerem obtoženi Be. I. S. H. zagotavlja, da bo takoj po vrnitvi v I. prišel do njega. Vsebina tega pogovora pa se povsem sklada z dejstvom, da je bil S. H. že v dogovorih za prodajo tega mamila tajnima delavcema, tako, kakor je to razvidno iz poročila o tajnem delovanju z dne 01.10.2016. Pritožba obtoženčeve zagovornice se tedaj tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

71Zagovornica nadalje trdi, da sodišče prve stopnje ni podalo prepričljive obrazložitve, zakaj šteje obtoženega Be. I. za člana hudodelske združbe. Prav na vse pomisleke, ki jih v svoji pritožbi izraža pritožnica je prvostopenjsko sodišče zelo popolno in prepričljivo odgovorilo v točkah od 220 do 222 obrazložitve. k temu pritožbeno sodišče nima kaj dodati, pa tudi pritožbene navedbe oziroma subjektivno prepričanje o prepričljivosti teh razlogov teh zaključkov, na katere se sklicuje tudi višje sodišče, omajati ne more.

72V tistem delu pritožbe, ko pritožnica graja njenemu varovancu izrečeno kazen petih let zapora, pa ji tudi ne gre pritrditi. vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazni je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo, tako, da pritožbeno sodišče nikakršnih pomislekov nima. Že okoliščina, da se je obtoženec odpravil kar do Španije, kjer je prevzel vozilo z drogo, pri čemer mu ni bilo mar za nevšečnosti, ki ga lahko doletijo na poti (recimo zaradi rutinske ustavitve s strani policije ali drugih organov), opravka pa je imel kar 2,444 kg enega najnevarnejših mamil kokain, pri čemer ni nikakršnega dvoma o tem, da je to kaznivo dejanje storil iz koristoljubja.Vse te okoliščine pa, ob z gotovostjo ugotovljenem članstvu obtoženega Be. I. v združbi, uporabe omilitvenih določil pri njem, pa tudi pri soobtoženem A. D., kakor je to razvidno iz te sodbe, ne utemeljujejo.

73S pritožbo glede kazenske sankcije glede obtoženega Be. I., kjer pritožnica predlaga izrek višje kazni zapora v trajanju šestih let in štirih mesecev zapora, ne more uspeti niti državna tožilka. Vse okoliščine, ki jih navaja v prid svojega pritožbenega predloga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in pri izreku petletne zaporne kazni tudi upoštevalo, tako, da se tudi pritožba okrožne državne tožilke v smeri izreka višje zaporne kazni izkaže kot neutemeljena.

74V tistem delu, ko se pritožnica pritožuje zoper odločbo o stroških kazenskega postopka pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na to, kar je bilo povedano v sklepnem delu pod točko V, ki se sicer nanaša na obtoženega V. H..

75Obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 98.čl. obtoženec dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

K točki VIII

76Zagovornik obtožnega M. Z. na začetku pritožbe uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo vidi v tem, da je sodišče prve stopnje v krivdoreku, kakor je vsebovan v izpodbijani sodbi, izpustilo besedico „peš“, glede na to, da je modificirana obtožba obtožencu očitala, da je obtoženi neznano število tujih državljanov, vendar najmanj enega, po predhodnih navodilih obtoženih S. H. in U. R. na območju med S. in D. peš pretihotapil na območje Republike Slovenije. Prav ima zagovornik, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je besedico „peš“ izpustilo, ki pa v isti sapi tudi poudarja, da kaznivega dejanja drugače kot peš tudi ni mogoče storiti. Glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavani pritožbeni očitek ne leti na odločilno dejstvo, zaradi česar tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP ni podana.

77Zagovornik obtoženega M. Z. v nadaljevanju meni, da so dokazi, pridobljeni v tem kazenskem postopku z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov pridobljeni nezakonito in se pri tem v celoti sklicuje na predlog za izločitev dokazov, ki ga je dne 29.03.2018 podal zagovornik obtoženega V. H., kjer je govora o tem, da so dokazi bili posledica izzvane kriminalne dejavnosti, v nadaljevanju pa so se preiskovalni ukrepi izvajali izključno z namenom povečevanja kriminalne količine. Kaj konkretnejšega pritožnik v zvezi s tem ne pove, zato se pritožbeno sodišče glede tega dela pritožbenih navedb sklicuje na to, kar je bilo že rečeno v zvezi z zavrnitvijo pritožbe zagovornika obtoženega V. H..

78Zagovornik obtoženega M. Z. v nadaljevanju svoje pritožbe meni, da je okrožno državno tožilstvo s tem, ko je spremenilo obtožbo v končni besedi, dasiravno naj bi bili dokazi, na podlagi katerih je to storilo, znani že prej, prekršilo pravico obtoženca do obrambe. Pritožnik navedeno kršitev vidi v tem, ker naj prvotno vložena obtožnica njegovemu varovancu nebi očitala, da je obtoženi M. Z. tujce brez dovoljenj za vstop v Slovenijo tudi prevažal. Vse to, kar navaja zagovornik glede spremenjenega opisa početja in vloge obtoženega M. Z. sicer drži, res pa je tudi, da modifikacija obtožbe, četudi je bila podana ob zaključku dolgotrajne glavne obravnave ne more pomeniti kršitve pravice do obrambe. Podlago za spremembo ali razširitev obtožbe ima državno tožilstvo v določbah 344. in 345.čl. ZKP, povsem jasno pa je, da sme državno tožilstvo obtožbo spremeniti ali razširiti do konca glavne obravnave. Državno tožilstvo je obtožbo modificiralo na glavni obravnavi dne 20.04.2018 in strankam je bila modifikacija obtožbe vložena tudi v pisni obliki. Po petnajstminutnem premoru pa je sodišče obtoženega M. Z. in njegovega zagovornika (tako, kakor tudi vse ostale udeležence postopka) izrecno vprašalo, ali so spremembo obtožbe razumeli in ali morebiti potrebujejo dodaten rok za obrambo (list. št. 14015). Obtoženec in njegov zagovornik sta na vprašanje sodišča odgovorila negativno. Glede na tako stanje stvari pač ni mogoče trditi, da je državno tožilstvo zlorabilo institut spremembe obtožbe, prvostopenjsko sodišče pa s tem, ko je modifikacijo obtožbe sprejelo, prekršilo pravice obtoženca do obrambe (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi opr. štev. U-I-289/95 z dne 04.12.1997). Obtoženec in njegov zagovornik sta namreč imela vse možnosti, da zahtevata dodaten rok za pripravo obrambe po spremenjeni obtožbi, pa tega nista storila. pritožba se tako tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena.

79V nadaljevanju pritožbe zagovornik oporeka zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil tudi obtoženi M. Z. član hudodelske združbe, ki se je ukvarjala s tihotapljenjem ilegalnih migrantov na območje Republike Slovenije. Svoje zaključke v zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče prepričljivo podalo v točki 223 obrazložitve, pri čemer pa ne drži tisti del pritožbenih navedb, ko zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje to ugotovitev oprlo samo na izpovedbo že obsojenega G. D., ki je obtoženega M. Z. tudi prepoznal po fotografijah kot osebo, i je skupaj z njim sprovajala tujce preko državne meje. Res je sicer, kar navaja zagovornik, da je iz krivdoreka razvidno, da je bil obtoženec udeležen pri izvršitvi le enega kaznivega dejanja in sicer tistega, opisanega pod točko II/3 izreka, ki je bilo izvršeno v noči od 09. do 10.08.2016, kar pa še ne pomeni, da obtoženemu M. Z. članstva v združbi ni mogoče očitati. Trajanje kriminalne dejavnosti oziroma inkriminirana količina vsakega posameznika znotraj združbe je za samo članstvo v njej nebistvena. Bistveno pa je, da je obtoženec za obstoj združbe vedel, o čemer pa pri obtoženem M. Z. ne gre dvomiti, tako, kakor to sodišče opiše v že zgoraj navedeni točki obrazložitve. Obtoženec je namreč kontaktiral tako s S. H. (C.-2, pogovor 73994), ki se je skupaj z U. R. dne 09.08, torej na sam dan storitve obravnavanega kaznivega dejanja o njem tudi pogovarjal (C.-2, pogovor štev. 73431 z dne 09.08.2016 ob 12.01 uri), neposredno na terenu pa je kontaktiral tudi z G. D., očitno pa je bil seznanjen tudi s početjem U. R.. Tako ne bo držalo, da je sodišče prve stopnje članstvo obtoženega M. Z. v združbi oprlo samo na izpovedbo G. D., temveč tudi na druge dokaze. Prav tako je na podlagi zgoraj navedenih dokazov moč z gotovostjo sklepati, da je bil obtoženec pri dogodku z dne 09.08.2016 in s tem pri članstvu v združbi udeležen le po naključju.

80Zagovornik obtoženega M. Z. meni, da je sodišče prve stopnje napravilo zmoten dejstveni sklep o udeležbi njegovega varovanca pri kaznivem dejanju pod točko II/3 krivdoreka. Res je, kar navaja zagovornik, da je bil obtoženec spoznan za krivega samo tega kaznivega dejanja, medtem, ko se kot udeleženec pri drugih ni pojavljal. Pritožnik predvsem meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je obsodilno sodbo v tem delu oprlo na pričanje G. D., ki je povedal, da je bil on tisti, ki je prebežnike vodil preko hrvaško-slovenske meje na našo stran. Res je, kar navaja zagovornik, da je bilo pričevanje G. D. kar se tiče časovne komponente njegove aktivnosti dokaj zmedeno, res pa je tudi, da je lahko G. D. govoril le o tistih prehodih, pri katerih je bil zraven. Po drugi strani pa ima prvostopenjsko sodišče prav, ko udeležbo obtoženega M. Z. pri tem kaznivem dejanju utemeljuje predvsem s telefonskim pogovorom med njim in obtoženim S. H. C.-2 štev. 73994 z dne 09.08.2016 in pogovoru med U. R. in S. H. C.-2 štev. 73431, opravljenem prav tako dne 09.08.2016. Nikakršnega dvoma ni o tem, da iz teh telefonskih pogovorov izhaja potreba po aktivni vlogi obtoženega M. Z. pri sprovajanju tujcev čez državno mejo, pri čemer je jasno tudi to, da se z vso zadevo mudi. Zagovornik tudi sam priznava, da je vloga M. Z. pri vsej stvari bila izredno marginalna in osredotočena le na dogodek iz točke II/3 in nič drugega. Kaj drugega se obtožencu tudi ne očita, ne glede na to, da ga je G. D. prepoznal kot osebo, s katero je v povezavi s prepovedanimi prehodi državne meje sodeloval, vendarle pa kot rečeno že zgoraj ne pri kaznivem dejanju, ki se očita obtoženemu M. Z.. Kolikor pa zagovornik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje daje premajhno težo okoliščini, da se je obtoženec iz Srbije prvega dne vrnil prazen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sploh ni nujno, da bi obtoženi M. Z. ali pa kdo drug od članov združbe preko meje istega dne peljal prav te ljudi, po katere naj bi obtoženi M. Z. v Srbijo odšel. Glede na navedeno tudi nobenega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe ni ugotoviti, saj je priča G. D. lahko govoril le o prehodih, pri katerih je sam sodeloval, ne pa tudi o tistih, pri katerih ga poleg ni bilo. Bistvena kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371.čl. ZKP tako ni podana.

81Zagovornik obtoženega M. Z. vlaga pritožbo tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem opozarja na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je obtožencu kot obteževalno okoliščino upoštevalo njegovo predkaznovanost, pač glede na to, da je sodba Okrajnega sodišča v Piranu opr. štev. I K 26314/2016 z dne 21.11.2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. štev. II Kp 26314/2016 postala pravnomočna dne 12.06.2017, torej bistveno preden je obtoženi M. Z. storil očitano mu kaznivo dejanje. S to sodbo je bil obtoženec obsojen, da je storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135.čl. KZ-1 in neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194.čl. KZ-1, za kar mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo devetih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Sedaj obravnavano kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308.čl. Kazenskega zakonika, opisano v točki II/3 krivdoreka, je bilo storjeno v noči od 09.08.2016 do 10.08.2016, tako, da ima obtoženčev zagovornik prav, ko meni, da sodišče te obsodilne sodbe v smeri predkaznovanosti nebi smelo upoštevati. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženemu M. Z. izrečena kazenska sankcija prava odmena za izvršeno kaznivo dejanje in za nevarnost, ki jo nenadzorovani prehodi državne meje za ljudi predstavljajo, zlasti upoštevaje dejstvo, da je bilo obtoženčevo početje del ustaljene dejavnosti hudodelske združbe, tako, kakor na to, v sicer neutemeljeni pritožbi glede višine kazenske sankcije, navaja okrožna državna tožilka. Slednja v pritožbi opozarja predvsem na kriminalno količino, ki jo je obtoženec s svojim početjem udejanil. pri tem pa pritožbeno sodišče vendarle ugotavlja, da je bil obtoženec, v okviru vložene obtožbe, udeležen le pri enem kaznivem dejanju in da je tudi državno tožilstvo predlagalo, da se obtožencu izrečena zaporna kazen izvrši z deli v splošno korist, kar že samo po sebi kaže na to, da tudi državno tožilstvo meni, da gre pri obtožencu za osebo, pri kateri je možnost recidiva manjša, na kar v odgovoru na pritožbo opozarja tudi obtoženčev zagovornik. Glede na vse zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako pritožbi zagovornika, kakor tudi okrožne državne tožilke, kolikor izpodbijata obtoženemu M. Z. izrečeno kazensko sankcijo, neutemeljeni.

82Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec na podlagi prvega odstavka 98.čl. ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

K točki IX izreka

83Okrožna državna tožilka se pritožuje tudi glede odvzema premoženjske koristi obtoženima A. D. in M. C.. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/6 obtoženima A. D. in M. C. odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist tako, da sta dolžna plačati vsak 550,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s tem kaznivim dejanjem in sicer tako, da se odvzame vsakemu po 550 EUR od denarnega zneska, zaseženega z začasno odredbo. Državna tožilka to odločitev sodišča izpodbija zgolj posplošeno, kolikor pa navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je tako ravnalo, pa se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na to, kar je že povedano v delu, kolikor se nanaša na pritožbo zagovornika obtoženega M. C.. Sodišče je višino protipravne premoženjske koristi ocenilo na podlagi proste ocene, za kar ima podlago na podlagi petega odstavka 75.čl. Kazenskega zakonika.

K točki X izreka

84Okrožna državna tožilka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ko je pod točkami G/I-4, 6 in 11 obtoženega I. G. oprostilo obtožbe, da naj bi storil v oprostilnem delu izreka sodbe navedena kazniva dejanja. V vseh treh primerih državno tožilstvo očita obtoženemu I. G. hrambo mamila in sicer pri kaznivem dejanju pod točko G/I-4 v količini 403,79 g heroina, pri kaznivem dejanju pod točko G/I-6 v količini 499,03 g heroina in pri kaznivem dejanju pod točko G/I-11 v količini 540,28 g heroina in 26,86 g kokaina. Pri vseh treh kaznivih dejanjih so se mamila nahajala v kletnih prostorih stanovanja, ki ga uporablja I. G. na naslovu xx v K., obtoženi I. G. pa naj bi za to hrambo in namen le-te tudi vedel. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to okoliščino ocenilo, da ni dokazano, da bi obtoženi I. G. vedel, da se v kleti stanovanja hrani droga za obravnavano kriminalno združbo in da je verjetnost, da je vedel in soglašal, da se v kleti hrani droga enaka možnosti, da tega ni vedel. Vse, kar navaja okrožna državna tožilka v pritožbi je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo.

85Res pa je, da državna tožilka veliko težo daje tudi pogovoru med obtoženima V. H. in I. G., opravljenem dne 21.08.2016 in zabeleženega kot prisluh H.-4 štev. 34802 (list. št. 2707). Tega pogovora sicer sodišče prve stopnje posebej ni ocenilo, sodišče druge stopnje pa v zvezi z njim ugotavlja, da ne kaže na nič drugega kot na to, da se obtoženca med seboj poznata, pri čemer je potrebno opozoriti še na to, da je bil obtoženi V. H. tisti, ki je pritožnika poklical iz zapora in ne morebiti obratno, pri čemer pa ta pogovor sam po sebi tudi nima prave vrednosti, saj kakor je navedeno v prepisu telefonskega pogovora je bil posnet samo glas V. H., ne pa tudi I. G.. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je obtoženec po telefonu komuniciral tudi z obtoženim A. D. in tudi dejstvo, da je imel v telefonskem aparatu shranjene številke tudi drugih članov združbe, tako, kakor to navaja državna tožilka v svoji pritožbi, to še ne pomeni, da je očitana mu kazniva dejanja tudi storil. Tudi sicer je iz komunikacije med A. D. in obtoženčevim očetom, A. G. videti, da sta si bila slednja morda celo bliže kot pa obtožena A. D. in I. G.. Nenazadnje je potrebno povedati tudi to, da je obtoženi A. D. povedal, da soobtoženi I. G. za hrambo mamila v kleti, pripadajoči njegovemu stanovanju ni vedel. Državna tožilka sicer v zvezi s tem meni, da tak A. D. zagovor ne vzdrži resne presoje, pri čemur pa argumentov, zakaj tako misli, ne ponudi. Res sicer okrožna državna tožilka v pritožbi navaja, da vsebina telefonskega pogovora med V. H. in I. G. kaže na to, da naj bi bil obtoženi I. G. deležen visoke stopnje zaupanja, saj ni jasno, zakaj bi obtoženi H. vse to, kar je vsebina pogovora, I. G. pripovedoval. v zvezi s tem pritožbeno sodišče ponovno ugotavlja, da tudi če je res, da je obtoženi I. G. za obstoj kriminalne združbe in njeno dejavnost vedel, pa to za obsodilno sodbo oz. za očitek o hrambi mamila z namenom nadaljnje prodaje, ne zadošča.

86Pritožnica graja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ko je le to navedlo, da je A. D. vseskozi vedel, kje se obtoženi I. G. nahaja in je tako lahko neopazno prišel do kleti, ki jo je I. G. uporabljal. Pri tem se pritožnica sklicuje na izsledke telefonskih pogovorov s psevdonimom M.-1, štev. pogovora 2769 in naslednji), opravljeni med obtoženima A. D. in M. C. in ko sta se slednja dva dogovorila, da se dobita pred blokom I. G., takrat pa naj bi bil slednji doma. Iz tega dogodka pritožnica potegne z ničemer podprt sklep, da so se takrat dobili vsi akterji, pri čemer misli tudi na obtoženega I. G.. vendar kot že rečeno za to, da bi bil na srečanju A. D. s M. C. navzoč tudi obtoženi I. G. ni nikakršnih dokazov, ki bi posredno govorili tudi v prid temu, da je Obtoženi I. G. za hrambo mamila v njegovi kleti vedel. Na to okoliščino v odgovoru na pritožbo državne tožilke opozarja tudi zagovornica obtoženega I. G..

87Okrožna državna tožilka nadalje v pritožbi opozarja tudi na to, da je bil ob hišni preiskavi, opravljeni v stanovanju na naslovu xx v K. najden zavojček z mamilom, tako, kakor je to dejansko razvidno iz zapisnika o hišni preiskavi na list. štev. 4118 do 4122, kar naj bi kazalo na to, da obtožencu mamila, kljub njegovi aktivni športni dejavnosti, le niso tako tuja, kakor skuša to prikazati sodišče prve stopnje. V zvezi s tem pa gre pritrditi obtoženčevi zagovornici, ko v odgovoru na pritožbo državne tožilke navaja, da sama količina, najdena v stanovanju, gre pa za 0,42 g mamila kaže na to, da je količina najdenega mamila premalo za kakršnekoli drug očitek kakor to, da je bilo mamilo namenjeno lastni uporabi, pri čemer pa pritožbeno sodišče, glede na obstoječo dokazno podlago dodaja, da to hkrati še ne pomeni, da je mamilo bilo namenjeno uporabi obtoženega I. G.. Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje s povezanostjo obtoženčeve aktivne nogometne dejavnosti in inkriminiranim početjem dejansko sploh ne ukvarja, v nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnica, pa je pri tem potrebno opozoriti na izpovedbi obtoženčevega očeta A. G. in V. G.. Prvi, je zaslišan na glavni obravnavi dne 16.02.2018 (prepis zvočnega posnetka na list. štev. 13305 do 13308) povedal, da njegov sin z mamili ni imel nič in da je obtoženi A. D. imel ključe stanovanja, kar je slednji tudi potrdil in povedal, da se je v stanovanju nahajal večkrat. Priča A. G. je tudi povedal, da je bil on tisti, ki je obtoženemu A. D. dal ključe stanovanja. Slednji je povedal, da je v stanovanje večkrat šel z nekimi ženskami in da I. G. ni vselej vedel, kdaj je to bilo. Glede na to, da je priča A. G. povedal, da so stanovanje uporabljali tudi njegovi poslovni partnerji, se tako izkaže, ob gotovem in splošno znanem dejstvu, da je obtoženi I. G. aktivno igral nogomet, sprva v i., nato pa še v r. prvi ligi, kar z drugo besedo pomeni, da je bil večino časa odsoten iz K., se tudi najdba zavojčka mamila pri hišni preiskavi, o čemer je razlogovano že zgoraj, ne izkaže kot dokaz, ki bi nedvomno kazal na vpletenost obtoženega I. G. v prodajo oz. hrambo mamila. Če je že pričevanje A. G., glede na to, da gre za obtoženčevega očeta, subjektivno vprašljivo, pa to nikakor ni moč trditi za pričo V. G., ki je bila zaslišan na obravnavi istega dne, to je 16.02.2018 (prepis zaslišanja na list. štev. 13313 do 13314). Ta je o stanovanju oziroma uporabi le-tega povedal, da je bilo stanovanje v bistvu last podjetja G. d.o.o. in da so ga pretežno uporabljali poslovni partnerji, obtoženi I. G. pa le, ko se je nahajal v Sloveniji. Tudi ta priča je povedala, da je ene ključev stanovanja imel tudi A. D.. Priča je nadalje tudi opisal, da je bil prisoten ob opravljanju hišne preiskave v kleti in da meni, da obtoženi I. G. te kleti sploh ni uporabljal, ker ničesar osebnega v kleti ni bilo, tako, kakor na to v odgovoru na pritožbo državne tožilke opozarja tudi obtoženčeva zagovornica. Prav tako pa je priča tudi povedal, da je bil soobtoženi A. D. v kritičnem času zaposlen v podjetju G. d.o.o., s tem pa si je mogoče pojasniti tudi okoliščino, da je bil priča A. G., oče obtoženega I. G., z A. D. tako zaupen, da mu je zaupal ključe stanovanja. Glede na vse zgoraj navedeno je tako bliže resnici ugotovitev, da je obtoženi A. D. dejstvo, da je imel ključe stanovanja, ki ga je občasno uporabljal tudi obtoženi I. G., in temu stanovanju pripadajoče kleti, zlorabil za hrambo mamila. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da dokazne podlage za gotov očitek obtoženemu I. G., da je vedel za hrambo mamila v kleti, ni, zaradi česar se pritožba okrožne državne tožilke v nasprotni smeri, tudi upoštevaje pogovore z osebama St. in Bu.. V zvezi s tema dvema pogovoroma zagovorniki obtoženega I. G. tudi pravilno opozarjajo na čas, ko sta bila oba pogovora zabeležena, pri čemer izpostavljajo predvsem dejstvo, da je bil pogovor z osebo Bu. opravljen dne 12.10.2014, t.j. dve leti pred inkriminiranim obdobjem. Tudi če drži, kar navaja pritožnica, da se ta dva pogovora ne nanašata na prepovedane snovi v športu, temveč na mamila, to lahko pomeni le, da je obtoženec mamila občasno užival, ne dokazuje pa hkrati hrambe mamila, zaradi česar se je znašel v kazenskem postopku. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo tedaj potrebno pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi 391.čl. ZKP kot neutemeljeno zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

88Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, temelječem na 383.čl. ZKP nikakršnih nepravilnosti, ki bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje ni ugotovilo, tako, da je bilo, upoštevaje vse zgoraj navedeno potrebno odločiti tako, kakor je videti iz izreka.

89O dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka je lahko višje sodišče odločilo le po temelju, pač zaradi tega, ker stroški še niso znani. Stroškovna odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 98.čl. ZKP.