VSRS Sklep X DoR 75/2019-3

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz tega, da davčni organ ni vpogledal in preveril podatkov v dostopnih evidencah?

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep in odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-16029/2016-4 (07-130-19) z dne 27. 3. 2017, s katerima je bila zavržena tožnikova zahteva za delno razveljavitev oziroma odpravo odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) na območju občine Kranjska Gora za leto 2010 (prva točka izreka), zavrnjena tožnikova zahteva za delno razveljavitev oziroma odpravo odločb o odmeri NUSZ na območju občine Kranjska Gora za leta 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 (druga točka izreka), zavrnjena tožnikova zahteva za vračilo plačanega NUSZ (tretja točka izreka) in sprejeta odločitev, da tožnik trpi stroške tega postopka, davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali. Tožnik je zoper sklep in odločbo vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. DT-499-13-392/2017-2 z dne 21. 3. 2018.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2)¹ uveljavljal napako davčnega organa, ki naj bi mu zaračunaval NUSZ za nepremičnine, ki niso več v njegovi lasti, napačna pa naj bi bila izmera in ugotovitev, da gre za "poslovne prostore". Navedene nepravilnosti po presoji sodišča ni mogoče utemeljiti kot "očitno napako", ki bi vodila do utemeljenosti izrednega pravnega sredstva iz navedenega člena ZDavP-2. Napaka je očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti s preverjanjem dejanskega stanja, v obravnavanem primeru s preverjanjem pravilnosti podatkov, ki jih je toženki posredovala Občina Kranjska Gora. Za očitno napako bi šlo, če toženka podatkov, ki jih je pridobila, ne bi pravilno uporabila, česar pa tožnik ne zatrjuje. Postopek preverjanja dejanskega stanja v okviru 90. člena ZDavP-2 ni predviden, tožnik bi bil do njega upravičen le v okviru rednih pravnih sredstev (pritožbe).

3Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil predlog za dopustitev revizije. Pomembnost predlaganega vprašanja utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti, enotne uporabe prava in tudi s pomenom za razvoj sodne prakse, saj gre v dani zadevi za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni.

4Predlog je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6Pojem „očitne napake“ iz 90. člena ZDavP-2 je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku že obravnavalo, in sicer je v sodbi X Ips 481/2014 z dne 20. 4. 2016 sprejelo stališče, da tega pojma ni mogoče razlagati tako, da vključuje tudi kršitev materialnega prava, ker je tovrstna kršitev kot izpodbojni razlog izrecno določena v 88. členu ZDavP-2, ki je njihovi presoji tudi sistemsko namenjeno. V obravnavani zadevi pa predlagatelj po vsebini kot "očitno napako" organa ne uveljavlja kršitve materialnega prava, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Do uveljavljanja slednjega razloga v okviru navedenega izrednega pravnega sredstva se Vrhovno sodišče še ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da opredelitev pojma "očitne napake" iz 90. člena ZDavP-2 izključuje dolžnost preverjanja dejanskega stanja v okviru tega izrednega pravnega sredstva. Odpira se torej pomembno pravno vprašanje, kdaj lahko napaka organa pri ugotavljanju dejanskega stanja, šteje za očitno napako, na podlagi katere je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo odmerne odločbe s tem izrednim pravnim sredstvom. Navedeno je v okoliščinah konkretne zadeve povezano tudi z vprašanjem dolžnosti davčnega organa, da ugotavlja pravilnost podatkov, ki se nahajajo v uradnih evidencah, ki jih pridobiva davčni organ za potrebe odmere davka. To pravno vprašanje pa je ob številčnosti davčnih postopkov mogoče pričakovati v velikem številu bodočih primerov upravne in z njo povezane sodne prakse. Zato je ob upoštevanju, da je sporna razlaga določbe ZDavP-2 povezana tudi z vprašanjem ustavnega varstva pravnomočnosti (158. člen Ustave Republike Slovenije), Vrhovno sodišče revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.

¹ Prvi odstavek tega člena določa: "Če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njenih pravnih naslednikov. Če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, zahtevek zavezanca za davek zavrne."