UPRS Sodba I U 428/2018-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik kot inšpekcijski zavezanec takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo objekta maksimalnega tlorisnega gabarita obodnih zidov 6,55 m x 5,85 m na zemljišču s parc. št. 1307, k.o. ... (1. točka izreka), da mora odstraniti celoten objekt iz 1. točke izreka do 31. 5. 2018 ter vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), tožnika opozoril na (v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti) začetek izvršilnega postopka nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na stroške zavezancev, ali s prisilitvijo (3. točka izreka), določil ukrepe iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (4. točka izreka) in odločil še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. in 6. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa z dne 2. 11. 2017. V ponovnem postopku je organ opravil ogled na kraju samem, vpogledal v dokumente zadeve in pozval tožnika, da se o ugotovitvah izjavi, kar je tudi storil. Organ je ugotovil, da se zemljišče uvršča v II. območje kmetijskih zemljišč ter, da je tožnik na poziv o izkazovanju dovoljenosti gradnje poslal le lokacijsko informacijo z dne 10. 7. 2003. Lokacijska informacija določa le pogoje za predvideno gradnjo, v 2003 in 2004 pa je veljal Odlok o pomožnih objektih, na podlagi katerega je bilo treba pridobiti dovoljenje za postavitev pomožnega objekta, ki ga tožnik nima.

2Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika, dopolnil odločitev s še dodatnimi razlogi, upoštevajoč pri tem pritožbene navedbe, in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3Tožnik je tožbo vložil iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedel, je, da iz izreka odločbe izhaja, da naj bi bil objekt maksimalnega tlorisnega gabarita 6,55 x 5,85 m, kar naj bi organ ugotovil na ogledu na terenu. Ob izdaji prve odločbe je organ po ogledu na terenu ugotovil, da je objekt približnih tlorisnih dimenzij 6,0 x 6,8 m. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa, da je objekt maksimalnega tlorisnega gabarita približno 6,55 x 5,85 m, navpična projekcija tlorisa strehe je maksimalno približno 7 x 5,10 m višine kote terena na vhodu do slemena pa je vsaj 3,5 m. Ni jasno, kaj naj bi pomenilo ''približno'' in ''vsaj''. Tožnik je na poziv glede velikosti odgovoril, da je bil objekt zgrajen v tlorisnih dimenzijah 5,14 m x 4,74 m, kar je razvidno iz gabarita temeljne plošče, temu pa je bil dodan montažen podest in vetrolov. Podest in vetrolov je možno odstraniti. Organ sploh ni opravil natančne izmere objekta, ker se nahaja znotraj ograje, v postopek ni pritegnil tožnika, ki bi mu omogočil dostop in meritve objekta. Meritev objekta v tožnikovi prisotnosti je tožnik izrecno tudi zahteval, vendar tega organ ni upošteval in se do tega ni opredelil. Organ tudi ni ugotavljal, kdaj je bil objekt dejansko zgrajen. Tožnik je pojasnil, da 2003 oziroma 2004. Do tega se organ ni opredelil. Čas gradnje je pomemben zaradi veljavnosti predpisov v času gradnje in katere pogoje je bilo treba izpolniti za gradnjo spornega objekta. Investitorja sta bila prejšnja lastnika A.A. Objekt predstavlja kmetijsko gozdarski objekt - kmečko lopo, ki jo tožnik izključno uporablja za spravilo kmečkega orodja in pridelkov. Objekt je bil v času pridobitve lastninske pravice tožnika že zgrajen. Gre torej za pomožni kmetijski objekt, za katerega v času gradnje ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje. To izhaja tudi iz lokacijske informacije z dne 10. 7. 2003 in tedaj veljavnega Odloka o pomožnih objektih Mestne občine Koper. Prejšnja lastnika sta izpolnjevala vse pogoje, ki jih je določal takrat veljavni Odlok. Na zemljišču, na katerem se nahaja objekt in na zemljiščih, ki jih ima tožnik v zakupu, je tožnik uredil oljčnik in sadovnjak, za obdelavo teh kmetijskih površin pa potrebuje prostor za spravilo kmetijskega orodja in pridelka. In za to uporablja sporni objekt. To je tožnik pojasnil v svojem odgovoru. Gre za enostavni objekt v smislu 3. člena ZGO-1. Zato je treba uporabiti 120. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZGO-1. To bo lahko pojasnil tudi izvedenec urbanistične stroke, katerega zaslišanje predlaga tožnik. Organ tožniku tudi ni omogočil, da bi sodeloval v postopku in da bi se seznanil z uspehom dokazovanja in opredelil do ugotovitev. Organ ni izvedel predlaganih dokazov in se do predlogov ni opredelil. Zato so bile kršene določbe postopka, posledično 22. člen Ustave. Tožnik je predlagal, da sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek prvostopnemu organu in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporna odločitev o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj je nelegalna gradnja, izhaja iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje le ugotovitev, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez njega.

7Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi inšpekcijskega organa, da je brez gradbenega dovoljenja zgradil objekt, vendar ugovarja, da gre za tak objekt, za katerega v času gradnje (česar organ ni ugotavljal) ni bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, kar je izkazoval (in na kar se opira tudi sedaj v tožbi) z lokacijsko informacijo z dne 10. 7. 2003.

8Najprej sodišče ne more pritrditi tožbenemu ugovoru, da organ ni ugotavljal časa gradnje objekta in takratne veljavne predpise za gradnjo, saj to ne drži. Iz odločbe nedvomno izhaja, da je bil objekt (sledeč tožnikovim navedbam) zgrajen 2003 oziroma 2004 in da je takrat bil v veljavi (med drugim) Odlok o pomožnih objektih Mestne občine Koper (Uradne objave, št. 25/99 in nadaljnji), drugostopni organ pa je navedbe prvostopnega organa še dodatno dopolnil z obširno razlago takrat veljavnih predpisov (ZGO-1, Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, in nadaljnji podzakonski predpisi, ki so zadnje naveden Pravilnik nadomestili do danes).

9Nadalje tožnik zmotno razlaga pomen izdane lokacijske informacije z dne 10. 7. 2003. Kot je tožniku pravilno pojasnil že upravni organ, lokacijska informacija ne predstavlja ustreznega upravnega dovoljenja za gradnjo, temveč vsebuje glede na izražen namen podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določa občinski izvedbeni prostorski akt ter podatke o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju (80. člen Zakona o urejanju prostora - ZUreP-1 ). V tem primeru so z lokacijsko informacijo z dne 10. 7. 2003 določeni pogoji za nameravano gradnjo enostavnega objekta - shrambo za kmetijske pridelke in orodje, citirani (takrat) veljavni predpisi, ki te pogoje določajo, in v skladu s katerimi mora biti nameravana gradnja zgrajena. Med drugim je določeno, da Odlok o pomožnih objektih dopušča izven poselitvenih površin (med strankama ni sporno, da se zemljišče, na katerem stoji objekt, nahaja v II. območju kmetijskih zemljišč - op. sod.) gradnjo pritlične, delno vkopane ali vkopane shrambe za kmetijske pridelke in orodje za: - obdelovalno površino od 3000 m2 do 7000 m2 do 20 m2 gradbene (bruto) površine (pg), - nad 7000 m2 obdelovalne površine do 30 m2 gradbene (bruto) površine (pg), itd.. Tožnik pa ne v postopku, kot tudi ne sedaj v tožbi, ni izkazal, da je objekt tem pogojem zadostil. Četudi se pri velikosti objekta šteje izmera oziroma tlorisni gabarit ''osnovnega objekta'' (5,14 m x 4,74 m), kot jo navaja tožnik (in ne po sedanji velikosti 6,55 m x 5,85 m z dodanim vetrolovom), je že upravni organ pravilno ugotovil, da to presega dovoljeno površino 20 m2, ob tem da tudi obdelovalna površina (oziroma velikost te površine) ni (bila) ugotovljena. Zato je pritrditi organu, da ne gre za enostavni objekt iz 3. a člena ZGO-1 (po tej določbi se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja; ne glede na prejšnji odstavek se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom).

10Posledično tudi ni možno upoštevati 120. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07). Po tej določbi se šteje, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona že zgrajeni ali se je pred dnem začetka uporabe tega zakona pričelo z njihovo gradnjo in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, gradbeno dovoljenje po samem zakonu (prvi odstavek). Do uveljavitve predpisa iz drugega odstavka 8. člena zakona se šteje, da so nezahtevni objekti po tem zakonu vsi enostavni objekti, ki izpolnjujejo pogoje iz Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (tretji odstavek). Kot je tožniku izčrpno pojasnil že drugostopni organ, shramba za kmetijske pridelke in orodja med vrstami pomožno-kmetijskih objektov v Pravilniku ni navedena, po namenu bi ji lahko bila podobna kašča (manjša pritlična stavba, katere streha je hkrati strop nad prostorom, namenjen za shranjevanje žita, ipd, če je njena tlorisna površina do 20 m2, …). Ker objekt tem pogojem ne ustreza, ne gre za situacijo iz 120. člena ZGO-1B.

11Tožnik še ugovarja navedenim izmeram objekta v odločbi, predvsem uporabi izrazov ''približno'' in ''vsaj''. Iz izreka odločbe izhaja, da je maksimalni tlorisni gabarit obodnih zidov 6,55 x 5,85 m, iz obrazložitve pa, ''da je na zadevni parceli grajen objekt maksimalnega tlorisnega gabarita obodnih zidov približno 6,55 x 5,85 m, navpična projekcija je maksimalno približno 7,00 x 5,10 m, višina od kote terena na vhodu do slemena je vsaj 3,50 m''. Po presoji sodišča ne gre za kršitev, ki bi terjala odpravo odločbe v smislu neskladja med izrekom in obrazložitvijo. Povsem jasno namreč je, za kateri objekt gre, izraza ''približno'' oziroma ''vsaj'' pa je po oceni sodišča treba tolmačiti v smislu natančnosti izmer. Organ je izmero objekta podal v metrih in decimetrih, torej gre za morebitno zgrešeno izmero v centimetrih (+-9 cm), kar pa glede na prej navedene pogoje za gradnjo v smislu razlage vrste objekta glede na njegovo velikost na pravilnost odločitve ne vpliva. Način oprave izmere (za ograjo, kjer stoji objekt, ker organ ni imel dostopa), ob upoštevanju, da je prvostopni organ gradbeni inšpektor, torej uradna oseba, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem gradbeništva in arhitekture, zato tudi ne more biti sporna. Iz enakega razloga zato tudi ni možno očitati organu, da ni sledil tožnikovemu predlogu za opravo izmer na kraju samem ob prisotnosti tožnika. Izmera objekta, navedena v prvotni odločbi, kasneje odpravljeni z drugostopno odločbo, pa za ta postopek ni pomembna, ker ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

12Organu tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka, konkretno 146. člena ZUP. Tožnika je namreč pozval, da se opredeli do okoliščin, ugotovljenih v postopku, z dopisom z dne 8. 11. 2017, nato ga še dodatno z dopisom z dne 21. 11. 2017 pozval, da mu pošlje vso dokumentacijo, ki bi lahko dokazovala, da je gradnja objekta, kot je dejansko na terenu, ali tudi drugačnega objekta, dovoljena. Tožnik se je na oba dopisa odzval. Tožniku je torej bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Izostanek opredelitve organa glede predloga tožnika za opravo izmer objekta ob njegovi prisotnosti je sicer šteti kot pomanjkljivost obrazložitve odločbe v smislu 214. člena ZUP, ki pa odprave odločbe (glede na izkazana pravno relevantna dejstva) po oceni sodišča ne terja. Do kršitve 22. člena Ustave zato po oceni sodišča ni prišlo.

13Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je presodilo predlagane listine spisa že v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanih aktov. Predlaganega dokaza - zaslišanje A.A., ki naj bi izpovedal glede časa gradnje objekta in posledično, da gradbeno dovoljenje glede na takrat veljavne predpise in izdano lokacijsko informacijo z dne 10. 7. 2003 ni bilo potrebno, sodišče ni izvedlo. Dejstvo časa gradnje ni sporno, ali je bilo gradbeno dovoljenje potrebno ali ne, pa je (bilo) vprašanje razlage materialnega prava glede na ugotovljena pravno relevantna dejstva. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza - zaslišanja tožnika, ki naj bi izpovedal glede vrste objekta in velikosti objekta, ker vrsta objekta (da gre za shrambo, lopo, ipd., kjer tožnik hrani kmetijske pridelke in orodje) ni sporna, zatrjevana velikost objekta s strani tožnika v upravnem postopku in upravnem sporu pa, kot že povedano v 8. točki obrazložitve te sodbe (v zvezi z 10. točko obrazložitve), na pravilnost odločitve ne more vplivati. Tožnik je tudi predlagal postavitev izvedenca urbanistične stroke, ki naj bi pregledal dokumentacijo in po pojasnilih priče A.A. o izpolnjevanju pogojev za gradnjo pomožnih objektov, ugotovil, da je bilo možno v času gradnje tak objekt graditi brez gradbenega dovoljenja. Tega dokaza sodišče ni izvedlo, ker gre za nedopusten dokaz v smislu 52. člena ZUS-1. V tožbi namreč lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja glede izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Da gre za tak nov dokaz, tožnik ne zatrjuje.

15Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.