VSL Sklep I Cp 1582/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se postopek za postavitev nasprotne udeleženke A. A. pod skrbništvo ne uvede.

2Zoper sklep se pritožuje udeleženka CSD. Meni, da v konkretnem primeru inštitut skrbnika za poseben primer ni ne zadostna ne pravno ustrezna zaščita osebe. Taksativno našteti primeri v 267. členu Družinskega zakonika² niso zgolj primeroma naštete situacije, ki bi jih generalna klavzula nato lahko poljubno razširjala, temveč določajo smisel oziroma bistvo samega inštituta skrbništva za posebni primer in so, tudi zaradi zagotavljanja večjega pravnega varstva posameznika, namenjeni za v zakonu točno določne situacije. Generalna klavzula, ki določa, da se lahko skrbnik za posebni primer imenuje tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, bi se morala razlagati restriktivno, v duhu načela, ki pravi, da državnim organom ni dovoljeno nič, kar ni izrecno dovoljeno oziroma določeno. Preširoko tolmačenje generalne klavzule ne bi smelo privesti do situacije, ko bi se v upravnem postopku imenoval skrbnik za posebni primer kot izogib sodnemu postopku, ker naj bi ta bil počasnejši, oziroma, ker bi bila oseba v sodnem postopku bolj izpostavljena posegom v njeno osebnost, kar sodišče navaja kot enega od razlogov, zaradi katerega v konkretnem primeru za nasprotno udeleženko ni uvedlo postopka postavitve skrbništva po uradni dolžnosti. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na določbo drugega odstavka 267. člena DZ, ki izrecno določa, da skrbnika za posebni primer ni mogoče imenovati v primerih, ko so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Navedeni člen želi izkoreniniti nepravilno, z vidika človekovih pravic in svoboščin ustavno sporno tolmačenje določbe prvega odstavka 267. člena DZ (generalna klavzula). Tudi če bi CSD zadevo začel obravnavati v okviru skrbništva za posebni primer, kot to nakazuje sodišče, bi v upravnem postopku prav tako moral opraviti razgovor z nasprotno udeleženko, svojci in morebitnimi drugimi osebami ter pridobiti dodatno zdravstveno dokumentacijo, ki bo konkretizirala zdravstveno stanje osebe oziroma njeno sposobnost izraziti pravno poslovno voljo na različnih področjih življenja. Če bi na podlagi ugotovitvenega postopka s strani CSD prišlo do predloga za postavitev nasprotne udeleženke pod skrbništvo, bi sodišče moralo nasprotno udeleženko tudi v sodnem postopku ponovno zaslišati, postaviti izvedenca, ki bi opravil razgovor z nasprotno udeleženko ipd. Tako bi bila slednja izpostavljena posegom v pravice in svoboščine celo večkrat, zato argument sodišča, da bi bila s sodnim postopkom nasprotna udeleženka deležna večjega posega v njene pravice, povsem ne drži. Po mnenju pritožbe konkretna pogodba namesto razlastitve ni take vrste, da bi jo bilo potrebno opredeliti kot nujno, in ki ne bi mogla počakati do vsebinske odločitve sodišča o postavitvi nasprotne udeleženke pod skrbništvo. V praksi CSD se je v večini primerov obravnave pobud izkazalo, da je bil poleg v pobudi podanega predloga za postavitev skrbnika za posebni primer, zaradi katerega naj bi se taki osebi imenoval skrbnik, potrebno opraviti še druga dejanja, jo zastopati in ščititi njene pravice ter koristi na različnih področjih njenega življenja. Osebe s težavami v duševnem zdravju načeloma nimajo težav pri urejanju zgolj enega dejanja oziroma zastopanju pri enem pravnem poslu. Že s tem, ko bi imenovali skrbnika za posebni primer zgolj zato, da podpiše omenjeno pogodbo, so lahko pravice in koristi nasprotne udeleženke okrnjene. Naslednji dvom, ki se poraja je, ali je nasprotna udeleženka glede na njeno zdravstveno stanje sposobna razpolagati s prejeto kupnino v primeru sklenitve pogodbe in nadalje, ali ima odprt bančni račun. Pritožnik dvomi, da bi oseba z napredovanim upadom kognitivnih sposobnosti potrebovala skrb za varstvo njenih pravic in koristi zgolj za določeno enkratno dejanje. Zaključek sodišča, da upad kognitivnih sposobnosti nasprotne udeleženke ne pomeni, da je ta nerazsodna, je najmanj preuranjen, predvsem pa bi to moralo ugotavljati sodišče z izvedencem, ki edini lahko odgovori na tovrstna strokovna vprašanja. Težko bi pričakovali od konkretnega pobudnika (družbe, ki se ukvarja z načrtovanjem in inženiringom), da bi sodišču navedel še katera druga področja, kjer bi bile lahko pravice in koristi nasprotne udeleženke neposredno ogrožene.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravilnim in izčrpnim razlogom prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče pravzaprav nima kaj dodati. Na vse pritožbene navedbe je namreč odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbenemu sodišču ne preostane drugega, kot da ponovi nosilne argumente prvostopenjskega sodišča.

5Republika RS, Direkcija RS za ceste je po svoji pooblaščenki ..., pri sodišču vložila pobudo za postavitev A. A. pod skrbništvo. Glede na to, da Republika Slovenija ni upravičena za podajo predloga za uvedbo postopka za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, je prvo sodišče pravilno presojalo, ali so v pobudi podane okoliščine, na podlagi katerih je potrebno po uradni dolžnosti začeti postopek postavitve A. A. pod skrbništvo³.

6V skladu z določbo prvega odstavka 262. člena DZ postavi sodišče pod skrbništvo osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi

7Postavitev pod skrbništvo predstavlja hudo omejitev človekovih pravic, ki stranki onemogoča samostojno odločanje o svojih pravicah in koristih ter samostojno oblikovati svojo voljo, zato je potrebno pri vsaki taki omejitvi človekovih pravic in svoboščin izhajati iz splošnega ustavnega načela sorazmernosti kot enega izmed načel pravne države (2. člen Ustave RS)⁴.

8Odraslo osebo je torej dopustno postaviti pod skrbništvo ob izpolnitvi naslednjih pogojev: - da je oseba nerazsodna oziroma zmanjšano razsodna; - da zaradi navedenega stanja ne more sama skrbeti za svoje pravice in koristi, ne da bi pri tem zanjo nastala škoda; - ter da je nezmožnost poskrbeti za svoje pravice in koristi trajna, kar pomeni, da zadeve ni mogoče urediti z odlogom odločitve ali s postavitvijo skrbnika le za ta primer. Namen skrbništva za odrasle osebe ni le urejanje posameznih zadev, ki jih osebe ne morejo narediti same, temveč predvsem prizadevanje za zdravljenje, ki bi odpravilo vzroke za postavitev skrbnika in usposabljanje za samostojno življenje (drugi odstavek 239. člena DZ).

9Sodišče v namen postavitve pod skrbništvo res lahko po uradni dolžnosti izvede dokazni postopek s postavitvijo izvedenca, kot to navaja pritožba, vendar pa morajo biti zatrjevane okoliščine, ki s stopnjo verjetnosti izkazujejo, da oseba zaradi nerazsodnosti oziroma zmanjšane razsodnosti ne more trajno skrbeti za svoje pravice in koristi, ne da bi pri tem zanjo nastala škoda oziroma, da so njene pravice in koristi neposredno ogrožene. Navajanje hipotetičnih situacij, ki se v praksi lahko izkažejo za pogoste, za uvedbo postopka postavitve osebe pod skrbništvo ne zadostuje. Okoliščine, zaradi katerih se oseba postavi pod skrbništvo, so lahko raznolike, zato jih mora zainteresirana oseba vsaj zatrjevati, na podlagi njih pa šele lahko sodišče sklepa na utemeljenost predloga za uvedbo postopka za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo po uradni dolžnosti. Ni namreč dolžnost sodišča, kot to zmotno meni pritožba, da samo ugotavlja okoliščine, na podlagi katerih bi bilo potrebno po uradni dolžnosti začeti postopek postavitve osebe pod skrbništvo. Ravno centri za socialno delo, kot strokovna inštitucija, so namreč tisti, katerim je omogočeno neposredno poznavanje situacije posameznika, poznavanje družine ter hitro reagiranje v primeru, ko je to potrebno. Predvsem je ena izmed njihovih nalog tudi delo na terenu.

10Iz pobude izhaja, da želi pobudnica z nasprotno udeleženko skleniti pogodbo o odkupu zemljišča, ki je v lasti nasprotne udeleženke, nasprotna udeleženka pa zaradi napredovanega upada kognitivnih sposobnosti ne more podati pravno veljavnega pooblastila za zastopanje v konkretnem postopku drugi osebi za sklenitev pogodbe o odkupu zemljišča. Gre torej, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, za enkratno nujno zadevo (v nasprotnem primeru bo uveden postopek razlastitve), za katero zakon predvideva skrbnika za poseben primer, kar pa je v pristojnosti centra za socialno delo⁵.

11Kot je navedlo sodišče prve stopnje, bo v primeru, če bo CSD v okviru svoje socialnovarstvene dejavnosti ali v postopku postavitve skrbnika za poseben primer pri nasprotni udeleženki ugotovil okoliščine trajne narave, ki kažejo na to, da nasprotna udeleženka zaradi težav z razsodnostjo zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi na širšem področju svojega življenja, pri tem pa ji tudi ne morejo pomagati njej bližnje osebe, in je tako potrebno celovito varstvo njene osebnosti, lahko kot upravičen predlagatelj na sodišče podal predlog za postavitev nasprotne udeleženke pod skrbništvo.

12Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju: CSD
² V nadaljevanju: DZ
³ Sodišče začne postopek za postavitev pod skrbništvo po uradni dolžnosti, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo za odrasle osebe (tretji odstavek 57. člena ZPN-1).
⁴ Glej sklep VS RS II Ips 306/2001.
⁵ 267. člen DZ vsebuje generalno klavzulo za postavitev skrbnika za posebni primer, ki jo dopolnjujejo tipični primeri postavitve skrbnika za posebni primer.