VSRS Sodba XI Ips 41121/2019

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je zoper T. W. odredil začasni ekstradicijski pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), z vštetjem pridržanja od dne 8. 8. 2019 od 23. 15 ure. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je pritožbo njegove zagovornice kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vložila tujčeva zagovornica, in sicer iz vseh razlogov po ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi, privedenega tujca pa spusti na prostost.

3Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenil kot utemeljeno. Navaja, da ima iskana oseba, zoper katero je odrejen pripor, v Zvezni republiki Nemčiji znano bivališče, na katerega ga vežeta tudi njegovi družina in zaposlitev. Glede na obstoj instrumentov za zagotovitev prisotnosti oseb v kazenskih postopkih, ki delujejo na ravni EU, ne obstajajo indici ne za njegovo begosumnost ne za nujnost odreditve pripora. Nemški preiskovalni organi so tujca v zvezi s tiralico zasliševali že v letu 2012, od takrat pa niso sprožili nobenih postopkov. Obtožnica, ki je bila podlaga za razpis tiralice, je bila zavrnjena. Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in zoper iskano osebo v zameno za ponujeno varščino v višini 400.000,00 EUR pripor odpravi.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo tujcu in njegovi zagovornici. Slednja se je o odgovoru izjavila in priložila dopis, iz katerega izhaja, da je 3. 9. 2019 pri prvostopenjskem sodišču podala zahtevo za odpravo začasnega ekstradicijskega pripora.

B.

5Sodišče je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da obstoj Evropskega naloga za prijetje in predajo ne izključuje odreditve pripora iz pripornega razloga begosumnosti. Zagovornica tak zaključek izpodbija z navedbami, da ima tujec od leta 2012 isti stalni naslov bivanja v Nemčiji, na katerega ga vežeta tudi družina in zaposlitev. Zagotavlja, da se bo vračal v Slovenijo in udeleževal postopkov. Odreditev začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi 525. člena ZKP je mogoča le, kadar je podana nevarnost, da se bo tujec z begom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. Pavšalne navedbe, da je oseba tujec, po zagovorničinem mnenju ne zadoščajo za odreditev pripora.

6Navedbe niso utemeljene. Začasni ekstradicijski pripor je ukrep, s katerim se, ob upoštevanju formalnih in vsebinskih pogojev za njegovo odreditev, zagotovi, da bo tujec dosegljiv slovenskim organom v primeru, da bo tuja država zahtevala ekstradicijo. Zagovornica skuša obstoj pripornega razloga begosumnosti, zaradi katerega je bil začasni ekstradicijski pripor odrejen v predmetni zadevi, izpodbiti s sklicevanjem na možnosti, ki jih ima Republika Slovenija kot država članica EU. Med članicami EU je v kazenskih zadevah v veljavi zgolj en instrument, ki omogoča zagotovitev navzočnosti obdolžencev, to je Evropski nalog za prijetje in predajo. Nalog za prijetje in predajo pa za presojo utemeljenosti odreditve začasnega ekstadicijskega pripora ni relevanten, ker gre za instrument, ki na tujčevo dosegljivost za slovenske organe v postopku ekstradicije nima nikakršnega vpliva. Nalog se sme po 41. členu Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKDČEU-1) odrediti, če je v Republiki Sloveniji odrejen pripor zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa, ki se izvršuje z odvzemom prostosti. Glede na zakonsko besedilo je jasno, da se sme nalog za prijetje in predajo odrediti v primeru teka kazenskega postopka pred slovenskimi sodišči ali izvršitve že izrečene kazni oziroma varnostnega ukrepa. ZSKDČEU-1 pa ne predvideva odreditve naloga zaradi izvršitve ekstradicijskega pripora. Nalog torej že pojmovno ni ukrep, s katerim bi lahko Republika Slovenija v primeru, da se tujec nahaja v drugi državni članici EU, skušala zagotoviti njegovo navzočnost v primeru ekstradicijskega postopka.

7Glede na navedeno Vrhovno sodišče sprejema razloge, s katerimi je sodišče utemeljilo tujčevo begosumnost. Gre za tujega državljana, ki ga na Slovenijo ne veže nobena okoliščina. Tukaj nima ne družine ne zaposlitve, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da obstoji realna nevarnost, da bi bil tujec v primeru izpustitve na prostost nedosegljiv za postopek zahtevane izročitve, in na ta način razumno utemeljilo tudi nujnost ter sorazmernost odrejenega začasnega ekstradicijskega pripora. Iz take presoje posredno izhaja tudi, da milejši ukrepi v predmetni zadevi niso primerni. Zagovornica se sicer zavzema za nadomestitev ukrepa pripora z odreditvijo varščine, vendar iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je bila varščina ponujena zgolj pavšalno, sodišče pa lahko o odreditvi varčine odloča le na podlagi konkretiziranega predloga.

8Zagovornica navaja še, da je bil tujec v zvezi z mednarodno tiralico leta 2012 zaslišan pred nemško zvezno policijo, do pregona pa v Nemčiji vse do danes ni prišlo. S tem smiselno izpodbija obstoj utemeljenega suma, ki pa za presojo utemeljenosti začasnega ekstradicijskega pripora ni relevanten. Obstoja utemeljenega suma sodišče v času odreditve še ne more presojati, ker posredovani podatki države prosilke tega ne omogočajo.¹ Zahtevi za varstvo zakonitosti je zagovornica priložila tudi odredbo, s katero je pristojno sodišče v ZDA zavrnilo obtožnico zoper udeležence postopka. Gre za listino, s katero nižji sodišči ob odločanju nista razpolagali, zato v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni upoštevna.

C.

9Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tujčeva zagovornica, niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

¹ Sodba XI Ips 3968/2016 z dne 3. 3. 2016.