VSC Sodba I Cpg 129/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

- v delu glede odločitve o pravdnih stroških v točki III. izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni nerazdelno plačati toženima strankama pravdne stroške v višini 304,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prvotožene stranke zavrneta ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te odločbe povrniti prvotoženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) toženo stranko (toženca) nerazdelno zavezalo plačati v roku 8 dni tožeči stranki (tožnici) 1.709,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2016 dalje do plačila; (II.) zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki je po višini enak delu zahtevka pod točko I. izreka izpodbijane sodbe, in (III.) tožnici naložilo, da mora nerazdelno v 8 dneh tožencema plačati 653,39 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper njen zavrnilni del ter odločitev o pravdnih stroških je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podredno pa naj se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo pričanja M. G. in navedb tožnice.¹ Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj sta toženca v celoti odgovorna za nastalo škodo,² posledično pa je tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je odločitev o pravdnih stroških napačna. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov za izvedenko, ki so bili priglašeni na naroku za glavno obravnavo dne 24.5.2019 in določeni po sklepu II Pg 97/2017 z dne 9.4.2019 v višini 697,40 EUR.

3Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnice predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na tožbo s pripadki. Med drugim je navajala, da se je sama pritožila ob predpostavki, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, čeprav ima drugačne poglede na dokazno oceno. Dokazna ocena je predmet ugotavljanja dejanskega stanja. Tožnica ne more pod krinko domnevnih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava v spor majhne vrednosti ″uvažati″ pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Njeni lastni verziji dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni pritrdilo. Posledično tudi odločitev o stroških ni napačna.

4Zoper predmetno sodbo oziroma zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je pravočasno pritožbo vložila tudi prvotožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presojalo vzročno zvezo med ravnanji delavke in tožencev ter nastalo domnevno škodo. Prvotožena stranka mora pristati na ugotovljeno dejansko stanje, čeprav se glede višine domnevne škode z njim ne strinja. Ključno glede odgovornosti tožencev je, da drugotožena stranka ni postavila pregradne stene pri stopnišču, kjer je bila ograditev izvedena z opozorilnimi vrvicami in stebriči, in da vrata v prehodni pisarni, oddani v najem, niso bila zaklenjena. Podano je nasprotje med delom obrazložitve v 13. in 16. točki izpodbijane sodbe. V 16. točki je navedeno, da se padec materiala na delavko ni pripetil na poti za gibanje delavcev, ampak znotraj gradbišča, zato postavitev nadstreška ni bila potrebna. V 13. točki pa, da namestitev varovalnih signalnih vrvic s stojali in izobešanje opozorilnih tabel za prepovedan prehod lahko omejuje območje gradbišča od poti za gibanje delavcev, če je območje gradbišča dovolj stran od poti za gibanje delavcev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo tako, saj se je izvajala montaža neposredno ob/nad stopniščem. Očitno se montaža ni izvajala neposredno nad stopniščem, saj bi bila v tem primeru na poti za gibanje delavcev. Dovolj stran pomeni, da nek predmet ne more pasti neposredno na pot za gibanje. To pomeni, da je bila pot za gibanje dovolj stran od gradbišča, da je zgoraj navedeno zadoščalo in ni bilo treba zagraditi stopnišča z nekakšnimi paneli. Sodišče prve stopnje je premalo poudarka dalo okoliščinam, da so se ostali delavci držali opozoril, navodil, omejitve prehoda in prikazanih poti gibanja ter da so se dela izvajala že dlje časa. Ne moremo mimo dejstva, da je opozorilna vrvica oziroma trak zamejeval pot gibanja. Delavka se ni mogla ″spozabiti″, ampak je hote krajšala svojo pot in tvegala poškodbo na gradbišču. Zahteva po fiksnih, zaprtih panelih, nekakšni steni, se v kolektivu z odgovornimi posamezniki izkazuje kot pretirana oziroma se ji daje prevelika teža (odstotek). Nimamo opravka z otroci. Tudi npr. cestni prehodi niso urejeni s fiksnimi paneli. Tudi okoliščina, da najemnik očitno ni zaklenil vrat in izvlekel ključa, je manj pomembna glede na odločenost zavarovanke, da si skrajša pot. Kršitve zavarovanke celovito prekinjajo vzročno zvezo in ne moremo priti do kar polovične soodgovornosti tožencev. Prvotožena stranka še pripominja, da v njenem sporu zoper zavarovalnico prvotožene stranke prvostopenjsko in pritožbeno sodišče nista našla nobene odgovornosti za škodo, ki jo je utrpela zavarovanka.

5Pritožba tožnice je delno utemeljena, medtem ko pritožba prvotožene stranke ni utemeljena.

6Uvodoma velja opozoriti, da tožnica absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja in da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo (npr. navedb, da sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo pričanja delavke in navedb tožnice, pri čemer tožnica s sklicevanjem na lastne navedbe in na predmetno pričanje pravzaprav s skoraj celotno vsebino pritožbe zasleduje cilj po nekakšnem drugačno ugotovljenem dejanskem stanju, kar ni upošteven pritožbeni razlog). Prav tako s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče preko očitka zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati kršitev v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem (gre npr. za navedbe, ki se pavšalno sklicujejo na v pritožbi izpostavljene določbe predpisov). Gre za opcijo, ki jo ima v sporu majhne vrednosti, ob ugotovitvi, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, le pritožbeno sodišče samo (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7Iz na prvi stopnji sojenja ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, saj je razvidno že iz izpodbijane sodbe, tudi, upoštevaje predvsem neskrbna ravnanja zavarovanke, ni mogoče sprejeti kakršnihkoli zaključkov o višji stopnji odgovornosti tožencev in je tožničino pritožbeno zavzemanje v tej smeri neutemeljeno, posledično pa iz tega naslova ni podlage za drugačno odločanje o prvostopenjskih pravdnih stroških.

8Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša s stališčem tožničine pritožbe glede priglašenih stroškov izvedenke v višini 697,40 EUR. Sodišče prve stopnje, kljub v preostalem delu pravilno odmerjenih stroškov pravdnih strank po uspehu (glej izpodbijano sodbo), predmetnih priglašenih in utemeljenih stroškov tožnice ni upoštevalo. Skladno s 50% uspehom tožnici pripada še 348,70 EUR stroškov, kar ob opravljenem (v preostalem delu pravilnem) pobotu pomeni, da mora tožnica tožencema povrniti le 304,69 EUR in ne 653,39 EUR pravdnih stroškov. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v predmetne stroške in so tako odmerjeni šele na pritožbeni stopnji sojenja, jih mora tožnica plačati v 8 dneh od izdaje te odločbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (prva točka izreka te odločbe, ki temelji na 3. točki 365. člena ZPP).

9V pritožbi prvotožene stranke uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve le pojasnilo, da bi moralo biti konkretno gradbišče (upoštevaje mnenje izvedenke in seveda ″tožencema skupen″ Varnostni načrt S. d.o.o.) zavarovano s fiksno pregradno steno ali mrežno steno pri stopnišču do zunanjih vrat in da bi morala biti še zaklenjena vrata v prehodni pisarni, kar bi onemogočilo dostop do gradišča. Predmetni ukrep ni, kot se zavzema pritožba, pretiran, saj se je gradbišče nahajalo v pritličju stavbe, ki je nesporno obratovala. Zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje le na izsek iz 13. točke obrazložitve, ko je izvedenka le pojasnila, da predmetno gradišče ni bilo dovolj oddaljeno od poti za gibanje delavcev, da bi zadoščali že vrvice na stojalih in opozorila, saj so se dela izvajala ob/nad stopniščem. Točka 16. obrazložitve se ukvarja s povsem drugimi relevantnimi dejstvi, in sicer s tezo tožnice, da bi morala toženca zagotoviti še zaščitni nadstrešek, in je izpostavljen drug zaključek sodišča, da do nezgode ni prišlo na poti za gibanje delavcev, ampak na gradbišču, in da posledično ni relevantne vzročne zveze z neizvedeno postavitvijo nadstreška. Ni torej podanega nasprotja iz omenjene 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer se izpodbijana sodba vsekakor da preizkusiti.

10Neutemeljene so tudi prvotoženkine pritožbene navedbe s sklicevanjem na pravnomočen zaključek spora med drugimi pravdnimi strankami (med zavarovanko in zavarovalnico prvotožene stranke), ki očitno za zavarovanko (delavko, tožnico v omenjenem sporu) ni bil ugodno zaključen. Gre za drug spor in med drugimi pravdnimi strankami, ki na predmetno odločitev ne more imeti nobenega upoštevnega vpliva.

11Vse ostale okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba prvotožene stranke, je sodišče prve stopnje ugotovilo, pri čemer pritožba izrecno ne izpodbija (in ne omenja) razlogov, da prvotožena stranka ni imenovala koordinatorja za varnost in zdravje pri delu, ki bi moral opravljati nadzor na gradbišču (sem spada tudi redno pregledovanje opozoril in koridorjev prehoda), da zato ni podatkov o nadzoru in da nadzor prvotožene stranke ni bil zadosten. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, pritožbeno sodišče dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Upoštevaje dejanske okoliščine konkretnega primera je pravilna presoja sodišča prve stopnje in je odgovornost prvotožene stranke v višini 50 % primerno ocenjena. Drži, da je delavka ravnala neskrbno, ker ni upoštevala opozorila na vratih in signalnih vrvic, da so se dela opravljala že en mesec in da je bila seznanjena oziroma opozorjena v tej smeri (ostali delavci so bili prav tako opozorjeni in so opozorilo upoštevali ter hodili preko stranskega vhoda), vendar so tudi krivdna ravnanja toženke takšna, da je pravilna presoja o njeni odgovornosti za škodni dogodek v višini 50 % (ne gre samo za zgoraj opisani nezadosten nadzor, ampak predvsem za nepravilnosti v zvezi z nezadostno razmejitvijo gradbišča (fiksna stena ali mreža in zaklepanje vrat prehodne pisarne) od preostalega dela stavbe v obratovanju (od poti za gibanje delavcev). Upoštevaje krivdna ravnanja obeh (delavke in prvotožene stranke) torej ni podlage za drugačno presojo in zaradi ravnanj delavke ni prišlo do pretrganja vzročne zveze. Povedano drugače, za nastanek škode sta krivi obe. Delavka je ravnala nespametno, toženka pa je opustila ukrepe iz varstva pri delu, ki jih je bila dolžna izvesti, ki so prispevali k nastanku škode in ki jih je celo sama predvidela v omenjenem načrtu S. d.o.o.. Pritožbeno zavzemanje o nekakšnem hotenem ravnanju delavke (očitno o nekakšni hujši obliki krivde od krivde prvotožene stranke) je zato neutemeljeno, saj tudi prvotoženka ni ravnala skladno z lastnim varnostnim načrtom. Obe, delavka in prvotožena stranka, sta bili namreč dolžni ravnati v smeri, da do predmetne škode ne bi prišlo.

12Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica in prvotožena stranka nista podali, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev o glavni stvari je pravilna, zato sta bili pritožba tožnice v preostalem (glavnem) delu in pritožba prvotožene stranke zavrnjeni (druga točka izreka, ki temelji na 353. členu ZPP).

13O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, medtem ko mora prvotoženi stranki povrniti njene potrebne stroške glede odgovora na pritožbo. Slednji se upoštevaje v času pritožbenega postopka veljavno Odvetniško tarifo (uporabi se vrednost točke v višini 0,6 EUR, saj je pritožbeni postopek potekal po uveljavitvi nove vrednosti točke) priznajo (priglašeni) stroški nagrade za odgovor na pritožbo (250 točk) in 5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade), kar skupaj in ob trenutni vrednosti točke v višini 0,6 EUR ter upoštevaje 22% DDV znaša 186,66 EUR. Prvotožena stranka s svojo pritožbo ni uspela in ji zato v zvezi z lastno pritožbo ne gredo pritožbeni stroški.

¹ Pričanje in navedbe so v pritožbi povzete in dokazno ocenjene. Pritožnica pa ob tem tudi deloma drugače ugotavlja relevantno dejansko stanje.
² V pritožbi so izpostavljeni posamični členi predpisov.