VSRS Sodba VIII Ips 4/2019

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna toženka plačati znesek 14.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 2.335,69 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da ji povrne njene pravdne stroške.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu s sklepom VIII DoR 159/2018 z dne 16. 10. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožeči stranki nastala premoženjska škoda, če odtujena premična stvar še obstaja, torej če ni bila na primer uničena ali pokvarjena.

4Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri navaja, da so ji bile z izdajo izpodbijane sodbe kršene pravice iz 14., 22., 23. in 33. člena Ustave RS (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.). V času izdaje sodbe sodišča prve sodbe in tudi v času izdaje sodbe sodišča druge stopnje radiofrekvenčni generator znamke VNUS, ki naj bi ga odtujila toženka, ni bil niti uničen, niti pokvarjen niti odtujen, pač pa se nahaja v hrambi na Okrajnem sodišču v Ljubljani kot dokaz v sporu IV K 13601/2017 zoper obdolženo toženko. Z nepravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 13601/2017 z dne 23. 10. 2018 je bilo odločeno, da se oškodovani družbi P., d. o. o., vrne zaseženi aparat VNUS, ki se hrani pri tem sodišču. To pa pomeni, da aparat ni niti uničen, niti pokvarjen niti odtujen, tožeča stranka pa ga lahko prevzame v posest. Tožeči stranki premoženjska škoda v zvezi s tem aparatom ni nastala, zato niso izpolnjene vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke. Ker je tožeča stranka tudi v kazenskem postopku dne 25. 9. 2017 priglasila premoženjskopravni zahtevek v višini 16.482,00 EUR, je s tem dnem nastopila litispendenca, zato bi bilo treba tožbo tožeče stranke zavreči. Glede na prvi odstavek 164. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., OZ) bi tožeči stranki pripadala kvečjemu restitucija, ne pa denarna odškodnina, zato je odločitev v izpodbijani sodbi tudi v nasprotju z judikatom Višjega sodišča v Ljubljani VSL0068043 z dne 27. 10. 2010. Sodbe sodišča druge stopnje se ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške odgovora na revizijo.

6Revizija je utemeljena.

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP).

8Tožeča stranka je od toženke vtoževala odškodnino za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zato, ker naj bi toženka v času, ko je bila direktorica pravne prednice tožeče stranke, odtujila njen radiofrekvenčni generator za ablacijo ven in ji ga kljub pozivom ni vrnila. Zato naj bi tožeči stranki nastala škoda v višini 14.400,00 EUR, kar je predstavljalo nakupno vrednost spornega aparata. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženka poslala aparat na servis v Ameriko in da serviserju namenoma ni sporočila, kam naj po zaključenem popravilu pošlje sporni aparat.

9Po prvem odstavku 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ZDR), ki je veljal v času škodnega dogodka, je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzroči škodo, to škodo povrniti. Glede na 131. člen OZ morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca izpolnjeni vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta: delodajalcu mora nastati pravno priznana škoda, ki mora izvirati iz nedopustnega ravnanja delavca; po prvem odstavku 182. člena ZDR mora obstajati hujša stopnja krivde delavca (namen ali huda malomarnost); podana mora biti tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem delavca in nastalo škodo. Vse te elemente, vključno s krivdo, mora dokazati delodajalec, saj velja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom le za najmilejšo obliko krivde (torej za navadno oziroma majhno malomarnost), medtem ko je hujšo obliko krivde dolžan dokazati oškodovanec.

10Iz 132. člena OZ izhaja, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Pravno priznani premoženjski škodi sta torej le navadna škoda in izgubljeni dobiček.

11Sodišče druge stopnje je ugotovilo, kar izhaja tudi iz trditev in predlaganih dokazov tožeče stranke, da ta od toženke vtožuje navadno škodo in ne izgubljenega dobička. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da bi škodno ravnanje toženke preprečilo, da bi se premoženje tožeče stranke povečalo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da gre za škodo zaradi zmanjšanja premoženja zaradi protipravnega odvzema stvari.

12Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da je toženka ravnala nedopustno, ko serviserju namenoma ni sporočila naslova, kam naj po opravljenem popravilu pošlje sporni aparat. To škodljivo dejstvo pa samo po sebi še ne pomeni, da je s tem tožeči stranki že nastala tudi pravno priznana premoženjska škoda v smislu zmanjšanja njenega premoženja oziroma preprečitve povečanja le-tega. Na tožeči stranki je bilo breme, da ob ustrezni trditveni podlagi dokaže obstoj in višino premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženke.

13Navadna škoda je zmanjšanje oškodovančevega premoženja, ki se najpogosteje odraža v uničenju ali poškodovanju določene stvari in v zvezi s tem tudi v drugih pojavnih oblikah škode, ki so posledica tega uničenja ali poškodovanja (npr. stroški začasnega najema druge istovrstne stvari za čas od uničenja do nakupa nove; stroški popravila poškodovane stvari; zmanjšana vrednost poškodovane stvari kljub popravilu; ...)¹. Tožeča stranka ni navajala, da uveljavlja premoženjsko škodo od toženke zato, ker bi bil sporni aparat uničen ali poškodovan, ali pa zato, ker bi ji zaradi odtujenega aparata nastali kakšni stroški (npr. stroški najema drugega istovrstnega aparata). S tem, ko je navajala, da ji je toženka ta aparat odtujila in ji ga kljub pozivom ni vrnila, tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, da je do nastanka navadne škode zares prišlo. Poleg tega je tudi višino vtoževane škode utemeljevala z računom o nakupni vrednosti spornega aparata, do takšne višine odškodnine pa bi bila eventualno lahko upravičena v primeru uničenja aparata (oziroma poškodovanja aparata v takšnem obsegu, ki ne bi več dopuščal njegovega popravila).

14Ker je sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da je tožeči stranki nastala pravno priznana premoženjska škoda, je Vrhovno sodišče reviziji toženke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in to sodbo potrdilo.

15Tožena stranka revizijskih stroškov ni uveljavljala. Zato o njih ni bilo odločeno. Ker tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu ni bila uspešna, sama krije svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP).

16Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Nina Plavšak in drugi; Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del); 1. knjiga; GV Založba Ljubljana 2003; stran 944 in naslednje.