182. člen ZDR-1

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej fazi postopka terjatev tožnice še ni verjetno izkazana in zato tudi ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ. Iz listin, ki jih je tožnica priložila k tožbi, in predloga za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je toženka kršila določbe 3. odstavka 182. člena ZDR-1. Ta določba namreč nalaga delodajalcu, da mora delavcem, ki imajo zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju, omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi določbo 3. odstavka 148. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno prerazporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec z upoštevanjem potreb delovnega časa pisno utemeljiti svojo odločitev, ne nalaga pa mu obveznosti, da mora predlogu delavca ugoditi.

Po 182. členu ZDR- 1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca, delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 86/2019 se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa. Odločitev tožene stranke o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 mora biti tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice del

Ni dovolj, da delodajalec samo formalno utemelji svojo odločitev glede razporeditve delovnega časa delavca, ki uveljavlja svojo pravico do krajšega delovnega časa iz naslova starševskega varstva. Delodajalec mora sprejeti svojo odločitev s tehtanjem glede na potrebe delovnega procesa in zahtevo (družinske potrebe) delavca, pri čemer ima v izhodiščnem položaju sicer prednost varovanje pravice delavca iz naslova starševstva.

V tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnica predložila k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določbe ZDR-1, ki v 182. členu določa, da imajo delavci zaradi nosečnosti ali starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje se tudi pravilno sklicuje na tretji odstavek 148. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa, mu mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega procesa pisno utemeljiti svojo odločitev. Citirana zakonska določba delodajalcu ne nalaga obveznosti, da mora predlogu delavca ugoditi, temveč mu nalaga le dolžnost, da svojo odločitev pisno obrazloži, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna glede obstoja verjetnosti terjatve. Bo pa sodišče prve stopnje pri odločanju o glavni stvari kasneje preverilo razloge, ki jih je navedla tožena stranka v pisni obrazložitvi in ocenilo, ali so razlogi, zaradi katerih tožnice ni mogoče razporediti le v dopoldansko izmeno, utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, kar izhaja tudi iz trditev in predlaganih dokazov tožeče stranke, da ta od toženke vtožuje navadno škodo in ne izgubljenega dobička. Navadna škoda je zmanjšanje oškodovančevega premoženja, ki se najpogosteje odraža v uničenju ali poškodovanju določene stvari in v zvezi s tem v drugih pojavnih oblikah škode, ki so posledica tega uničenja ali poškodovanja (npr. stroški začasnega najema druge istovrstne stvari za čas od uničenja do nakupa nove, stroški popravila poškodovane stvari,...). Tožeča stranka ni navajala, da uveljavlja premoženjsko škodo od toženke zato, ker bi bil sporni aparat uničen ali poškodovan, ali pa zato, ker bi ji zaradi odtujenega aparata nastali kakšni stroški (npr. stroški najema drugega istovrstnega aparata). S tem, ko je navajala, da ji je toženka ta aparat odtujila in ji ga kljub pozivom ni vrnila, ni zadostila trditvenemu bremenu, da je do nastanka navadne škode zares prišlo. Poleg tega je tudi višino vtoževane škode utemeljevala z računom o nakupni vrednosti spornega aparata, do takšne višine odškodnine pa bi bila eventualno lahko upravičena v primeru uničenja aparata (oziroma poškodovanja aparata v takšnem obsegu, ki n

Tožnica je kot škodo poleg ugotovljenega presežka, ki seveda ne predstavlja škode, opredelila manko in odpis blaga. Pri tem ni mogoče šteti, kot je sodišče prve stopnje, da v primeru, če višina manka oziroma odpisa ne presega kala 2 %, tožnici škoda ni nastala. Za obračun kala se uporablja Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara), ki, kot je razvidno iz prvega odstavka prvega člena, določa običajni primanjkljaj in uničenje blaga iz naslova kala, razsipa, razbitja in okvare blaga, ta se po drugem odstavku prvega člena pravilnika ne šteje za jemanje blaga za neposlovne namene po predpisih o davku na dodano vrednost. Odstotek po pravilniku (2 % za ostale živilske izdelke) pomeni najvišjo dovoljeno vrednost odpisa blaga, od katerega se ne obračuna in ne plačuje davek na dodano vrednost. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) torej določa, katero blago se lahko odpiše, da ni podvrženo plačilu davka na dodano vrednost, ne pomeni pa, da če so odpisi nižji od odstotka, ki ga določa pravilnik, z odpisi družbi škoda ne nastane. In enako velja za manko.

Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja že s samo neudeležbo na zdravniškem pregledu, saj za svojo odsotnost ni navedel takih razlogov, ki bi izključili njegovo krivdo. Tožnik ni imel odobrenega dopusta niti ni bil v bolniškem staležu, zato je izostal neupravičeno, zaradi česar je utemeljeno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno navedlo, da je bila tožeča stranka 20. 12. 2012 seznanjena tudi z domnevnima povzročiteljema škode, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno Tožeča stranka je podala konkretne navedbe in dokazne predloge v zvezi s tem, kdaj je zvedela za povzročitelja škode, vendar sodišče prve stopnje dejstev v tej smeri ni ugotavljalo in predlaganih dokazov ni izvedlo. Glede na to, da objektivni zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni potekel, je pravilnost končne odločitve v tem sporu odvisna od presoja teka subjektivnega zastaralnega roka.

Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da najmanj v obdobju zadnjih šestih mesecev ni prihajala na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožeče stranke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti. Pri tem je svojo prisotnost z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko delavke B.B. lažno prikazovala, s čimer je tožečo stranko spravila v zmoto in jo zapeljala, da ji je ta v škodo svojega premoženja obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo ter prehrano med delom, čeprav do tega ni bila upravičena. Toženka je svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je v skladu z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljeno delo. Ker ni bilo ugotovljeno, da se je na različne lokacije (fakultete oziroma dom predpostavljene) vozila zaradi zasebnih interesov, ampak zaradi izpolnjevanja nalog po pogodbi o zaposlitvi, je izpodbit tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek, da ni upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da glede na to, da ZDR-1 podružnico tujega podjetja opredeljuje kot delodajalca, je s tem podana stvarna legitimacija podružnice tujega podjetja. Pravilo je, da gre v individualnem delovnem sporu za spor med delavcem in delodajalcem. Delodajalec je naproti delavcu pravi upnik oziroma pravi dolžnik. Ker je podružnica tujega podjetja stvarno legitimirana, je avtomatično tudi procesno legitimirana. Iz tega sledi, da je v 5. členu ZDR določena ena od izjem, ki jih predvideva drugi odstavek 76. člena ZPP" Toženec (zavarovalni zastopnik) je tožnici odškodninsko odgovoren za plačilo zneskov premij, ki jih je od zavarovancev prejel v gotovini, pa te ni takoj odvedel tožnici. ZDR je v 1. odst. 182. čl. določal, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. To pomeni, da morajo biti podani elementi odškodninske obveznosti, kot jih določa OZ. Glede na vsebino navodila z dne 18. 7. 2012 (v tem navodilu je zavarovalnim zastopnikom dana dodatna možnost, da zavarovancem plačilo prvega obroka premije ponudijo s položnico oz. UPN obrazce

ZDSS-1 za postopek v individualnih delovnih sporih v 34. členu določa preiskovalno načelo, vendar pa iz določbe 1. odstavka tega člena izhaja, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da je preiskovalno načelo omejeno, saj lahko sodišče šele po tem, ko so izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke, in na njihovi podlagi ni bilo mogoče ugotovitvi dejstev, ki so za odločitev v zadevi pomembna, izvede dokaz po uradni dolžnosti. Sodišče tako dokaza po uradni dolžnosti ni dolžno izvesti. Napačno je pritožbeno stališče, da je dokazno breme v skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ v zvezi z 11. in 182. členim ZDR-1 na strani toženke (delavke), ki ni uspela dokazati, da je zatrjevana škoda nastala brez njene krivde. Na strani tožnice (delodajalca) je, da dokaže odškodninsko odgovornost toženke.

Zamudna sodba je možna tudi v primeru, če tožbi niso priloženi nobeni dokazi. Če pa vsebina listinskih dokazov nasprotuje tožbenim navedbam, potem mora sodišče, kljub pasivnosti tožene stranke, izvesti dokazni postopek zaradi razčiščevanja teh nasprotij. Tudi se zamudna sodba ne piše na način, iz katere listine izhaja kakšno dejstvo, saj zamudna sodba ne temelji na dokazni oceni, pač pa mora temeljiti zgolj na pravilni ugotovitvi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tožena stranka je s tovornim vozilom, ki je last tožeče stranke, opravila vožnjo iz Slovenije v Italijo. Po raztovarjanju je s strani disponentke sprejela navodilo, naj opravi prevoz iz kraja v Italiji v okolico Pariza. Naročilo je brez obrazložitve zavrnila in dela ni želela opraviti. Tovorno vozilo je pustila v Italiji in se z lastnim prevozom vrnila v Slovenijo. Tožeča stranka je bila prisiljena zapuščeno tovorno vozilo pripeljati na sedež v Slovenijo s pomočjo drugega voznika. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožeča stranka (delodajalec) utrpela premoženjsko škodo, zato od tožene stranke (s

Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo. V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtra

Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo. V obravnavani zadevi ni šlo za primer neposredne diskriminacije, saj tožnica zaradi določene osebne okoliščine (konkretno zaradi starševstva) v primerjavi z drugimi delavci ni bila neposredno manj ugodno obravnavana. Kljub temu pa jo je ta okoliščina zaradi odločitve tožene stranke, da bo pri kriteriju doseganja delovnih rezultatov upoštevala oceno delovne uspešnosti v obdobju treh let pred odpovedjo, tako da se pri določitvi ocene upošteva tudi čas tožničine odsotnosti zaradi izrabe starševskega dopusta, postavila v manj ugoden položaj v primerjavi z ostalimi delavci, ki takega dopusta niso vzeli. To pa predstavlja posredno diskriminacijo na podlagi sicer navidez nevtra

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 (ko je izrabil drugi del očetovskega dopusta) in kršitev pogodbene ali druge obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin (ko je po rojstvu otroka dopolnil prilogo z navedbo posameznih delovnih dni izrabe očetovskega dopusta). Tožnik je toženo stranko obvestil o nameri izrabe očetovskega dopusta že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta, s tem pa je izpolnil svojo obveznost iz 16. člena ZSDP. ZDR-1 oziroma ZSDP tožniku ne nalaga obveznosti, da bi moral toženo stranko v 30 dneh pred predvidenim nastopom očetovskega dopusta obveščati še o posameznih delovnih dnevih izrabe. Tožnik je uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem sklicujejo na potrebe delovnega procesa. Zato očitek tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas 1