VSRS Sklep III Ips 35/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49216/2017 z dne 1. 6. 2017 v zahtevku tožnice, da ji je toženka dolžna plačati 17.275,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2014 dalje do plačila in izvršilne stroške ter nadaljnje pravdne stroške, razveljavilo in zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da tožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

3Tožnica je v skladu s sklepom III DoR 13/2019-9 z dne 19. 2. 2019 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP¹). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je utemeljena.

5Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 13/2019-9 z dne 19. 2. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je odgovornost po 433. členu OZ podana le v primeru, ko je podlaga za prenos kakšne premoženjske celote ali njenega posameznega dela pisna pogodba, oziroma ali za odgovornost po 433. členu OZ zadošča dejanski prevzem premoženja, kar bi ustrezalo ustnemu dogovoru.

6Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

7Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je sodišče s sodbo I Pg 158/2015 z dne 13. 1. 2017 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper družbo A., d. o. o., za plačilo računov v znesku 17.275,10 EUR. Ta družba se je preimenovala v družbo B., d. o. o., nad njo pa se je 6. 4. 2017 začel stečajni postopek. Tožnica je v stečajnem postopku prijavila to terjatev, ki ji je bila v celoti priznana.

8Tožnica s sklicevanjem na 433. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) toži za plačilo izvedenih del od toženke, na katero naj bi družba A., d. o. o., oziroma družba B., d. o. o., pred stečajem prenesla svoje premoženje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker naj bi tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da je toženka prevzela celotno poslovanje omenjene družbe. Sodišče druge stopnje je to odločitev potrdilo in obrazložilo, da mora biti prenos premoženja po 433. členu OZ izkazan z ustrezno pisno pogodbo in ustna pogodba ne zadostuje. Pisne pogodbe pa tožnica ni predložila. Tožnica temu stališču v reviziji nasprotuje in trdi, da iz 433. člena OZ ne izhaja, da mora biti taka pogodba pisna.

9V prvem odstavku 433. členu OZ je določeno, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. V drugem odstavku tega člena je določeno, da nima pravnega učinka nasproti upnikom pogodbeno določilo, ki bi izključevalo ali omejevalo odgovornost iz prejšnjega odstavka.

10Sodišče druge stopnje je zapisalo, da določba 433. člena OZ v celoti kot se glasi zahteva, da se prenos premoženjske celote ali dela premoženja dogovori s pisno pogodbo, kar naj bi logično izhajalo iz določbe drugega odstavka tega člena, da je nično pogodbeno določilo, ki bi omejevalo ali izključevalo odgovornost, določeno po prvem odstavku določbe. Ubeseditev „pogodbeno določilo“ naj bi po stališču sodišča druge stopnje pomenilo, da gre za nekaj, kar je zapisano. Dodalo je še, da v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za zatrjevan prenos dejavnosti, klientele, kadrov in predmetov dela ter gre za prenos med gospodarskimi družbami, že to zahteva, da se prenos opravi s pisno pogodbo, saj je le na ta način mogoče formalno pravno legalno uporabljati in izkoriščati predmete prenesenega premoženja.

11V 433. členu OZ posebna pisna oblika pogodbe za pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote ni določena. Kot pravilno opozarja tožnica, pogoj, ki je določen za uporabo 433. člena OZ, da se premoženjska celota oziroma njen del prenašata s pogodbo, ni določen v smislu razlikovanja med pisno in ustno pogodbo, temveč z namenom razlikovanja pogodbenih prenosov od prenosov, ki izhajajo neposredno iz posebnih zakonskih določb in za katere citirana določba ne pride v poštev. Pogodbe pa so lahko sklenjene v pisni ali ustni obliki, če zakon ne določa drugače.² Beseda „pogodbeno določilo“ tako ne pomeni, da mora biti dogovor po 433. členu OZ sklenjen v pisni obliki, ampak pove le, da stranki odgovornosti po prvem odstavku tega člena ne moreta izključiti, saj gre za kogentno zakonsko določilo. Določba prvega odstavka 433. člena OZ namreč z namenom varstva upnikov ureja posebno obliko pristopa k dolgu, ki nastane že po samem zakonu.

12Poleg tega v obravnavanem primeru tožnica zatrjuje, da naj bi družba A., d. o. o., oziroma družba B., d. o. o., pred stečajem prenesla dejavnost, stranke, kader in predmet dela na toženko in naj bi se s tem izognila plačilu obveznosti, ugotovljene s pravnomočno sodbo. Ni razumno, da bi se v takem primeru toženka obveznosti lahko izognila že zato, ker prenosna in prevzemna družba o prenosu premoženja nista sklenili pisne pogodbe.

13Sodišče druge stopnje je kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka štelo, da tožnica ni predložila pisne pogodbe o prenosu premoženja oziroma dejavnosti, strank, kadra in predmetov dela. Ker je stališče o obvezni obličnosti te pogodbe napačno, so ostale nepreizkušene druge trditve tožeče stranke v pritožbi. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

14Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 29. 3. 2018, kar je po 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E), zato se je tudi postopek pred Vrhovnim sodiščem izpeljal po določbah ZPP, vključno z novelo E.
² Po splošnih pravilih obligacijskega prava se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa (51. člen OZ).