VSM Sodba II Kp 40945/2018

I. Pritožbe obdolženega A. Š., njegove zagovornice, obdolženega M. L. in okrožnega državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer obdolženi A. Š. v znesku 360,00 EUR, obdolženi M. L. pa v znesku 144,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve na podlagi prvega odstavka 359. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 355. členom KZ-1, obdolženega M. L. pa kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve na podlagi prvega odstavka 359. člena KZ-1 v zvezi s 355. členom KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Obdolženemu A. Š. je na podlagi prvega odstavka 359. člena KZ-1 izreklo kazen osem mesecev zapora, ter mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 6. 9. 2018 od 6:01 ure do 8. 9. 2018 do 21:00 ure in od 12. 9. 2018 od 6:53 ure do 29. 3. 2019. Obdolženemu M. L. je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 359. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen za primer preklica pogojne obsodbe vštelo čas pridržanja od 6. 9. 2018 od 6:02 ure do 6. 9. 2018 do 13:50 ure. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je D. S. odvzelo zaseženo sekiro. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, v zneskih, kot so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, sodna taksa pa jima bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- obdolženi A. Š. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in ga oprosti obtožbe,

- zagovornica obdolženega A. Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti vsakršne krivde, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje,

- obdolženi M. L. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in ga oprosti,

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženemu A. Š. izreče kazen eno leto in štiri mesece zapora, obdolženemu M. L. pa pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

3Državni tožilec je odgovoril na pritožbe obeh obdolžencev in zagovornice ter predlagal, da se zavrnejo kot neutemeljene.

4Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbama obdolženega A. Š. in njegove zagovornice:

5Obdolženec in zagovornica uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je izrek sodbe nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi (po mnenju zagovornice obstaja nasprotje med abstraktnim in dejanskim opisom kaznivega dejanja) in razlogom sodbe ter, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma napačni, nejasni ali v precejšnji meri v nasprotju sami s seboj.

6S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženec in zagovornica nista v ničemer obrazložila in konkretizirala zatrjevane kršitve, saj pritožbi zajemata le prepis zakonskega besedila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, brez kakršnekoli utemeljitve. Pritožb v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, višje sodišče pa sicer ugotavlja, da je izrek sodbe razumljiv, saj iz njega zelo jasno izhaja, za kakšno kaznivo dejanje gre oziroma se očita obdolžencu, da izrek sodbe ni sam s seboj v nasprotju in ne nasprotuje razlogom sodbe, sodba pa zajema razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri čemer so ti razlogi popolnoma jasni, pravilni, medsebojno skladni in prepričljivo argumentirani. Očitana kršitev torej ni podana.

7Tudi zatrjevane kršitve kazenskega zakona obdolženec ni obrazložil, po mnenju zagovornice pa je sodišče na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno sklepalo na obstoj znakov očitanega kaznivega dejanja. Vendar taka kršitev ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. V obravnavani zadevi takšen primer ni podan.

8Zagovornica nadalje navaja, da dejanje, za katerega je bila vložena obtožnica, dejansko ni kaznivo dejanje, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v točki 1 izreka izpodbijane sodbe namreč vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve na podlagi prvega odstavka 359. člena KZ-1 v zvezi s 355. členom KZ-1. Navedeno je, da naj bi obdolženi „zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije, pozival in ščuval k spremembi ustavne ureditve Republike Slovenije in strmoglavljenju njenih najvišjih državnih organov, torej k neposredni storitvi kaznivega dejanja oboroženega upora iz prvega odstavka 355. člena KZ-1“, nato pa so v nadaljevanju s povsem konkretnimi okoliščinami opisana njegova izvršitvena ravnanja, ko je prepričeval javnost o resni ogroženosti Republike Slovenije ter pozival k ustanovitvi nezakonitih oblik oboroženih sil v obliki deželnih v., grozil takratnemu predsedniku vlade v prosto dostopnem posnetku, objavljenem na spletu, v nasprotju s 143. členom Ustave Republike Slovenije s somišljeniki ustanovil Deželo Š. in končno organiziral dogodek s protiustavno ustanovitvijo oborožene skupine Š. v. ter dal nato javno objaviti prikaz vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov, zatem pa še na shodu v M. javno pozival vse, da se pridružijo v., s takim ravnanjem in besedami pa prisotne na zboru, shodih in v javnosti prepričeval o potrebi ustanovitve alternative rednim oboroženim silam, to je oborožene deželne v., pri čemer je z ustanovitvijo nezakonite oborožene skupine Š. v. in z javnim prikazovanjem vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov prikazoval uporabo sile kot edini mogoč način za realizacijo teh ciljev in idej ter tako ogrožal ustavno ureditev Republike Slovenije, saj je posegel v funkcijo zagotavljanja varnosti kot eno temeljnih funkcij države. Tak opis kaznivega dejanja vsebuje vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo, saj so povsem jasno in določno opisana obdolženčeva izvršitvena ravnanja v obliki pozivanja in ščuvanja (kot zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1) k izvršitvi kaznivega dejanja oboroženega upora po prvem odstavku 355. člena KZ-1, nadalje pa je povsem jasno in določno opisan in konkretiziran obdolženčev namen oziroma hoteno ravnanje zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije.

9Že sodišče prve stopnje je sicer v točkah 8 do 13 obrazložitve sodbe zelo natančno in tehtno povzelo nekatera teoretična izhodišča, ki opredeljujejo to kaznivo dejanje. Pojasnilo je, da gre za pripravljalno dejanje, kot samostojno kaznivo dejanje zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ureditev, katerega izvršitveno ravnanje je pozivanje ali ščuvanje k izvršitvi določenih kaznivih dejanj z elementi nasilja, pri čemer ni potrebno da do izvršitve tega kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru kaznivega dejanja oboroženega upora po 355. členu KZ-1) dejansko pride. Ob tem je poudarilo tudi presojo in stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi XI Ips 40945/2018 z dne 22. 10. 2018 (ko je odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti obdolženca in njegovega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora), nadalje razložilo še vsebinski pomen obeh izvršitvenih oblik kaznivega dejanja (pozivanja in ščuvanja) ter zaključilo, da gre za naklepno in abstraktno ogrozitveno ter kolektivno kaznivo dejanje, pri katerem mora protipravno dejavnost storilca povezovati tudi element subjektivne narave.

10Višje sodišče tem pravilnim in izčrpnim razlogom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje. Zmotne in neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornice, da bi moral biti oborožen upor ne samo abstrakten, temveč že v fazi nekakšne konkretizacije, saj se (že po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe) ne zahteva, da bi kdo od naščuvanih kaznivo dejanje, h kateremu storilec poziva, dejansko storil ali poskušal storiti, temveč je dovolj že samo prigovarjanje k sprejetju takšne odločitve.

11Obdolženec in zagovornica se pritožujeta tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je obdolženec svoje nestrinjanje glede dejanskih ugotovitev in sprejete dokazne ocene sodišče prve stopnje obširno zapisal v obliki pripomb na posamezne točke izpodbijane sodbe, v pretežni meri s ponavljanjem svojega zagovora. Vendar ne more biti uspešen. Pravilnost sodbe je namreč treba ocenjevati medsebojno povezano glede na vse izvedene dokaze in sprejeto dokazno oceno, torej kot celoto. Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega storitve (enega) kolektivnega kaznivega dejanja, z več izvršitvenimi ravnanji v daljšem časovnem obdobju, ki jih je glede na (skupni) očitek namena (zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije) potrebno ocenjevati celovito in medsebojno povezano, kot je povsem pravilno in prepričljivo argumentiralo že sodišče prve stopnje. V točkah 33 do 38 in nadalje 46 obrazložitve je pravilno poudarilo pomen ustavno zagotovljenih pravic svobode izražanja, zbiranja in združevanja, ki pa niso neomejene, temveč podrejene omejitvam, ki jih določa zakon in so v demokratični družbi nujne, med drugim zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, javne varnosti in preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj. Pravilno, razumno in prepričljivo, tudi s sklicevanjem na odločbe Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice, je pojasnilo, da spoštovanje navedenih ustavnih pravic v luči kasnejšega dogajanja, ko je obdolženi ustanovil še oboroženo skupino in je bila meja tolerance v demokratični družbi prestopljena, ne izključuje njegove kazenske odgovornosti glede groženj takratnemu predsedniku vlade (že) dne 11. 1. 2017, niti glede samovoljne in protiustavne ustanovitve Dežele. Š. dne 24. 6. 2017, pri čemer to ravnanje, če bi ostalo le na deklarativni ravni, glede na načelo omejenosti represije še ne bi terjalo kazensko pravnega odziva. Ta ravnanja obdolženega so se šele naknadno in za nazaj pokazala v pravem pomenu in dobila povsem drugačen pomen, ko je obdolženi 1. 9. 2018 ustanovil še t.i. obrambno skupino Dežele. Š., ki pa je imela vse atribute vojaške strukture. V točki 25 obrazložitve sodbe je utemeljeno izpostavilo in argumentiralo, da nazorni prikaz ustanovitve te oborožene skupine zamaskiranih pripadnikov odraža bistvo kaznivega ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve, to je k neposredni storitvi organiziranega oboroženega upora. Tem prepričljivim in tehtno argumentiranim stališčem v izpodbijani sodbi višje sodišče v celoti pritrjuje.

12Iz obširnih pritožbenih navedb obdolženca je razvidno, da gre predvsem za preplet ponavljanja njegovega zagovora in hkrati izražanje nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Bistvo teh pritožbenih navedb pa je mogoče strniti v trditve obdolženca, da so dokazni zaključki sodišča prve stopnje napačni, da mu ni bil dokazan obarvan naklep, da so bila njegova ravnanja le provokacija, da ni pozival in ščuval k nobenemu nasilju in da sodišče njegov izraz „kramola“ razume povsem napačno, da ustanovitev Dežele Š. ni bila v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, da Š. v. ni bila oborožena s pravim orožjem in je zato zaključek sodišča, da je bila v J. ustanovljena oborožena skupina, napačen.

13Enako kot obdolženec tudi zagovornica meni, da slednjemu obarvan naklep ni bil dokazan, da je sodišče obrazložitev obsodilne sodbe gradilo na domnevah in konstruktih, iztrgalo iz zagovora in pričevanja določene stavke, ni pa naredilo nobene primerjave med podobnimi „ščuvanji“ v Republiki Sloveniji, ki ne samo, da niso prišla v sodno obravnavo, temveč so bila celo medijsko podpirana in odobravana kot pozitivno ravnanje naroda. Zagovornica ob tem omenja Manifest vseslovenske ljudske vstaje, objavljen leta 2013, ki so ga objavile skupine K., pridružila pa se je tudi N. d.. Navaja še, da obdolženi Š. brez dvoma ne bi pripravljal storitve kaznivega dejanja na način, kot je opisan. Če se zgodi državni upor, se zgodi na način stroge konspiracije in ne preko pozivov in videoposnetkov. Nihče od udeležencev manifestacije varde ni imel pravega orožja in nihče ni povedal, da so pripravljeni uporabiti silo in orožje za oborožen upor.

14S povzetimi pritožbenimi navedbami obdolženca in zagovornice se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč vse izvedene pravnorelevante dokaze ocenilo, ugotovilo je vsa odločilna dejstva in svoje zaključke pravilno, medsebojno skladno, razumno in prepričljivo argumentiralo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana.

15Višje sodišče primarno zavrača posplošene in nekonkretizirane pritožbene navedbe obdolženca in zagovornice, da je sodišče prve stopnje iztrgalo iz zagovora in izpovedb zaslišanih prič določene stavke, jih napačno interpretiralo ter iz njih naredilo napačne zaključke. Nasprotno, tako zagovor obdolženca, kot tudi izpovedbe zaslišanih prič glede pravno relevantnih in odločilnih dejstev obravnavane zadeve, je sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo povzelo v skladu z vsebino zapisnikov in jih glede odločilnih dejstev tudi pravilno ocenilo. Pravilno je tudi poudarilo, da ne more biti merodajna presoja ravnanja obdolženega s strani zaslišanih prič, ko so trdili, da ni pozival k nasilju (kar obdolženec ponovno izpostavlja v pritožbi), saj njegovo ravnanje presoja sodišče ob oceni vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi.

16Obdolženec se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je v objavljenem posnetku dne 11. 1. 2017 grozil takratnemu predsedniku vlade z nasilnim uporom, ter ponavlja svoj zagovor, da ni bilo nikakršnega pozivanja ali ščuvanja kogarkoli h kakšnemu konkretnemu dejanju, še manj k nasilju. Navaja, da je bil govor predsedniku vlade objavljen v okviru resničnostnega šova R. R. in je nastal z namenom doseči medijsko prepoznavnost A. Š. in tudi stranke Z., katere izvoljeni predsednik je. Besedo kramola sodišče pojmuje in razlaga napačno, posledično pa tudi napačno zaključuje, da je ta izraz uporabil v smislu pozivanja drugih državljanov k uporabi sile oziroma nasilnega upora zoper predsednika vlade.

17Višje sodišče se s temi pritožbenimi navedbami obdolženca ne strinja. Vsebino obravnavanega javno objavljenega posnetka je sodišče prve stopnje ocenilo povsem pravilno in v točki 26 obrazložitve sodbe prepričljivo utemeljilo, da iz konteksta, v katerem se je omenjala kramola, in načina pozivanja k njej ter intenzivnosti in vehementnosti govora izhaja, da je obdolženec nedvomno ciljal na nasilni upor zoper takratnega predsednika vlade. Pomen izraza kramola je sodišče ugotavljalo in ocenjevalo ne le s predhodno razlago samega obdolženca na spletu že dne 12. 4. 2015 in v njegovi knjigi Z. ter pojasnili prof. dr. M. S. iz Z. S. (točki 29 in 30 obrazložitve sodbe), temveč tudi glede na vsebino kasneje objavljenega videospota „kramola Š. v.“ (točka 32 obrazložitve sodbe). Na tej podlagi je pravilno zaključilo, da s kramolo v podanem kontekstu ni bilo mišljenega prav nič miroljubnega, da nikakor ni bila prikazana v kakšnem nenasilnem, miroljubnem smislu, temveč ravno nasprotno.

18Šele v pritožbi, ko graja razloge v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, obdolženec izpostavlja, da naj bi bil videospot z naslovom „kramola Š. v.“ naknadno prenovljen, z dodanim izmišljenim naslovom in znakom Š. v., vse z namenom dodatne osebne diskreditacije obdolženca, z načrtnim hujskanjem in ščuvanjem S. n. Po ogledu tega videospota na naroku za glavno obravnavo dne 14. 3. 2019 namreč obdolženec tega ni zatrjeval in „avtentičnosti“ posnetka ni nasprotoval, temveč je v svojih pripombah navajal le, da v posnetku ni besedila „naj še teče kri“ (česar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nikjer ne trdi) in dodal, da sam seveda sodeluje v tem videoposnetku, ki pa je bil objavljen v okviru resničnostnega šova R. R. kot pustne norčije (stran 33 in 34 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14. 3. 2019). Zato se s povzetimi pritožbenimi navedbami obdolženca ni mogoče strinjati. Ob tem pa je treba hkrati poudariti, da je videospot „kramola Š. v.“ le eden od izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ocenjevalo in utemeljilo dokazanost očitka obdolžencu glede groženj takratnemu predsedniku vlade, in v zvezi s tem sprejelo pravilne dokazne zaključke, kot je že obrazloženo.

19Da niti protiustavna ustanovitev Dežele Š. dne 24. 6. 2017, niti postroj Š. v. dne 1. 9. 2018 nista bila provokacija, kot obdolženi ponovno zatrjuje v pritožbi, je prepričljivo in pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje. V točkah 20 do 24, 101 in 102 ter 106 do 108 obrazložitve sodbe je utemeljeno izpostavilo, da se je beseda provokacija s strani obdolženega pomenljivo pojavila šele od tistega trenutka dalje, ko se je zoper njega začel kazenski pregon oziroma mu je bila odvzeta prostost. Pred tem oziroma neposredno po dogodku dne 1. 9. 2018 na J. v A., je namreč obdolženi A. Š. v intervjujih različnim medijem pojasnjeval nujnost deželnih v., katerih naloga bi bila obramba njenih deželanov, kot jih je imenoval (točke 91 do 98 izpodbijane sodbe), pri čemer so tudi nekatere v tem postopku zaslišane priče povedale, da ustanovitev Dežele Š. ni bila provokacija, da je bila zanje dejansko ustanovljena in da je bila tudi Š. v. na dogodku na J. dejansko ustanovljena. V teh izjavah medijem je obdolženec potrdil, da je urjenje trajalo že leto dni, ob tem pa hkrati obljubljal nadaljnje vojaško urjenje. Za v. je bila torej načrtovana prihodnost in končno predvidena združitev v zedinjeno Slovensko v. Upoštevaje še dokaze iz USB ključka, zaseženega obdolženemu A. Š. (številne knjige v digitalni obliki, kot je navedeno v točki 106 sodbe), je glede na vse izvedene dokaze in razloge izpodbijane sodbe kot celote utemeljen zaključek sodišča v točki 107 obrazložitve, da je bila Š. v. resno zastavljena in ne mišljena zgolj kot enodnevna predstava za medije.

20Neutemeljene so pritožbene navedbe zagovornice, da dokazni postopek ne more temeljiti na izjavah obdolženega v neki TV oddaji, ko je jasno, da pretirava in da gre za izjave, dane v propagandne namene, ki jih sodišče kot dokaz sploh ne bi smelo upoštevati. S temi pritožbenimi navedbami zagovornica ne uveljavlja protiustavnost ali nezakonitost dokazov v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč daje izjavam obdolženca v medijih drugačen pomen, kot ga je ugotovilo in pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Ne navaja namreč nobenega razloga, zakaj bi bili ti dokazi nedovoljeni (pri čemer tega ne ugotavlja niti višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe), temveč poskuša zgolj zmanjšati pomen in sporočilo teh obdolženčevih izjav, vendar neuspešno.

21Obdolženec v pritožbi ponavlja, da na postroju dne 1. 9. 2018 na J. ni bilo pravega orožja in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je takrat ustanovil oboroženo skupino, napačen.

22Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v točkah 19 in 85 obrazložitve sodbe pravilno poudarilo, da glede na opis dejanja in bistvo očitanega kaznivega dejanja ni ključno, ali je bilo orožje, ki so ga imeli na postroju v rokah obdolženi A. Š. in ostali udeleženci, pravo orožje ali po videzu pravemu orožju povsem podobne airsoft replike, kot so izpovedovale priče. Utemeljeno je izpostavilo, da iz govora obdolženca pripadnikom v. in njegovih izjav na predvajanih videoposnetkih jasno izhaja, da je pozival k ustanovitvi neustavnih in nezakonitih oboroženih sil oziroma oboroženih deželnih v., pri tem pa je bil njegov namen prikazati Š. v. kot oboroženo skupino, s postrojem na J. v celoti dosežen. Nadalje je v točki 46 obrazložitve sodbe pravilno poudarilo, da je imela v. vse atribute vojaške strukture (stroga navodila pripadnikom, zbiranje podatkov o krvnih skupinah, o razpolaganju z orožjem in znanju rokovanja z njim, poveljevanje, enotna oblačila, maskirne podkape, postroj z orožjem). Utemeljeno je v točki 85 obrazložitve sodbe izpostavilo pomenljiv dialog med P. K. in M. L. dne 4. 9. 2018, iz katerega je razvidno, da je L. K. odvrnil, da je „Š. mel edini pravo“, ter ob nadaljnjih razlogih v tej točki pravilno zaključilo, da je za očitano kaznivo dejanje bistveno, da je skupina z nazornim prikazom orožja dajala vtis oborožene skupine. Že omenjene izjave obdolženca medijem po postroju, ko je potrdil, da ima Š. v. pravo orožje, ki se nahaja na tajnih lokacijah in ki so ga pripravljeni uporabiti, ter se Slovenski vojski in policiji ne bodo pustili razorožiti, saj niso dolžni spoštovati zakonov Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno povezalo in utemeljevalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ter na tej podlagi v točkah 102, 107 in 108 obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je bil namen Š. v. jasno začrtan, da je bilo s strani Š. obljubljeno vojaško urjenje kaj lahko podprto tudi z ustreznim učnim gradivom in da njegove besede o orožju niso bile zgolj sredstvo za provokacijo medijev, temveč so imele določeno dejansko podlago. Stopnja trdnosti te dejanske podlage pa za konkretno kaznivo dejanje ni bistvenega pomena, saj gre namreč za verbalni delikt, katerega zakonske znake je obdolženec s svojim ravnanjem v celoti izpolnil.

23Očitka, da je še 5. 9. 2018 v M. na shodu proti gradnji migrantskega centra javno pozival vse, da se pridružijo v., obdolženec tudi v pritožbi ne zanika, navaja pa, da tam navzočih ni pozival k nobenemu oboroževanju, niti k nasilnemu rušenju ustavne ureditve RS ali k nasilnemu strmoglavljenju najvišjih državnih predstavnikov.

24Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev celotnega dokaznega postopka, v točki 100 obrazložitve sodbe pravilno ocenilo in zaključilo, da je obdolženi A. Š. prisotne na zboru, shodih (torej tudi na shodu v M., ko je javno pozival vse, da se pridružijo v.) in v slovenski javnosti, ki je imela prost dostop do fotografij in posnetkov, prepričeval, da je za varnost in obrambo Republike Slovenije treba ustanoviti alternativo rednim oboroženim silam, torej oborožene deželne v., ki bi se kasneje združile v Slovensko v. Razlogom izpodbijane sodbe, da je bila ustanovitev Štajerske v. v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije, natančneje 124. členom Ustave in torej nedopustna, je višje sodišče že pritrdilo. Nadalje, v točki 102 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno utemeljilo logičen sklep, da je bil namen ustanovljene oborožene skupine jasno začrtan, to je vojaško izurjeno posredovanje, ko bodo sami, zlasti pa njihov poveljnik A. Š. ocenili, da so razmere zrele za ukrepanje, oziroma kot je v ščuvajočem govoru dejal obdolženec: „ko pa bo prišla divja burja, jo bomo zajahali“. Na tej podlagi je končno v točkah 109 do 114 obrazložitve sodbe izčrpno, tehtno in pravilno utemeljilo, da ravnanje obdolženca odraža poseben obarvan naklep, ki se zahteva za storitev tega kaznivega dejanja, to je hoteno ravnanje z naklepom, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije. Tudi po presoji višjega sodišča namreč ni nobenega dvoma, da je obdolžencu v celoti dokazana izvršitev očitanega kaznivega dejanja s krivdno obliko direktnega naklepa, s posebnim namenom ogroziti ustavno ureditev Republike Slovenije. Drugačne pritožbene navedbe obdolženca in njegove zagovornice zato niso utemeljene.

25Povsem zmotno je pritožbeno zatrjevano mnenje obdolženca, da je celotno dogajanje po dogodku dne 1. 9. 2018, torej tudi ta kazenski proces, politično motivirano, vodeno in načrtovano šele po javni politični intervenciji predsednika vlade Republike Slovenije. Že sodišče prve stopnje je v točki 125 obrazložitve utemeljeno in pravilno poudarilo, da je oblast v Republiki Sloveniji razdeljena na tri med seboj neodvisne veje oblasti in da zato izjave aktualnega predsednika vlade ne morejo imeti in tudi nimajo prav nobenega vpliva niti na potek postopka niti na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja.

26Obdolženčeve uvodne pritožbene navedbe, ko obsežno povzema in komentira oziroma ocenjuje dogajanje v predkazenskem postopku in med preiskavo, ter končne pritožbene navedbe z njegovo lastno razlago pojmov, ki jih uporablja, pa so za presojo višjega sodišča nerelevantne, saj obdolženec z njimi ne uveljavlja nobenih kršitev zakona, ki bi lahko kakorkoli vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

27Tudi pritožbene navedbe zagovornice glede, po njenem mnenju podobnih primerov ščuvanj v Republiki Sloveniji, ko državni organi niso ukrepali, so za presojo očitanih ravnanj oziroma kaznivega dejanja obdolženemu A. Š. povsem nerelevantne. Zgolj njegova ravnanja so namreč predmet presoje sodišča v tem kazenskem postopku, pa tudi sicer kakršnakoli ravnanja drugih ne dajejo nobene pravice obdolžencu, da v nasprotju z Ustavo ustanavlja „svoje“ dežele in paravojaške enote.

K pritožbi obdolženega M. L.:

28Obdolženec z navedbami, da je izrek sodbe nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, poleg tega pa v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar s takšnimi posplošenimi pritožbenimi navedbami obdolženec v ničemer ni konkretiziral zatrjevane kršitve, saj pritožba zajema le prepis zakonskega besedila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, brez kakršnekoli utemeljitve. Pritožbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, višje sodišče pa sicer, enako kot glede identičnih pritožbenih navedb obdolženega A. Š., ugotavlja, da je izrek sodbe v celoti, tudi v točki 2 opisa očitanega kaznivega dejanja obdolženemu M. L., razumljiv, saj iz njega zelo jasno izhaja, za kakšno kaznivo dejanje gre oziroma se očita obdolžencu. Izrek sodbe ni sam s seboj v nasprotju in ne nasprotuje razlogom sodbe, sodba pa zajema razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri čemer so ti razlogi popolnoma jasni, pravilni, medsebojno skladni in prepričljivo argumentirani. Očitana kršitev torej ni podana.

29Obdolženec navaja, da je res vedel, kaj bi se naj dogajalo 1. 9. 2018, saj je bil tudi namen, da se bo takšna provokacija dejansko izvedla, pa tudi kasnejše plasiranje posnetkov v javnost je bila standardna poteza vsake javne osebe in skupine, z namenom doseči čim večji obseg javnosti. Vendar se ti dve dejanji ne moreta kvalificirati kot pomoč ščuvanju in pozivanju k nasilni spremembi ustavne ureditve Republike Slovenije in strmoglavljenju njenih najvišjih državnih organov. S temi pritožbenimi navedbami obdolženec utemeljuje uvodoma zatrjevano kršitev kazenskega zakona, in sicer po 1. točki 372. člena ZKP, da dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje.

30Vendar obdolženec nima prav. Opis kaznivega dejanja v točki 2 izreka izpodbijane sodbe se najprej sklicuje na ravnanje storilca dejanja A. Š., opisanega v točki 1 izreka sodbe (kar je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije povsem zadostno¹), v nadaljevanju opisa pa so povsem jasno konkretizirana izvršitvena ravnanja obdolženega L. kot pomagača, „s tem, da je poskrbel za udeležbo vsaj treh ljudi na dogodku, da je bil eden izmed snemalcev dogodka, po dogodku pa je poskrbel za to, da so bili posnetki postroja na voljo javnosti, saj jih je po navodilih A. Š. posredoval uredniku spletnega portala A. E. in drugim osebam“, nadaljnji opis pa zajema konkretizacijo namena obdolženca po prikazu nujnosti obstoja Štajerske v. in poziva k ustanovitvi nezakonitih oblik oboroženih sil v obliki deželnih v. …, in nadalje, da je tako pomagal A. Š. pri ščuvanju in pozivanju k spremembi ustavne ureditve Republike Slovenije in strmoglavljenju njenih najvišjih državnih organov. Opis dejanja, za katerega je bil obdolženi M. L. spoznan za krivega, torej zajema konkretizacijo vseh zakonskih znakov pomoči h kaznivemu dejanju po prvem odstavku 359. člena KZ-1 v zvezi s 355. členom KZ-1. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona tako ni podana. Iz vsebine pritožbenih navedb obdolženca, ko meni, da se njegovo ravnanje ne more kvalificirati kot pomoč pri kaznivem dejanju, očitanem obdolženemu Š., in ko hkrati navaja, da za to kaznivo dejanje ni vedel, pa je razbrati, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

31Obdolženec torej navaja, da ni imel nobenega namena pomagati pri kaznivem dejanju, saj zanj niti vedel ni, da se na dogodku ni ustanovila paravojaška skupina oziroma nezakonita oblika oboroženih sil, da ni bilo nobenega dokaza o dejanskem orožju, snemanje in plasiranje posnetkov v medije pa je bilo njegova pravica oziroma svoboščina, pri čemer posnetkov ni delil z namenom, kot se mu očita.

32Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev dokaznega postopka v točki 117 obrazložitve sodbe poudarilo, da je imel obdolženi M. L. pomembno vlogo že pri samem pridobivanju udeležencev dogodka, prav tako je bila pomembna njegova vloga na samem postroju, ki ga je posnel, kar je bilo že prej dogovorjeno, kot je bil tudi dogovorjen način plasiranja posnetkov v javnost. V nadaljnjih točkah obrazložitve sodbe je utemeljilo navedene ugotovitve z vsebino izvedenih dokazov, to je zavarovanih pogovorov iz elektronske komunikacije med obdolžencem in P. K. ter A. E. še pred postrojem dne 1. 9. 2018 in tudi po tem dogodku. Sodišče je torej poudarilo njegovo vlogo pri plasiranju posnetkov v javnost, pri čemer mu je obdolženi A. Š. dajal natančna navodila, katere slike oziroma fotografije in v kakšnih časovnih intervalih naj posreduje v objavo. Glede na takšne pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, utemeljene s prepričljivimi razlogi, se pokažejo pritožbene navedbe obdolženega L., da ni vedel, da se izvršuje kaznivo dejanje, kot povsem neutemeljene.

33Višje sodišče v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolženemu M. L. vsekakor dokazana pomoč pri izvrševanju kaznivega dejanja A. Š., pri čemer je utemeljeno, tehtno in prepričljivo zaključilo, da se je celo kot diplomirani obramboslovec v celoti zavedal protipravnosti svojega dejanja in ga glede na način izvršitve in okoliščine, v katerih je bilo izvršeno, tudi hotel storiti.

34V zvezi s pritožbenimi navedbami obdolženca, da se na dogodku ni ustanovila paravojaška skupina in da ni bilo nobenega dokaza o dejanskem orožju, se višje sodišče sklicuje na svoje razloge v tej odločbi, ko je odgovorilo na po vsebini identične pritožbene trditve obdolženega A. Š.. Iz enakih razlogov so torej tudi pritožbene navedbe obdolženega M. L. glede teh okoliščin neutemeljene. Enako velja za pritožbene trditve, da je bil namen dogodka zgolj provokacija, da se prebije medijsko blokado, saj jih je višje sodišče že ovrglo oziroma zavrnilo kot neutemeljene in tudi v tem delu v celoti pritrdilo pravilnim in prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje.

35Povsem neutemeljene in brez podlage so trditve obdolženca, da ga je sodišče postavilo v neenakopravni položaj nasproti vsem ljudem in zlasti novinarjem, ki so delili te posnetke in po svoje interpretirali dogodke. Kasnejše novinarsko poročanje namreč nima prav nobene povezave z očitanim in izvršenim ravnanjem obdolženega L. in namenom, ki ga je ob tem zasledoval, saj je logično, da gre zgolj za običajen odziv oziroma poročanje medijev o predhodnih (kaznivih) ravnanjih obeh obdolžencev. Za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev in okoliščin v zvezi z očitanim ravnanjem obdolženemu L., pa bi bilo tudi povsem nerelevantno izvajanje dokazov v smeri ugotavljanja, kdo so bili drugi, ki so v javnost posredovali posnetke in jih objavljali. Tudi s temi pritožbenimi navedbami obdolženca se zato ni mogoče strinjati.

36Z izpodbijano sodbo obdolžencu ni bila kršena nobena izmed ustavnih pravic, kot zatrjuje v pritožbi. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje v točkah 34 in 35 obrazložitve sodbe izpostavilo in pravilno pojasnilo pomen ustavno zagotovljenih človekovih pravic do svobode izražanja, zbiranja in združevanja, pri čemer pa nobena od teh pravic ni neomejena. V čem in kako naj bi sodišče obdolžencu kršilo še pravici do svobode vesti iz 41. člena Ustave Republike Slovenije in prepoved diskriminacije iz 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot zatrjuje, pa niti sam obdolženec v pritožbi ne obrazloži, višje sodišče pa takšnih kršitev ni ugotovilo.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca in preizkus izrečenih kazenskih sankcij:

37Zoper odločbo o kazenskih sankcijah sta se pritožila zagovornica obdolženega A. Š. in okrožni državni tožilec. Ob reševanju njunih pritožb je višje sodišče izpodbijano sodbo glede na uveljavljane pritožbene razloge obeh obdolžencev, ki odločbe o kazenskih sankcijah ne izpodbijata, v tem delu preizkusilo tudi na podlagi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo teh odločb v korist ali škodo nobenega od obdolžencev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, okoliščine, v katerih sta ju obdolženca izvršila, ugotovljeno stopnjo njune krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Zelo pavšalno, brez navedbe kakršnihkoli konkretnih okoliščin ali razlogov, zagovornica navaja, da je kršeno načelo sorazmernosti med kaznivim dejanjem in kaznijo, sodišče pa da je olajševalne in obteževalne okoliščine premalo resno upoštevalo. Ker zagovornica teh ne navede in pritožbenih trditev ne utemelji, jih niti ni mogoče preizkusiti.

38Državni tožilec pa sicer pravilno poudarja zavržnost kaznivega dejanja, ki ga je storil A. Š. in pri tem zlorabil medijsko prepoznavnost za dosego svojih ciljev, da je njegovo aktivno ravnanje trajalo skozi daljše časovno obdobje in se je intenziteta stopnjevala, izvršitveno ravnanje obdolženca pa bi lahko pripeljalo do izjemno resnih posledic, ki bi lahko nenazadnje ogrozile sam obstoj države. Vendar je vsa ta izpostavljena dejstva in okoliščine sodišče prve stopnje utemeljilo skozi razloge celotne sodbe in končno, vključno z ugotovljenimi olajševalnimi okoliščinami na strani obdolženca, ustrezno upoštevalo pri odmeri višine zaporne kazni. Pritožba državnega tožilca torej ne izpostavlja nobenih dodatnih pravno relevantnih okoliščin, ki jih pri določanju višine zaporne kazni ne bi ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Enako velja za izrečeno kazensko sankcijo obdolženemu M. L. oziroma določeno višino zaporne kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe, ob tem, ko državni tožilec izpostavlja le vlogo obdolženca, ki je vsebovala različne aktivnosti. Navedeno je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo in argumentiralo, zato višje sodišče pritožbi državnega tožilca tudi v tem delu ni ugodilo.

39Po obrazloženem, in ker obdolženi A. Š., njegova zagovornica in obdolženi M. L. glede odločilnih dejstev in okoliščin (to je tistih, zaradi katerih bi bilo potrebno izpodbijano sodbo, če bi bile utemeljene, razveljaviti ali spremeniti) ne navajajo ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njihove pritožbe, kot tudi pritožbo državnega tožilca, zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

40Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešnih pritožb obdolžencev in zagovornice in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah in za obdolženega A. Š. tar. št. 7112 in 7122 ter obdolženega M. L. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.

¹ Npr. I Ips 34177/2012 z dne 12. 7. 2016.