VSK Odločba I Kp 47234/2018

I. Pritožba zagovornika obsojene V. M. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenka je dolžna nastopiti kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora, dne 26.8.2019.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo prošnjo obsojene V. M. za odlog izvršitve zaporne kazni iz razloga po 2. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1).

2Zoper odločbo se iz vse pritožbenih razlogov pritožuje obsojenkin zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za odlog izvršitve kazni zapora, ker obsojenka ni predložila nobenih dokazil v potrditev navedb, da njena mati nujno potrebuje njeno pomoč. Takšna ugotovitev je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna, saj zgolj na podlagi trditev, ne da bi bile le-te kakorkoli potrjene z ustreznimi dokazili, ni moč preizkusiti podanega predloga. Obsojenka je bila že v pozivu za nastop zaporne kazni poučena, da mora v primeru podaje prošnje za odlog izvršitve zaporne kazni predložiti dokaze, ki opravičuje odlog, in tudi če tega ni uspela storiti v predpisanem tridnevnem roku, pa sedaj po poteku dobrega meseca in pol, še vedno ni predložila ničesar. Pritožbene navedbe češ, da je zdravnik obsojenkine matere še vedno nedosegljiv, po oceni pritožbenega sodišča niso upoštevne, saj bi obsojenka lahko predložila drugo zdravstveno dokumentacijo, s katero njena mati gotovo razpolaga, kolikor je bila operirana na očeh.

5Obsojenkin zagovornik tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da sodba, na podlagi katere se zahteva izvršitev zaporne kazni, ni postala pravnomočna, saj sodišče prve stopnje kljub podani zahtevi ni izdalo odločbe v smislu 133. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Res je, da je v dopisu z dne 10.7.2019 podalo razloge, zaradi katerih ocenjuje, da je sodba postala pravnomočna, vendar pa bi po mnenju pritožnika moralo o predlogu meritorno odločiti. Ker torej sodba po njegovem stališču ni postala pravnomočna tudi niso izpolnjeni pogoji za izvršitev zaporne kazni.

6Povzeti pritožbeni pomisleki niso utemeljeni. Obsojenkin zagovornik je 6.6.2019 sodišče prve stopnje obvestil, da sodba ni postala pravnomočna, ker obsojenka sodbe ni prejela v prevodu in ker sodba tudi njemu kot zagovorniku ni bila vročena. Čeprav je bil ob razglasitvi sodbe razrešen kot zagovornik po uradni dolžnosti, pa bi mu sodišče sodbo vendar moralo vročiti, vročena pa mu ni bila niti kasneje, čeprav je podal več prošenj. Zato je sodišču prve stopnje tudi izrecno predlagal, da odloči v smislu 133. člena ZKP.

7Sodišče odloči po določbi 133. člena ZKP tedaj, kadar nastane dvom o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali računanju kazni ali če v pravnomočni sodbi ni odločeno o vštetju pripora ali prej prestane kazni ali če jih sodišče ni vštelo pravilno. Gre torej za različna sporna vprašanja, ki se nanašajo na izvršitev pravnomočne sodne odločbe, kar pa ni predmet zagovornikovega predloga, saj ta zatrjuje, da sodba sploh ni postala pravnomočna. S tem smiselno zahteva razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sodbe, vendar pa mu je že sodišče prve stopnje v zgoraj citiranem dopisu pravilno pojasnilo, zakaj temu ni tako. Dejstvo je, da je bil zagovornik po razglasitvi sodbe razrešen kot zagovornik po uradni dolžnosti, saj je bil obsojenki odpravljen pripor in so zato prenehali razlogi za obvezno obrambo po zagovorniku. Ker torej ni bil več zagovornik, mu sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe ni bilo dolžno vročiti izdelane sodbe z obrazložitvijo kot je to storilo pri obtoženki, kateri pa je sodni tolmač na naroku tudi ustno prevedel sodbo zaradi česar se je obsojenka odpovedala pravici do pisnega prevoda v njen materni jezik. Ker je takšno ravnanje bilo v skladu z določbo drugega odstavka 8. člena ZKP je bila sodba z izdelano obrazložitvijo obsojenki pravilno vročena in je zato od tega dne dalje tudi pričel teči pritožbeni rok. Res je, da je zagovornik naslednji dan sodišču predložil pooblastilo obsojenke za zagovarjanje v postopku, vendar pa mu sodbe sodišče prve stopnje, kot že zgoraj rečeno, ni bilo dolžno vročiti, temveč je bil ta vezan na pritožbeni rok, ki je tekel od vročitve sodbe obsojenki dalje. Iz povedanega tako sledi, da v postopku vročanja sodbe ni prišlo do nepravilnosti zaradi česar tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sodba, na podlagi katere se zahteva izvršitev zaporne kazni, ni postala pravnomočna. Spričo vsega obrazloženega je zato sodišče pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1 kot datum nastopa zaporne kazni določilo isti datum, kot je bil določen s strani sodišča prve stopnje in o katerem je bila obsojenka že obveščena.