UPRS Sodba II U 526/2017-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica kot prvostopenjski upravni organ tožeči stranki prepovedala opravljanje storitev obratovanja parkirnih prostorov ali garaž, ker pravna oseba v prometnih pravilih oziroma pogojih uporabe uporablja nepoštene pogodbene pogoje, in sicer, ko med ostalim navaja: „...Višina kazni za nepravilno parkiranje znaša 80,00 EUR. Poleg kazni se zaračunavajo tudi stroški izterjave in odvetniških storitev...“, saj z navedbo takega pogodbenega pogoja v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval in nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (tč. 1 izreka). Rok za izvršitev omenjene odločbe je bil dan po prejemu odločbe (tč. 2 izreka). Prav tako je bila tožeča stranka dolžna naslednji dan po odpravi ugotovljenih nepravilnosti o tem pisno obvestiti Tržni inšpektorat (tč. 3 izreka). Odločeno je bilo še, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (tč. 4 izreka).

2V obrazložitvi tržna inšpektorica navaja, da je prejela prijavo potrošnice v zvezi z izvajanjem domnevno nepoštene poslovne prakse pri zaračunavanju denarnih kazni zaradi nepravilnega parkiranja in obračunavanju stroškov postopka odvetniške pisarne. Potrošnica je s strani Odvetniške pisarne A. v februarju 2017 namreč prejela opozorilo zaradi domnevno nepravilnega parkiranja v garažni hiši B., kateremu je bilo priloženo pooblastilo direktorja tožeče stranke, da pooblašča navedeno odvetniško pisarno za opravljanje poizvedb o lastništvu vozil in osebnih podatkov voznikov oz. lastnikov vozil, ki so kršili pogoje uporabe parkirišča s tem, da so kršili pravila parkiranja in so posledično dolžni plačati kazen, ter za pošiljanje opominov, vlaganje tožb oziroma izvršb zoper te voznike oziroma lastnike vozil zaradi dolgovanih kazni. V opozorilu so bila povzeta pravila parkiranja, potrošnici pa se je očitalo nedovoljeno parkiranje na mestu za invalide, ki ga je zaznal video nadzorni sistem, zato se je nanjo naslovil zahtevek za plačilo denarne kazni v višini 80,00 EUR, povračilo nastalih odvetniških stroškov za poizvedbo lastništva avtomobila v višini 23,00 EUR (po tarifni številki 39/5), pošiljanje tega opomina v višini 46,00 EUR (po tarifni številki 38/4) in 22% DDV, vse v skupnem znesku 164,20 EUR, ki ga je potrošnica dolžna plačati na TRR pooblaščenke. Tržna inšpektorica je opravila vpogled v spletno stran tožeče stranke in ugotovila, da so na njej objavljena navodila za parkiranje v garažni hiši, Splošni pogoji in cenik za uporabo garažne hiše. Ob pregledu vsebine prometnih pravil oz. pogojev uporabe ter proučitvi spornega pogodbenega pogoja, je ugotovila, da se na potrošnika poleg kazni neupravičeno prevalijo tudi stroški plačila te kazni, zato je tožeči stranki na podlagi 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru izrekla opozorilo in odredila 10 dnevni rok za odpravo nepravilnosti.

3Tožeča stranka je v zvezi z naloženo obveznostjo posredovala izjavo, v kateri je nasprotovala ugotovitvi, da odvetniški stroški presegajo 100% predvidene kazni za kršitev pravil parkiranja. Tržna inšpektorica je ugovor zavrnila in pojasnila, da je za potrošnika strošek tudi DDV, ki se v tem primeru še posebej zaračunava. V zvezi z očitkom, da je pravna podlaga za tak zahtevek Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), pa je pojasnila, da gre v konkretnem primeru primarno za pogodbeno razmerje med potrošnikom (za prijaviteljico namreč veljajo splošni pogodbeni pogoji glede uporabe parkirne hiše) in pravno osebo - tožečo stranko, pri čemer je potrebno kot materialni predpis uporabiti Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), zato se v konkretnem primeru pri nadzoru vsebine splošnih pogojev upoštevajo določbe 23. in 24. člena ZVPot. Poleg tega se upošteva tudi 1. člen Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), po katerem mora za opravljeno storitev odvetniško nagrado in izdatke plačati naročnik storitve, kar pomeni, da se morajo zaračunati stranki, ki je odvetnika najela in ne nasprotni stranki, torej potrošniku. Ker je bil v predmetnem primeru celoten strošek odvetniških storitev prevaljen na potrošnika, je tržna inšpektorica ugotovila, da predstavlja nepošten pogodbeni pogoj po vseh štirih alinejah 24. člena ZVPot. Ker pa je višina odvetniških stroškov prav tako nesorazmerna z višino kazni, se ta strošek glede na določbo tretjega odstavka 24. člena ZVPot lahko uvrsti med pogodbene kazni v korist podjetja. Nadalje je v zvezi z ugovorom, da so odvetniški stroški pridobivanja podatkov o lastniku vozila in pošiljanja opomina nujni, pojasnila, da ne oporeka nujnosti pridobitve podatkov o lastništvu vozila in dejstvu, da se lahko te podatke skladno z 10. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pridobi samo preko pooblastila z odvetniško pisarno, da pa pri prvem obvestilu glede kršitve pravil in poziva k plačilu kazni še ne gre za opomin oziroma izvršilni postopek, zato je prevalitev stroška pošiljanja opomina preko pooblaščene odvetniške pisarne nepoštena do potrošnika. ZVPot namreč v 27a. členu določa do kakšne višine se lahko potrošnika obremeni za strošek izdanega opomina v primeru, če potrošnik v odrejenem roku kazni ne plača, o tem pa je tožeča stranka dolžna seznaniti potrošnika v splošnih pogojih in veljavnem ceniku. Glede na navedeno je tržna inšpektorica tožeči stranki na podlagi 2. alineje 72. člena ZVPot prepovedala opravljati storitev obratovanja parkirnih prostorov.

4Zoper navedeno odločitev se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi zatrjuje, da zahteva za povrnitev stroškov odvetniškega opomina ne predstavlja nepoštenega pogoja na podlagi 24. člena ZVPot. Navaja, da gre za nujni strošek, saj sme v skladu z 10. členom ZOdv le odvetnik pridobivati osebne podatke od zakonsko določenih upravljavcev in zato sme le odvetnik tudi pošiljati opozorila o storjeni kršitvi. Navaja še, da je opomin pravno priznani strošek, saj ga Odvetniška tarifa (v nadaljevanju OT) določa kot posebno postavko v tarifni številki 38/4, poleg tega pa je nujno potreben, da se dolžniku določi rok za izpolnitev.

5Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Ugotovil je, da je prvostopenjski organ pravilno ocenil, da je v obravnavani zadevi treba upoštevati zgolj določila in namen ZVPot kot edinega relevantnega materialnega predpisa, prav tako se je skliceval na ugotovitve prvostopenjskega organa, zakaj je nepošteno do potrošnika, da se nanj prevali strošek pošiljanja opomina preko pooblaščene odvetniške pisarne ter tudi do kakšne višine je omejen strošek opomina po 27a. členu ZVPot. Poudaril je, da je bistvena za obravnavano zadevo ugotovitev, da potrošnica glede na okoliščine ni mogla pričakovati višine stroškov, ki bodo dosegli oz. presegli denarno kazen, ki je določena za nepravilno parkiranje, zato je predmetno pogodbeno določilo v škodo potrošnice in tudi ostalim potrošnikom. Da se potrošnikom zaračunavajo odvetniški stroški, ki so višji od denarne kazni za nepravilno parkiranje pa povzroča neravnotežje v pogodbenih pravicah potrošnika, ki mora kazen poravnati. Potrošnik take višine stroškov ne more pričakovati, saj o njihovi višini ni bil jasno seznanjen, zato je takšno ravnanje tožeče stranke v nasprotju s splošnim načelom vestnosti in poštenja.

6Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bil v predmetnem postopku nepravilno uporabljen ZVPot, saj se v skladu s prvim členom tega zakona lahko pogodba med potrošnikom in pravno osebo sklene le glede blaga in storitev, ki ga pravna oseba prodaja oziroma ponuja potrošniku. V konkretnem primeru neinvalidnim osebam parkirno mesto za invalide ni na voljo in zato zanj ne morejo skleniti prodajne pogodbe, zato je bil nadzor, ki se je vodil zoper tožečo stranko, nedopusten in nezakonit. Nadalje tožeča stranka navaja, da pogodbeni pogoji v obravnavanem primeru niso nepošteni, saj so namenjeni zaščiti šibkejših obiskovalcev garažne hiše - invalidov. Poudarja, da se med obiskovalcem in tožečo stranko sklene pogodba za uporabo navadnega parkirnega mesta, na podlagi katere dobi pravico parkirati na prostem navadnem parkirnem mestu, katerega uporabo plača po veljavnem ceniku, hkrati pa je ustrezno opozorjen, da so določena mesta rezervirana za invalide. Določitev kazni za parkiranje na mestu za invalide se tako ne more šteti za nepošteno pogodbeno določilo. Nazadnje pa tožeča stranka navaja še, da je nepravilen zaključek prvostopenjskega organ, da opomin pred tožbo ni potreben in da ne predstavlja nujnega stroška tožeče stranke. OT namreč kot posebno postavko določa obrazložen opomin pred tožbo, prav tako je nujno potreben zato, ker pred tem dolžniku rok izpolnitve ni bil določen. Poleg tega lahko v skladu z 10. členom ZOdv le odvetnik pridobiva osebne podatke od zakonsko določenih upravljavcev, dogovor med odvetnikom in stranko, da bo za njo pridobil osebne podatke, stranka pa jih bo uporabila sama, pa s pogoji iz citiranega člena ni skladen. Glede na navedeno je očitno, da gre za nujni strošek tožeče stranke, gre pa tudi za dejanski strošek opomina skladno s 27a. členom ZVPot, saj sta dejanji odvetnika neločljivo povezani. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega postopka.

7Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba tržne inšpektorice, s katero je ta tožeči stranki izrekla inšpekcijski ukrep po drugi alineji prvega odstavka 72. člena ZVPot. Po tej določbi pristojni tržni inšpektorat ali drugi pristojni inšpekcijski organ izda odločbo, s katero prepove prodajo blaga oziroma storitev do odprave pomanjkljivosti, če podjetje pri sklepanju pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje.

10Nepoštene pogodbene pogoje opredeljujeta 23. in 24. člen ZVPot. Po 23. členu ZVPot podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Pogodbeni pogoj je nepošten, če ima vsebino iz tretjega odstavka 24. člena ZVPot in če povzroči eno od naslednjih posledic, ki jih opisuje prvi odstavek 24. člena ZVPot: če v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, če povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ter če nasprotuje načelu poštenja in vestnosti. Splošni pogoji za opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev v 1. do 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot so določeni alternativno, zato je dovolj, da je izpolnjen eden izmed njih. Prvi odstavek 24. člena ZVPot tako določa generalno klavzulo o tem, kaj se šteje za nepošten pogodbeni pogoj, tretji odstavek omenjenega člena pa primeroma določa, kaj se zlasti šteje za nepošten pogodbeni pogoj.

11Iz ugotovitev upravnega postopka nesporno izhaja, da so potrošniki ob vstopu v garažno hišo in na spletni strani tožeče stranke seznanjeni s prometnimi pravili oz. pogoji uporabe garažne hiše in s cenikom parkiranja v garažni hiši ter da je v prometnih pravilih oz. v pogojih uporabe med drugim navedeno: „ Višina kazni za nepravilno parkiranje znaša 80,00 EUR. Poleg kazni se zaračunavajo tudi stroški izterjave in odvetniških storitev.“ Nesporno je tudi, da je v konkretnem primeru potrošnica s strani pooblaščenke tožeče stranke prejela opozorilo zaradi domnevno nepravilnega parkiranja, zato se je nanjo naslovil zahtevek za plačilo denarne kazni v višini 80,00 EUR, povračilo nastalih odvetniških stroškov za poizvedbo lastništva avtomobila v višini 23,00 EUR (po tarifni številki 39/5), pošiljanje opomina v višini 46,00 EUR (po tarifni številki 38/4) in 22% DDV, vse v skupnem znesku 164,20 EUR, ki ga je potrošnica dolžna plačati na TRR pooblaščenke.

12Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna. Ker je tožeča stranka potrošnikom v primeru nepravilnega parkiranja poleg same kazni zaračunavala še celoten strošek odvetniških storitev, in sicer odvetniške stroške za poizvedbo lastništva avtomobila, stroške pošiljanja opomina in DDV, ki so skupaj znašali 84,20 EUR (medtem ko znaša sama kazen za nepravilno parkiranje 80,00 EUR), je tožena stranka pravilno ugotovila obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja iz 8. alineje tretjega odstavka 24. člena ZVPot (t.j. določitev pogodbene kazni v korist podjetja) ter da prevalitev celotnega stroška odvetniških storitev na potrošnika predstavlja nepošten pogodbeni pogoj po vseh štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot. Pravilno je ugotovila tudi, da pri prvem obvestilu glede kršitve in poziva k plačilu kazni še ne gre za opomin oziroma izvršilni postopek, zato je prevalitev stroškov opomina na potrošnika v nasprotju z določbo 27a. člena ZVPot, ki določa, do kakšne višine se lahko v primeru zamude plačila potrošnika obremeni za strošek izdanega opomina. Poleg tega pa je tožeča stranka dolžna potrošnika z višino stroškov opomina seznaniti v splošnih pogojih in veljavnem ceniku.

13Glede ugovora, da gre v danem primeru pri plačilu odvetniških stroškov opomina za nujen strošek tožeče stranke, saj lahko v skladu z 10. členom ZOdv le odvetnik pridobiva osebne podatke od zakonsko določenih upravljavcev in zato tudi le odvetnik pošilja opomine in sta tako dejanji neločljivo povezani, poleg tega pa gre za dejanski strošek opomina skladno s 27a. členom ZVPot, sodišče pripominja naslednje: V skladu s 27a. členom ZVPot se lahko stroški opomina potrošniku zaračunajo le v primeru zamude plačila. V konkretnem primeru, ko je bilo na potrošnico naslovljeno opozorilo, gre za prvo obvestilo glede kršitve in poziv k plačilu kazni, in torej še ne gre za opomin, saj potrošnica še ni prišla v zamudo s plačilom. Navajanja tožeče stranke, da gre za nujni strošek, saj lahko le odvetnik pridobiva osebne podatke od zakonsko določenih upravljavcev in zato tudi le odvetnik pošilja opomine, so tako nerelevantna, saj je v konkretnem primeru bistveno to, da potrošnica še ni prišla v zamudo in ji torej tudi ni mogoče zaračunati stroška opomina. Glede na določbo 1. člena ZOdvT je tožeča stranka kot naročnik storitve le-to dolžna plačati odvetniku in je v tej fazi postopka (t.j. ob prvem obvestilu glede kršitve in pozivu k plačilu kazni) ne more prevaliti na potrošnika. Sodišče je zato ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

14Neutemeljene pa so tudi tožbene navedbe, da pogodbeni pogoji v obravnavanem primeru niso nepošteni, saj so namenjeni zaščiti invalidov. Sodišče pojasnjuje, da določitev kazni za nepravilno parkiranje na parkirnem mestu za invalide v konkretnem primeru ni sporno in da sama kazen za nepravilno parkiranje ne predstavlja nepoštenega pogodbenega pogoja. Nepošten pogodbeni pogoj v konkretnem primeru predstavljajo stroški odvetniških storitev, ki jih je tožeča stranka v celoti prevalila na potrošnico. V zvezi s tem sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da v konkretnem primeru dejstvo, da je potrošnik kot udeleženec v cestnem prometu ravnal nepošteno do invalidov, ni relevantno, bistveno je namreč to, da imajo potrošniki pravico biti jasno in nedvoumno seznanjeni z vsemi finančnimi posledicami kršenja pravil parkiranja ter da se jim ne smejo zaračunavati odvetniški stroški, ki so višji od same kazni za nepravilno parkiranje.

15Glede ugovora, da je bil v predmetnem postopku nepravilno uporabljen ZVPot, saj v konkretnem primeru potrošnici kot neinvalidni osebi parkirno mesto za invalide ni bilo na voljo, zato zanj ni mogla skleniti prodajne pogodbe, pa sodišče ugotavlja, da predmetni ugovor predstavlja tožbeno novoto in je v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vendar po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Iz navedenih določb izhajajo omejitve možnosti navajanja novot v upravnem sporu, pri čemer je na tožeči stranki breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedla že v postopku do izdaje upravnega akta. Tožeča stranka opravičljivega razloga za to ni navedla. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka šele v tožbi pojasnjuje okoliščine v zvezi z nepravilno uporabo ZVPot in posledično nedopustnim in nezakonitim inšpekcijskim nadzorom, četudi bi to lahko in morala storiti že v obeh odgovorih na Zapisnik o inšpekcijskem nadzorstvu z dne 10. 4. 2017 in z dne 8. 5. 2017 oziroma v pritožbi na prvostopenjsko odločbo z dne 2. 6. 2017, zato ugovora ni upoštevalo.

16Sodišče pa tožeči stranki glede uporabe ZVPot kljub temu pojasnjuje in v zvezi s tem pritrjuje stališču tožene stranke, da gre v konkretnem primeru primarno za razmerje med potrošnikom (t.j. prijaviteljico, za katero veljajo splošni pogodbeni pogoji glede uporabe parkirne hiše) in pravno osebo (t.j. tožečo stranko), zato se zanj uporablja ZVPot. Namen ZVPot pa je urediti pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev podjetij, po drugi strani pa določitev dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotovijo (prvi odstavek 1. člena ZVPot). Navedeni zakon med drugim tudi določa, da pravice, ki potrošniku pripadajo po tem zakonu, ne posegajo v njegove pravice po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih, kakor tudi, da pravic, ki pripadajo potrošniku po tem zakonu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti (21. in 22. odstavek 1. člena navedenega zakona). ZVPot torej samostojno ureja določena vprašanja v zvezi z razmerji, v katera vstopa potrošnik pri pridobivanju in uporabi blaga in storitev za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, zato so dolžni državni organi ter sodišča pri odločanju o pravicah potrošnikov upoštevati navedeni predpis kot lex specialis. Ker je predmet postopka v tem primeru izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi določb ZVPot, ki je specialni predpis, je nerelevantno sklicevanje tožeče stranke na določbe OZ, ki bi naj bil pravna podlaga za zahtevek povračila stroškov odvetnika.

17Sodišče glede na povedano ugotavlja, da je pravilen zaključek tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da tožeča stranka pri zaračunavanju denarnih kazni zaradi nepravilnega parkiranja v svoji garažni hiši na potrošnika prevali še celoten strošek odvetniških storitev, kar predstavlja nepošten pogodbeni pogoj, ki sovpada z vsemi štirimi alinejami prvega odstavka 24. člena ZVPot.

18Po povedanem je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

19Sodišče je o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Dejansko stanje v zadevi namreč ni bilo sporno in ga ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu. Njena oprava tako ne bi v ničemer doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari, prav tako pa njene izvedbe tožeča stranka ni zahtevala.

20Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.