VSRS Sklep VIII Ips 2/2019

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnika prijaviti v poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS, mu za čas od 27. 10. 2014 do 9. 2. 2016 priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d.,skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno poklicno zavarovanje tožnika za čas od 27. 10. 2014 do 9. 2. 2016 po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače tožnika, v roku osmih dni. Sklicevalo se je na 199. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS št. 96/2012 in naslednji) in presodilo, da zahtevek ni utemeljen, ker tožnik na delovnem mestu dimnikar ni bil izpostavljen znatnejšim škodljivim vplivom poln delovni čas. Odbitek, ki ga dimnikar porabi za vožnjo do strank in druga opravila, predstavljajo približno tretjino delovnega časa, tako da neposredno delo, na katerem je izpostavljen znatnejšim škodljivim vplivom, ne znaša več kot štiri ali pet ur dnevno.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se sicer strinjalo, da je v konkretnem primeru treba uporabiti 199. člen ZPIZ-2, ker uredba, s katero bi se določila merila in kriteriji za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 še ni sprejeta, prav tako ne seznam delovnih mest, na katerih je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje. Pač pa je treba po presoji sodišča druge stopnje v smislu prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 zadevo presojati po predpisih, za katera se je ob ureditvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji) štela zavarovalna doba s povečanjem. To pa je bil Zakon o delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (ZDM, Ur. l. SFRJ, št. 17/68 in naslednji) ter na njegovi podlagi izdana Sklep o določitvi del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim trajanjem in stopnji povečanja (v nadaljevanju: Sklep/78, Ur. l. SRS, št. 9/78) ter Sklep o reviziji teh del (v nadaljevanju Sklep/85, Ur. l. SRS, št. 25/85). Navedlo je, da je slednji napotoval na 71. člen Zakona o temeljnih pravicah iz invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 33/83 – pravilno: št. 23/82), ki je določal, pod kakšnimi pogoji se na posameznih delovnih mestih šteje zavarovalna doba s povečanjem. Glede na te pogoje, ki so identični pogojem iz 199. člena ZPIZ-2, je enako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil izpostavljen škodljivim vplivom poln delovni čas in zato do vključitve v obvezno poklicno zavarovanje ni upravičen.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 144/2018 dopustilo revizijo o materialnopravnem vprašanju obveznosti delodajalca za prijavo dimnikarjev v poklicno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2.

4V pravočasni reviziji tožnik navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, ki spada med prehodne določbe in predstavlja specialno določbo v primerjavi z vsebino 199. člena ZPIZ-2. Sodišče je ponovno ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za prijavo tožnika v poklicno zavarovanje iz drugega odstavka 199. člena ZPIZ-2, čeprav je bilo to po pristojnem organu že ugotovljeno, in na tej podlagi izdalo napačno sodbo. Navaja, da je zakonodajalec določenim kategorijam delavcev priznal pravice do zavarovalne dobe s povečanjem in zato specialno določilo 413. člena ZPIZ-2 ne določa nobenih dodatnih pogojev za plačevanje prispevkov za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Prav tako ne določa nobenih dodatnih pogojev za predhodno obvezno prijavo v poklicno zavarovanje za ta delovna mesta, ker je samo po sebi razumljivo, da delodajalec prispevkov iz naslova poklicnega zavarovanja za delavca ne more plačevati, če ga pred tem ni prijavil v poklicno zavarovanje. Sodišče druge stopnje je v resnici odločitev sprejelo na podlagi 413. člena ZPIZ-2B (Ur. l. RS, št. 102/2015), ki je začel veljati šele 1. 1. 2016 in ne na podlagi ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013.

5Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Med strankama ni sporno, da je tožnik delal na delovnem mestu dimnikar in da ga toženka ni prijavila v poklicno zavarovanje za čas od 27. 10. 2014 do 9. 2. 2016.

9Delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in za zdravje škodljivo in delovna mesta, na katerih zavarovanci zaradi narave in teže dela po določenih letih starosti ne morejo več uspešno opravljati svoje poklicne dejavnosti, so določena v ZDM iz leta 1968, ki še vedno velja. Za določitev novih delovnih mest, ki s tem zakonom niso bila zajeta in za revizijo delovnih mest, določenih s tem zakonom, je predpisan poseben postopek, na podlagi katerega je mogoče tudi za druga delovna mesta, ki jih zakon ne zajema, priznati zavarovalno dobo s povečanjem (5. člen ZDM). ZTPPIZ iz leta 1972 (Ur. l. RS št. 35/72 in naslednji) in kasnejši istoimenski zakon iz leta 1982 sta pooblastilo za določitev novih delovnih mest oziroma delovnih nalog, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, postopek za njihovo določanje, stopnjo povečanja zavarovalne dobe za ta dela oziroma te delovne naloge ter obseg ustreznega znižanja starostne meje, podelila Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (SPIZ), ki je to področje uredila s svojim Statutom. Za določitev delovnega mesta dimnikar kot delovnega mesta, na katerem se zavarovalna doba šteje s povečanjem, sta relevantna Statuta, ki sta pričela veljati 1. 1. 1973 (Statut/73, Ur. l. SRS št. 1/73 in naslednji) oziroma 1. 1. 1984 (Statut/83, Ur. l. SRS št. 40/83). Na podlagi določb 2. poglavja sedmega dela Statuta/73 je bil sprejet Sklep/78 o določitvi del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim trajanjem in stopnji povečanja; ta v točki I določa, da se za dela, ki so posebno težka in za zdravje škodljiva v smislu določb 220. člena Statuta štejejo dela dimnikarjev; dela se štejejo s povečanjem delavcu, ki neposredno in izključno opravlja takšna dela poln delovni čas; vsakih 12 mesecev, prebitih pri opravljanju teh del, se računa za 14 mesecev zavarovanja. Na podlagi določb 2. poglavja petega dela Statuta/83 pa je bil sprejet Sklep/85 o reviziji del dimnikarjev, ki štejejo s povečanim trajanjem; ta v točki I določa, da se na delih in nalogah dimnikarjev, ki so izredno težka in škodljiva, v smislu določb 71. člena ZTPPIZ (iz leta 1982) zavarovalna doba šteje s povečanjem tako, da se vsakih 12 mesecev, prebitih pri opravljanju teh del, računa za 16 mesecev zavarovanja. Po drugi in četrti alineji 3. točke prvega odstavka 172. člena Statuta/83 bi bilo lahko v reviziji del in nalog, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem, ugotovljeno spremenjeno stanje (zvišanje ali znižanje stopnje povečanja) ali pa odpravljeno štetje zavarovalne dobe s povečanjem. Vendar takšne spremembe oziroma odprave do uveljavitve ZPIZ-1 in niti kasneje ni bilo.

10To pomeni, da je opisana ureditev za delovno mesto dimnikar (priznanje zavarovalne dobe s povečanjem 12 mesecev za 16 mesecev) veljala ob uveljavitvi ZPIZ-1, ki je sistem zavarovalne dobe s povečanjem nadomestil z obveznim dodatnim pokojninskim zavarovanjem. V prvem odstavku 282. člena ZPIZ-1 je bilo določeno, da so delovna mesta, za katera so delodajalci dolžni plačevati prispevke za obvezno dodatno zavarovanje vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi tega zakona štela zavarovalna doba s povečanjem. Takšno je bilo tudi delovno mesto dimnikar.

11Zahtevek, ki ga je postavil tožnik, se nanaša na obdobje veljavnosti ZPIZ-2, ki v prvem odstavku 413. člena določa, da so delovna mesta, za katera so delodajalci dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje¹ vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnih predpostavk, ko je uporabilo 199. člen ZPIZ-2, vendar pa enako iz napačnih predpostavk izhaja tudi sodišče druge stopnje z uporabo 71. člena ZTPPIZ/82. Nesprejemljivo je namreč stališče obeh sodišč, da se pri delovnih mestih, za katera je bila ob uveljavitvi ZPIZ-1 priznana zavarovalna doba s povečanjem, v sodnem postopku lahko ugotavlja, ali so (še) izpolnjeni pogoji za to. Takšne pristojnosti sodišče nima.² Res je sicer, da so se delovne razmere in pogoji dela pri marsikaterem delovnem mestu s priznano zavarovalno dobo s povečanjem z razvojem tehnologije in modernizacijo delovnih postopkov spremenili. Vendar pa je bil zakon glede tega, na kakšen način in kdo odloča o spremembi škodljivih vplivov ali drugih omejitev delovnega mesta, na katerem je že priznana zavarovalna doba s povečanjem, ves čas jasen. Sprememba ali odprava štetja zavarovalne dobe s povečanjem bi bila do uveljavitve ZPIZ-1 na podlagi že navedenih predpisov možna v reviziji del in nalog, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (171. do 173. člen Statuta/83 SPIZ). Takšne revizije del in nalog za delovno mesto dimnikar (razen že prej v letu 1978) ni bilo. Po uveljavitvi ZPIZ-1 bi po drugem odstavku 282. člena ZPIZ-1 posebna komisija lahko na podlagi meril in kriterijev, ki jih določi Vlada Republike Slovenije, poleg delovnih mest, za katera je že bila določena zavarovalna doba s povečanjem, določila tudi druga delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, oziroma ugotovila, da niso več izpolnjeni pogoji iz 280. člena tega zakona. Vendar takšna posebna komisija ni bila ustanovljena in za delovno mesto dimnikar nikoli ni bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev iz 280. člena ZPIZ-1. Določba iz prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 zajema vsa delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, kar navsezadnje pomeni, da je bilo ob sprejemu ZPIZ-2 jasno, da se v času trajanja ZPIZ-1 nobenemu delovnemu mestu ni odvzel status, ki ga je imelo ob uveljavitvi ZPIZ-1 in kar je logično, saj organ, ki bi to lahko storil (posebna komisija), v času veljavnosti ZPIZ-1 ni bil imenovan.

12Pogoji, ki jih navajata sodišči in so navedeni v 71. členu ZTPPIZ (in še pred tem v 220. členu Statuta/73 SPIZ), 280. členu ZPIZ-1 in 199. členu ZPIZ-2 so pogoji, ki jih mora upoštevati organ, pristojen za določitev delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem oziroma delovnih mest, ki narekujejo vključitev v obvezno dodatno pokojninsko oziroma v poklicno zavarovanje, pa tudi za spremembo, če ugotovi, da pogoji niso več izpolnjeni. Ta organ ni sodišče, pač pa strokovni organ, ki ga določa zakon. Danes po 201. členu v povezavi s 199. členom ZPIZ-2B (Ur. l. RS, št. 102/2015, ki velja od 1. 1. 2016, pred tem pa je od začetka veljavnosti ZPIZ-2 veljala smiselno enaka ureditev), o tem odloča komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za delo in ki na podlagi meril in kriterijev, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije, določi delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje ter določi uvrstitev v posamezno skupino iz petega odstavka 199. člena ali ugotovi spremembo škodljivih vplivov delovnega mesta ali pa, da niso več izpolnjeni pogoji iz 199. člena in iz prvega odstavka 413. člena tega zakona in odloči o prenehanju obveznosti poklicnega zavarovanja za to delovno mesto.

13Nesprejemljivo je tudi stališče, da je pogoj za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem izpolnjen le, če delavec ves (polni) delovni čas in nepretrgoma opravlja delo, ki je povezano z nevarnostjo in škodljivostjo za zdravje (in da se torej izpolnjevanje tega pogoja preverja pri vsakem dimnikarju posebej). Po tem stališču naj bi imel pravico do poklicnega zavarovanja samo tisti dimnikar, ki je polni delovni čas pri viru za zdravje škodljivih vplivov (ali kot je navajala toženka: „v dimniku“). Ob takšni razlagi, ki je napačna, noben dimnikar nikoli ni izpolnjeval pogojev za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem (tudi v letu 1978, ko je bila prvič priznana zavarovalna doba s povečanjem, delo dimnikarja ni bilo takšno, da bi bil ves, polni delovni čas, „v dimniku“, temveč je tudi tedaj del polnega delovnega časa namenil vsaj administrativnim opravilom in poti od stranke do stranke). Pogoj polnega delovnega časa je treba razlagati tako, da je izpolnjen, če je delavec na delovnem mestu zaposlen za polni delovni čas (in ne morda krajši delovni čas) in ne, da je izpolnjen le, če ves ta čas dela pri viru za zdravje škodljivih vplivov.³

14Ker se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 za delovno mesto dimnikar štela zavarovalna doba s povečanjem, je v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 delodajalec za delavce na tem delovnem mestu, če so zaposleni za polni delovni čas, dolžan plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Tožnik je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu dimnikar za polni delovni čas, zato na podlagi citirane določbe ZPIZ-2 za ves čas trajanja zaposlitve na tem delovnem mestu izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje (odgovor na dopuščeno vprašanje).

15Ker sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožnika ugodilo in izpodbijani sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišči nista ugotovili relevantnih dejstev v zvezi s pravico, ki jo tožnik uveljavlja, in sicer glede podlag za zahtevek za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem 12 za 15 (?) mesecev in sklenitve pogodbe o financiranju pokojninskega načrta po prispevni stopnji 9,25 % za nazaj. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče glede na jasne tožbene navedbe (iz katerih izhaja, da tožnik v bistvu zahteva plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od 27. 10. 2014 do 9. 2. 2016) ob ustreznem materialno procesnem vodstvu najprej poskrbeti za pravilno oblikovanje zahtevka, nato pa o njem, upoštevaje gornja izhodišča, ponovno odločiti.

16Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

17Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ S tem zakonom je pojem „obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja“ nadomeščen s pojmom „poklicno zavarovanje“.
² Nenazadnje nima niti strokovnega znanja, da bi to lahko storilo (ugotavljanje posebne težavnosti in škodljivosti zdravju, o stanju tehnološkega in delovnega procesa, o ukrepih za varstvo pri delu).
³ Takšna razlaga nenazadnje izhaja tudi iz sedanjega šestega odstavka 199. člena ZPIZ-2B, ki določa, da se kot polni delovni čas iz prvega odstavka tega člena šteje tudi čas, ki ga prebije v obveznem zavarovanju s krajšim delovnim oziroma zavarovalnim časom od polnega delovni invalid s pravico do delnega nadomestila po tem zakonu ali delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 ali s pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih pred uveljavitvijo ZPIZ-1.