VSL Sodba VII Kp 51027/2018

I. Pritožbama obdolženega A.A. in njegovih zagovornikov se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP

zavrne obtožba,

da je spravil pristojni organ v zmoto in s tem dosegel, da je ta v javni listini potrdil karkoli lažnega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu, s tem, da je na spodaj navedeni upravni enoti ob podaji vloge za izdajo, podaljšanje veljavnosti ali zamenjavo vozniškega dovoljenja predložil spodaj navedeno potrdilo izpitnega centra upravne enote, da je opravil vozniški izpit za voznika, čeprav izpita ni opravljal in je tako vedel, da je vsebina potrdila lažna, s tem pa je spravil uslužbenca upravne enote v zmoto, da je opravil izpit in s tem dosegel, da mu je na podlagi potrdila izdal vozniško dovoljenje, ki je javna listina na podlagi takrat veljavnega 146. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/2004 in naslednji; ZVCP-1), in sicer je:

dne 6. 4. 2009 na Upravni enoti Ljubljana predložil potrdilo Izpitnega centra Upravne enote Ljubljana o opravljenem vozniškem izpitu za voznika kategorije „B“, št. registra ... z dne 3. 4. 2009, s tem pa je spravil uslužbenca upravne enote v zmoto in s tem dosegel, da mu je izdal vozniško dovoljenje, serijske številke ... z dne 6. 4. 2009,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo VI K 51027/2018 z dne 18. 6. 2019 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po 73. členu KZ-1 je obdolžencu odvzelo potrdilo Izpitnega centra Upravne enote Ljubljana št. ... in mu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženec in njegovi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne iz razloga zastaranja, oziroma obdolženca oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Okrožno državno tožilstvo na pritožbi ni odgovorilo.

4Zagovorniki so navedli, da želi biti obdolženec navzoč na seji sodišča druge stopnje. Zahteve po udeležbi na pritožbeni seji zagovorniki niso obrazložili. Izpodbijana sodba je bila izdana v skrajšanem postopku, v katerem predsednik senata ali senat nista zavezana obveščati strank o pritožbeni seji, če ocenita, da njihova navzočnost ne bo pripomogla k razjasnitvi stvari (445. člen ZKP). Stranka oziroma zagovorniki morajo, če se želijo udeležiti pritožbene seje, z navedbo konkretnih razlogov in argumentov prepričati sodišče druge stopnje o utemeljenosti svoje zahteve. V konkretnem primeru je pritožbeni senat na podlagi razlogov izpodbijane sodbe, navedb v pritožbah in vsebine spisa ocenil, da udeležba obdolženca in njegovih zagovornikov ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj, in ker je imel pred seboj vsebinsko prazno zahtevo po udeležbi na seji senata, je pritožbeno sejo opravil brez obvestila strankam, kdaj in kje se bo opravila.

5Po preučitvi pritožb, izpodbijane sodbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožbi utemeljeni.

6Kaznivo dejanje naj bi bilo storjeno 6. 4. 2009, zato bi po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon zastaral 6. 4. 2019. A sodišče prve stopnje je upoštevalo še tretji odstavek 91. člena KZ-1 in štelo, da zastaranje zaradi obdolženčeve bolezni ni teklo v času, ko obdolženec ni bil dosegljiv za državne organe, in sicer od 11. 10. 2018 (od razpisanega naroka za glavno obravnavo) do 29. 4. 2019 (ko je sodišče prejelo pisno izvedensko mnenje o omejeni obdolženčevi sposobnosti sodelovanja na glavni obravnavi), skupno 201 dan. Zato po stališču sodišča prve stopnje kazenski pregon zastara šele 24. 10. 2019.

7Takšno stališče sodišča prve stopnje grajajo obdolženec in zagovorniki. Po mnenju slednjih se odločba Ustavnega sodišča U-I-262/2010-18 z dne 23. 6. 2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nanaša na časovno omejitev teka kazenskega postopka po razveljavitvi pravnomočne sodbe in tako onkraj splošnih navedb o institutu zastaranja ni neposredno uporabljiva. Posameznik naj ne bo negotov, v kakšnem času lahko država posega v njegove pravice. Obdolženec pa niti na zadnjem naroku ni vedel, kdaj naj bi po naziranju sodišča prve stopnje pretekel zastaralni rok, to je izvedel šele po seznanitvi z izpodbijano sodbo. Razlogovanje sodišča predstavlja pravno negotovost in arbitrarno odločanje. Tudi sicer je izračun zastaranja 201 dan napačen, ker je sodišče prve stopnje v zadržanje zastaranja štelo tudi obdobje, ko je bil obdolženi zmožen za delo (po štiri ure) in ker je vštelo tudi obdobje od 8. 2. 2019, ko je bil obdolženi sposoben za delo, do prejema izvedenskega mnenja 29. 4. 2019, saj slednje ni okoliščina na strani obdolženca. Po obdolženčevem mnenju sodišče tudi ne bi smelo šteti časa šolskih počitnic od 25. 2. do 7. 3. 2019. Okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje za zadržanje zastaranja, so tako nepredvidljive in vnašajo v sistem pravno nevarnost, saj so brez zakonske podlage in podvržene vsakokratnemu tolmačenju ter računanju posameznega sodnika. Tako bi po mnenju zagovornikov zadržanje trajalo le 89 dni in bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo 4. 7. 2019, po mnenju obdolženca pa 126 dni in bi zastaranje kazenskega pregona nastopilo 10. 8. 2019.

8Pritožbeno sodišče je moralo najprej odgovoriti na vprašanje, ali se določbe o pretrganju zastaranja kazenskega pregona iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1 res nanašajo le na drugi odstavek istega člena, torej rok za izvedbo novega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo. Nato je bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je bolezen obdolženca lahko razlog, ki pretrga zastaranje kazenskega pregona. Če je odgovor na obe vprašanji pozitiven, je potrebno odgovoriti še na vprašanje, ali je bil izračun obdobja, ko zastaranje ni teklo, pravilen.

9Napačno je stališče pritožnikov, da se tretji in četrti odstavek 91. člena nanašata le na drugi odstavek istega člena, torej na dveletni rok za novo sojenje po razveljaviti pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo. Citirana odločba Ustavnega sodišča je v tem pogledu jasna¹, pa tudi KZ-1. Podobne določbe je vseboval že KZ², ki je imel sicer z relativnimi in absolutnimi roki nekoliko drugače urejen institut zastaranja kazenskega pregona in ni bilo dvoma, da se te določbe nanašajo prav na določbe o zastaranju kazenskega pregona iz 111. člena KZ-1. Dejstvo, da je zakonodajalec v drugem odstavku 91. člena KZ-1 uredil rok za novo sojenje po razveljaviti pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo, ne pomeni, da se tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1 nanašata le na drugi odstavek istega člena. Slednja dva odstavka sta uporabna tako pri dveletnem roku za novo sojenje, kot pri rokih za zastaranje kazenskega pregona iz 90. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je pri vprašanju zastaranja kazenskega pregona treba upoštevati tudi tretji odstavek 91. člena KZ-1.

10Napačno je obdolženčevo stališče, da bolezen ne more biti razlog za nedosegljivost obdolženca za državne organe. V že citirani odločbi je Ustavno sodišče nazorno pojasnilo, da je besedilo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 širše od drugega odstavka 112. člena KZ, saj se poleg pravnih ovir upoštevajo tudi tiste ovire, ki se nanašajo na obdolženca, zaradi katerih je slednji nedosegljiv za državne organe. Gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo. Kadar obdolženec z begom ali skrivanjem sam povzroči razlog, ki onemogoča kazenski pregon, o pravni negotovosti ni mogoče govoriti. Kadar pa je obdolženec nedosegljiv iz objektivnih razlogov, kot je obdolženčevo zdravstveno stanje, ki mu preprečuje sodelovanje v postopku, je daljše trajanje postopka stvarno upravičeno oziroma trajanja ni mogoče pripisati samovolji oblasti. Da je bolezen lahko razlog za pretrganje zastaranja, se je sodna praksa že večkrat izrekla³. Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo, da bolezen obdolženca lahko pretrga zastaranje kazenskega pregona.

11Za pretrganje zastaranja kazenskega pregona ni pravno relevantno obdobje, ki ga je sodišče prve stopnje potrebovalo, da je odločilo o predlogu zagovornikov za izločitev sodnice, kar izpostavlja obdolženec. To obdobje je bilo res neobičajno dolgo, toda razlog zanj so lahko okoliščine, ki iz samega kazenskega spisa niso razvidne, zato brez razjasnitve teh okoliščin ni upravičeno podajati ocene o (ne)upravičenosti dolgega roka za odločitev sodišča prve stopnje. Rok za zastaranje kazenskega pregona je tekel tudi v času od podaje predloga za izločitev do odločitve predsednice sodišča o njem, položaj obdolženca pa zaradi tega ni bil slabši.

12Pač pa pritožbi utemeljeno vnašata dvom v pravilnost izračuna časa, ko naj ne bi teklo zastaranje kazenskega pregona. Ni dvoma, da je obdolženi 12. 6. 2018 doživel že drugi infarkt in je bil od tedaj dalje do 6. 1. 2019 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, nato je bil zaradi bolezni od 7. 1. do 6. 2. 2019 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure, zatem 7. 2. 2019 ponovno nezmožen za delo zaradi bolezni. Po slednjem datumu je bila njegova začasna nezmožnost za delo zaključena. Toda obdolženčeva obramba je sodišču prve stopnje dokazovala, da obdolženec še po 7. 2. 2019 naj ne bi bil zmožen za sodelovanje na glavni obravnavi. Dne 10. 1. 2019 naj bi odšel na rehabilitacijsko zdravljenje v tujino in bi se predvidoma v Slovenijo vrnil šele v drugi polovici februarja (dopis zagovornikov na list. št. 437). Dokazil o tem na poziv sodišča ni posredoval. Zdravje se mu je nato poslabšalo in naj bi se predčasno vrnil iz tujine. Napoten je bil na UZ trebuha, ki je bil 11. 2. 2019 tudi opravljen (izvid ... na list. št. 469). Obdolženčeva osebna zdravnica je na poziv sodišča 15. 2. 2019 odgovorila (list. št. 477), da kljub temu, da obdolženec ni več v bolniškem staležu, zdravljenje še vedno poteka, zdravnik specialist je ugotovil, da je bolezen še v akutnem stanju in da se mora izogibati vsakršnemu pomembnemu stresu. Na narok za glavno obravnavo 21. 2. 2019 obdolženec ni pristopil, ker je bil tega dne na psihološki obravnavi na UKC Ljubljana (potrdilo na list. št. 500). Na naroku za glavno obravnavo 7. 3. 2019 so zagovorniki zatrjevali, da je obdolženec še v bolniškem staležu. Dan za tem je sodišče prve stopnje odredilo izvedenstvo medicinske stroke. Izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani je prejelo dne 29. 4. 2019 in nemudoma razpisalo več narokov za glavno obravnavo, ki jo je nato strjeno izvedlo v času od 30. 5. 2019 do 18. 6. 2019, upoštevaje omejitve, ki so izhajale iz izvedenskega mnenja, 21. 6. 2019 pa je odpravilo pisni odpravek sodbe z obrazložitvijo⁴.

13Sodišče prve stopnje je pravilno s pomočjo izvedenstva za medicino (psihiatrijo in kardiologijo) ugotovilo, ali je obdolženec sposoben udeležbe in aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi. Iz mnenja izhaja, da je sposoben udeležbe in sodelovanja, a z omejitvami (sodelovanje v sedečem položaju, po vsaki uri deset minut odmora, sodelovanje ne več kot tri krat po eno uro dnevno). Na takšen način pa ni ugotavljalo zmožnosti sodelovanja za nazaj, od 11. 10. 2018 do 29. 4. 2019, temveč je sámo z oceno okoliščin presodilo, da obdolženec zaradi bolezni sploh ni bil sposoben sodelovati, posledično pa zastaranje v tem času ni teklo. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča takšna ocena arbitrarna, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ki je zaradi obdolženčevih težav tako s fizičnim kot psihičnim zdravjem še posebej kompleksen in odgovor o obdolženčevi sposobnosti sodelovanja nikakor ni enostaven. Ne le, da obdolžencu vse do pisnega odpravka sodbe ni bilo dano vedeti kdaj zastaranje ni teklo, temveč je zaradi kompleksnosti primera takšno ravnanje sodišča obdolženca spravilo v nedopustno negotov položaj. Res je sicer, da je bolezen okoliščina na strani obdolženca, vendar mora biti strankam in sodišču jasno, za kako dolgo obdobje naj bi bolezen pretrgala zastaranje kazenskega pregona. Pritožbeno sodišče dvomi, ali je bil obdolženi povsem nesposoben sodelovanja najmanj v času od 7. 1. do 6. 2. 2019, ko je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času ter v času po že zaključenem bolniškem staležu po 8. 2. 2019. Iz izvedenskega menja na eni strani izhaja, da se smatra, da je zdravljenje posledic akutnega dogodka (infarkta) zaključeno, ker je od dogodka (12. 6. 2018) minilo več kot šest mesecev. Na drugi strani je imel obdolženi na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS (ZZZS) tudi še v letu 2019 več dni bolniški stalež. Slednje ne čudi, saj ima že dlje časa težave s psihičnim zdravjem in še nekatere druge zdravstvene težave. Pritožbeno sodišče poudarja, da odločba ZZZS o začasni nezmožnosti za delo ne pomeni že avtomatično, da je obdolženec nesposoben biti prisoten in aktivno sodelovati v kazenskem postopku, čeprav z omejitvami. Zagotovo pa časa izdelave izvedenskega mnenja ni mogoče šteti v obdobje, ko zastaranje ne teče, če za to obdobje ni ustrezne zdravstvene dokumentacije oziroma izvedenskega mnenja, ki bi omogočalo zanesljivo presojo obdolženčeve nesposobnosti sodelovanja v postopku v tem času. V tako kompleksnem primeru sodišče prve stopnje ni razpolagalo z zadostnim medicinskim znanjem, da bi lahko sámo zanesljivo ocenilo, da obdolženec ni sposoben sodelovanja v postopku. Pri takšni oceni je potrebna pazljivost tudi zato, ker je ugotovitev nesposobnosti obdolžencu v škodo, saj odmika trenutek zastaranja kazenskega pregona. Ker je sodišče s pomočjo izvedenstva zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec z omejitvami sposoben sodelovati v postopku le od izdelave izvedenskega mnenja dalje, ne pa tudi za nazaj, obstaja resen dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da obdolženec v obdobju od 11. 10. 2018 do 29. 4. 2019 niti z omejitvami (lahko tudi večjimi kot izhajajo iz izvedenega menja) ni bil sposoben sodelovanja. Posledično obstaja tudi dvom, ali je bilo zastaranje kazenskega pregona sploh pretrgano. Ker bi kazenski pregon, če ne bi bil pretrgan, zastaral že 6. 4. 2019, je pritožbeno sodišče v dvomu v korist obdolženca štelo, da do pretrganja zastaranja pregona ni prišlo, torej kazenski pregon po 6. 4. 2019 ni več dopusten zaradi zastaranja. Takšno stališče je zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v zavrnilno sodbo iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP.

14Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zavrnilo, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, o stroških kazenskega postopka pa je skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo pritožba ni dopustna.

¹ V 10. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011 je jasno zapisano: „Rok za zaključek novega sojenja (podobno kot rok za zastaranje pregona) na tej podlagi ne teče takrat, ko se to po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.“
² Primerjaj prvi do peti odstavek 112. člena KZ ter prvi, tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1.
³ Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 26388/2012 z dne 24. 10. 2017, sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 10076/2016 dne 20. 4. 201, sklep Višjega sodišča v Kopru II Kp 6970/2009 z dne 2. 4. 2015.
⁴ Čas med izrekom in odpravo sodbe je res kratek, kar izpostavlja obdolženec, a za sodnike ne velja običajen delovni čas, saj so državni funkcionarji. Prav nič neobičajno ni, če sodnik dela tudi po 16.00 uri in ob koncu tedna.