VSRS Sodba II Ips 219/2018

Revizija se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka (Mestna občina) je lastnica zemljišč in objektov, na katerih stoji nekdanja tovarna A. Nepremičnine uporablja več oseb (za različne namene). Med njimi je tudi toženec. Tožeča stranka je leta 2016 želela na tem območju začeti z obnovitvenimi deli. Uporabniki so se temu uprli. Z vložitvijo tožbe zaradi motenja posesti in izdajo začasne odredbe so nekateri izmed njih (med njimi tudi toženec) dosegli, da z obnovitvenimi deli ni začela. Zoper vsakega od uporabnikov, ki se je v motenjski tožbi deklariral kot posestnik spornih nepremičnin, je nato tožeča stranka vložila tožbo za njihovo izpraznitev in izročitev. Od vsakega je, enako kot od toženca v obravnavanem primeru, zahtevala izpraznitev in izročitev nepremičnin prosto vseh oseb in stvari.

2V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je tožencu naložilo vrnitev spornih nepremičnin, prostih vseh njegovih stvari in opustitev kakršnegakoli nadaljnjega poseganja v te nepremičnine. V delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala izročitev nepremičnin, prostih vseh oseb, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

4Ključen argument obeh sodišč za (revizijsko še sporno) delno zavrnitev tožbenega zahtevka je, da od toženca, kot enega izmed uporabnikov nepremičnin, ni mogoče zahtevati, da iz njih odstrani vse ostale uporabnike.

5Tožnica se s takšnim zaključkom ne strinja. Zoper del sodbe višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba, v povezavi z zavrnilnim delom sodbe sodišča prve stopnje, je zato pravočasno vložila direktno revizijo.¹ Vrhovnemu sodišču v njej predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

6Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

7Tožnica meni, da so ji z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka kršene ustavne pravice. Navaja, da sodna praksa dopušča zahtevke za izročitev nepremičnin, prostih vseh oseb in stvari. Odločitev v konkretnem primeru naj bi od te prakse odstopala, odstop pa naj ne bi bil ustrezno obrazložen. V okoliščinah konkretnega primera naj bi pomenil tudi grob poseg v toženkine pravice do lastnine, do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Poudarja, da naj bi toženec v motenjski pravdi sam zatrjeval, da ima na nepremičninah izključno posest. To naj bi pomenilo, da prav on omogoča uporabo drugim osebam (sploh, ker naj bi bil celo organizator prireditev v teh prostorih). Prav on naj bi torej bil zavezan poskrbeti, da osebe, ki prihajajo na koncerte in dogodke, ki jih organizira, v bodoče v prostore bivše tovarne A. ne bodo več prihajale.

8Kot pomembno revidentka poudarja dejstvo, da je prav z namenom preprečitve ugovora, da nepremičnine uporabljajo različni ljudje, predlagala, da sodišče sposobnost pravdne stranke podeli Skupnosti začasnih uporabnikov in uporabnic prostorov tovarne A. Ta predlog je bil pravnomočno zavrnjen. To naj bi (skupaj z dejstvom, da niti policija ne razpolaga s podatki o osebah, ki prostore uporabljajo) pomenilo, da tožeča stranka nikoli in nikakor ne bo mogla s tožbo zajeti vseh uporabnikov. Zato naj ji ne bi bilo nudeno učinkovito sodno varstvo, saj naj njena lastninska pravica ne bi bila ustrezno zaščitena. Višjemu sodišču očita, da je te navedbe zmotno štelo za nebistvene.

9Z odločitvijo, kakršna je, naj bi bilo tako zahtevku tožeče stranke ugodeno le navidezno. Gospodarska in ekološka funkcija lastnine naj bi bili kršeni, saj se bo uzurpacija prostora in s tem njegovo propadanje, nadaljevalo. Poudarja tudi, da je nekdanja tovarna A. nevarna stavba, potrebna ekološke sanacije.

O utemeljenosti revizije

10Revizija ni utemeljena.

11Predmet odločanja v tem revizijskem postopku je odločitev nižjih sodišč, da tožencu ni mogoče naložiti izročitve spornih nepremičnin prostih vseh oseb - da mu torej (v okoliščinah konkretnega primera) ni mogoče naložiti bremena (odgovornosti) za „izselitev“ (odstranitev) oseb, ki poleg njega zasedajo sporne prostore. Meni, da to stališče nasprotuje številnim odločbam sodišč, s katerimi je bilo podobno zastavljenim zahtevkom ugodeno. Ob tem pa napačno navaja, da naj bi nižji sodišči v konkretnem primeru zahtevek za izročitev praznih nepremičnin zavrnili zato, „ker tožeča stranka ne zahteva izročitve stanovanja“.

12V obravnavani zadevi gre za lastninski (vindikacijski) zahtevek. Njegova delna zavrnitev pa - drugače kot meni revidentka – ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse, marveč je posledica specifičnega pravnega in socialnega (življenjskega, družbenega) konteksta zadeve, ki onemogoča izpolnitev celotnega zahtevka. Ne gre torej za odstop, marveč za razlikovanje (distinguishing), ki izhaja iz narave stvari.

13Kontekst, o katerem je govor, tvorijo tri med seboj povezane okoliščine. Najprej to, da gre pri bivši tovarni A. za skvot², nadalje, da je zasedena nepremičnina v lasti občine, torej osebe javnega prava ter nazadnje in najpomembnejše, da gre za skvot, ki dejansko učinkuje tudi kot relativno odprt, kvazijavni prostor.

14Nepremičnine, ki so predmet izročitve po obsodilnem (in v revizijskem postopku neizpodbijanem) delu sodb nižjih sodišč, uporabljajo številne, medsebojno nepovezane in (po besedah revidentke) celo neznane osebe. Z drugimi besedami: krog uporabnikov prostorov bivše tovarne A. je odprt, saj je daljše časovno obdobje (pred letom 2016) uporabnik lahko postal vsak. Kot ugotavljata nižji sodišči, je tožeča občina kmalu po zasedbi pristala na (ustni) dogovor. Nižji sodišči ga opredeljujeta kot posebno obliko posodbene pogodbe (prekarij), s katerim je občina uporabo dopustila neopredeljenemu krogu oseb.³

15S tem je na območju bivše tovarne A. dejansko nastal neke vrste „kvazijavni“ prostor, sredi katerega je vzniknila t. i. avtonomna cona (Avtonomna tovarna A.).⁴ Kot je v avtonomnih conah navada, tudi v konkretnem primeru med vsakokratnimi uporabniki obstaja neka povezanost (kar je razvidno že iz dejstva, da se v spisu nahaja več dopisov/aktov, na katerih je kot podpisnik navedena „Skupnost začasnih uporabnikov in uporabnic“). A ta skupnost ni pravno oblična – uporabniki imajo določene skupne vrednote in načela, medsebojno tudi sodelujejo, niso pa organizirani/povezani na način, da bi drug na drugega lahko vplivali. Gre za amorfno, anonimno ter vseskozi spreminjajočo se družbeno tvorbo, kjer ni mogoče govoriti o hierarhični strukturi, članstvu ali organiziranosti skupnosti, ki bi jo bilo mogoče vsaj analogno podrediti pod katero izmed pravno poznanih statusnih oblik. Tovrstne tvorbe (cone) so zato pravno izmuzljive; pravo (v imenu lastnih načel in vsaj deklarativno) večkrat celo zavračajo. Zaradi vsega povedanega se izmikajo klasičnemu civilnopravnemu urejanju.

16Nadaljnja značilnost je, da gre pri tovrstnih avtonomnih conah za zasedbo prostora, ki je razmeroma obsežen ter v njem poteka socialno življenje, ki je splet druženja, ustvarjanja in zabave. Tak (obsežen, zapuščen, mestni prostor) bo v veliki večini primerov⁵ v lasti osebe javnega prava (mestne občine ali države). Tako je tudi v obravnavanem primeru.

17Slovenska ustava na deklarativni ravni ne loči med javno in zasebno lastnino, kar pa ne pomeni, da razlikovanje ne more biti utemeljeno na drugačnih lastninskih interesih, ki jih pravica ščiti. Zaradi ustavno dopustnih omejitev lastninske pravice prek uresničevanja njene socialne, ekološke in gospodarske funkcije (67. člen Ustave) vsi lastninskopravni položaji preprosto niso enaki⁶. „Bolj ko posamezen tip lastnine služi individualni, personalni funkciji in bližji ko je zato jedru ustavno varovane lastninske pravice, strožja je presoja posegov v pravice [...]“⁷

18Lastnina oseb javnega prava nazadnje vselej služi javnosti in ne zasebnim interesom posameznikov. Najbolj očitno je to pri nepremičninah, ki so javno dobro. Varstvo javne lastnine je zato predvsem varstvo reda in ne varstvo temeljnih človekovih pravic. Odločitev osebe javnega prava o ravnanju z nepremičninami v njeni lasti je bolj kot pravno, politično (v pomenu demokratičnega urejanja javnih stvari) vprašanje.

19Če iz vsega zgoraj povedanega izluščimo nekatere bistvene prvine, dobimo vsaj v izhodišču naslednji položaj: nepremičnina v lasti mestne občine je v začasni, relativno splošni rabi meščanov, ki so v pretežnem delu anonimni. To pa so prvine, ki so značilne za ustanovo javnega dobra (19. člen SPZ)⁸. V obravnavani zadevi sicer ne gre za javno dobro⁹, vendar pa vse opisane lastnosti pomagajo razložiti, zakaj polno civilno varstvo ni mogoče. Ni mogoče zato, ker amorfnost in anonimnost onemogočata učinkovito civilnopravno varstvo iz enakih razlogov, kakor velja pri javnem dobru¹⁰,¹¹.

20Jasno torej je, da toženec ni edini in izključni posestnik spornih nepremičnin. Te uporablja več oseb, ki niso medsebojno povezane (še manj odvisne) in jih ni mogoče obravnavati kot skupnost. Za nameček ne vemo, kdo vse te osebe (aktivni in pasivni uporabniki) sploh so. In prav to je posebna okoliščina konkretnega primera, ki (ne glede na sodno prakso, ki jo navaja revidentka) onemogoča ugoditev zahtevku, da eden od uporabnikov nepremičnin (toženec) te lastniku izroči proste vseh oseb.

21Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v dosedanjih sodnih postopkih v resnici prišlo do (pravne) kontradikcije. Pravni zaključek o izključni dejanski oblasti toženca bi bil v nasprotju z zavrnitvijo spornega dela zahtevka. A problem te kontradikcije ni v zavrnitvi spornega dela zahtevka v tej pravdi, marveč v pravnem sklepu o izključni dejanski oblasti, na katerega je svojo odločitev (očitno) oprlo sodišče v pravdi zaradi sodnega varstva posesti.

22Ob tem velja dodati, da iz revidentkinih navedb (da prav toženec, kot organizator prireditev, drugim osebam omogoča dostop do prostorov in je zato zavezan poskrbeti, da te v bodoče ne bodo več prihajale) izhaja, da slednja z zahtevkom za izročitev nepremičnin, prostih vseh oseb, pravzaprav zahteva izročitev prostorov, prostih oseb, ki prihajajo na dogodke, ki jih organizira toženec. Z odločitvijo kakršna je, je to zagotovljeno - ker mora toženec opustiti vse nadaljnje posege v tožničino lastninsko pravico na spornih nepremičninah, koncertov (ali drugih dogodkov) v teh prostorih ne sme več organizirati. To samo po sebi pomeni, da druge osebe na te dogodke ne bodo več mogle prihajati. Odločitev, da slednjemu nepremičnin ni treba vrniti prostih vseh oseb tako pomeni le, da mu ni mogoče naložiti, da iz prostorov tovarne A. izseli ostale uporabnike - torej ostale osebe, ki v teh prostorih opravljajo druge (s toženčevo nepovezane) dejavnosti in na katere toženec nima nobenega vpliva.

23Odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi zahtevka za izročitev nepremičnin, prostih vseh oseb je tako pravilna, revizija pa ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato (vključno z zahtevo za povračilo revizijskih stroškov) zavrnilo (378. člen ZPP).

¹ V skladu s prehodno določbo tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo citirane novele.
² PO SSKJ: skvôt tudi squat -a [skvôt] m (ȏ) zapuščena zgradba, prostor, v katerem nezakonito živi, deluje skupina ljudi: preselil se je v skvot; prebivalci skvotov; zaprtje skvota / umetniški skvot / ilegalni skvot
³ Gre sicer za protislovno in zato napačno pravno stališče, kajti pogodba z neopredeljeno pogodbeno stranko ni pogodba, lahko je kvečjemu enostranska izjava, naslovljena na odprt krog naslovnikov. A to protislovje za samo rešitev obravnavane zadeve ni moteče, ker ni pravno bistveno.
⁴ Jasna Babić v: Metelkova, mon amour : razmislek o (ne)kulturi skvotiranja, Časopis za kritiko znanosti. ISSN 0351-4285. - Letn. 40 [i. e. 41], št. 253 (2013), str. 12-20 pojasnjuje, da gre pri tovrstnih avtonomnih conah za kulturo upora zoper kulturo večine. Navaja, da se znotraj takšnih con oblikujejo horizontalno neformalne in ohlapne mreže kolektivov, preko katerih poteka medsebojno informiranje in sodelovanje. „Odnosi med posameznimi deli mreže temeljijo na načelih darovanja, prostovoljnega dela, kooperacije, izmenjave in prijateljstva“ (nav. delo, str. 14).
⁵ Težko si je zamisliti, da bi zasebnik tako obsežen prostor v središču mesta pustil vnemar.
⁶ Varstvo nepremičnine, ki je stanovanje, ali nepremičnine, ki je gozd, sta si bolj različna kot podobna.
⁷ Jan Zobec v: Komentar Ustave Republike Slovenije (ur. M. Avbelj), Nova univerza, Ljubljana 2019, 1. del, str. 315.
⁸ Glej: Marija Krisper Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa št. 4 (1998), str. I-VIII.
⁹ Status grajenega javnega dobra se v skladu z 245. členom Zakona o urejanju prostora (ZureP-2) pridobi z odločbo pristojnega organa.
¹⁰ Prim. sklep VS RS II Ips 238/2014 z dne 19. 5. 2016. Tam je pojasnjeno, da sodno varstvo lastnikovih pravic na javnem dobru v pravdnem postopku sicer ni izključeno (šlo je za kategorizirano cesto v občinski lasti), a je ravno zaradi lastninskopravnih omejitev (v resnici izvotlitev), ki jih prinaša položaj javnega dobra, vsebinsko izrazito okrnjeno.
¹¹ Krisper Krambereger v nav. delu zastopa stališče, da mora biti sodno varstvo lastnika „proti uporabniku ali katerikoli osebi, ki zagradi cesto“ dovoljeno, če „specialno varstvo ni določeno.“, a nato dodaja, da bo lastnik kot „javnopravna oseba ukrepal tudi na oblastni ravni (preko svojih inšpekcijskih služb, policije itd.)“