VSK Sodba II Kp 57480/2017

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 288,00 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ‑1 in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

2Zoper odločitev vlaga obdolženčev zagovornik pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v smeri pritožbenih navedb, vendar pri tem ni zaznalo nepravilnosti, na katere se sklicuje zagovornik. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in zapisnikov o glavni obravnavi z dne 20. 11. 2018 in 5. 2. 2019 je razvidno, da je državna tožilka dvakrat spremenila obtožni predlog na način, da je bil v njem drugače opredeljen čas storitve kaznivega dejanja. Tožilec sme na glavni obravnavi spremeniti obtožni predlog, če med dokaznim postopkom spozna, da se je spremenilo dejansko stanje (prvi odstavek 344. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP). Kljub spremembama tudi ni dvoma, da se očitek nanaša na isti historični dogodek, kar je razvidno iz preostanka opisa kaznivega dejanja, ki se ni spreminjal, zato z njima v obtožni predlog ni bila vnesena dodatna kriminalna količina, kot to zatrjuje pritožba. Na dopustnost spremembe obtožnega predloga tudi ne vpliva, če je tožilec dejansko stanje drugače ocenil (tudi) zaradi navedb obrambe, primarno sicer uperjenih v zavračanje očitka zoper obdolženca. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, da je v izpodbijani sodbi odločilo na podlagi spremenjenega obtožnega predloga. Pri tem obdolženec v pravici do obrambe ni bil prikrajšan, saj je bil z obema spremembama seznanjen in je imel tudi možnost, da se zoper (spremenjeni) očitek brani. Ker o tem vprašanju niso bile kršene določbe ZKP, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP).

5V nadaljevanju pritožbe zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede časa in kraja storitve kaznivega dejanja. Na podlagi izpovedi oškodovanega M. P. in priče Š. P. (sicer očeta oškodovanca) zatrjuje, da se je dogodek moral zgoditi v letu 2017 in ne v obdobju iz opisa kaznivega dejanja. Čeprav navedeni izpovedi tudi po presoji pritožbenega sodišča podpirata predstavljeno tezo (nenazadnje je bilo enako že stališče državnega tožilstva ob vložitvi obtožnega predloga), daje širša dokazna ocena, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, prepričljivo podlago ugotovljenemu času storitve kaznivega dejanja. Prepričljivo je sodišče pojasnilo, zakaj je dokazano, da se je dogodek zgodil po poroki oškodovančeve matere z obdolženim 22. 8. 2015 (kar so povedali oškodovančevi mati, oče in sestra S.) in pred 11. 3. 2016, ko je potekla registracija vozila Citroen Xsara, ki ga je uporabljal obdolženi (datum poteka veljavnosti prometnega dovoljenja izhaja iz priloge B4), pa tudi, da je glede na časovno oddaljenost razumljivo, da oškodovanec in priče dogodka niso znali natančneje časovno umestiti. Zaradi vsega navedenega zgolj s sklicevanjem na izpovedi oškodovanca in njegovega očeta Š. P. o času storitve kaznivega dejanja zagovornik ne more omajati ugotovljenega dejanskega stanja, zlasti še, ker je o vozilu, ki ga je v času dogodka uporabljal obdolženi, izpovedal tudi Š. P., ki je pojasnil tudi, zakaj si je vozilo zapomnil. Poleg tega čas storitve kaznivega dejanja ni eden od njegovih zakonskih znakov, temveč je pomemben predvsem zaradi ugotavljanja veljavnosti kazenskega zakona in morebitnega zastaranja kazenskega pregona, pa tudi zaradi zagotovitve možnosti obrambe obdolženemu (z izkazovanjem alibija, izključitve osebne veljavnosti kazenskega zakona, itd.). Zato ima sodišče prve stopnje prav, da natančen čas storitve kaznivega dejanja za obdolženca v obravnavanem primeru nima dejanskih ali pravnih posledic. Tudi določitev kraja storitve kaznivega dejanja je pomembna predvsem zaradi ugotavljanja krajevne veljavnosti kazenskega zakona in pristojnosti sodišča, pred katerim naj teče postopek. V obravnavanem primeru nikoli ni bilo sporno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Ajdovščini, natančnejša lokacija storitve pa bi lahko bila pomembna zgolj zaradi dokazovanja, da je bilo dejansko storjeno, oziroma obrambi pred takšnim očitkom. Zagovornik ugotovitve sodišča prve stopnje o ravnanju obdolženca ne more omajati s pritožbeno navedbo, da dokazni postopek ni potrdil, da se je dogodek zgodil pred Mercatorjem v Ajdovščini, saj je oškodovanec trdil, da se je zgodil na travniku na samem, saj s tem izpodbija le verodostojnost oškodovanca, do katere pa se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo.

6Zagovornik navaja, da izpoved policista M. B. ni potrdila očitka iz obtožbe, saj ga je oče oškodovanca seznanil zgolj z nakazanimi grožnjami obdolženca zoper oškodovanca z orožjem, ne pa tudi s celotnim dogajanjem, čeprav sta bila dobra prijatelja. Oporeka tudi verodostojnosti U. M. kot priče, ki je šele na glavni obravnavi izpovedala, da je v vozilu videla obdolženca, čeprav je pri prejšnjem zaslišanju povedala, da voznika ni videla. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obe okoliščini v razlogih sodbe izpostavilo že sodišče prve stopnje, ki je svoje prepričanje o krivdi obdolženca zgradilo na paleti različnih dokazov in ne zgolj na izpovedi U. M.. Zaradi tako izpeljanih dokaznih zaključkov tudi ni pomembno, ali je oče oškodovanca policista M. B. v pogovoru seznanil z vsem, kar mu je bilo znanega o dogodku, zlasti še, ker je slednji o sumu storitve kaznivega dejanja zgolj obvestil policijsko postajo, primer pa so prevzeli drugi policisti. Pritožbeni navedbi v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja ne omajeta.

7Zaradi neutemeljenosti pritožbe glede ugotovljenega časa storitve kaznivega dejanja so brezpredmetne tudi navedbe, da obdolženi v februarju 2017 ni več imel sivega avtomobila Citroen Xsara in da zato ni mogel biti storilec očitanega mu kaznivega dejanja. Zagovornik ob tem tudi spregleda, da je o tem, kateri avtomobil je uporabljal obdolženi v času storitve kaznivega dejanja, sodišču poleg U. M. izpovedal tudi Š. P., kar ne daje podlage tezi, da je spremenjena izjava U. M. posledica namena pomagati oškodovancu, saj je podkrepljena tudi z drugimi dokazi.

8Zaradi uveljavljene zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še glede odločitve o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je pri njeni izbiri in odmeri ustrezno upoštevalo olajševalne okoliščine (nekaznovanost obdolženca, splet okoliščin, v katerih je prišlo do kaznivega dejanja, in potek časa) ter na njih utemeljilo tudi predvidevanje, da ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Zaradi tega se izrečena pogojna obsodba, v njej določena zaporna kazen in določena preizkusna doba pokažejo kot ustrezne.

9Na podlagi vsega navedenega in ker pri preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 288,00 EUR (tar. št. 7111 in 7122 Zakona sodnih taksah – ZST‑1, ob upoštevanju takse, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje).