UPRS Sodba I U 1147/2017-29

I. Tožbi se ugodi, sklep Sveta za avtorsko pravo št. 31229-2/2012-102 z dne 12. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju toženec) je z izpodbijanim sklepom odločil, da stroški postopka pred tožencem znašajo 56.118,45 EUR (1. točka izreka); da sta tožnik kot stranski udeleženec in predlagatelj A., skupaj upravičena do povrnitve 11.940,77 EUR založenih predujmov (2. točka izreka); da je nasprotna stranka B. upravičena do povrnitve 9.440,77 EUR založenih predujmov (3. točka izreka), ter da bo toženec zneska iz 2. in 3. točke vrnil v roku trideset dni od pravnomočnosti predmetnega sklepa (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je A. 29. 5. 2012 pri tožencu vložil zahtevo za določitev primerne tarife in tarife za čas trajanja postopka pred tožencem za primer kabelske retransmisije avtorskih del na podlagi dovoljenja Združenja SAZAS št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998. Toženec je s sklepom z dne 19. 6. 2012 A. pozval na založitev sredstev za kritje stroškov svojega delovanja (četrti odstavek 157.c člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju ZASP), s sklepom z dne 29. 8. 2012 pa tudi B. kot nasprotni stranki postopka naložil plačilo predujma (peti odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 157.c člena ZASP), tako da je vsaka stranka nakazala po 15.000 EUR predujma. Nato je A. na podlagi poziva toženca založil še predujem v višini 10.000 EUR, Združenje SAZAS pa nadaljnjih 5.000 EUR predujma. Tožnik je v postopku priglasil udeležbo in za ta namen založil predujem v višini 15.000 EUR. Med postopkom je za izvedbo dokaza z izvedencem Združenje SAZAS v skladu s tretjim odstavkom 189. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) založilo še predujem v višini 15.000 EUR in dodatnih 2.500 EUR v zvezi z zahtevo za izločitev članov toženca. Vsota vseh založenih predujmov je tako znašala 77.500 EUR. Ker gre za plačila, ki so bila z upoštevanjem in na podlagi stroškovnega režima ZASP izvedena že v letih 2012 in 2013, je prav in primerno, da se o tem, kdo je dolžan plačati ali povrniti kateri znesek, kdaj in na kakšen način, uporabijo pravila, ki so veljala v času, ko so bili predujmi založeni, torej pravila 157c. člena ZASP.

Iz opombe št. 1 izpodbijanega sklepa še izhaja, da je v mesecu oktobru 2016 stopil v veljavo Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP), ki je nekoliko spremenil stroškovni režim postopkov, ki se vodijo pred tožencem, med drugim tudi to, da je trenutek izdaje sklepa o stroških premaknjen v čas po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Ker pa so stranke morale med postopkom tekoče zalagati predujme, je prav, da se o povrnitvi presežka založenih predujmov oziroma o razporeditvi stroškovnih obveznosti odloči tedaj in tako, kot izhaja iz sedmega odstavka 157c. člena ZASP, torej tedaj, ko je že mogoče opredeliti obseg dejansko nastalih stroškov v prvostopenjskem postopku, to pa je v času po izdaji odločbe o glavni stvari in ne šele potem, ko ta odločba postane pravnomočna, kot določa šesti odstavek 55. člena ZKUASP.

Odločba, s katero je toženec določil primerno tarifo, je bila sprejeta 22. 3. 2017. Glede na trenutek vložitve zahteve je predmetni postopek pred tožencem trajal približno štiri leta in deset mesecev. Skladno z določbo 157c. člena ZASP so relevantni vsi prej navedeni stroški ter še strošek izdelave izvedenskega mnenja z dne 15. 9. 2014, izdatek v zvezi z objavo poziva subjektom k udeležbi v postopku v Uradnem listu RS in potni stroški članov za prevoz na seje ter njihova nagrada za delo.

Glede na čas trajanja postopka (58 začetih mesecev) bi upoštevaje določbo šestega odstavka 157c. člena ZASP pomenilo, da bi pripadla članom in predsedniku nagrada za točno tolikšno število mesecev. Vendar tak pristop ni na mestu, ker bi vodil v položaj, ko bi bile stranke postopka stroškovno obremenjene tudi za obdobje teka postopka, za katerega je jasno, da obravnave zadeve pred tožencem ni bilo oziroma je bila take narave, da že na prvi pogled ni bila usmerjena v resno in zavzeto iskanje rešitve, iz razlogov, ki izvirajo izključno iz sfere toženca. Splošno znano je, da toženec v obdobju med mesecem majem 2016, ko je bila dokončno imenovana trenutna sestava toženca, in mesecem marcem 2015, ko je prejšnja sestava podala izjavo o odstopu, ni deloval, pogled v listine spisa predmetne zadeve pa tudi pokaže, da se že pred odstopom članov prejšnje sestave ni izvajalo aktivnosti v smeri aktivnega iskanja konkretne rešitve v zadevi. Brezciljna, vsebinsko bolj ali manj jalova obravnava zadeve na sejah toženca namreč ne sodi v okvir konkretnih aktivnosti, ki bi bile resno usmerjene v reševanje zadeve oziroma v sprejem končne odločitve v zadevi. Zato toženec meni, da postopku, ki je tekel v prejšnji sestavi, ni mogoče pripisati značaja usmerjenosti v konkretno in učinkovito reševanje zadeve. Iz tako porabljenega časa pa glede na namen 157c. člena ZASP ne izhaja pravica do nagrade. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS U 14/2008 z dne 12. 5. 2010 in U 2/2014 z dne 4. 11. 2016. Zato je upošteven zgolj tisti čas trajanja postopka, ki ga je toženec dejansko namenil usmerjeni obravnavi glavne stvari in stranskih terjatev, to pa je izključno čas obravnave zadeve pred tožencem v trenutni sestavi.

V aktualni sestavi je toženec pričel z vsebinsko obravnavo zadeve že na svoji prvi redni seji 20. 7. 2016, na kateri je bil konstituiran. Na tej seji so bile začrtane prve precizne smernice teka postopka. V začetni fazi, ki je trajala približno tri mesece, je bila obravnava zadeve zreducirana na podrobno seznanitev vseh članov z več tisoč strani obsegajočim listinskim gradivom. V času od oktobra do decembra 2016 je potekala obravnavna faza, v kateri so se člani na štirih sejah v bistvenem zedinili o vseh glavnih pravnih in dejanskih vprašanjih zadeve. Nato je sledil zaključni stadij izdelave različnih predlogov odločitve, ki je potekal v januarju in februarju 2017, iztekel pa se je na sedmi seji 22. 3. 2017, na kateri je bila sprejeta končna odločitev. Toženec je za vsebinsko obravnavo zadeve o glavni stvari tako dejansko porabil devet mesecev. Zaradi uvedbe elektronskega vodenja spisovnega gradiva pa se je težišče dela članov premaknilo v smer poudarjenega izvenobravnavnega dela na zadevi.

Upoštevaje šesti odstavek 157c. člena ZASP znaša nagrada članov in predsednika toženca 10.156,74 EUR za obdobje od julija do avgusta 2016, 36.512,49 EUR za čas od septembra 2016 do marca 2017 in 2.608,04 EUR za sprejem stroškovne odločitve. Potni stroški dveh članov toženca za prihod na seje znašajo 338,00 EUR in 77,18 EUR, strošek izdelave izvedenskega mnenja 6.368,40 EUR, strošek objave poziva zainteresiranim subjektom k udeležbi v postopku v Uradnem listu RS pa 57,60 EUR. Tako vsi stroški skupaj znašajo 56.118,45 EUR, ki jih stranke krijejo po enakih delih (tretji odstavek 157c. člena ZASP), vsaka stran torej 28.059,23 EUR. Ob upoštevanju že založenih predujmov sta tako pred pravnomočnostjo odločbe z dne 22. 3. 2017 tožnik in A. skupaj upravičena do vrnitve 11.940,77 EUR, B. pa do povrnitve 9.440,77 EUR, kar bo vse strankam vrnjeno v 30 dneh po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

2Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženec odločil o stroških postopka preuranjeno in brez pravne podlage, s čimer je bila storjena bistvena kršitev določb postopka in napačno uporabljeno pravo, zato je izpodbijani sklep nezakonit. ZKUASP v šestem odstavku 55. člena določa, da toženec po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari s posebnim sklepom odloči o stroških. V tem primeru pa odločba o glavni stvari št. 31229-2/2012-101 z dne 22. 3. 2017 še ni pravnomočna, saj je bil zoper njo sprožen upravni spor, do pravnomočnosti te odločbe pa izdaja sklepa o stroških zakonsko ni dovoljena. Toženec je o stroških postopka odločil na podlagi 157c. člena ZASP, čeprav je bil ta člen 22. 10. 2016 z uveljavitvijo ZKUASP razveljavljen. Argumentacijo glede uporabe ZASP je toženec gradil na temeljnih pravnih načelih, česar pa v izpodbijanem sklepu ni ustrezno pojasnil. Določbe ZKUASP o začetku veljavnosti so jasne (prva alineja prvega odstavka 87. člena ZKUASP), kar pomeni, da se morajo postopki pred tožencem od uveljavitve ZKUASP voditi po novih pravilih, med katere spadata tudi 54. in 55. člen tega zakona, ki urejata odločanje o stroških. Obveznost plačila stroškov postopka tudi ne nastane v trenutku, ko se postopek prične, ali ko stranka založi predujem, temveč šele tedaj, kadar pristojni organ o tem odloči s sklepom. Zato so stroškovne obveznosti za vse stranke nastale šele ob izdaji izpodbijanega sklepa. Argumentacija toženca, da je treba uporabiti razveljavljena pravila ZASP zgolj zato, ker so bili predujmi založeni še v času njegove veljavnosti, s čimer naj bi bilo varovano zaupanje strank v pravo, ni utemeljena. Pravice strank do povrnitve predujmov s čakanjem na pravnomočnost odločbe o glavni stvari ne bodo prizadete, saj bo presežno plačan predujem strankam vrnjen, ko bo o stroških pravnomočno odločeno.

Tožnik še navaja, da so stroški odmerjeni previsoko, njihova višina pa ni obrazložena, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Toženec ni pojasnil, kako naj bi potekale seje, koliko gradiva je moral preučiti, kako je potekalo usklajevanje in odločanje med člani ter drugih okoliščin, relevantnih za oceno nagrade članov. Natančno bi moral pojasniti okoliščine poteka postopka, in sicer, koliko je bilo predelanega gradiva, kakšna je bila vsebina sej, kakšna je bila zahtevnost obravnavane zadeve, na kakšen način je potekalo sodelovanje in aktivnosti posameznih članov ter podobno. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS U 2/2014 z dne 4. 11. 2016 in U 14/2008 z dne 12. 5. 2010. Okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče razbrati dejanski vložek in delo članov, v izpodbijanem sklepu ni, zato njegove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Prvi odstavek 54. člena ZKUASP namreč ne odvezuje toženca obveznosti, da o zadevi vsebinsko odloči v najkrajšem možnem času in brez nepotrebnega odlašanja ter zavlačevanja, niti ne pomeni, da so člani toženca avtomatično upravičeni do povrnitve stroškov za vseh devet mesecev.

Tožnik meni, da bi bilo mogoče čas trajanja postopka pred tožencem v novi sestavi bistveno skrajšati, saj toženec ni izvedel nobenih s pravnega ali strokovnega vidika zahtevnih dejanj. Zaradi pomanjkljive obrazložitve pa se o dejanskih okoliščinah vsebinskega obravnavanje zadeve sploh ne more izreči. Pavšalno in neutemeljeno obračunani stroški ne morejo iti v škodo strank. Neupravičeni so tudi stroški izvedenca, saj slednji v svojem mnenju ni odgovoril na nobeno postavljeno vprašanje oziroma je na edino vprašanje odgovoril napačno in nestrokovno. Toženec je priznal in izvedel plačilo izvedencu iz založenih predujmov brez posebnega sklepa, torej brez pravne podlage, s tem pa bistveno kršil postopek. Višina odmerjenih stroškov je tudi glede na prakso toženca v podobnih zadevah nesorazmerno visoka. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep glede na vsebino zadeve v celoti odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje tožencu.

3Toženec v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijana odločitev res temelji na pravilih ZASP, čeprav je ob njegovi izdaji že veljal ZKUASP, ki je spremenil stroškovni režim, in ki glede uveljavitve teh sprememb nima posebnih prehodnih določb. Zato se je glede uporabe ZASP oprl na pravno načelo zaupanja v pravo. Denar, ki so ga udeleženci zalagali kot predujme, se namreč na računu pri tožencu ni obrestoval, kar pomeni da so plačniki predujmov z vsakim nadaljnjim dnem teka postopka izgubljali. Ostalo jim je le pričakovanje, da bosta odločba in sklep o stroških izdana kolikor se le da hitro. Zato so se utemeljeno zanesli na to, da jim bo presežek vrnjen tako, kot je veljalo v času založitve predujmov, torej takoj, ko bo mogoče opredeliti obseg stroškov (sedmi odstavek 157c. člena ZASP), to pa je v času po izdaji odločbe o glavni stvari in ne po tem, ko bi ta odločba postala pravnomočna (šesti odstavek 55. člena ZKUASP). Vezanost odločitve o stroških na časovno nepredvidljiv nastop pravnomočnosti odločbe o glavni stvari bi pomenila poseg v pričakovane pravice udeležencev postopka. Udeleženci postopka so se namreč utemeljeno zanesli na to, da jim bo tisto, kar so založili preveč, vrnjeno, ko bo odločba sprejeta, in ne, da bo vrnitev presežka odmaknjena v nedoločljivo prihodnost. S tem se udeležencem takoj oziroma v najkrajšem možnem času vrača, kar jim pripada, s čimer se zavaruje njihove premoženjske interese. Izpodbijani sklep, sprejet na temelju stroškovnega režima ZASP, je bil torej izdan v korist tožnika in drugih udeležencev postopka.

Toženec oporeka tudi tožbenim očitkom glede previsoko odmerjenih stroškov in neobrazloženosti odločitve, saj je upošteval kriterije in napotila iz sodb Vrhovnega sodišča RS U 14/2008 z dne 12. 5. 2010 in U 2/2014 z dne 4. 11. 2016. Upoštevano obdobje devetih mesecev in pol je v izpodbijanem sklepu razčlenjeno na tri obravnavane faze, seznanitveno oziroma študijsko fazo, v kateri so člani vse svoje proste trenutke namenili študiju približno 5000 stranskega spisovnega gradiva, obravnavno fazo v ožjem smislu, v kateri so na štirih sejah izčistili dejansko stanje in se zedinili o glavnih pravnih vprašanjih, ter na fazo odločanja, v kateri so izdelali različne inačice osnutka odločbe, se usklajevali in sprejeli dokončno odločbo. Opisano omogoča ustrezno seznanitev s samim bistvom meritornega obravnavanega procesa zadeve. Z uvedbo elektronskega vodenja in dostopa do spisovnega gradiva se je težišče dela članov premaknilo v izvenobravnavno delo, zato število izvedenih sej ne more biti kriterij, od katerega bi bilo odvisno vrednotenje dela toženca. Očitek o tem, da bi se dalo obravnavo zadeve izpeljati hitreje in bolj ekonomično, je nerealen, pri tem pa tudi tožnikovo ravnanje v postopku ni pripomoglo k hitri in ekonomični rešitvi sporne zadeve. Plačilo izvedencu je bilo izvršeno že v letu 2014, pod prejšnjo sestavo toženca, ne glede na to pa so tožbeni očitki, da naj izvedenec ne bi bil upravičen do nagrade, neutemeljeni, saj je bilo izvedensko delo brez dvoma opravljeno, za pravico izvedenca do nagrade pa ni pomembno, ali se stranke z izvedenskim mnenjem strinjajo ali ne. Glede na to predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4Tožnik je v pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja svoja stališča iz tožbe ter pojasnjuje svoja naziranja.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženca o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z določanjem primerne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del in tarife za čas trajanja postopka pred tožencem, ki se je končal z odločbo toženca št. 31229-2/2012-101 z dne 22. 3. 2017.

7Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženec v predmetni zadevi odločil o stroških postopka na podlagi določb ZASP, torej na podlagi 157c. člena tega zakona. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki v prvi alineji prvega odstavka 87. člena izrecno določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati (med drugim) VI. poglavje ZASP, v okvir katerega pa sodi tudi 157c. člen. To pomeni, da je toženec s tem, ko je v obravnavani zadevi upoštevaje datum izdaje izpodbijanega sklepa (12. 4. 2017) odločil na podlagi v času odločanja oziroma izdaje izpodbijanega sklepa neveljavnih določb ZASP (157c. člen), kršil načelo zakonitosti (6. člen ZUP). V skladu s tem načelom bi namreč moral odločiti o stroških postopka na podlagi zakona, veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa, torej na podlagi 55. člena ZKUASP, kot utemeljeno opozarja tožnik. Poleg tega je bila v tem primeru tudi odločba o glavni stvari št. 31229-2/2012-101 z dne 22. 3. 2017 izdana po uveljavitvi ZKUASP, torej v času, ko relevantne določbe ZASP niso bile več v veljavi.

8ZKUASP v šestem odstavku 55. člena določa, da toženec po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari (54. člen ZKUASP) s posebnim sklepom odloči o stroških toženca in o tem, ali mora ob upoštevanju položenega predujma katera od strank drugi povrniti ustrezni del plačanih stroškov toženca, ter po pravnomočnosti tega sklepa izvede izplačilo svojim članom in predsedniku. Ker je upoštevaje citirano določbo šestega odstavka 55. člena ZKUASP pogoj za odločanje o stroških postopka pravnomočnost odločbe o glavni stvari, toženec pa je z izpodbijanim sklepom odločil o stroških predmetnega postopka še preden je postala odločba o glavni stvari št. 31229-2/2012-101 z dne 22. 3. 2017 pravnomočna, kar med strankami niti ni sporno, je izpodbijana odločitev o stroških preuranjena in v nasprotju z določbo šestega odstavka 55. člena ZKUASP. Tožnik namreč utemeljeno opozarja, da bi moral toženec v obravnavanem primeru počakati na pravnomočnost odločbe, ki se nanaša na glavno stvar, in šele nato odločiti o stroških postopka, saj tako postopanje zahteva citirana določba šestega odstavka 55. člena ZKUASP, ki bi jo toženec v skladu z načelom zakonitosti moral uporabiti pri odločanju v tem primeru. Ker ni ravnal tako in torej ni uporabil relevantnih določb veljavnega ZKUASP (55. člen), je podan razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega sklepa (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9Razlogovanje toženca v 1.7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in v opombi št. 1 tega sklepa o tem, da je prav in primerno, da se o stroških postopka odloči po pravilih, ki so veljala v času, ko so bili založeni predujmi (157c. člen ZASP), torej ne da bi moral čakati, da odločba postane pravnomočna, je glede na povedano brez podlage in neutemeljeno. Navedeno namreč po presoji sodišča ne more biti razlog, da bi moral toženec v tem primeru odločati na podlagi pravnih pravil, ki v času izdaje izpodbijanega sklepa niso več v veljavi, in s tem poseči v načelo zakonitosti, tako v formalnem kot materialnem smislu. Navedba toženca, da je v skladu z načelom zaupanja v pravo prav in primerno, da se za stroškovno odločitev uporabijo pravila, ki so veljala v času, ko so bili založeni predujmi, je brez pravne podlage; taka razlaga in uporaba zakonskih določb, relevantnih za odločitev o stroških postopka pred tožencem, glede na povedano ni ustavnoskladna pač pa arbitrarna. S tem, ko se o stroških postopka odloči po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari, pa tudi pravica strank, da glede na že položene predujme dobijo povrnjen del že plačanih stroškov postopka, ni prizadeta, in stranka te pravice zgolj zaradi odločanja o stroških postopka po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari tudi ne izgubi. Kar so stranke v obliki predujmov založile preveč, jim bo namreč ne glede na to, da se o stroških postopka odloči po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari, v vsakem primeru povrnjeno. Poleg tega pa pred pravnomočnostjo odločbe o glavni stvari vsi stroški postopka niti še niso znani.¹

10Sodišče še dodaja, da bo moral toženec v ponovnem postopku ob pravilni uporabi 55. člena ZKUASP v skladu z 214. členom ZUP odločitev o stroških postopka tudi v zadostni meri obrazložiti. Toženec bo moral ustrezneje utemeljiti višino stroškov, pojasniti potrebnost odmerjenih stroškov in natančno obrazložiti razloge za dolžino oziroma trajanje postopka pred izdajo odločbe, zlasti zato, ker je višina stroškov postopka odvisna (tudi) od dolžine postopka.²

11Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo tožencu v ponoven postopek. Sodišče se do preostalih navedb strank in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni posebej in izrecno opredeljevalo, saj glede na sprejeto odločitev in razloge zanje v tem primeru niso relevantni, kajti na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati. V ponovnem postopku bo moral toženec skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi, in na podlagi določb ZKUASP odločiti o stroških postopka po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari (šesti odstavek 55. člena ZKUASP), ter svojo odločitev o tem tudi ustrezno obrazložiti (214. člen ZUP).

12Sodišče je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti zaradi uporabe nepravilnega zakona; stranski udeleženci pa tudi niso navajali nasprotnih interesov.

13Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 56. člena ZKUASP, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

¹ Primerjaj tudi obrazložitev k 55. členu predloga ZKUASP v Poročevalcu DZ RS z dne 18. 4. 2016.
² Primerjaj tudi s sodbama Vrhovnega sodišča RS U 14/2008 z dne 12. 5. 2010 in U 2/2014 z dne 4. 11. 2016.