157.c člen ZASP

Skladno s šestim odstavkom 157.c člena ZASP višina nagrade člana Sveta za avtorsko pravo znaša tretjino osnovne mesečne plače okrožnega sodnika za vsak začeti mesec trajanja postopka, višina nagrade predsednika Sveta za avtorsko pravo pa je enaka višini nagrade člana Sveta za avtorsko pravo, povečani za 20 %. Iz tega sledi, da so posamezen član in predsednica upravičeni do nagrade za vsak začeti mesec trajanja postopka in ne (nujno) za vsako udeležbo na vsaki posamezni seji.

Toženec je v predmetni zadevi odločil o stroških postopka na podlagi določb ZASP, torej na podlagi 157c. člena tega zakona. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je 22. 10. 2016 pričel veljati ZKUASP, ki v prvi alineji prvega odstavka 87. člena izrecno določa, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati (med drugim) VI. poglavje ZASP, v okvir katerega pa sodi tudi 157c. člen. To pomeni, da je toženec s tem, ko je v obravnavani zadevi upoštevaje datum izdaje izpodbijanega sklepa (12. 4. 2017) odločil na podlagi v času odločanja oziroma izdaje izpodbijanega sklepa neveljavnih določb ZASP (157c. člen), kršil načelo zakonitosti. Pogoj za odločanje o stroških postopka je pravnomočnost odločbe o glavni stvari, toženec pa je z izpodbijanim sklepom odločil le o stroških predmetnega postopka še preden je postala odločba o glavni stvari št. 31229-2/2012-101 z dne 22. 3. 2017 pravnomočna, kar med strankami niti ni sporno, zato je izpodbijana odločitev o stroških preuranjena in v nasprotju z določbo šestega odstavka 55. člena ZKUASP.

Svet za avtorsko pravo mora v primeru, ko je višina stroškov odvisna od dolžine postopka, postopek pa traja dlje kot znaša rok za izdajo odločbe iz prvega odstavka 222. člena ZUP, pojasniti razloge za dolžino oziroma trajanje postopka pred izdajo odločbe, saj nagrada ne more biti odvisna od nepotrebne dolžine postopka. Člani in predsednik sveta so lahko upravičeni le do nagrade za tisti čas trajanja postopka, ki je bil potreben za sprejem odločitve. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da plačilo ne more biti vezano le na število članov Sveta, ampak tudi na to, ali v nekem postopku dejansko vsebinsko sodelujejo pri odločanju o zadevi. Iz zapisnikov in ostalih listin v spisu pa ni razvidno, da bi pri obravnavanju zadeve ves čas sodelovali vsi člani. Če je Svet mnenja, da ne more ugotoviti resničnega dejanskega stanja in prepričljivo pojasniti razlogov, zakaj je postopek trajal več kot dva meseca, bi moral upoštevati, da ni izkazano, da je bilo za obravnavo glavne stvari potrebnih več kot znaša instrukcijski rok za odločbo in je bil torej čas trajanja postopka nad dva meseca nepotreben.

Izbira merila za določitev primerne tarife je prepuščena Svetu za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet), ki mu je torej podeljena diskrecija pri njegovi izbiri. V tem delu gre torej za pravila stroke, kar pomeni, da ima Svet, kot strokovni organ, odločilno vlogo pri njihovi razlagi. Sodni nadzor nad tem, uporaba katerih od več možnih možnih meril je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov. Uporaba pa mora biti ustrezno obrazložena, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi storila. Dejstvo, da bi lahko Svet uporabil tudi drugo merilo (konkretno tarife v preostalih državah EU) ne more predstavljati kršitve materialnega prava.

Vrhovno sodišče tako ponovno poudarja, da izpodbijani sklep tožena stranka nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pojasnjuje (natančno) razlogov za tako dolgo odločanje o tarifi in potrebnosti odmerjenih stroškov, poleg tega pa v predloženih upravnih spisih (še vedno) ni listin, ki bi izkazovale potrebnost vseh stroškov. Glede na to je Vrhovno sodišče zato ponovno ugotovilo, da v postopku z izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve.

Rok za izdajo odločbe (prvi odstavek 222. člena ZUP) je sicer instrukcijski rok, ki pa skladno z načelom zakonitosti v upravnem postopku, to načelo pa je del ustavnega načela pravne države, sili organe, ki vodijo postopke, k aktivnosti, in daje pristojnim organom možnosti nadzora in ukrepanja v primeru neutemeljenih zastojev pri delu organa. Čeprav je ta rok instrukcijski, pa po presoji Vrhovnega sodišča od organa zahteva, da pojasni zamudo, še zlasti pa, da to pojasni pri odmeri stroškov postopka, ki so v takih primerih po ZASP odvisni od dolžine postopka, vendar ne od nepotrebne dolžine postopka.