VSRS Sklep Cp 37/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Mladoletna tožnica je s tožbo od sodišča zahtevala, naj toženi osnovni šoli naloži plačilo denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in prestane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Prvostopenjsko sodišče je v izdani vmesni sodbi ugotovilo, da obstoji podlaga odškodninske obveznosti tožene osnovne šole v razmerju do mladoletne tožnice. Ugotovilo je, da je bila mladoletna tožnica dne 16. 2. 2016 v prostorih tožene osnovne šole izpostavljena medvrstniškemu psihičnemu in fizičnemu nasilju. Ocenilo je, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo zaradi malomarnega ravnanja tožene osnovne šole, ki je opustila dolžno nadzorstvo nad učenci.

2Tožena osnovna šola in stranski intervenient sta se pritožila zoper vmesno sodbo, sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da je bila odločitev sodišča prve stopnje glede podlage tožbenega zahtevka preuranjena, saj je prvostopenjsko sodišče glede obstoja psihičnega in fizičnega nasilja vrstnikov izhajalo iz izpovedb staršev tožnice in posrednih prič, tožeča mladoletnica pa ni bila zaslišana, domnevni storilci pa niti niso bili imenovani. Preuranjen, če ne že zmoten, je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek prvostopenjskega sodišča glede opustitve dolžne skrbnosti nadzora tožene osnovne šole. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da glede na naravo razveljavitve in dejstvo, da je predmet izpodbijanja vmesna sodba, o zadevi ni samo odločilo.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje mladoletna tožnica vlaga pritožbo. V pritožbi trdi, da je izpodbijani sklep materialnopravno napačen, prav tako pa je dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno ter bi sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko glede na naravo stvari in okoliščine primera samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Sodišče je pritožbo vročilo toženi osnovni šoli in prejelo pravočasen odgovor na pritožbo. V njem toženka opozarja, da se glede na določbo 357.a člena ZPP razveljavitveni sklep lahko izpodbija, če sodišče druge stopnje razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje, čeprav bi kršitve postopka glede na naravo kršitve lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti. Predmetna pritožba pa se po mnenju tožene osnovne šole nanaša samo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja sodišča druge stopnje.

5Pritožba ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče poudarja, da pri obravnavanju pritožbe po 357.a členu ZPP ne sme presojati, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izhajati mora iz predpostavke, da je bila kršitev storjena in presoditi le, ali bi jo sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo.¹ S pritožbo po 357.a členu je stranki dana le možnost, da izpodbije oceno sodišča druge stopnje, da bi, če bi samo odpravilo kršitev sodišča prve stopnje, prekomerno poseglo v pravico nasprotne stranke do pritožbe.

7Pravica do pritožbe je v našem pravnem redu zagotovljena v 25. členu Ustave. Dopustnost posega v to pravico je zato treba presojati po strogem testu sorazmernosti. Poseg je dopusten, če je nujen za varstvo drugih pravic, pri čemer pa ne sme biti prekomeren. Ustavno sodišče je v zadevi Up-115/95 poudarilo, da je treba ureditev pravice do pritožbe presojati zlasti z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu Evropske Konvencije o človekovih pravicah. Upoštevati je treba, da je predvsem v interesu strank, da so možnosti vlaganja pravnih sredstev omejene, saj je to nujno za uresničitev pravice do sodnega varstva, njen neločljiv del pa je tudi zahteva, da sodišče brez nepotrebnega odlašanja odloči dokončno in z učinkom pravnomočnosti.

8Pritožnica bi zato morala upoštevajoč obseg ugotovljenih pomanjkljivosti izvedenega dokaznega postopka utemeljiti, zakaj je sodišče druge stopnje s tem, ko teh pomanjkljivosti ni samo odpravilo, prekomerno zavarovalo pravico do pritožbe nasprotne stranke in nedopustno poseglo v njeno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.² Teh razlogov pa pritožba sploh nima, temveč v uvodnem delu zgolj navede določbo prvega odstavka 355. člena ZPP. Vrhovno sodišče tako zaradi pomanjkanja pritožbenih razlogov pravilnosti razveljavitvenega sklepa ni moglo preizkusiti. Vrhovno sodišče le dodaja, da ne bi moglo ugoditi pritožbi na način, kot to predlaga pritožnica in spremeniti razveljavitvenega sklepa tako, da bi pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče lahko v skladu s petim odstavkom 357.a člena v primeru, če pritožbi ugodi, le razveljavi sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

9Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 357.a člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča druge stopnje.

10Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.

¹ A. Galič, Uvodna pojasnila k spremembam ZPP, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 54.
² Podobno je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi Cp 29/2018.