UPRS Sklep III U 73/2019-11

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

1Tožnika sta pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo zaradi molka toženke. V njej navajata, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici s pravnomočno sodbo, št. I P 71/2013 z dne 21. 12. 2015 (v nadaljevanju: pravnomočna sodba), odločilo, da sta tožnika solastnika vsak do idealne ½ stanovanjske hiše in delavnice ter skladiščnih prostorov skupne površine 96 m², stoječih na parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4, vse k.o. A., skupaj s stavbiščem na parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4, vse k.o. A.. Tožnika sta toženko že večkrat neuspešno pozvala, da odvzame status javnega dobra, ki je bil pridobljen na navedenih nepremičninah, saj jima onemogoča vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi in s tem izvršitev pravnomočne sodbe. Pri tem se sklicujeta na določbe Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) in določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Toženka tako tožnikoma krši tudi ustavne pravice (25., 33. in 35. člen Ustave RS) ter pravico tožnikov do spoštovanja doma iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Na podlagi navedenega tožnika sodišču primarno predlagata, da v zadevi odloči tako, da se zadevnim nepremičninam odvzame status grajenega javnega dobra ter v zemljiški knjigi izbriše zaznamba javnega dobra, podrejeno pa predlagata, da sodišče toženki naloži, da v roku 60 dni po izdaji sodbe izda odločbo, s katero bo predmetnim nepremičninam odvzet status grajenega javnega dobra ter v zemljiški knjigi izbrisana zaznamba javnega dobra. V vsakem primeru tožnika zahtevata, da jima toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki je sodišču poslala spise, ki se nanašajo na zadevo. V odgovoru na tožbo je kronološko povzela bistvene dogodke, ki se nanašajo na tožnika, ter navedla, da je župan 16. 2. 2018 vložil zahtevo, da Občinski svet Občine Tolmin sprejme sklep, da se na podlagi pravnomočne sodbe zadevnim zemljiščem odvzame status grajenega javnega dobra lokalnega pomena z dovoljenjem izbrisa zaznambe v zemljiški knjigi. Občinski svet je sklenil, da zadeva ni primerna za nadaljnjo obravnavo dokler o njej še niso zaključeni sodni postopki. Toženka še opozarja, da je za vložitev zahteve za odvzem statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena na podlagi določb 245. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-2) pristojen le župan, morebitna nadomestitev sklepa občinskega sveta oziroma odločbe občinske uprave s sodno odločbo, bi predstavljala nedopusten poseg sodne oblasti v lokalno samoupravo in avtonomnost delovanja občine. Toženka dodaja še, da tožnika na podlagi pravnomočne sodbe nista vložila zemljiškoknjižnega predloga, zato je neutemeljeno njuno zatrjevanje, da sta v zadevi izčrpala vsa pravna sredstva. Na podlagi vsega navedenega toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

3Tožba se zavrže iz naslednjih razlogov:

4Tožnika sta vložila tožbo v upravnem sporu zaradi molka toženke v zvezi z njuno zahtevo za odvzem statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena na zemljiščih s parc. št. 523/2, 503/2, 503/3 in 503/4, vse k.o. A..

5Po določbi prvega odstavka 247. člena ZUreP-2 se grajenemu javnemu dobrem status lahko odvzame smiselno po postopku iz 245. člena istega zakona. V skladu z določbo prvega odstavka 245. člena ZUreP-2 se status grajenega javnega dobra lokalnega pomena odvzame z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa občinskega sveta po uradni dolžnosti izda občinska uprava. V drugem odstavku istega člena je določeno, da občinski svet izda sklep iz prejšnjega odstavka na zahtevo, ki jo lahko vloži župan. Sodna praksa je že zavzela stališče (npr. sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 1308/2012 z dne 4. 4. 2013 in št. I U 1367/2016 z dne 17. 10. 2017), da se odločbo o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena lahko izda (le) na županovo zahtevo, ne pa na zahtevo osebe, ki zatrjuje, da ima na nepremičnini s statusom grajenega javnega dobra neko pravico (kot v obravnavanem primeru tožnika, ki sta na omenjenih zemljiščih originarno pridobila lastninsko pravico).¹

6Četudi bi sodišče štelo, da imata tožnika pravico vložiti predlog županu, da vloži navedeno zahtevo, pa sodišče glede na pravne in dejanske okoliščine konkretnega primera ocenjuje, da tožnika za takšen predlog ne izkazujeta pravnega interesa. Zatrjujeta namreč, da se zaradi zaznambe javnega dobra pri zadevnih nepremičninah v zemljiški knjigi ne moreta vpisati kot lastnika teh nepremičnin, zaradi česar so kršene njune ustavne pravice ter pravica iz 8. člena EKČP. Vrhovno sodišče se je v sodbi, št. II Ips 57/2017 z dne 4. 10. 2018, s katero je bilo odločeno o reviziji toženke v zvezi s pravnomočno sodbo, izreklo, da po določbah ZZK-1 zaznamba javnega dobra ni ovira za nadaljnje vpise v zemljiško knjigo. V konkretnem primeru pa to niti ni odločilno. Tožnika sta namreč lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah pridobila na originaren način (s priposestvovanjem, gradnjo na tujem in lastninjenjem). Vsem trem načinom je skupno, da lastninska pravica nastopi z izpolnitvijo pogojev, določenih v zakonu. Ne vpis v zemljiško knjigo ne sodba sodišča za njen obstoj nista odločilna, pri čemer Vrhovno sodišče dodaja še, da poznejša zaznamba javnega dobra tožnikoma ne more preprečevati varstva njune lastninske pravice (12. in 15. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Pripomniti velja, da tožnika v tožbi niti ne zatrjujeta, da sta se kot lastnika zadevnih nepremičnin v zemljiško knjigo sploh poskušala (neuspešno) vpisati.

7Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da tožnika tudi ne izkazujeta pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi molka organa, s katero sodišču predlagata, da zadevnim nepremičninam odvzame status grajenega javnega dobra ter zemljiški knjigi naloži izbris zaznambe javnega dobra (oziroma da sprejem takšne odločitve naloži toženki). Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora namreč izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je zato, na podlagi zgoraj navedenega in na podlagi stališč, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi, št. II Ips 57/2017 z dne 4. 10. 2018, tožbo skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrglo.

8Iz tožbenega predloga izhaja, da sta tožnika vložila tožbo na izdajo upravnega akta (3. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). V tožbi pa sta se sklicevala tudi na 4. člen ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kot rečeno, se je Vrhovno sodišče opredelilo, da je varstvo lastninske pravice tožnikov na zadevnih nepremičninah (in s tem v zvezi njunih pravic, ki izhajajo iz Ustave in EKČP) zagotovljeno (15. točka obrazložitve). Varstvo lastninske pravice pa se zagotavlja pred sodiščem splošne pristojnosti, zato tožba v upravnem sporu v konkretnem primeru ne more biti dopustna (niti) po določbah 4. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Sodna praksa je stališče zavzela ob uporabi določbe drugega odstavka 23. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki se je za ukinitev statusa grajenega javnega dobra uporabljala pred uveljavitvijo ZUreP-2, pri čemer sta določbi obeh zakonov glede pristojnosti za vložitev zahteve za ukinitev statusa javnega dobra enaki.