VSRS Sklep I Up 284/2016

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka v uvodu navedenega sklepa na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, s katero je izpodbijal Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine A., ki ga je Občinski svet tožene stranke sprejel na 12. seji dne 7. 4. 2016, in je bil objavljen v Uradnem Vestniku Občine A., št. 4/16 z dne 6. 5. 2016 (v nadaljevanju OPN). Z II. točko izreka sklepa pa je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo. Sodišče prve stopnje je o pritožbi zoper II. točko izreka sklepa že odločilo, in s sklepom I U 910/2016-11 z dne 23. 8. 2016, ki je pravnomočen, pritožbo v tem delu zavrglo. Predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem je zato le pritožba zoper I. točko izreka v uvodu navedenega sklepa.

3V pritožbi pritožnik navaja, da so mu z OPN, ki je bil sprejet v nasprotju z določbami Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in s kršitvijo načela enakosti pred zakonom, kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Sklicuje se na 14. in 63. člen Ustave RS. Pojasnjuje, da sprejem OPN pomeni realizacijo sklepov 7. seje Občinskega sveta z dne 18. 6. 2015, o spremembi namembnosti zazidljivih zemljišč v njegovi lasti, do katere naj bi prišlo, če ne bo predložil zavezujočega pisma o nameri prodaje oziroma investiranja v obstoječe objekte oziroma hotele. Poudarja, da ti sklepi, na podlagi katerih je bila nato v grafičnem delu OPN izvedena sprememba zazidljivosti njegovih zemljišč, kršijo temeljne ustavne človekove pravice in imajo vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, kršitve enakopravnosti in prisiljenja (257., 131. in 132. člen Kazenskega zakonika). Zato meni, da je bil OPN sprejet s kršitvijo načela enakosti pred zakonom in je upravičen do pravnega varstva na podlagi 4. člena ZUS-1.

K I. točki izreka

4V obravnavani zadevi je bil postopek s sklepom I Up 284/2016-16 z dne 24. 5. 2017 prekinjen do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti ZUS-1 in ZPNačrt, glede vprašanja sodnega varstva zoper OPN, ki je bila vložena v zadevi I Up 54/2016. O tej zahtevi je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo z odločbo št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019. Ustavnost ureditve je presojalo z vidika ZPNačrt (15. točka obrazložitve) in odločilo, da ta zakon ni bil v neskladju z Ustavo. S tem je odpadel razlog za prekinitev postopka po 156. členu Ustave RS oziroma prvem in drugem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, zato se prekinjeni postopek nadaljuje.

K II. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik je s tožbo izpodbijal OPN. Navedel je, da naj bi se z njim spremenila zazidljivost in poplavnost tam navedenih zemljišč, kar naj bi izhajalo iz njegove grafične priloge. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo. V obrazložitvi je pojasnilo, da tožba ni dovoljena, saj je OPN splošen pravni akt oziroma predpis, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, iz tožbenih navedb pa tudi ne izhaja, da bi posegel v posamična razmerja in bi šlo zato za primer posamičnega akta, izdanega v obliki predpisa, iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1.

7Po ustaljeni sodni praksi ter ustavnosodni presoji, prostorskih aktov,¹ s katerimi samoupravne lokalne skupnosti splošno in abstraktno urejajo posege v prostor, na podlagi predpisov, veljavnih v trenutku izdaje izpodbijanega akta, ni bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Da taka ureditev ni bila v neskladju z Ustavo, je v citirani odločbi presodilo Ustavno sodišče, ki je odločilo, da so obstoječe možnosti izpodbijanja takega splošnega akta pred Ustavnim sodiščem učinkovito pravno sredstvo in zadoščajo za varstvo ustavnosti in zakonitosti takih posegov (25. točka in 26. točka obrazložitve).

8Le izjemoma je sicer mogoče predpis presojati na podlagi četrtega odstavka5. člena ZUS-1, vendar le, če gre po vsebini za posamični akt, izdan v obliki predpisa, torej da po vsebini že pomeni odločitev o pravici ali obveznosti določene ali določljive osebe v konkretnem primeru uporabe prava na ugotovljeno dejansko stanje. Tega pa pritožnik, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, niti ni zatrjeval, kajti iz tožbenih navedb ne izhaja nič drugega, kot da je bila z njim spremenjena "zazidljivost" oziroma "poplavnost" nekaterih zemljišč, torej njihova namenska raba. Sprememba namembnosti zemljišč pa ne določa pritožnikovih posamičnih pravic in obveznosti v konkretni upravni zadevi, temveč ureja lastnosti posameznih nepremičnin v okviru splošnega urejanja prostora in dopustnosti posegov v prostor, ki bodo lahko uporabljene kot podlaga za nedoločeno število oseb in nedoločeno število primerov. Ker pa ni mogoče presojati zakonitosti navedenega akta v upravnem sporu, tudi ni mogoče uveljavljati nezakonitosti v postopku njegovega sprejetja, kar v tožbi in pritožbi pritožnik tudi uveljavlja.

9Skladno z navedenim je bilo prostorske akte (med njimi OPN) kot splošne in abstraktne pravne akte na podlagi ZPNačrt mogoče izpodbijati v postopku pred Ustavnim sodiščem, saj je to v pristojnosti slednjega, če so za to izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji.

10Ker glede na navedeno pritožnik v tem upravnem sporu ni izpodbijal akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, in ker taka ureditev po navedeni odločbi Ustavnega sodišča ni bila v neskladju z Ustavo, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zakonita.

11Na drugačno odločitev tudi ne vpliva pritožbena navedba, da naj bi bil pritožnik upravičen do sodnega varstva po 4. členu ZUS-1. Pritožnik tožbe po 4. členu ZUS-1 ni vložil. Zgolj pavšalno sklicevanje na poseg v ustavne pravice in neenako obravnavo pred zakonom, pa za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1 ne zadošča. Pa tudi če bi tako tožbo vložil, z njo ne bi uspel, saj je sodno varstvo zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine po 4. členu ZUS-1 dopustno le zoper posamične akte in dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Kot že pojasnjeno OPN v izpodbijanem delu ni posamični akt. Če pa pritožnik meni, da je dejanje sprejema OPN mogoče razumeti kot dejanje, zoper katerega je dopustno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1, mu je treba pojasniti, da občina s sprejemom prostorskih aktov (torej tudi s sprejemom OPN) izvršuje eno od svojih izvirnih funkcij, to je načrtovanje prostorskega razvoja (140. člen Ustave in 3. alineja drugega odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi). S sprejemom OPN je tako Občinski svet tožene stranke, kot nosilec lokalne zakonodajne veje oblasti, le izvrševal svojo ustavno in zakonsko pristojnost, da kot najvišji organ občine sprejeme občinski akt.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

¹ Prostorski akti so akti, ki jih kot take opredeljuje 14. člen in naslednji ZPNačrt.