UPRS Sodba I U 2813/2017-21

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za javno upravo št. 430-165/2017/5 z dne 5. 9. 2017 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju Ministrstvo) odločilo, da je družba C. d.o.o., naročnik po določbah Zakona o javnih naročilih (ZJN-3). Obenem je bilo še določeno, da stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi navaja, da je tožnik na podlagi 8. odstavka 9. člena ZJN-3 vložil dne 5. 5. 2017 predlog za ugotovitev statusa naročnika, z dopolnitvijo z dne 5. 7. 2017, ker sam meni, da ne izpolnjuje nobenega izmed predpisanih zakonskih pogojev, določenih za naročnika v javno naročniški zakonodaji (ZJN-3), kljub temu pa je uvrščen na informativni seznam naročnikov po Uredbi o informativnem seznamu naročnikov in obveznih informacijah v obvestilih za postopek naročila male vrednosti (v nadaljevanju Uredba). Ob ugotovitvi, da je tožnik družba z omejeno odgovornostjo, ki ima svojo pravno osebnost, Ministrstvo ocenjuje, da je s tem izpolnjen pogoj iz b) točke 3. odstavka 9. člena ZJN-3, glede na izpostavljena določila Mednarodne pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij, povezanih z vlaganjem v C. d.o.o., njenim izkoriščanjem in razgradnjo in skupne izjave o podpisu pogodbe med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o ureditvi statusnih in drugih pravnih razmerij povezanih z vlaganjem v C. d.o.o., njenim izkoriščanjem in razgradnjo (Uradni list RS, št. 5/03, v nadaljevanju Mednarodna pogodba) ter Družbene pogodbe, ki je priloga 1 k Mednarodni pogodbi, sklenjene dne 27. 10. 2006 med družbenikoma A. d.o.o. in B. d.d., iz katere med drugim izhaja, da sta obe navedeni stranki pravni naslednici prvotnih vlagateljev in ustanoviteljev obstoječe C. d.o.o., ..., ter da je namen družbe C. d.o.o. proizvodnja in dobava električne energije izključno v korist obeh družbenikov ter da C. d.o.o. ne more proizvajati in dobavljati električne energije tretjim osebam, razen v določenih pogojih, izstop oziroma izključitev iz družbe pa je dopustna samo z ustreznim soglasjem Republike Slovenije in Republike Hrvaške, iz česar sledi, da C. d.o.o. statusno pravno in obligacijsko pravno posluje pod velikim vplivom obeh navedenih držav ter opravlja dejavnost v splošnem interesu. Proizvodnja električne energije v nuklearnih elektrarnah pa je tudi v interesu mednarodne skupnosti. Ker sta navedeni dve državi edina lastnika obeh omenjenih družb, v katerih lasti je C. d.o.o., je po stališču Ministrstva družba C. d.o.o. obvladovana s strani oseb javnega prava in s tem izpolnjuje pogoje iz c) točke 3. odstavka 9. člena ZJN-3. Poleg tega sta obe navedeni državi tudi članici Evropske unije in sta z vstopom v Evropsko unijo sprejeli tudi evropski pravni red, kar pomeni, da ju obe zavezuje tudi evropska javno-naročniška zakonodaja, s čimer so izpolnjeni kriteriji za ugotovitev pretežnega vpliva iz točke c) 3. odstavka 9. člena ZJN-3 in posledično tudi za opredelitev C. d.o.o. kot naročnika. Ker je edini delničar B. d.d., akt o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo A. d.o.o. z dne 31. 8. 2015 pa vsebuje podatek, da je Republika Slovenija edini lastnik in ustanovitelj navedene družbe z omejeno odgovornostjo, Ministrstvo zaključuje, da so s tem izpolnjene vse predpostavke iz 3. odstavka 9. člena ZJN-3 za opredelitev C. d.o.o. kot "drugo osebo javnega prava". To še zlasti velja ob dejstvu, da sta obe navedeni državi članici Evropske unije, pri čemer se sklicuje na javno-naročniško direktivo za infrastrukturno področje, to je Direktiva 2014/25/EU, ki ne govori o subjektih suverene oblasti, temveč primeroma določa subjekte z določenimi značilnostmi. Namen ureditve področja javnih naročil z evropskimi direktivami pa je to, da se načela javnega naročanja spoštujejo v vseh državah članicah EU. Zato tudi ni razloga, da ne bi bilo tako tudi pri družbi C. d.o.o., kot tudi ne, da bi se postavilo vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, oziroma, da bi se zaslišalo izvedenca, saj navedena dejstva in dokaze ocenjuje kot absolutno prepričljive in narekujejo v izpodbijani odločbi sprejeto odločitev. V zvezi z vprašanjem, ali je proizvodnja električne energije infrastrukturna dejavnost, Ministrstvo navaja, da je pridobil pritrdilni odgovor pristojnega direktorata Evropske komisije z dne 26. 4. 2013, ki ga je posredoval tudi tožniku in po katerem med relevantne dejavnosti v zvezi z električno energijo sodijo proizvodnja, dobava (prodaja električne energije na debelo in drobno), upravljanje prenosnih in distribucijskih omrežij ter delovanje izravnalnih trgov, na podlagi česar ocenjuje, da - ker je dobava električne energije navedenim omrežjem tudi proizvodnja električne energije, ki jo izvaja tožnik in ki je javno podjetje - to narekuje tudi zaključek, da C. d.o.o. prav tako izpolnjuje tudi pogoj iz točke č) 1. odstavka 9. člena ZJN-3. Tudi če bi obstajal dvom o prevladujočem vplivu naročnikov, na podlagi česar je družba C. d.o.o. torej opredeljena kot "oseba javnega prava" in "javno podjetje", pa nedvomno predstavlja "združenje" po 2. odstavku 9. člena ZJN-3, saj sta ga oblikovala dva naročnika, in sicer gre za obe navedeni državi članici EU, oziroma oba omenjena družbenika, ki imata prav tako status naročnika, kar Ministrstvo šteje za dodaten razlog za ugotovitev, da je družba C. d.o.o. "naročnik" tudi zato, ker predstavlja "združenje". Poleg tega je tožnik na podlagi Meddržavne pogodbe pridobil monopolni položaj pri pridobivanju jedrske energije, s tem pa je pridobil posebne ali izključne pravice brez sodelovanja ostalih konkurentov po določbi d) točke 1. odstavka 9. člena ZJN-3. Ker po ugotovitvi Ministrstva na podlagi dotlej znanih podatkov postopek za presojo obstoja konkurenčnega trga z električno energijo za Slovenijo pred Evropsko komisijo še ni bil začet, je zato za potrebe uporabe ZJN-3 štelo, da dejavnost po b) točki 1. odstavka 14. člena ZJN-3 ni neposredno izpostavljena konkurenci, zato ne more uporabiti izjeme po 30. členu ZJN-3. Dodatno izpostavlja ugotovitev Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence v njegovi odločitvi z dne 3. 9. 2012, da trg z električno energijo v Republiki Sloveniji ni sproščen. Ker je po ugotovitvi Ministrstva družba C. d.o.o. "naročnik" po ZJN-3, in sicer po c) točki 1. odstavka 9. člena ZJN-3, hkrati pa ima status "javnega podjetja" iz č) točke 1. odstavka 9. člena ZJN-3 ter je pridobila posebno ali izključno pravico in je po 2. odstavku 9. člena tudi "združenje", mora C. d.o.o. pri javnem naročanju upoštevati določbe ZJN-3, ki se nanašajo na infrastrukturno dejavnost, če naroča blago, storitve ali gradnje za opravljanje ene ali več dejavnosti iz 13. do 19. člena ZJN-3, v drugih primerih pa mora uporabljati pravila za javno naročanje na splošnem področju. Glede na to, da ima družba C. d.o.o. registriran sedež v Republiki Sloveniji in glede na to, da izvaja svoje dejavnosti v Republiki Sloveniji, so nacionalni predpisi, ki se uporabljajo za javno naročanje, slovenski.

2Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, Vlada Republike Slovenije kot pritožbeni organ druge stopnje pa je pritožbo zavrnila.

3Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi različnega, arbitrarnega in neenakopravnega obravnavanja tožnika brez kakršnihkoli utemeljenih razlogov s strani različnih državnih organov, kot so Ministrstvo, Vlada, Informacijski pooblaščenec in Računsko sodišče, kljub identičnim zakonskim kriterijem v določilih ZDIJZ in ZJN-3, pa tudi iz razlogov po 5. in 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP zaradi opustitve predložitve slovenskega prevoda listine v tujem jeziku pristojnega direktorata Evropske komisije z dne 26. 4. 2013 ter pomanjkljive, nerazumljive in nejasne obrazložitve izpodbijane odločbe, kakor tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, vključno z določili Mednarodne pogodbe in Družbene pogodbe ter Uredbe preoblikovanju C. p.o. v javno podjetje C. d.o.o., ker to ni veljaven predpis, saj je navedena uredba prenehala veljati z uveljavitvijo Mednarodne pogodbe in Družbene pogodbe, ki sedaj predstavlja temeljni akt gospodarske družbe C.. Sodišču primarno predlaga, naj po izvedenem dokaznem postopku s poizvedbami pri Informacijskem pooblaščencu, Računskem sodišču, Agenciji za energijo, Upravi Republike Slovenije za jedrsko varnost in Energetski zbornici Slovenije ter s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke ter ostalih izvedencev glede ustreznih vsebinskih in strokovnih področij po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo kot nepravilno in nezakonito odpravi ter odloči, da C. ni naročnik po določbah ZJN-3, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek Vladi Republike Slovenije, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Ministrstvu v nov postopek. Tožnik povzema vsebino odločb obeh upravnih organov prve in druge stopnje ter s svojimi razlogi odgovarja na njune ugotovitve, stališča in zaključke, pri čemer prvostopnemu organu očita, da je napačno ugotovil, da ima tožnik položaj "osebe javnega prava" v smislu 3. odstavka 9. člena ZJN-3, ker namreč ne izpolnjuje dveh od treh predpisanih zakonskih pogojev za takšno opredelitev tožnika, ki bi pri njem vzpostavljali pravni položaj, pravice in obveznosti "osebe javnega prava". Prvostopnemu organu očita napačno ugotovitev tudi glede statusa "javnega podjetja" v smislu točke č) 1. odstavka 9. člena ZJN-3, ki bi opravljalo eno ali več dejavnosti na infrastrukturnem področju, za katere naj bi mu pristojni organ Republike Slovenije (ne) podelil posebne ali izključne pravice iz d) točke 1. odstavka 9. člena ZJN-3"; prav tako napačno pa je tožnika opredelil tudi kot "združenje" v smislu 2. odstavka 9. člena ZJN-3, ker je pri ugotavljanju in ocenjevanju elementov in okoliščin, ki se nanašajo na tožnika, izhajal iz zmotnega materialnopravnega izhodišča ter napačno oziroma nepravilno interpretiral in uporabil vsebino določil 9. člena ZJN-3 v zvezi z ostalimi relevantnimi določili ZJN-3, saj sam tožnik nasprotno meni, da ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev, ki bi pri njem vzpostavili pravni položaj, pravice in obveznosti "osebe javnega prava", "javnega podjetja" niti "združenja". Pritožbenemu organu druge stopnje še očita, da se ni opredelil do pritožbenih razlogov in navedb, ki jih je tožnik v svoji pritožbi podal strukturirano in specificirano, oziroma da ni podal konkretnejših in obrazloženih pojasnil ter da je zgolj pavšalno zapisal, da naj bi tožnik pridobil "posebne ali izključne pravice za opravljanje dejavnosti na infrastrukturnem področju na podlagi oblastnega akta - zakona, ki je potrdil Meddržavno pogodbo", s tem pa "monopolni položaj pri pridobivanju jedrske energije", pri čemer organu druge stopnje še očita, da teh "posebnih ali izključnih pravic" niti ni definiral ali kakorkoli opredelil, zato njegovo obrazložitev označuje kot zgolj navidezno, češ da konkretnejših in obrazloženih pojasnil pritožbeni organ druge stopnje ni podal. Kot ključni razlog, da C. ni "oseba javnega prava", tožnik izpostavlja dejstvo, da v konkretnem primeru izmed treh kumulativno predpisanih zakonskih pogojev za opredelitev subjekta kot "osebo javnega prava" po 3. odstavku 9. člena ZJN-3 nista izpolnjena kar dva zakonska pogoja, in sicer gre za pogoja iz točke a) in točke c) 3. odstavka 9. člena ZJN-3, oziroma za odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik ustanovljen s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave, kar po stališču tožnika ni bil, zaradi česar naj (ne) bi bil izpolnjen pogoj iz točke a) 3. odstavka 9. člena ZJN-3. Po njegovem mnenju je negativen tudi odgovor na drugo ključno vprašanje, in sicer, ali je (ali ni) tožnik v več kot 50% financiran s strani državnih ali lokalnih organov ali drugih oseb javnega prava, oziroma na vprašanje, ali je mogoče Republiko Hrvaško šteti za državni ali lokalni organ ali drugo osebo javnega prava v smislu točke c) 3. odstavka 9. člena ZJN-3, kar po stališču tožnika ni mogoče, saj znaša vsak posamezen delež točno 50%, vsak družbenik pa ima en glas. Poleg tega Republike Hrvaške niti B. d.d., ni mogoče šteti za "državni ali lokalni organ ali druge osebe javnega prava" v smislu točke c) 3. odstavka 9. člena ZJN-3, saj gre za slovenski nacionalni predpis. Zato meni, da ne vzdrži nasprotno stališče organov prve in druge stopnje, da "državni organ" v ZJN-3 pomeni tudi državni organ Republike Hrvaške, kar je v nasprotju z načelom suverenosti držav. Kolikor bi v konkretnem primeru Republika Slovenija organe Republike Hrvaške podvrgla svojim pravnim pravilom, s tem pa svoji oblasti, bi bilo s tem poseženo v suverenost Republike Hrvaške. Za ugotovitev prevladujočega vpliva se deleži naročnikov, ki so osebe javnega prava, po stališču tožnika seštevajo samo v primeru, ko gre za naročnike pod isto suvereno oblastjo, oziroma ki so podvrženi javno naročniški zakonodaji iste države, saj v Republiki Hrvaški ne velja slovenski ZJN-3 o razmerjih nadrejenosti ali podrejenosti pa je mogoče govoriti zgolj med osebami, ki pripadajo istemu, ne pa različnim pravnim redom. Temeljna oziroma glavna dejavnost tožnika je proizvodnja električne, ne pa jedrske energije, kot navajata upravna organa prve in druge stopnje, pri čemer napačno in neutemeljeno navaja, da ima tožnik monopolni položaj pri pridobivanju jedrske energije. Navaja še, da je trg proizvodnje in prodaje električne energije v Republiki Sloveniji bil najkasneje s sprejemom EZ-1 v celoti liberaliziran, zato kot zmotno in brez pravne podlage označuje zatrjevanje obeh upravnih organov glede neobstoja konkurence na trgu električne energije, ki je nedvomno konkurenčen, prost in polno delujoč, krog proizvajalcev električne energije pa ni zaprt, tožnik pa na tem trgu opravlja svojo dejavnost pod enakimi in konkurenčnimi pogoji. Ker niti Republika Slovenija niti Republika Hrvaška v času ustanovitve tožnika nista še bili državi članici EU, zaradi česar tudi nista mogli ustanoviti tožnika na podlagi instituta iz 6. odstavka 34. člena ZJN-3, tudi če je morebiti tedaj v pravu EU že obstajal ta institut, kar tožniku sicer ni znano.

4Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena ZUS-1 predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja, da sta odločbi obeh organov prve in druge stopnje pravilni in zakoniti iz tam navedenih razlogov. Dodatno pojasnjuje, da je bilo med upravnim postopkom tožniku v izjasnitev posredovano tudi stališče pristojnega direktorata Evropske komisije z dne 26. 4. 2013, do katerega se je tožnik v svojem odgovoru opredelil, zato kot neutemeljen označuje tožbeni ugovor, da navedena listina ni bila prevedena. V zvezi z očitkom, da niso bili izvedeni vsi tožnikovi dokazni predlogi pa navaja, da vsebujeta utemeljitev glede zavrnitve vseh tožnikovih dokaznih predlogov obe odločbi upravnih organov prve in druge stopnje. Dodaja še, da poizvedbe pri Agenciji, Upravi in Zbornici ne bi pripomogle k ničemur, prav tako bi bila neutemeljena tudi postavitev izvedenca, ki bi predstavljala le dodatne stroške. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka, ki jih tožena stranka tudi specificira.

K točki 1:

5Tožba je utemeljena.

6Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je dokončna odločba upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo na zahtevo tožnika odločeno na podlagi 8. odstavka 9. člena ZJN-3, da je tožnik naročnik v smislu določil ZJN-3.

7Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik sicer uperil tožbo zoper oba upravna akta, ki sta bila v tem primeru zaporedoma izdana na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja: najprej o tožnikovi zahtevi z dne 5. 5. 2017, z dopolnitvijo z dne 5. 7. 2017, za ugotovitev statusa naročnika po ZJN-3, nato pa še o njegovi pritožbi zoper prvostopno odločbo, o kateri je odločila Vlada kot pritožbeni organ druge stopnje tako, da jo je zavrnila s svojo odločbo z dne 16. 11. 2017. Zato je sodišče tožnikovo tožbo zoper sporni odločbi obeh upravnih organov prve in druge stopnje obravnavalo v skladu z določilom 5. odstavka 17. člena ZUS-1, po katerem je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. To je v konkretnem primeru Republika Slovenija, ki jo zastopa Vlada, kot pravilno v tožbi navaja tudi sam tožnik.

8Ker pa je dopusten predmet upravnega spora skladno z določili 2. in 3. odstavka 2. člena ZUS-1 zgolj tisti dokončni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja, je sodišče, glede na vsebino tožbenih navedb, smiselno štelo, da je tožba pravilno uperjena zoper dokončno prvostopno odločbo, s katero je bilo v obravnavani sporni zadevi meritorno odločeno o stvari, torej o tožnikovi zahtevi za ugotovitev statusa naročnika po ZJN-3, saj je drugostopni organ njegovo pritožbo zgolj zavrnil, s tem pa potrdil prvostopno odločbo.

9Zakonodajalec je z določili v točkah od a) do točke d) prvega odstavka 9. člena ZJN-3 definiral krog subjektov, ki so naročniki že po samem zakonu, in sicer so to: a) organi Republike Slovenije, b) organi samoupravnih lokalnih skupnosti, c) druge osebe javnega prava, č) javna podjetja, ki opravljajo eno ali več dejavnosti na infrastrukturnem področju, d) subjekti, ki niso opredeljeni v točkah a) do č) tega odstavka in opravljajo eno ali več dejavnosti na infrastrukturnem področju, če jim je za to dejavnost pristojni organ Republike Slovenije podelil posebne ali izključne pravice. Po določbi 2. odstavka 9. člena ZJN-3 se za naročnika šteje tudi združenje, ki ga oblikujejo eden ali več naročnikov iz prejšnjega odstavka.

10V obravnavani sporni zadevi je Ministrstvo tudi po presoji sodišča vsaj preuranjeno zaključilo, da so v tožnikovem primeru izpolnjeni predpisani zakonski pogoji iz točk c), č) in d) 1. odstavka 9. člena ZJN-3 v zvezi z 2. in 3. odstavkom istega člena. Prav to ostaja sporno za tožnika, ki meni nasprotno, da on ne izpolnjuje nobenega izmed predpisanih zakonskih pogojev, določenih za naročnika po ZJN-3; to pa predvsem iz razloga, ker družba C. ni ustanovljena za izvajanje dejavnosti, ki so v splošnem interesu, niti ne gre za infrastrukturne dejavnosti, pač pa gre za proizvodnjo električne energije, ki ima industrijski in poslovni značaj, ter za prodajo električne energije na prostem v celoti liberaliziranem trgu, pri čemer ni sporno, da znašata deleža obeh družbenikov družbe C. vsak natanko 50% poslovnega deleža, tako da posledično upoštevaje načelo paritete tudi ni mogoče govoriti o kakršnemkoli prevladujočem vplivu kateregakoli družbenika (B. d.d., oziroma A. d.o.o.), medtem ko državni organ v smislu 9. člena ZJN-3 upoštevajoč načelo suverenosti držav pomeni samo državni organ Republike Slovenije, ne pa tudi Republike Hrvaške.

11ZJN-3 v 8. odstavku 9. člena določa, da lahko določena (pravna) oseba v primeru, če obstaja dvom, ali ta oseba izpolnjuje pogoje, ki opredeljujejo naročnika po tem zakonu, poda pri Ministrstvu, pristojnemu za javna naročila, predlog za ugotovitev statusa naročnika; ugotavljanje statusa naročnika lahko po uradni dolžnosti uvede tudi Ministrstvo, o pritožbi zoper odločbo Ministrstva pa odloči Vlada. Za odločanje o statusu naročnika se uporablja zakon, ki ureja upravni postopek (to je Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

12ZUP z določili 1. do 7. točke 2. odstavka 237. člena taksativno določa absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Tako se, med drugim, za bistveno kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), če so bile kršene določbe tega zakona o uporabi jezika v postopku (5. točka 2. odstavka 237. člena ZUP) in če se odločbe ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Prav te absolutne bistvene kršitve pravil postopka namreč v tožbi uveljavlja tožnik, enako je kot pred tem uveljavljal že v pritožbi, vendar neuspešno, saj jih je organ druge stopnje v pritožbenem postopku zavrnil, čeprav med strankama niti ni sporna opustitev predložitve slovenskega prevoda listine pristojnega direktorata Evropske komisije z dne 26. 4. 2013, sestavljene v tujem jeziku. Prav tako med strankama ni sporno, da se Ministrstvo v prvostopni odločbi tudi ni opredelilo do tožnikovih dokazanih predlogov za izvedbo dokazov s poizvedbami pri Agenciji za energijo, Upravi Republike Slovenije za jedrsko varnost in Energetski zbornici Slovenije, za katere drugostopni organ v svoji obrazložitvi (v 2. odstavku na str. 6) navaja zgolj to, da njihova izvedba "ni potrebna, saj je Ministrstvo ugotovilo vsa za odločitev potrebna dejstva za določitev materialne resnice, saj je pri svoji odločitvi izhajalo iz revidiranega Letnega poročila tožnika za leto 2016". Dodatno (v 3. odstavku obrazložitve na str. 6) pritožbeni organ v drugostopni odločbi še navaja: "Ker je Ministrstvo v svoji odločbi natančno obrazložilo vse razloge za izdajo zavrnilne odločbe, do bistvenih kršitev pravil postopka ni prišlo", sodišče pa v tej zvezi ne more prezreti, da Ministrstvo sploh ni izdalo zavrnilne odločitve. Nasprotno namreč izhaja tako iz izreka, kot tudi iz obrazložitve Ministrstva, kot je predhodno povzeta v tej sodbi pod točko 1, da pri izpodbijani odločbi sploh ne gre za zavrnilno odločbo, kot nepravilno navaja drugostopna odločba. Zato se kot utemeljen izkaže tudi tožbeni očitek glede pomanjkljive, nerazumljive in nejasne obrazložitve obeh odločb upravnih organov prve in druge stopnje, da je tako onemogočen njun preizkus, tako z vidika pravilnosti, kot tudi zakonitosti sprejete odločitve o tožnikovem statusu naročnika po določbah ZJN-3 in tudi o njegovi pritožbi zoper odločitev Ministrstva. Po povedanem se torej za utemeljen izkaže tožbeni ugovor o absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka iz 3., 5. in 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

13Zaradi bistvenih kršitev pravil postopka je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ne da bi se dodatno še posebej spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov, na katere pa bo moral odgovoriti pristojni upravni organ, ko bo v ponovljenem postopku ponovno odločal o tožnikovi zahtevi za ugotovitev statusa naročnika z dne 5. 5. 2017, z dopolnitvijo z dne 5. 7. 2017. V ponovljenem postopku mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

14Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na nejavni seji sodnega senata brez oprave glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V tem primeru namreč na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 daje zakonodajalec sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki 2:

15Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki in tako prisojeni znesek plača toženec, vendar tožnik v konkretnem primeru povrnitve stroškov ni zahteval.