VSRS Sodba in sklep II Ips 316/2000

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bilo delno ugodeno pritožbi tožene stranke:

- delno spremeni, tako da se sodba sodišča prve stopnje v delno spremenjenem ugodilnem delu glasi:

"Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 2,196.194,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.124,00 SIT od 07.08.1993 dalje do plačila, in od zneska 2,170.000,00 SIT od 17.12.1997 dalje do plačila - vse v petnajstih dneh.";

- delno razveljavi, skupaj z njo pa tudi sodba sodišča prve stopnje, za še nadaljnjih 96.000,00 SIT (še 10% vtoževane odškodnine za izgubo študijskega leta).

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 05.07.1990 razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 3,152.559,90 SIT in 221.732,50 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnikova soodgovornost za nesrečo 30%, ker s kolesom z motorjem ni vozil dovolj desno, zavarovanec tožene stranke pa je za avtomobilom, ki ga je v križišču vozil v nasprotni smeri in zavijal levo, ustavil šele čez sredinsko črto. Ugotovilo je, da je bilo premoženjske škode za 1,003.657,00 SIT, medtem ko je za nepremoženjsko menilo, da bi mu šlo za telesne bolečine 500.000,00 SIT od zahtevanih 800.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT, za duševne bolečine za zmanjšane življenjske aktivnosti 2,200.000,00 SIT od zahtevanih 2,500.000,00 SIT in za skaženost 400.000,00 SIT od zahtevanih 500.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, toženkini pa delno ugodilo, tako da je prisojeni znesek znižalo na 1,646.194,00 SIT, glede zahtevka za izgubo študijskega leta in pravdnih stroškov pa sodbo razveljavilo. Razmerje delne odgovornosti je spremenilo s 30:70 na 40:60, ker je dalo večjo težo dejstvu, da tožnik ni vozil čim bliže desnemu robu cestišča in da je preveč sunkovito zaviral.

Proti tej sodbi je vložil revizijo tožnik iz vseh revizijskih razlogov in predlagal spremembo obeh sodb, tako da bo prisojeno toliko, kolikor je zahteval. Poudarja, da se je ustrašil, ker je avto zapeljal čez sredino ceste in se ni ustavil pred semaforjem. Kritično situacijo je povzročil avtomobilist, ki je imel močnejše, nevarnejše vozilo. Že prvo sodišče je določilo prenizko odškodnino.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

V čem naj bi bila podana kršitev pravdnega postopka, revizija ne pove. Za tisto, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa ne gre.

Kar zadeva porazdelitev odgovornosti med tožečo stranko in zavarovancem tožene stranke, in s tem njo samo, je mogoče reviziji pritrditi le delno. Nima prav v ponavljajočem se stališču, da bi se moral zavarovanec ustaviti pred semaforjem (na katerem je gorela zelena luč). Takrat veljavni Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ, št. 50/88 s spremembami in dopolnitvami do št. 11/91 - ZTVCP) česa takšnega ne veleva, saj le določa, da mora voznik, ki zavija na križišču z vozilom na levo, pustiti mimo vozilo, ki prihaja iz nasprotne smeri in na križišču ne spreminja svoje smeri ali zavija na desno (drugi odstavek 50. člena ter razloga iz 54. in 55. člena). To pomeni, da se vozila, ki zavijajo na levo, pomikajo v križišče in obstanejo pred (namišljeno) sredinsko črto, da spustijo mimo nasproti vozeča vozila, ki ne spreminjajo smeri ali zavijajo na desno. Takšna so tudi pravila vožnje. Pač pa se je pokazalo, da je pritožbeno sodišče pripisalo preveliko težo dejstvu, da tožnik ni peljal skrajno desno. Res je predpisano, da mora voznik kolesa z motorjem voziti čim bliže desnemu robu vozišča (prvi odstavek 97. člena ZTVCP). Res je tudi, da če bi tako vozil in ne bi zaviral, do trčenja ne bi prišlo. Vendar takšnemu sklepanju ni mogoče v vsem pritrditi. Ugotovljeni poglavitni vzrok za nesrečo (dejanska ugotovitev, na katero je vezano revizijsko sodišče) je bila zavarovančeva vožnja in zaustavitev vozila delno že čez sredino ceste, kar je vzbudilo pri tožniku strah, da ga je voznik spregledal, zaradi česar je zavrl. Pravilo o skrajni desni vožnji na primer ne velja, kadar voznik kolesa z motorjem v križišču zavija v levo (drugi odstavek 49. člena ZTVCP). Hujša je bila torej zavarovančeva kršitev predpisov, kot pa tožnikova. Zakon namreč zapoveduje, da mora voznik, ki se približuje križišču, voziti s tolikšno hitrostjo, da se lahko ustavi in pusti mimo vozila, ki imajo na križišču prednost (drugi odstavek 51. člena ZTVCP). Ta zakonska določba tudi narekuje tako imenovano defenzivno vožnjo, se pravi med drugim tudi takšno, da vsakdo v prometu ravna tako, da daje drugim jasno vedeti, kaj namerava ukreniti, in da jih tako ne spravlja v dvome in hitre reakcije. V tem duhu pa zavarovanec ni vozil in tako je vzbudil pri tožniku vtis, da ga je spregledal. Pritožbeno sodišče je tudi pripisalo preveliko težo sunkovitemu tožnikovemu zaviranju. V takšnem položaju, v kakršnem se je znašel tožnik, niti ni bilo časa za postopno zaviranje. Upoštevaje vse našteto in pa dejstvo, da pomeni avtomobil v primerjavi s kolesom z motorjem za voznika slednjega večjo nevarnost, se pokaže kot pravilna razporeditev odgovornosti v razmerju 30:70, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje (drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Za še ugodnejše razmerje za tožnika, za kar se zavzema revizija, pa ni razlogov. Tožnikovo sklepanje je bilo namreč v toliko neustrezno, ker je upošteval tudi okoliščino, da bi se moral avtomobilist ustaviti pred semaforjem, ta pa tega, kot povedano, ni bil dolžan storiti, pa tudi sicer se običajno tako ne vozi.

Skopa revizijska trditev, da je že sodišče prve stopnje določilo prenizko odškodnino in seveda še toliko bolj pritožbeno, je le delno utemeljena, kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče je namreč premalo upoštevalo dejstvo (kot enega izmed meril pri odmeri odškodnin po 200. členu ZOR), da je bil tožnik ob nesreči star 19 let in da bo duševno trpel zaradi telesnih omejitev, opisanih v sodbah nižjih sodišč, pretežen del svojega življenja. Nadalje dejstvo, da je tožnik desničar in da se bo z leti pojavila artroza v zapestju. Zato pomeni pravično zadoščenje za to obliko negmotne škode znesek, ki ga je določilo že sodišče prve stopnje - 2,200.000,00 SIT. Višja odškodnina iz tega naslova, kakor tudi odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, za strah in za skaženost, tožniku ne gre. Pri odmeri odškodnine za negmotno škodo je namreč treba upoštevati tudi njen namen, in s tem še, da je v sorazmerju z odškodninami, ki se prisojajo pri nas v primerljivih primerih.

Tako bi šlo tožniku za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 500.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,200.000,00 SIT in za skaženost 400.000,00 SIT ali skupaj 3,100.000,00 SIT. Ob 30-odstotnem tožnikovem prispevku mu gre tako 2,170.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče je tako po pooblastilu iz prvega odstavka 395. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977)) reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kakor je to razvidno iz izreka te odločbe. Poleg zneska za negmotno škodo gre tožniku še 70 odstotkov nesporne odškodnine za popravilo kolesa z motorjem v višini 43.657,00 SIT. Revizijsko sodišče pa je moralo poseči tudi v razveljavitveni del izpodbijane odločbe, ker bo treba zaradi drugače določenega razmerja deljene odgovornosti v ponovljenem postopku odločati še o utemeljenosti 70 % vtoževane odškodnine za izgubo študijskega leta.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP (1977).