UPRS Sodba I U 2758/2017-13

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Kamnik, št. 321-155/1993/443 z dne 30. 8. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. se zavrne.

1Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo upravičenki do vračila zadružnega premoženja A. priznal za B. odvzeta kmetijska zemljišča v površini 431 m2 odškodnino v obveznicah C. d.d. v višini 54.339,81 DEM (1. točka izreka), določil način izplačila odškodnine (2. točka izreka), odločil, da se obveznice izročijo kot odškodnina za podržavljeno parc. št. 872/2 pašnik 4 v izmeri 333 m2 in sušilnico v izmeri 98 m2, ob podržavljenju vpisano pri vl. št. ..., k.o. ..., ki je ni mogoče vrniti v naravi, in ki se v času vračanja izkazuje v delu parc. št. 872/2 pozidano zemljišče v izmeri 436 m2 (3. točka izreka), nadalje, da stroški postopka niso bili zaznamovani (4. točka izreka), in da bo o preostalem delu zahtevka odločeno s posebno odločbo (5. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma povzel 65. in 66. člen Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), navedel, da je bila B. (v nadaljevanju B.) kot pravna prednica vlagateljice zahteve izbrisana 8. 11. 1972 zaradi redne likvidacije iz registra zadrug. C. je bila kot nova pravna oseba ustanovljena 20. 1. 1993, zato ni pravna naslednica B. A. združuje kmetijske zadruge s celotnega območja RS, zato je upravičena uveljavljati vračilo premoženja po 65. členu ZZad. Pri vl. št. ... k.o. ... je bilo na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47) vpisano splošno ljudsko premoženje v upravljanju D. Na podlagi odločbe ObLO Kamnik z dne 20. 8. 1957 sta se parc. št. 831/3 in 872/2 vpisali v vl. št. ... k.o. ... kot ... v upravljanju Občine E. pravico uporabe v korist F., ki sta bili kasneje na podlagi odločbe ObLO Kamnik z dne 24. 12. 1960 in sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani, Zadr I 33716 z dne 31. 7. 1961 preneseni na B. Parc. št. 872/2 pašnik 3 v izmeri 333 m in sušilnica v izmeri 98 m2 je bila z odločbo SO Kamnik z dne 11. 7. 1964 vzeta iz posesti B. v likvidaciji. Po današnjem stanju gre za pozidano zemljišče s parc. št. 872/2 v izmeri 436 m2, ki je v lasti fizičnih oseb, zato pripada vlagateljici odškodnina v obliki obveznic tožnika. Vrednost premoženja je bila ugotovljena z izvedencem gradbene stroke. Pripombi tožnika, da obravnavana parcela ni bila podržavljena B., organ ni sledil, ker meni, da upravičenost izhaja iz dikcije 65. člena ZZad. Gre nedvomno za neodplačen prenos premoženja na drugega uporabnika v duhu tedanjih družbeno političnih razmer v državi, ko je prišlo sredi petdesetih let prejšnjega stoletja do reorganizacije zadružništva. V šestdesetih letih je prevladal razvoj nelastninske koncepcije družbene lastnine, zato zadruge niso imele lastninske, ampak upravljavsko funkcijo, ki pa so jo kmalu izgubile, ker je ekonomska politika dala prednost podjetjem pred zadrugami. Premoženje, s katerim so zadruge upravljale, jim je bilo dodeljeno v trajno uporabo, ne glede na to, ali so bili v zemljiški knjigi zavedene kot lastnice ali upravljavke premoženja, tudi v primerih, ko podlaga za odvzem zadružnega premoženja ni bilo podržavljenje, ampak prenos na druge uporabnike, združitev, vložitev ali prenos na podjetja ali druge pravne osebe. B. je zato pridobila nepremičnine v uporabo, ni pa mogla pridobiti lastninske pravice. Temeljni zakon o zadrugah (UL SFRJ, št. 13/65) je kmetijske zadruge izenačil s podjetji, kmetijske zadruge so se pričele združevati s podjetji. B. je po sklepu zadružnega sveta z dne 26. 12. 1963 in z izjavo z dne 1. 3. 1964 dovolila izbris vknjižene trajne pravice uporabe, saj se je bila prisiljena odpovedati pravici uporabe. Ne gre za prostovoljno odločitev zadruge, ampak gre za dirigiran postopek likvidacije. To pa pomeni krivično podržavljenje.

2Drugostopni organ je delno ugodil pritožbi tožnika in v 3. točki izreka prvostopne delne odločbe besedilo ''pri vl. št. ... k.o. ...'' nadomestil z besedilom ''pri vl. št. ... k.o. ...'', v ostalem pa pritožbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopnega organa.

3Tožnik je v tožbi uvodoma opozoril sodišče na več vloženih tožb v zvezi z istim spornim vprašanjem, nato pa na v drugostopni odločbi napačen zapis datuma prvostopne odločbe - pravilno 30. 8. 2017 in ne 30. 83. 2017 ter zapisa vl. št. - pravilno ... in ne ... Za tožnika je še vedno sporno, ali je do podržavljenja obravnavane parcele sploh prišlo, zlasti, ker B. ni bila lastnica premoženja in likvidacija zadruge ne pomeni krivičnega podržavljenja. Prvostopni organ šteje kot temelj podržavljenja odločbo SO Kamnik z dne 11. 7. 1964, s katero so bila B. - v likvidaciji odvzeta iz posesti zemljišča splošnega ljudskega premoženja. Iz obrazložitve izhaja, da je B. s 1. 4. 1964 prenehala delovati in je bil zanjo uveden redni likvidacijski postopek. S tem je prenehala tudi organizirana kmetijska organizacija, zato tudi dodeljenih zemljišč ni mogla več koristiti. B. torej ni bila lastnica zemljišč, ampak so ji bila zemljišča ... dodeljena v uporabo v smislu predpisov zakona o kmetijskem zemljiškem skladu. Vpis pravice uporabe potrjujejo tudi vpisi v zemljiški knjigi. Po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) so pri opredelitvi premoženja, ki pride v poštev za denacionalizacijo (8. člen) mišljene stvari, na katerih je obstajala lastninska pravica (kot ena izmed premoženjskih pravic), ne pa pravica uporabe. Podlaga za vknjižbo lastninske pravice kot splošno ljudsko premoženje pa je bila Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah z dne 3. 6. 1947. Tožnik se je že v postopku skliceval tudi na odločbi Ustavnega sodišča, Up-155/99 in Up-176/00. Iz teh odločb izhaja, da likvidacija zadruge (nekreditne) ni pomenila krivičnega podržavljenja, ki bi bil lahko podlaga za denacionalizacijo in da takšno stališče ne pomeni arbitrarnega neupoštevanja 66. člena ZZad. Organ se do tega sploh ni opredelil, drugostopni organ pa svoje nasprotno stališče ni pojasnil z vidika vsebine predpisov. V zvezi z navedbo drugostopnega organa, da se po prvem odstavku 65. člena ZZad vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, kar naj bi pomenilo, da se zadružno premoženje ne vrača le v primeru podržavljenja zasebne lastnine, temveč tudi v primeru prenosa premoženja zadrug na drugega uporabnika, pa tožnik opozarja, da njegov ugovor temelji na tem, da ta parcela sploh nikoli ni bila v lasti B., pač pa je zadruga imela na njej le pravico uporabe, lastniško pa je bila parcela družbena lastnina. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma da v zadevi samo odloči.

4Toženka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe in še dodala, da je podana pravna podlaga po ZZad, po katerem predmet vračanja ni le zasebna lastnina, temveč tudi pravica uporabe na družbeni lastnini.

5Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe tožnika. Namen ZDen je poprava krivic. Dejstvo sicer je, da se premoženje v tem primeru vrača na podlagi ZZad, vendar se ZDen uporablja smiselno. Tako tudi sodba U 2405/2002. Stranka z interesom je zato predlagala, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o vračilu premoženja (zemljišč s parc. št. 872/2 pašnik v izmeri 333 m2 in sušilnice v izmeri 98 m2, ob podržavljenju vpisane v vl. št. ..., k.o. ...) v obliki odškodnine (obveznic tožnika) v višini 54.339,81 DEM.

8Tožnik kot poglavitno ugovarja, da v tem primeru ni podana podlaga za denacionalizacijo iz dveh razlogov: - ker B. (nikoli) ni bila lastnica podržavljenega premoženja in - ker redna likvidacija zadruge (v okviru katere je bil izveden odvzem iz posesti obravnavanega zemljišča) ne predstavlja krivičnega podržavljenja.

9Predmet vračanja in upravičence do vrnitve zadružnega premoženja določa ZZad. Po 65. členu ZZad se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike, v skladu s tem zakonom vrne zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov oziroma zadružnim zvezam. Ta določba ne velja za premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov oziroma zadružne zveze pridobile iz premoženja, podržavljenega na kateri od podlag iz 3., 4. in 5. člena zakona o denacionalizaciji (prvi odstavek). Upravičenci do vračila so po 66. člena ZZad zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov, ki jih je bilo premoženje brez nadomestila odvzeto oziroma so ga vložile, združile oziroma prenesle (1. točka prvega odstavka); če takšne zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov ni, zadruga oziroma organizacija kooperantov, ki je njen pravni naslednik (2. točka prvega odstavka); če ni zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov, zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge in združuje zadružne organizacije in organizacije kooperantov z enako ali podobno dejavnostjo kot prejšnja zadruga (3. točka prvega odstavka). 68. člen ZZad pa še (med drugim) določa, da se premoženje iz 65. člena tega zakona upravičencem iz 66. člena tega zakona vrne oziroma razdruži v skladu s predpisi o denacionalizaciji, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Po določbi 65. člena ZZad torej ne gre le za premoženje, ki je bilo zadružnim organizacijah, organizacijam kooperantov ali zadružnim zvezam podržavljeno na načine iz 3., 4. in 5. člena ZDen, temveč tudi za premoženje, ki je bilo zaradi statusnih sprememb in aktov državne oblasti podržavljeno na preneseno na druge uporabnike.

10Uvodoma se sodišče strinja s organom, da je ZZad v razmerju do ZDen specialen predpis za vračanje zadružnega premoženja, kot tudi, da ni mogoče zgolj v primeru vpisane lastninske pravice na (kasneje odvzetem) premoženju (na zgoraj opisani način) zadružne organizacije ali organizacije kooperantov šteti za upravičenko po določbah 65. - 68. člena ZZad. Z Ustavo iz leta 1953 (Ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve FLRJ in zvezni organih oblasti (Uradni list FLRJ, št. 3/53) je bila namreč uveljavljena družbena lastnina proizvajalnih sredstev kot temelj družbene in politične ureditve države, s tem pa vknjižba lastninske pravice (kot stvarnopravne pravice) v korist zadružnih organizacij (oziroma organizacij kooperantov) na (med drugim) kmetijskih zemljiščih ni bila (več) možna, temveč je bila (tudi) v primeru prenosa premoženja na tej vrsti premoženja vpisana družbena lastnina z vpisom imetništva pravice uporabe. Ne glede na povedano pa je treba v primerih, ko gre za vračilo premoženja po ZZad, upoštevati, da je namen tega zakona (enako kot namen sprejetja ZDen) poprava krivic. Navedeno izhaja iz samega besedila zakona, kot tudi iz Poročevalcev k ZZad. Iz Poročevalca z dne 26. 10. 1990 tako izhaja, da je k osnutku 58. člena (nato 65. člena ZZad – op. sod.) predlagano, da bodo lahko zadruge zahtevale vrnitev celotnega zadružnega premoženja, ki so ga imele ob koncu druge svetovne vojne (tj. 9. 5. 1945) ter vse nadaljnje premoženje, ki so ga pridobile po vojni ter jim je bilo neodplačno odvzeto. V Poročevalcu z dne 28. 2. 1991 pa, da se upošteva pripomba, da se iz vračila nekdanjega zadružnega premoženja zadrugam in zadružnim zvezam odvzame premoženje, ki ni zadružnega izvora in je prešlo v last ali upravljanje zadrug ali zadružnih zvez na podlagi administrativnega akta državnih organov po 9. 5. 1945, in še, da je zaradi poenostavitve besedila predlagatelj združil določbi o vračilu zadrugam in zadružnim zvezam v eno določbo, zaradi jasnosti pa je kot upravičenec do vračila opredeljena posamezna zadruga ali zadružna zveza in še, da spremenjena določba kot pogoje za vračilo bivšega zadružnega premoženja določa neodplačni prenos na drugega uporabnika, vlaganje ali združevanje in poslovno sodelovanje z drugimi pravnimi osebami po 9. 5. 1945, kar vključuje tudi prenos premoženja zaradi zaplembe, nacionalizacije in s predpisom odrejene likvidacije zadrug in zadružnih zvez.

11Po citiranih določbah ZZad se torej vrača zadružno premoženje (v za ta primer relevantnem obdobju je veljala Uredba o kmetijskih zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 5/54 do 10/61), ki je določala, da je zadružno premoženje družbena last, z njim pa gospodari zadruga; zadružno premoženje pa so sestavljale vse stvari, ki jih je zadruga proizvedla, in pa stvari ter pravice, ki jih je pridobila ob ustanovitvi ali ob opravljanju svoje dejavnosti), ki je bilo nato odvzeto na način, kot izhaja iz 65. člena ZZad.

12Da bi organ v obravnavanem primeru odločil na podlagi dejstev, kot jih za pozitivno odločbo terja zgoraj citirani predpis, pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Organ je namreč svoj zaključek o utemeljenosti zahteve utemeljil z naslednjimi ugotovitvami: - da je bilo pri vl. št. ... k.o. ... (kjer sta bili med drugim vpisani obravnavani zemljišči) na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47) vpisana sprememba lastništva na ime D., - da sta se parceli št. 831/3 in 872/2 na podlagi odločbe ObLO Kamnik, št. 01/3-1696/57 z dne 20. 8. 1957 (na podlagi Zakona o kmetijskem zemljiškem skladu Splošnega ljudskega premoženja in dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam), vpisali v vl. št. ... kot splošno ljudsko premoženje v upravljanju Občine E. s pravico uporabe v korist f. in bili kasneje na podlagi odločbe ObLO Kamnik, št. 02/2-Ka-131/4-60 z dne 24. 12. 1960, in na podlagi sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča v Ljubljani, št. Zadr I 33/16 z dne 31. 7. 1961, preneseni na B., in - da sta bili z odločbo SO Kamnik št. 465-26/64-5/2 z dne 11. 7. 1964, vzeti iz posesti B. v likvidaciji. Povzeti razlogi pa po oceni sodišča ne dajejo utemeljene podlage za zaključek, da gre za premoženje, ki je bilo po svojem izvoru zadružno premoženje, kot tudi, da je zgolj zaradi dejstva, da je prišlo do odvzema zemljišč iz posesti zaradi postopka likvidacije (ki je bila, kot je to razlogoval organ, posledica spremembe zakona v letu 1965 oziroma spremembe celotnega koncepta zadružništva), šteti, da gre za krivičen odvzem. Tožnik je namreč že v upravnem postopku opozarjal na odločbi Ustavnega sodišča, Up-155/99 in Up-176/00, v zvezi s razlago pomena likvidacije zadruge (nekreditne) v smislu krivičnega podržavljenja, ki bi bil lahko podlaga za denacionalizacijo, vendar se organ do tega ni opredelil, temveč je zaključil le, da gre za likvidacijo po drugih predpisih in zato ne za tak primer. To pa tudi ne zadošča za vsebinsko utemeljitev zavrnitve tožnikovega ugovora. Izpodbijane odločbe zato ni možno preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP) in jo je treba že iz tega razloga odpraviti. Ker pa odločbe glede na zgoraj povedano ni mogoče preizkusiti, tudi ni mogoče ne pritrditi in ne zanikati, da gre za enak oziroma podoben primer kot v zadevi U 2405/2002, na katerega se je skliceval organ pri svoji odločitvi, vendar pa nedvomno tudi iz citirane sodbe izhaja, da se po ZZad vrača na način iz 65. člena tega zakona odvzeto zadružno premoženje.

13Glede na povedano je sodišče tožbi zaradi kršitve pravil postopka ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka, raziskati dejansko stanje v nakazani smeri (pri čemer sodišče organ posebej opozarja na določbe Zakona o kmetijskem zemljiškem skladu Splošnega ljudskega premoženja in dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam, na podlagi katerega je bilo obravnavano premoženje dodeljeno F. kot pravni prednici B.) in o zadevi glede na rezultat ugotovitvenega postopka ponovno odločiti.

14Glede na odpravo prvostopne odločbe in s tem ipso lege tudi drugostopne odločbe pa tožbeni ugovor o pomoti zapisa datuma prvostopne odločbe in številke zemljiškoknjižnega vložka v izreku drugostopne odločbe tudi ni (več) pravno relevanten.

15Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, saj ta ni bila niti predlagana, niti ni tožnik predlagal izvedbe dokazov, sodišče pa je lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnega postopku (smiselno 59. člen ZUS-1).

16Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A. temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbo tožnika zavrne. Ker pa je sodišče tožbi ugodilo, to, ob upoštevanju načela uspeha iz 154. člena ZPP, pomeni, da ji stroški ne gredo. Zato je njen stroškovni zahtevek zavrnilo.