VSL Sodba II Cp 41/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se IV. točka izreka spremeni tako, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka.

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 345,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, ko je tožnica posamezne obratovalne stroške – stroške toplotne energije in elektrike – plačala (I. točka izreka), zahtevek za plačilo zamudnih obresti pred dnem plačila, pa je zavrnjen (II. točka izreka). Zavrnjen je tudi tožbeni zahtevek za plačilo 576,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Glede pravnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 136, 78 EUR (IV. točka izreka).

2Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

O pritožbi tožene stranke

3Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka, s katero je zahtevku delno ugodeno in zoper stroškovni del odločitve (IV. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da tožeča stranka ni dokazala, da je zavezanka za plačilo dobaviteljema Energetika ... in Elektro ... Ni dokazala, da gre za njen dolg. Tožena stranka se je namreč zavezala, da bo poleg najemnine plačevala obratovalne stroške. Tožnica ni neupravičeno prikrajšana in toženec ni neupravičeno obogaten. Najemna pogodba namreč nima določb o tem, da bi morala tožena stranka kot najemnik stroške plačevati neposredno Energetiki ... in Elektru ... Tožeča stranka je plačala lastne obveznosti, zato je utemeljeno uveljavljan enoletni zastaralni rok iz 355. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zanika obveznost na podlagi 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), Z izročanjem mesečnega zneska 1.000,00 EUR M. Š. je toženec svojo dolžnost plačila obratovalnih stroškov izpolnil. Stroške je dolžna plačati M. Š. Stroškovni del odločitve graja sklicujoč se na drugi odstavek 154. čl. ZPP. Ker je tožena stranka uspela v večjem delu kot tožeča, ni upravičeno in utemeljeno, da krije kakršnekoli stroške tožeče stranke. Primerno bi bilo, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, nanašajočim se na ugodilni del sodbe; predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da se je z najemno pogodbo najemnica M. Š. zavezala plačati – poleg najemnine – tudi obratovalne stroške. Tožnica, lastnica stanovanja, je na osnovi petega odstavka 24. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) plačnica stroškov obratovanja, ki jih najemnik ne poravna.

7Ugovor pasivne legitimacije toženec gradi na trditvi, da je obveznost izpolnil, ker je M. Š., ki je s tožnico sklenila najemno pogodbo, mesečno izročal 1.000,00 EUR. Ugovor ni utemeljen. Gre za obveznosti, ki jih je za potrebe družine prevzela M. Š. Pravilno je prvostopenjsko materialnopravno stališče, da je toženec solidarni plačnik teh obveznosti. S 56. čl. ZZZDR je namreč določeno, da za obveznosti, ki jih za tekoče potrebe družine prevzame en zakonec, odgovarjata zakonca nerazdelno. Če bo s plačilom na osnovi izpodbijane sodbe toženec plačal več, kot je njegov del obveznosti, bo na osnovi tretjega odstavka 56. čl. ZZZDR od M. Š. lahko uveljavljal znesek, ki presega njegov del obveznosti.

8Tožnica, ki je poravnala obratovalne stroške, katerih plačnika sta – na osnovi najemne pogodbe z dne 12. 3. 2013 z dodatkom in 56. čl. ZZZDR – M. Š. in toženec, je brez pravnega temelja prikrajšana. Toženec, ki bi bil te stroške dolžan plačati, kakor je pojasnjeno v prejšnji točki te sodbe, je brez pravnega temelja obogaten. Podlaga zahtevka je torej neupravičena obogatitev (190. čl. OZ). Zahtevek iz tega naslova zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. čl. OZ). Ugovor zastaranja je torej utemeljeno zavrnjen.

9Pritožba zoper stroškovni del odločitve pa je utemeljena. Merilo za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku (154. čl. ZPP). Tožeča stranka, ki je zahtevala plačilo 945,10 EUR, je uspela uveljaviti 345,71, kar je 36, 6 % uspeh. Pravilno je pritožbeno stališče, da tak uspeh ne terja, da tožena stranka na račun stroškov karkoli plačuje tožeči stranki. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, ki predlaga uporabo drugega odstavka 154. čl. ZPP, ki v primeru delnega uspeha strank predvideva, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka.

10Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Uspeh tožene stranke, ki je uspela zgolj s pritožbo zoper stransko terjatev (stroške postopka), je minimalen, zato je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Tudi tožeča stranka je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopa, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

11Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni del odločitve. Uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je dokazala plačilo stroškov upravljanja v skupni višini 576,41 EUR. Graja uporabo šestega odstavka 24. čl. SZ-1. Ta določba zagotavlja ugodnejši položaj etažnega lastnika, saj v primeru obvestila o najemniku etažni lastnik za stroške upravljanja stavbe odgovarja subsidiarno. Če etažni lastnik upravnika o najemniku ne obvesti, je v razmerju do upravnika dolžan kriti obratovalne stroške, kar je tožnica tudi storila. To pa ne pomeni, da od najemnika teh stroškov ne more uveljavljati, če je takó dogovorjeno. Najemnica bi tudi te stroške morala plačati na osnovi najemne pogodbe, pa jih ni. S 7. čl. najemne pogodbe sta pogodbenici vprašanje stroškov uredili tako, da jih plačuje najemnica. Toženec ni trdil, da bi bili ti stroški plačani. Tožeča stranka je torej dokazala, da je plačala stroške upravljanja, ki bi jih bil na podlagi pogodbe dolžan plačati toženec; da je torej izpolnila obveznost, ki bi jo na podlagi 7. čl. najemne pogodbe moral izpolniti toženec. Tudi za zavrnjeni del zahtevka je materialna podlaga 190. čl. OZ. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

12Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, nanašajočim se na zavrnilni del sodbe; predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

13Pritožba ni utemeljena.

14Stroški upravljanja so mesečno plačilo, ki pripada upravniku za opravljanje storitev na podlagi z etažnimi lastniki sklenjene pogodbe o opravljanju upravniških storitev (54. čl. SZ-1). S plačilom stroškov upravljanja je torej tožnica poravnala svojo pogodbeno obveznost do upravnika. Zato s plačilom ni prišlo do neutemeljenega prehoda premoženja – tožnica ni prikrajšana, toženec pa ni obogaten. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki, ki je v 2. točki odgovora na tožbo zatrdila, da so stroški upravljanja stroški etažnega lastnika. Ker iz 7. točke najemne pogodbe ni razvidno, da najemnica plačuje tudi te stroške, je brez dejanske podlage pritožbena trditev, da gre za obveznost, ki bi jo moral izpolniti toženec. S 7. čl. najemne pogodbe sta pogodbenici kot najemničino obveznost – poleg najemnine – dogovorili le plačilo individualnih in skupnih obratovalnih stroškov, ne pa plačila stroškov upravljanja, ki so strošek etažnega lastnika. S trditvijo, da je s 7. čl. najemne pogodbe predvideno, da najemnica plačuje tudi stroške upravljanja, pritožnica graja ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen pritožbeni razlog.

15Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).