VSK Sodba I Cp 948/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki je glasil: „Tožena stranka Z.K., H. 1, P. je dolžna tožeči stranki N.F., C. 1, P, izdati zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis lastninske pravice na nepremičnini - stanovanja, in sicer ID znak: 1, posamezni del št. 4 v stavbi št. 1 k.o. P. (ID 3), opis: stanovanje št. 4, četrta etaža, v izmeri 85,12 m², v stanovanjski stavbi v P., V. 2, z identifikacijsko številko stavbe 4, stoječo na parc. št. 5, k.o. P., naslov: stanovanje št. 4, četrta etaža, V. 2, P, ker bo v nasprotnem takšno listino nadomestila ta sodba, vse v 15 dneh, pod izvršbo.“ (točka I izreka). V točki II izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, ki je glasil: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.“. V točki III izreka je odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) pravdne stroške v znesku 2.148,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka dalje.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Najprej ponavlja navedbe podane v postopku na prvi stopnji, delno povzame jedro odločbe VSL II Cp 87/2011 in podaja teorijo v zvezi s pogodbo z navideznim oz. slamnatim kupcem. Zatrjuje, da je v obravnavanem primeru šlo za kupoprodajno pogodbo z navideznim kupcem in ne za navidezno pogodbo, kakor zmotno ugotavlja sodišče. Poudarja, da je celotno kupnino za nakup predmetnega stanovanja plačala tožnica, kar je ugotovilo tudi sodišče in tudi sicer za toženko ni bilo sporno, da tožnica ni nastopala v vlogi toženkine posojilojemalke, ampak je kupnino zagotovila izključno zaradi lastne koristi. Razlog za tako njeno ravnanje je bil v kasnejšem prenosu lastninske pravice nanjo, za kar sta se pravdni stranki izrecno dogovorili. Razlogovanje sodišča, da ustna, nekonkretizirana zaveza za sklenitve neke pogodbe v bodočnosti ne more predstavljati zaveze za prenos lastninske pravice, ni pravilno, saj tožnica ni nikoli uveljavljala „zavezo za neko sklenitev pogodbe v bodočnosti“. Tožnica ves čas trdi, da je med njo in toženko obstajal konkreten dogovor oz. obligacijsko pravna zaveza, da bo stanovanje samo formalno kupila toženka, nato pa bo lastništvo prenesla na tožnico. Toženka se je zavezala, da bo po plačilu zadnjega obroka kupnine za stanovanje, lastninsko pravico na tem formalno prenesla na tožnico. To so potrdile tudi priče. Sodišče ni raziskalo razloga za plačilo kupnine. Toženka priznava tudi obstoj investicij. Slednja je kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo na račun tožeče stranke in bi v tem primeru bila neupravičeno obogatena. Sodišče kljub priznanju investicij s strani toženke, višine teh ni raziskovalo. Nevzdržno je, da bi sodišče tožbeni zahtevek, ki zadeva investicije, zavrnilo zgolj zato, ker tožnica ni navedla natančne specifikacije. Napačna je tudi ugotovitev, da bi tožnica podrejeni zahtevek lahko uveljavljala zgolj na odškodninski podlagi, saj ima obligacijsko pravico, da od toženke zahteva izpolnitev dogovora - prenosa lastninske pravice nanjo. Če toženka takšne zaveze ni pripravljena izpolniti, ima tožnica na voljo obogatitveni zahtevek.

3Toženka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za spor med zatrjevano resničnim (tožnico) in navideznim kupcem (toženko). Tako je zadevo, glede na sodbene razloge, obravnavalo tudi sodišče in drugačne pritožbene navedbe ne držijo.

6Gre torej za dva povezana pravna posla, kot pravilno navaja pritožba, ki ju je sodna praksa in pravna teorija združila v enoten pravni pojem, in sicer: - prodajno pogodbo prodajalca z navideznim kupcem, ki jo ta sklene v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega kupca, ki ne more ali ne želi nastopati kot kupec ter - dogovor med navideznim in resničnim kupcem, da bo prvi varoval interese drugega in nanj po preteku določenega časa ali ob izpolnitvi določenih pogojev, prenesel koristi iz prodajne pogodbe. Za presojo razmerja med resničnim in navideznim kupcem pa se uporabljajo splošne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki je veljal v času sklepanja kupoprodajne pogodbe in zatrjevanega dogovora o sklenitvi pogodbe (26. člen), saj tako razmerje ni posebej urejeno v drugih določbah ZOR. Tožnica bi torej morala dokazati obstoj zatrjevanega dogovora med njo in toženko in to v času sklepanja kupoprodajne pogodbe (primerjaj odločbo VS RS II Ips 213/1997), to je obstoj obligacijsko pravne zaveze toženke, kot navideznega kupca, da bo vse koristi iz prodajne pogodbe toženka prenesla na tožnico, kot resničnega kupca.

7Kot ugotavlja sodišče, pa tožnica takšne toženkine zaveze ni uspela dokazati, saj ne ona ne priče niso pojasnile natančne vsebine dogovora in s kom naj bi ga toženka sklenila. Tako tožnica na izrecno vprašanje sodišča, ali se je ona kdaj sama z babico pogovarjala o tem, ni odgovorila pritrdilno, ampak je povedala, da sta to „ata pa mama rihtala, .. da sta onadva plačala 10 % kupnine ..“ (listovna št. 76/2). Da bi se tožnica dogovarjala s toženko, da bi torej bila tožnica resnični kupec in stranka pogodbe, ni potrdil zaslišan niti tožničin brat, S.F., ki je, kot izhaja iz povzetka njegove izpovedbe v izpodbijani sodbi in česar pritožba ne prereka, izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da bo stanovanje pripadalo njuni mami, toženkini hčerki I.F., ki bo z njim prosto razpolagala. Da bi med tožnico in toženko v času sklenitve kupoprodajne pogodbe obstajal dogovor o prenosu lastništva na spornem stanovanju nanjo, pa ne daje jasne potrditve niti izjava I.F. (priloga A9)¹, kot pravilno ugotavlja sodišče. Navedeno ne potrjuje pritožbene navedbe, da sta se pravdni stranki izrecno dogovorili, da bo toženka na tožnico prenesla obravnavano stanovanje. Tožnica tako ni uspela dokazati, da je bila „resnični kupec“ obravnavanega stanovanja. V nadaljevanju je zato pravilno razlogovanje sodišča, da v kolikor bi obstajal med pravdnima strankama kasneje kakšen dogovor o prenosu lastništva na stanovanju, bi šlo za obljubo, ki pa ne predstavlja odločilnega dejstva, obstoja zavezovalnega pravnega posla. Iz tožbenih in kasnejših pravočasnih navedb tožnice tudi ni razvidno, zakaj bi bila potrebna situacija z navideznim kupcem, zato se sodišču tudi ni bilo treba posebej opredeljevati do plačila kupnine. Pri tem ne gre zanemariti tožbenih navedb, da je toženka podala pisno izjavo, da lahko stanovanje odkupi njena hčerka I.F., kar je bilo glede na določbo prvega odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) v zvezi s prvim odstavkom 6. člena SZ dopustno, do česar pa ni prišlo in je kupoprodajno pogodbo sklenila toženka.

8Tožnica s podrejenim zahtevkom vtožuje plačilo tržne vrednosti spornega stanovanja (listovna št. 5). V pritožbi pa sprejeto odločitev izpodbija z navedbami o investicijah, ki niso bile predmet presoje, saj tožnica niti ni zahtevala njihovih povrnitev oz. povrnitve zneska, ki predstavlja večvrednost nepremičnine zaradi investicij, zato pritožba sodbe tudi v tem delu, glede podrejenega tožbenega zahtevka, ne more izpodbiti.

9Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

10Tožnica in toženka nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka - tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zaradi česar ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP.

¹ V tretjem odstavku je tako navedeno:„Smo se dogovorili, da ga kupimo mi, za N.F. in njega brata S.F.“.