UPRS Sodba I U 1465/2016-13

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožeči stranki naložil ustavitev gradnje objekta - skladiščne hale, ki se nahaja na zemljišču s parcelno številko 592/2, k.o. ..., in ki je na dan 19. 6. 2014 predstavljala skladiščno halo iz jeklene konstrukcije na betonski podlagi maksimalnih tlorisnih dimenzij cca. 23,3 m x 30,4 m (708 m²), višine od 5,3 m do 7,4 m (sleme), izvedeno iz jeklene konstrukcije, streha iz pločevine, stene (polnila) pa iz jeklene pločevine s polnilom (1. točka izreka); odstranitev navedenega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja v roku 90 dni po vročitvi te odločbe (2. točka izreka); opozoril na posledice, če dejanje ne bo izvršeno na način in v roku iz prejšnje točke izreka (3. točka izreka); odredil prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka); odločil, da bo o stroških postopka izdan posebni sklep (5. točka izreka); opozoril, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) ter ugotovil, da je odločba takse prosta (7. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se na navedenem zemljišču nahaja objekt - skladiščna hala, za gradnjo katere ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Prvostopenjski organ se opira na navedbe tožeče stranke, po katerih se je gradnja obravnavanega objekta pričela v letu 2008. Sklicuje se na 11. člen Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik/2003) in 17. člen Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba/2008) ter na Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/2013) in 3. člen ZGO-1. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je obravnavani objekt glede na navedene predpise uvrščen med objekte, za gradnjo katerih je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa v tem primeru ni bilo pridobljeno, zato gre za nelegalno gradnjo. Ukrep utemeljuje na določbah 152. člena ZGO-1.

3Drugostopenjski organ je kot neutemeljeno zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopenjskega organa in odločil, da stroškov pritožbenega postopka ni bilo.

4Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga, naj sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da je pred pričetkom gradnje obravnavanega objekta pridobila lokacijsko informacijo. Obravnavani objekt je začasni skladiščni objekt in Pravilnik/2003 pridobitve gradbenega dovoljenja za take objekte ni predvideval. Tudi v naravi je obravnavani objekt grajen kot šotor, saj je kovinska konstrukcija enaka kot pri skladiščnih šotorih podobnih dimenzij.

5Dalje navaja, da je inšpekcijski nadzor pokazal, da je sporni objekt dejansko večji od 500 m2, vendar pa je ni nikoli nihče pozval k predložitvi certifikata glede na 11. člen Pravilnika/2003. Meni, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje in napačno presodil, da se predmetni objekt klasificira kot skladiščna hala, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Gradbenega dovoljenja za obravnavani objekt nima, saj po njenem mnenju za tip objekta, kot ga je zgradila, po takratnem pravilniku ni bilo potrebno. Njena edina napaka je, da je za streho in obodni del spornega objekta uporabila nepravilne materiale - kovino in ne šotorskega platna, vendar bi ji moral prvostopenjski organ postaviti rok za odpravo napak.

6Nadalje navaja, da je 90-dnevni rok za izpolnitev izpodbijane odločbe nerazumljivo kratek. Po prejemu izpodbijane odločbe je naredila vse, da bi pridobila gradbeno dovoljenje, vendar njen trud zavirajo procesni mlini in v 90-dnevnem roku ni bilo moč ničesar doseči. Gradbeni inšpektor ima pri izvršbi inšpekcijskih ukrepov diskrecijsko pravico po 156a. členu ZGO-1, da v konkretnih primerih omogoči odlog izvršbe. Meni, da bi bila upravičena do zadržanja izvršbe, saj bi v tem času pridobila gradbeno dovoljenje. V spornem objektu se opravlja gospodarska dejavnost in zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa bi ji grozila hujša gospodarska škoda. Neupoštevano je bilo tudi njeno prizadevanje za spremembo občinskega prostorskega akta. Ob upoštevanju pravilne ugotovitve dejanskega stanja in njenem prizadevanju, da pridobi gradbeno dovoljenje ter doseže spremembo prostorskega načrta, bi moral prvostopenjski organ na podlagi 156.a člena ZGO-1 dati daljši rok, vsaj tri, če ne pet let, v katerem bi lahko pridobila gradbeno dovoljenje.

7Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

8Tožba ni utemeljena.

9Izpodbijana odločba temelji na 152. členu ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Pomen izraza nelegalna gradnja izhaja iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje le ugotovitev, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez njega.

10Sodišče pritrjuje toženi stranki, da spornega objekta dimenzij in konstrukcij, kot jih v svoji odločbi ugotavlja prvostopenjski organ (tem ugotovitvam tožeča stranka ne ugovarja), ni mogoče uvrstiti med začasne objekte, namenjene skladiščenju v smislu 11. člena Pravilnika/2003, niti ne med enostavne objekte po Uredbi/2008, za gradnjo katerih ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Tožena stranka je prav tako pravilno ugotovila, da obravnavani objekt po Uredbi/2013 spada med manj zahtevne objekte (4. člen Uredbe/2013). Za tako presojo je navedla utemeljene razloge, s katerimi sodišče soglaša in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11Tožbene navedbe, da je obravnavani objekt šotor za skladiščenje v smislu 1. točke prvega odstavka 11. člena Pravilnika/2003, niso utemeljene. Na enake pritožbene ugovore je tožena stranka v drugostopenjski odločbi tudi po presoji sodišča pravilno odgovorila s tem, ko je navedla, da je sporni objekt iz kovinske konstrukcije, tlorisne površine 708 m2, s čimer so presežene tako dimenzije, kot tudi dovoljen material oziroma elementi objekta po Pravilniku/2003. Navedenim ugotovitvam in presoji tožene stranka tožeča stranka konkretizirano niti ne ugovarja. Zato je nerelevanten tožbeni očitek, da tožeča stranka ni bila pozvana k predložitvi certifikata v smislu 1. točke prvega odstavka 11. člena Pravilnika/2003. Poleg tega pa, kot izhaja iz dokumentacije upravnega spisa, je imela tožeča stranka možnost, da se med postopkom izjavi o vseh pravno odločilnih dejstvih in okoliščinah, ki so v predmetni zadevi pomembne za odločitev ter predloži kakršnokoli dokumentacijo oziroma druge listine, tudi certifikat (zahteva za pisno pojasnilo in dostavo dokumentacije št. 06122-1591/2014-3 z dne 19. 6. 2014 in št. 06122-1591/2014-12 z dne 5. 8. 2015, zapisnik o zaslišanju št. 06122-1591/2014-5 z dne 7. 7. 2014), pa tega očitno ni predložila, niti ga ni priložila k tožbi. V tožbi tudi ne trdi, da bi tak certifikat sploh imela.

12Na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati niti tožbeni očitek, da bi moral prvostopenjski organ tožeči stranki omogočiti dodaten rok za odpravo napak, ker naj bi za streho in obodni del spornega objekta uporabila neustrezne materiale, saj v tem primeru ne gre za neskladno gradnjo v smislu 12.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1.

13Ker se gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi gradbenega dovoljenja (3. člen ZGO-1), razen kadar gre za gradnjo enostavnega objekta (3.a člen ZGO-1), za kar pa v tem primeru glede na pojasnjeno ne gre, bi tožeča stranka za graditev predmetnega objekta po povedanem morala pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje. Ni sporno, da tožeča stranka nima gradbenega dovoljenja za obravnavani objekt. To trdi tudi sama v tožbi. Ob takih okoliščinah je torej pravilen sklep, da obravnavana gradnja pomeni nelegalno gradnjo in da so zato izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. Za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje iz 152. člena ZGO-1 je namreč bistveno, ali je bilo gradbeno dovoljenje za obravnavani objekt dejansko pridobljeno.

14Za odločitev o zakonitosti izpodbijane odločbe niso pomembne niti navedbe tožeče stranke o poteku postopka pridobitve gradbenega dovoljenja za sporni objekt po prejemu izpodbijane odločbe. Primernost dolžine roka za izvršitev inšpekcijskega ukrepa je namreč vezana le na pogoje za izvedbo naloženega ukrepa, to je odstranitev nelegalne gradnje in vzpostavitev prejšnjega stanja. Prav tako so za odločitev v zadevi pravno nepomembne tožbene navedbe v zvezi z izvršilnim postopkom in odlogom izvršbe, saj to ni predmet tega upravnega spora, v katerem se presoja zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa.

15Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker stranki nista navedli dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev.

16Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.