VSM Sklep IV Kp 22038/2019

Pritožba zagovornika obsojenega E.D. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je po predsednici sodišča z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka ugotovilo, da pravice obsojenega E.D. niso bile kršene, pod točko II izreka pa je odločilo, da se zahteva obsojenega za sodno varstvo po 83. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) zavrne.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenega E.D., navaja, da zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da je Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor) obsojenemu kršil pravice v zvezi s prestajanjem zaporne kazni in odredi takojšnjo odpravo kršitev oziroma izvršitev zaporne kazni, kot je določeno v sklepu (Okrajnega sodišča v Mariboru) z dne 4. 7. 2019, ter obsojenemu povrne stroške postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi navaja, da niti Okrajno sodišče v Mariboru niti ZPKZ Maribor nista odgovorila na nobeno njegovo pisanje, prav tako mu ni bil vročen sklep ZPKZ Maribor o zavrženju vloge za premestitev obsojenca na odprti oddelek Rogoza. Takšno ravnanje po njegovi oceni predstavlja nepravilnosti v postopku, onemogočanje obsojenčevega strokovnega zagovora in zagotovitve zakonskih pravic, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev upravnega postopka, kot tudi mučenje in poniževanje obsojenca. S takšnim ravnanjem ZPKZ Maribor se postopek izvršitve sklepa o priznanju pravice do prestajanja zapora ob koncu tedna nedopustno podaljšuje in zavlačuje.

5Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi. S sklepom II Kr 22038/2019 z dne 4. 7. 2019, ki je postal pravnomočen in izvršljiv dne 10. 7. 2019, je Okrajno sodišče v Mariboru ugodilo predlogu obsojenega E.D., vloženem po njegovem zagovorniku, za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. V točki II izreka citiranega sklepa in tretjem odstavku 12. člena ZIKS-1 je določeno, da direktor zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen zapora ob koncu tedna, najpozneje v osmih dneh po nastopu kazni obsojenca v zavodu oziroma po pravnomočnosti odločitve sodišča o dopustitvi prestajanja kazni ob koncu tedna, po posvetovanju z obsojencem in njegovim delodajalcem, izda odločbo, v kateri določi natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna. Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da je citirani sklep postal pravnomočen dne 10. 7. 2019, pri čemer je zagovornik obsojenca že dne 16. 7. 2019 vložil zahtevo za nadzor nad zakonitostjo ravnanja ZPKZ Maribor, o kateri je bilo dne 18. 7. 2019 odločeno z izpodbijanim sklepom, je pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se rok za izdajo odločbe, v kateri se določi natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna, še ni iztekel (točka 6 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Hkrati je sodišče prve stopnje na podlagi poročila ZPKZ Maribor z dne 17. 7. 2019, ki je bilo pridobljeno v zvezi z zatrjevanimi kršitvami, utemeljeno izpostavilo, da je ZPKZ Maribor s strani Okrajnega sodišča v Mariboru šele dne 16. 7. 2019 prejel pravnomočni sklep II Kr 22038/2019 z dne 4. 7. 2019, zato do tedaj tudi ni mogel izdati odločbe, v kateri bi lahko določil natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna.

6Zahteva obsojenčevega zagovornika za nadzor nad zakonitostjo ravnanja ZPKZ Maribor z dne 16. 7. 2019 se tako izkaže kot preuranjena, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik skuša prikazati, da se zaradi ravnanja ZPKZ Maribor postopek izvršitve sklepa o priznanju pravice do prestajanja kazni zapora ob koncu tedna nedopustno podaljšuje in zavlačuje. Glede na to, da rok za izdajo odločbe še ni potekel in ob ugotovitvi, da s strani ZPKZ Maribor ni bila izdana nobena odločba, s katero bi bilo obsojencu zavrnjeno prestajanje kazni zapora ob koncu tedna (česar ne gre enačiti z v pritožbi izpostavljenim zavrženjem vloge za premestitev obsojenca na odprti oddelek Rogoza), pa ni mogoče slediti niti pritožbenemu prejudiciranju, da direktor zavoda odločbe sploh ne bo izdal. Ker višje sodišče v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, pravilnosti izpodbijanega sklepa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da je zagovornik ZPKZ Maribor po elektronski pošti že dne 11. 7. 2019 poslal sklep Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 22038/2019 z dne 4. 7. 2019 s potrjeno pravnomočnostjo. Bistveno je namreč, da rok za izvršitev še ni iztekel.

7Predsednica okrožnega sodišča bo tako v okviru nadzorstva glede zakonitega ravnanja z obsojenci po določbi 212. člena ZIKS-1 šele po preteku roka iz tretjega odstavka 12. člena ZIKS-1 lahko preverila, ali je ZPKZ Maribor izvršil sklep Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 22038/2019 z dne 4. 7. 2019, pri čemer bo v primeru ugotovljenih nepravilnosti pri opravljenem nadzoru sestavila pisno poročilo ter odredila način in rok za njihovo odpravo, kot to terja določba 117. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora.

8Kot povsem odveč se izkaže tudi pritožbena navedba, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, katero zagovornik utemeljuje z interpretacijo tretjega odstavka 12. člena ZIKS-1 in ugotovitvijo, da rok za izdajo odločbe poteče dne 18. 7. 2019. Nedvomno je namreč obsojenčev zagovornik zahtevo za nadzor nad zakonitostjo ravnanja ZPKZ Maribor vložil že dne 16. 7. 2019, torej še vedno preuranjeno. Tudi sicer pa višje sodišče pritrjuje nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dejstvo, da ZPKZ Maribor še ni izdal odločbe o prestajanju kazni ob koncu tedna, ob upoštevanju, da rok za izdajo odločbe še ni potekel, ne ustreza standardu mučenja in drugega nečloveškega ravnanja po 83. členu ZIKS-1. Četudi bi navedeno držalo, bi lahko kvečjemu šlo za nepravilnost v smislu 85. člena ZIKS-1, za katero sodno varstvo ni zagotovljeno, temveč ima obsojenec na voljo „le“ pritožbo generalnemu direktorju Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, kot to pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje v točki 8 in 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nenazadnje pa velja opozoriti, da roka iz tretjega odstavka 12. člena ZIKS-1 niti ni mogoče opredeliti kot prekluzivnega, temveč je lahko ta zgolj instrukcijske narave, zato pritožbena graja v smeri napačno uporabljenega materialnega prava ne more biti uspešna.

9Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).