VSL Sklep I Cp 1155/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za ustavitev postopka zavarovanja z izdano začasno odredbo P 787/2009 z dne 2. 7. 2009, razveljavitvijo opravljenih dejanj zavarovanja in izbris prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v zemljiški knjigi.

2Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sklepa tako, da se predlogu ugodi. Glede na 267. člena ZIZ je mogoče začasno odredbo izdati najdalj do trenutka, ko so podani pogoji za izvršbo. S pravnomočnostjo sodbe so pogoji za izvršbo nastopili. Ko je sodišče leta 2009 izdalo začasno odredbo z veljavnostjo do konca izvršilnega postopka, je ravnalo v nasprotju z določbo 267. člena ZIZ. Zato bi moralo upoštevati drugi odstavek 278. člena ZIZ, ki določa pogoje, kdaj veljavnost začasne odredbe preneha, in sicer med drugim tudi, če so okoliščine, zaradi katerih je bila izdana, pozneje spremenjene in ni več potrebna. Te okoliščine so se spremenile s pravnomočnostjo sodbe. Tako pa sedaj dolžnik nima nobene možnosti za spremembo nezakonitega stanja, saj je negotovo, ali bo sprožen izvršilni postopek. Če je terjatev upnika plačana, mora upnik umakniti predlog za izvršbo. Zakon pa ne določa, kaj storiti, ko dolžnik plača, ko je še odprt postopek z začasno odredbo in izvršilni predlog še ni vložen. To stanje pomeni kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno že ob izdaji začasne odredbe in sedaj, ko je sodišče predlog zavrnilo. Noben zakon tudi ne določa, da se prepoved odtujitve in obremenitve, ki je zaznamovana v korist umrlega upravičenca, prenese na njegove dediče. Dediči bi morali doseči novo začasno odredbo.

3Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik zmotno razlaga določbo 267. člena ZIZ. Ta določa, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, po koncu, vse dokler ni opravljena izvršba. Pritožnik pa trdi, da so s pravnomočnostjo sodbe spremenjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je bila izdana 2. 7. 2009 (list. št. 42) in velja do konca izvršilnega postopka v tej pravdi. S pravnomočnostjo sodbe torej ne preneha. Prenehala bi le (tedaj bi bil predlog tožene stranke utemeljen), če bi dokazala, da je sodbo izvršila. Sodišče prve stopnje je pred odločitvijo o predlogu ugotavljalo, ali je bila sodba izvršena in ugotovilo, da ni bila, in tudi pritožba ne trdi, da bi tožena stranka sodbo izvršila. Zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni moglo ugoditi predlogu za ustavitev postopka oziroma razveljavitev opravljenih dejanj zavarovanja in izbris prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine.

6Pritožba tudi zmotno meni, da je bila prvotno izdana začasna odredba materialno pravno zmotna oziroma v nasprotju z določbo 267. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se s predlogom na prenehanje začasne odredbe ne da spreminjati pravnomočnega sklepa o izdaji začasne odredb. Ugotovilo pa je tudi, da tožena stranka zmotno razlaga določbo 267. člena ZIZ in torej je sodišče lahko izdalo tako začasno odredbo.¹ Ostane še odgovor na pritožbeno navedbo, da je pravnomočnost sodbe v pravdni zadevi okoliščina, zaradi katere je moč začasno odredbo spremeniti, ker ni več potrebna. Po drugem odstavku 278. člena ZIZ sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljana dejanja tudi na predlog dolžnika, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredbe, pozneje spremenile tako, da odredba ni več potrebna. Tožena stranka trdi, da ker ima sedaj tožeča stranka pravnomočno sodbo, ta začasna odredba ni več potrebna. Vendar je sodišče prve stopnje tudi na to navedbo pravilno odgovorilo, da bi ta okoliščina bila podana, če bi tožena stranka prostovoljno izpolnila zahtevek iz pravnomočne sodbe. Zaradi smrti prvotnega tožnika A. A., pa tudi ne more biti podana spremenjena okoliščina, saj so v pravdi sedaj na strani tožeče stranke njegovi dediči kot generalni nasledniki po 132. členu Zakona o dedovanju. Izdana začasna odredba pa se je prenesla na dediče. Pritožnik ne trdi, da bi bila zapuščinska obravnava po A. A. končana in da bi sedaj bili dediči vpisani v zemljiško knjigo po sklepu o dedovanju. Pa tudi to dejstvo na izdano začasno odredbo ne vpliva in ni razlog za spremembo začasne odredbe tako, kot predlaga pritožnik.

7Tako pritožba tudi zmotno uveljavlja kršitev ustavnih pravic oziroma enakosti pred sodiščem, kar bi tudi lahko ustrezalo uveljavljanju 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ustavne pravice toženca niso bile kršene in zato je bilo treba pritožbo zavrniti (365. člena ZPP). Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

¹ Primerjaj tudi S. Triva, V. Bjelajac in M. Dika, Sudsko izvršno pravo, informator Zagreb, 1980, str. 346 do 347. Enako stališče tudi v M. Šipec in soavtorji, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 270 do 275.