VSL Sklep II Cp 1021/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje prve stopnje je ugodilo toženčevemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in razveljavilo opravljeno procesno dejanje – izvedbo in končanje naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 28. 11. 2018.

2Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoče dovoliti le, če stranka rok ali narok zamudi iz upravičenega razloga, tega pa toženec ni niti zatrjeval niti dokazal. V predlogu ni navajal nobenih okoliščin, ki bi predstavljale nepričakovano oviro, ki bi opravičevala vrnitev v prejšnje stanje, in razen lastnega zaslišanja ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. Še več, v predlogu se je skliceval na nepoznavanje prava, kar po stališču pravne teorije ni opravičljiv razlog. V predlogu tudi ni zatrjeval nobenega nepredvidenega zastoja zaradi del na cesti, temveč le, da je zamudil zaradi gostega prometa. Toženčeva izpoved ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb. Poleg tega je bil toženec ob zaslišanju povsem neprepričljiv. V nadaljevanju povzema toženčevo izpoved in dodaja, da ni verjetno, da bi za obravnavo izvedel od nekoga, čigar imena niti ne pozna, poleg tega pa sodišče vabila ne pošilja drugim osebam. Veliko bolj verjetno je, da je toženca z vabilom seznanil njegov odvetnik, česar pa sodišče ni preverjalo, čeprav je predlagala njegovo zaslišanje. Tudi ni jasno, od kod bi toženec vedel, kaj tožeča stranka terja, če je s tem ni seznanil njen začasni zastopnik. Poudarja, vrnitev v prejšnje stanje preprečuje vsaka oblika krivde, zamuda pa ni upravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot se od nje pričakuje. Opozarja še na sklep Ustavnega sodišča Up-184/98 z 2. 2. 1999 in sklepno navaja, da je toženec narok zamudil zaradi lastne malomarnosti, saj bi moral običajne zastoje v prometu pričakovati, predvsem pa ne bi smel računati na zamudo sodišča pri opravi naroka.

3Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na strankin predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP).

6Za pritožnico ni sporen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec zamudil procesno dejanje, kot tudi ne, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno. Vztraja pa, da toženec za zamudo ni imel upravičenega razloga.

7Sodišče prve stopnje je 28. 11. 2018 opravilo narok za glavno obravnavo in ga zaključilo pet minut po pričetku, toženec pa je na sodišče pristopil (glej uradni zaznamek na list. št. 70) deset minut kasneje. Iz uradnega zaznamka (list. št. 67) izhaja, da je toženec na narok zamudil, ker je bila na cesti gneča. Tudi iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da je toženec trdil, da je zamudil zaradi gostega prometa na cesti oziroma ker je bila izjemna gneča na poti do sodišča.¹ Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo prek trditvene podlage, saj toženec ni zatrdil, da je bil zastoj na cesti zaradi del, je pretirano drobnjakarski. S tem ko je sodišče prve stopnje verjelo toženčevi izpovedbi, da je zamudil zaradi zastoja zaradi del na cesti, ni prekoračilo trditvene podlage in ni zagrešilo bistvene kršitve postopka. Pritožnica, kot je očitno, tudi nima prav, češ da toženec sploh ni zatrjeval, da bi za zamudo obstajal opravičljiv razlog. To je vsekakor trdil; ali je zatrjevana dejstva mogoče opredeliti kot upravičen razlog za zamudo naroka, pa je drugo vprašanje. In prav s tem se je ukvarjalo sodišče prve stopnje.

8Pritožnica nima prav, da toženec za svoje trditve ni predlagal nobenega dokaza, saj hkrati sama priznava, da je predlagal lastno zaslišanje. Dokazila so v pravdnem postopku prirejena, zato ena vrsta dokaza (npr. zaslišanje stranke) nima močnejše dokazne vrednosti od drugih (npr. od zaslišanja priče ali listinskih dokazov). Stranka, ki predlaga le en dokaz (kot toženec v obravnavanem primeru) tvega, da če z izvedbo tega dokaza ne bo prepričala sodišča, ne bo uspela. Vendar je toženec s svojo prepričljivo izpovedbo prepričal sodišče prve stopnje, to pa je oblikovalo prepričljivo dokazno oceno, ki prepriča tudi višje sodišče in je pritožbene navedbe ne omajejo.

9Pravno je za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje povsem nepomembno, od koga je toženec izvedel, da bo sodišče opravilo narok za glavno obravnavo. Važno je le, da je toženec vedel, da narok bo, da se je tja namenil priti pravočasno ter da je zamudil. Ta tri dejstva pa so med strankama nesporna, zato mora pritožbeno sodišče le preizkusiti, ali je (pravno) sklepanje sodišča prve stopnje, da je imel toženec v obravnavanem primeru za zamudo opravičljiv razlog, pravilno ali ne.

10Višje sodišče soglaša z razlogi, ki jih je nanizalo sodišče prve stopnje za utemeljitev, da je toženec narok zamudil iz upravičenega razloga. Ob ugotovljenem dejstvu, da je zamuda zastala zaradi gneče v prometu/zastoja, tožencu, ki je pravni laik, ni mogoče očitati malomarnosti. Ljudje, ki jim je delovanje sodišča tuje, se ne zavedajo, kako usoden je lahko ne prihod na sodišče ali zamuda. Ob tem ni nepomembno, da toženec vabila ni dobil osebno, temveč se je tega dne, ko je zamudil s pristopom na narok, prvič pojavil na sodišču, ker je bil dotlej neznan in je imel v postopku postavljenega začasnega zastopnika. Če bi toženec na narok pristopil pravočasno, bi bil to razlog za takojšno razrešitev začasnega zastopnika (drugi odstavek 83. člena ZPP),² in to je tisto ključno, kar je tehtnico v obravnavanem primeru prevesilo v toženčevo korist: z ne priznanjem upravičenega razloga za zamudo, bi bilo sicer še prej formalno zadoščeno pravici toženca do izjave pred sodiščem, v dejanskem pogledu pa bi se ohranjala omejitev, ki je lahko izenačena s popolnim odvzemom možnosti sodelovanja v postopku.³ Ker je toženec s svojim prihodom na sodišče aktivno pokazal željo in voljo, da v postopku sodeluje, višje sodišče v danem primeru sodi, da bi bila zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v nasprotju s toženčevo ustavno pravico do dostopa do sodišča, ki mu jo zagotavlja prvi odstavek 23. člena ZPP.

11Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

¹ Glej drugi in tretji odstavek na drugi strani predloga – list. št. 72.
² Sodišče prve stopnje je bilo sicer o novem domnevnem prebivališču toženca s strani začasnega zastopnika obveščeno že pred narokom, a naroka ni preklicalo (glej 3. točko izpodbijanega sklepa).
³ Primerjaj sklep VSL, št. 1106/2011 z dne 5. 5. 2011.