VSC Sodba Cp 106/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi:

″1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2017 dalje do plačila.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevanih 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2017 dalje do plačila in v delu za zahtevane zakonske zamudne obresti od 800,00 EUR od 15. 7. 2017 do 16. 7. 2017.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka 461,77 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.″

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 90,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

1Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji je toženec dolžna plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2017 dalje do plačila (točka I izreka). Tožnici pa je naložilo dolžnost povrniti tožencu pravdne stroške v višini 918,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna uporaba materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navajala je, da mora sodišče opozoriti stranko na škodljive posledice, ki lahko nastanejo zaradi nepravilnega zastopanja, če ima ta pooblaščenca, pa ni sposoben za zastopanje in tudi na neustreznost samostojnega delovanja stranke, če ta deluje na sodišču brez ustreznega zastopnika, oziroma pooblaščenca. Sodišče zavezuje tudi določba o materialnem procesnem vodstvu. Sodišče prve stopnje na prvem pripravljalnem naroku niti na prvem naroku tožnice ni opozorilo na škodljive posledice, ki lahko nastanejo, ker je ne zastopa strokovno usposobljeni pooblaščenec in ni ji podalo materialnoprocesnih navodil o ustrezni dopolnitvi navedb in dokaznih predlogov, kasneje pa ji ni postavilo med zaslišanjem niti konkretnih vprašanj o njenih posledicah zaradi žalitve časti. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker ni tožnice opozorilo v skladu z določbami ZPP, oziroma ni izpolnilo svojih procesnih pooblastil, tožnica pa ni poiskala pomoči odvetnika in ni podala dodatnih navedb in dokaznih predlogov, kar je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Materialnopravno zmotno je ocenilo, da vsebina pisma z dne 26. 6. 2017, poslanega M. Z., ni takšne narave, da bi lahko tožnico užalilo. Zaključilo je, da je toženec naslovnici M. Z. glede na samo besedilo pisma bolj pojasnjeval svoje razočaranja nad tožnico in užaljenost, ker ga je zapustila, v besedilu pa ni zaznalo žaljivih besed. Iz pisma pa izhaja, da je tožnica toženca izkoristila, da ga je okradla in da mu je ukradla telefon od pokojne žene, verižico, uro in filmsko kamero in poročni prstan - da je torej izkoriščevalka in tatica, kar vse predstavlja negativno osebno lastnost, pri čemer je tudi intenzivnost izrečenih besed takšna, da objektivno gledano gre za žalitev. Treba je upoštevati, da so bile navedene besede in besedne zveze vsebovane v pismu tretji osebi in ne neposredno tožnici. Razžalitev pomeni izražanje negativnih vrednostnih sodb ali neresničnih dejstev. Kot tipično žaljiva velja neresnična izjava, ki vsebuje očitek nezakonitega ali nemoralnega ravnanja. Potrebno je upoštevati tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica glede očitka kraje ure in verižice sama izpovedala, da ji je to toženec podaril in je verižico dala pretopiti. Na podlagi tožničine izpovedbe bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da so bili očitki kraje neutemeljeni in da je bila s tovrstnimi neresničnimi očitki podana izrazita negativna vrednostna sodba o tožnici. Toženec je v pismu zatrjeval, da mu je tožnica nekaj ukradla, kar predstavlja visoko nemoralno in celo kaznivo dejanje in je posledično tožnica občutila negativne občutke prizadetosti: užaljenost, sram, ker bodo nekateri to verjeli in podobno. Tožnica nikoli ni ničesar ukradla in jo je takšen očitek močno prizadel. Ni se mogoče izogniti občutku, da je sodišče v posledici lastne ocene o nespoštljivem ravnanju tožnice in njene prijateljice pristransko in materialnopravno zmotno ocenilo, da toženec ni žalil tožničine časti in dobrega imena. Zaradi negativnega stališča sodišča, ki ga je zavzelo do tožnice, je glede besed, ki jih je toženec izrekel tožnici, zmotno podarilo vero tožencu, gre za bistveno kršitev določb postopka, zaradi katere je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Po določbi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Tožnica je zato za duševne bolečine, ki jih je to povzročilo, v skladu s to določbo upravičena do denarne odškodnine, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odločalo o višini odškodnine. Posledično je zmotna tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožnica po lastni oceni na podlagi drugačne vsebinske odločitve upravičena tudi do povrnitve pravdnih stroškov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter odloči o stroških pritožbenega postopka tako, da jih naloži v plačilo tožencu skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 285. člena ZPP in posledično storjeni bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča tožba vsebuje trditve o pravno relevantnih dejstvih in tudi ustrezne dokazne predloge glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa tožbenega zahtevka tudi ni zavrnilo iz razlogov nesklepčnosti tožbe, niti iz razloga nepredlaganih ustreznih dokazov. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in naroku za glavno obravnavo z dne 5. 7. 2018 pa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo materialno procesno vodstvo v skladu z 285. členom ZPP.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni uresničen.

6Pritožba ne izpodbija pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje in pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, da se ni zgodil dogodek, ki ga je zatrjevala tožnica, ko je trdila, da je toženec o tožnici ob priliki, ko se je peljal mimo M. A., le-tej rekel, da ″takšne ženske ne bo imel, ki ji pes pizdo liže″.

Pritožba tudi ne izpodbija pravilnosti dokazne ocene in dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da ne držijo tožničine trditve, da se je po vasi in okoliških krajih slabo govorilo o tožnici, za kar naj bi bil kriv toženec.

7Pritožba pa utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva o vsebini toženčevega pisma z dne 26. 6. 2017, ki ga je poslal M. Z., materialnopravno zmotno zaključilo, da pismo ni takšne narave, da bi lahko užalilo tožnico.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstvo, da je toženec pismo z dne 26. 6. 2017 poslal M. Z., da je v njem navedel, da ga je tožnica izkoristila, da je preživela zimo pri njem in ga okradla, da je pobrala vse slike njegovih bližnjih ter ga psihično prizadela. ko je odšla, da mu je ukradla telefon od pokojne žene, verižico, uro, filmsko kamero in poročni prstan, katerega mu je sicer vrnila. Ugotovilo je tudi dejstvo, da je M. Z. to pismo pokazala tožnici.

9Tožnica je v svojih trditvah navajala, da je v pismu toženec izrecno navedel: ″Izkoristila me je in še okradla″, in ″in še mi je ukradla telefon od pokojne, verižico, mojo uro, filmsko kamero, poročni prstan″ ter napisal še ″saj mi je telefon in prstan dala nazaj″, ″prstan je rekla, da je v nočni omarici in je bil″. Tožnica je trdila, da so vse te toženčeve izjave neresnične, te predmete ji je toženec podaril, da so jo te izjave močno prizadele, da zaradi tega psihično trpi, postala je nekomunikativna in zadržana, prizadeta, počutila se je osramočeno in je duševno trpela, te trditve predstavljajo negativno vrednostno oceno o njej, so zanjo podcenjujoče, so objektivno žaljive, ne razžaljena. Toženec pa je v svojih trditvah navajal, da v pismih, o katerih govori tožnica, ni uporabil nobene žaljive besede ali zapisal kakšne neresnične izjave, tožnica ni izkazala tistega, o čemer piše v tožbi, to je, da bi toženec žalil čast in dobro ime tožnice. Poslano pismo M. Z. pa kaže zgolj razočaranje toženca nad celotno situacijo s tožnico glede verižice, kar je toženec pisal njej kot prijateljici, čudil se je, da ga prijateljica ni kdaj prej opomnila na kaj in tudi ni računal, da bo prijateljica vsebino pisma posredovala komu drugemu, zato ni imela nobene potrebe in razloga, da bi vsebino pisma posredovala komurkoli. Trdil je še, da ji zaradi svojih otrok navedenih predmetov ni nikoli podaril, je pa tožnica vrnila telefon in poročni prstan, ni pa vrnila verižice, za katero sama navaja, da jo je prodala in ni vrnila ure in kamere. Toženec ni in ne more povzročati, da bi tožnico kakršnokoli njegovo ravnanje prizadelo, najmanj pa, da bi zaradi toženca oziroma njegovih ravnanj psihično trpela, postala zadržana in nekomunikativna, ne more biti utemeljen niti objektivni niti subjektivni znak za negativno vrednotenje tožnice, tega toženec tožnici ni storil.

10Iz v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe povzete vsebine toženčeve izpovedbe ne izhaja, da je toženec potrdil lastne trditve o tem, da mu je tožnica ukradla stvari, za katere je v pismih izrecno navedel, da mu jih je ukradla. Potrdil pa je v lastni izpovedbi tožničino trditev, da je Zobčevi poslal pismo z po tožnici zatrjevano vsebino, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi ugotovilo dejstvo, da je Zobčeva pismo pokazala tožnici. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo vsebino pisma v prilogi A 3 in je posledično materialnopravno zmotno zaključilo, da v besedilu tega pisma ni žaljivih besed, da te niso objektivno žaljive. Po presoji pritožbenega sodišča je objektivno žaljiv zapis v pismu:

- izkoristila me je in obkradla,

- mi je ukradla telefon od pokojne, verižico, mojo uro, filmsko kamero, poročni prstan.

Takšen zapis brez dvoma izraža negativno vrednostno sodbo o tožnici, saj ji očita protipravno dejanje in vse to sporoča tretji osebi, to je M. Z., ki je tožničina znanka in soseda, zato se je toženec moral zavedati, da bo le-ta z vsebino pisma seznanila tožnico, kar je tudi dejansko storila in moral se je zavedati tudi, da bo to prizadelo tožničino čast in dobro ime ter posledično povzročilo pri tožnici nastanek pravno priznane nematerialne škode - duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Glede na ugotovljena dejstva o ravnanju toženca ni mogoče slediti tožencu, da razžalitev tožničinega dobrega imena in časti ni bil njegov namen. Toženčevega nedopustnega ravnanja na tožničino škodo ne opravičuje dejstvo, da je bil razočaran, ker se je njegova partnerska zveza s tožnico izjalovila, kar je sicer pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi to razvidno iz vsebine pisma v prilogi A 3.

11Tožnica je trditve o obstoju nematerialne škode zaradi razžalitve dobrega imena in časti utemeljevala z navedbo dejstev o psihičnem trpljenju, ker je postala zadržana, nekomunikativna, ker je bila prizadeta in razžaljena o osebnem občutku lastne vrednosti, ter se je počutila osramočeno.

Toženec je te njene trditve o obstoju nematerialne škode prerekal s trditvami, da ni uporabil nobene žaljive besede ali zapisal kakšne neresnične izjave, da s svojim ravnanjem ni mogel prizadeti tožnice, da zaradi toženca, oziroma njegovih ravnanj ni psihično trpela, postala zadržana in nekomunikativna, da ne more biti utemeljen niti objektivni niti subjektivni znak z negativno vrednotenje tožnice, ker tega ni storil ali prizadejal. Tožnica tudi ni z ničemer dokazala in izkazala, da psihično trpi, saj ni predložila dokazil, da bi se zaradi psihičnih težav kje zdravila ali iskala tovrstno psihološko ali psihiatrično ali drugo ustrezno strokovno pomoč.

Po presoji pritožbenega sodišča zatrjevane škode tožnici ni treba dokazati z dokazili o opravljeni psihološki ali psihiatrični terapevtski obravnavi. Razžalitev dobrega imena in časti je nedovoljen poseg v osebnostno pravico, zaradi katerega je tožnica doživljala zatrjevana negativna čustva in negativne občutke, ki brez dvoma pomenijo psihično trpljenje in pravno priznano škodo v skladu s prvim odstavkom 179. člena OZ. Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da predstavlja pravično denarno odškodnino kot zadoščenje denarni znesek 800,00 EUR, zato je tožničini pritožbi delno ugodilo in ji ob pravilni uporabi citirane zakonske določbe prisodilo ta znesek. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena.

12Tožnica je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od zahtevanega zneska odškodnine, in sicer od dne 15. 10. 2017 dalje do plačila.

Toženec sicer ni izrecno nasprotoval obrestnemu delu zahtevka, vendar je na podlagi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnica tožbo poslala po pošti z navadno poštno pošiljko in je ta prispela k sodišču prve stopnje šele 16. 10. 2017.

Ob odsotnosti tožničinih navedb o tem, da je že pred vloženo tožbo opominjala toženca na plačilo odškodnine na isti dejanski in pravni podlagi, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je toženec v zamudi šele z začetkom pravdnega postopka, torej z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), ker je namen tega postopka doseči zahtevano plačilo odškodnine (drugi odstavek 299. člena OZ). Zato je tožnici prisodili zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine od 16. 10. 2017 dalje do plačila in je zavrnilo njen obrestni zahtevek za čas od 15. 10. 2017 do 16. 10. 2017, ker ni utemeljen po navedeni materialnopravni določbi.

13Ker je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je tožnica delno uspela v pravdi.

Pritožba ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da znašajo toženčevi potrebni pravdni stroški 918,75 EUR.

Pritožbeno sodišče je na podlagi stroškovnika tožnice (list. št. 78) ugotovilo, da je priglasila na zadnji obravnavi pred sodiščem prve stopnje 355,70 EUR stroškov, ki obsegajo nagrado pooblaščenke za dva naroka, in sicer 13. 9. 2018 in 6. 11. 2018, po 150 točk in za porabljen čas na poti za potrebe obeh narokov, torej dvakrat po 40 točk, kilometrino za udeležbo na dveh narokih, torej dvakrat po 8,14 EUR ter 165,00 EUR stroškov za plačilo sodne takse.

Priglašeni stroški po odvetniški tarifi (OT, Uradni list. RS, št. 2/2015) so priglašeni pravilno, in sicer po drugem odstavku tarifne številke 20 za pristop na narok, po četrtem odstavku 6. člena za porabljen čas na poti ter za kilometrino na relaciji Šentjur - Celje - Šentjur. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je tožnica plačala le 33,00 EUR sodne takse za tožbo in ne 165,00 EUR, kot je priglasila, ker je bila v višini 80 % oproščena plačila sodne takse (sklep na list. št. 10 do 12). Torej znašajo njeni potrebni stroški ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje 0,459 EUR skupaj 223,70 EUR.

14Ker je tožnica uspela s 40 % zahtevka, znaša njenemu uspehu ustrezen del potrebnih stroškov 89,48 EUR. Toženčev uspeh pa je 60 %, zato znaša njegovemu uspehu ustrezen del njegovih potrebnih stroškov 551,25 EUR.

Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov mora tako tožnica povrniti tožencu 461,77 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in je pritožbeno sodišče tako spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.

15Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot glasi izrek te sodbe (2. alineja 358. člena ZPP).

16Tožnica je s pritožbo uspela v deležu 40 % izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje, priglasila pa je stroške v obsegu nagrade za sestavo pritožbe 375 točk po tarifni številki 21/1 OT, kar po vrednosti točki 0,60 EUR v času odločanja pritožbenega sodišča znaša 225,00 EUR. Pritožbenemu uspehu ustrezen del pritožbenih stroškov pa znaša 90,00 EUR in toliko stroškov pritožbenega postopka ji je dolžan povrniti toženec v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, ker je tožnica zahtevala za primer zamude pri plačilu stroškov pritožbenega postopka tudi zakonske zamudne obresti.

O vseh stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP.