VSRS Sodba II Ips 274/2008

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, skupna otroka 28.11.1993 rojenega sina A. P. in 7.6.1995 rojeno hčerko P. E. zaupalo v varstvo in vzgojo materi, uredilo stike otrok z očetom, določilo preživnino za čas od 18.4.2007 v mesečnih zneskih 835 EUR za sina in 542 EUR za hčerko ter zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala spremembo svojega priimka.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da je preživnino za hčerko določilo v mesečnem znesku 670 EUR, za stike med tednom določilo, da prideta otroka k očetu v sredah že po zaključku pouka, v ostalem delu pa zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in v še izpodbijanih nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi kršitev Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS št. 33/91-I in nadaljnji). Izpodbija tisti del sodb obeh sodišč, s katerim je odločeno o zaupanju sina v varstvo in vzgojo materi in s tem v zvezi določena preživnina ter stiki, glede hčerke pa v delu, v katerem je odločeno o preživnini zanjo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodb obeh sodišč glede sina ter spremembo glede preživnine za hčerko. Pri zatrjevanih kršitvah ustavnih pravic toženec opozarja na pravico do izvajanja dokazov v korist strank, do enakega varstva pravic, s tem povezanim načelom kontradiktornosti in istočasni obveznosti sodišča, da se z navedbami strank seznani in na dopustne ter pomembne navedbe odgovori. V tej zadevi pa ima toženec vtis, da sta se obe sodišči seznanili in ukvarjali predvsem s tožničinimi argumenti, ne pa s toženčevimi, do katerih se nista ustrezno opredelili. Ves čas postopka je toženec opozarjal, da je izvedenec psihološke stroke opravil razgovor s sinom pravdnih strank že v aprilu 2006. Čeprav je sodišče sodbo izdalo eno leto kasneje, v vmesnem obdobju kljub izkazani potrebi ni opravilo neposrednega razgovora z otrokom. V nadaljevanju revident vztraja pri pritožbeno uveljavljani kršitvi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007 – UPB3) in pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na te trditve. V otrokovo korist je, da se dodeli očetu, ker bo bolje poskrbel za njegov razvoj. Pri očetu je red in disciplina, pa tudi prijetno in toplo okolje. Ker sodišče ni sprejelo dokaznega predloga za drugega izvedenca, je kršilo postopek, saj je toženec imel na izvedensko mnenje številne pripombe, na katere ni dobil ustreznih odgovorov. Čeprav toženec nima ustreznega strokovnega znanja, pa čuti, da gre v razmerju do njega za krivično odločitev, v razmerju do sina pa predvsem škodljivo. Tu toženec ponavlja pritožbeno opozorilo na drug primer, ko je izvedenka dr. Martina Tomori podala povsem drugačno mnenje, ki ga je potem sprejelo tudi sodišče. Toženec spet opozarja, da je do izdaje sodbe prišlo eno leto po izdelavi mnenja, da je bil sin takrat že pol leta pri očetu in da bi morala biti dana možnost tudi sinu, da se izjavi o svojih željah in potrebah. Po revidentovem mnenju sta se obe sodišči preveč pavšalno in površno ukvarjali s toženčevimi pripombami in o tem nista imeli ustreznih razlogov oziroma so ti nerazumljivi in v medsebojnem nasprotju. Sodišči sta zmotno uporabili določbe ZPP in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS št. 69/2004 – UPB1). Če bi sodišče dopustilo, da otrok poda neobremenjeno izjavo, bi spoznalo, da resnično želi ostati pri očetu in da ne gre za očetovo manipulacijo. Tako izjavo bi lahko podal pri centru za socialno delo, pri predsednici senata, predvsem pa pri novem izvedencu. Željo štirinajstletnega otroka je po naših in mednarodnih predpisih treba še kako upoštevati. Nesprejemljivo je mnenje izvedenca, da sin zaradi dolgotrajnih pritiskov ni sposoben dati verodostojne izjave. Tudi zato je bil potreben nov izvedenec. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi pri odločitvi o stikih, pri čemer toženec opozarja, da je sin sedaj v zadnjem razredu devetletke, da potrebuje stalno kontrolo in pomoč pri šolskih obveznostih, saj je uspeh odločilen za vpis v srednjo šolo. Odločitev o stikih je neživljenjska in v otrokovo škodo. Nepravilna je odločitev o preživnini, ker sodišče ni pravilno ovrednotilo dejanskih potreb otrok in predvsem zmožnosti tožnice, ki ima precejšnjo premoženje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe ZZZDR, Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Ur. l. SFRJ št. 15/90 in Ur. l. RS št. 35/92) ter Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Ur. l. RS št. 26/99). Navedeni pravni akti narekujejo posebno skrb za otroke in upoštevanje koristi otrok kot glavnega vodila v vseh postopkih v zvezi z otroki. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta odločitvi nižjih sodišč in njune utemeljitve v okvirih naštetih temeljnih pravnih aktov, pa tudi v skladu z dejanskimi ugotovitvami, ki izhajajo iz skrbno opravljenega dokaznega postopka.

Bistvo toženčevih revizijskih očitkov je, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna in obremenjena s procesnimi kršitvami zato, ker je od izdelave izvedenskega mnenja do izdelave sodbe preteklo skoraj leto dni, zaradi česar bi moralo sodišče ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za novega izvedenca, ki bi ponovno preveril otrokovo željo, saj je vmes prišlo do spremembe, ker otrok že od oktobra 2006 živi pri očetu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so navedeni očitki neutemeljeni. Res je izvedenec pisno izvedensko mnenje izdelal že 28.4.2006, vendar je nato na toženčeve pripombe pisno odgovoril z dopisom z dne 13.7.2006 in s pisno dopolnitvijo mnenja z dne 10.9.2006. Poleg tega je odgovarjal na vprašanja strank in sodišča še na naroku 2.4.2007, na katerem so se obravnavale tudi spremenjene okoliščine v zvezi z otrokovim prebivanjem pri očetu od oktobra 2006 dalje. Sin pravdnih strank ni dal zadnje izjave ob izdelavi pisnega izvedenskega mnenja, kot je razumeti toženčeve revizijske trditve. Predsednici senata je podal dve izjavi, drugo 7.12.2006, torej po preselitvi k očetu. Kljub temu je bila njegova izjava vsebinsko enaka, da naj se oba s sestro dodelita obema staršema tako, da bi bila skupaj en teden pri mami, en teden pa pri očetu (prvič je povedal, da bi bil rad „pol pri enem, pol pri drugem“). Dejstvo, da je nato zadevo obravnavala druga predsednica senata, ni terjalo ponovnega izpraševanja otroka. To bi bilo namreč izrazito v otrokovo škodo, kar je izvedenec obrazloženo pojasnil, sodišče pa se je z njim strinjalo. Oba otroka sta zaradi hudih dolgotrajnih in zunanjih pritiskov, ki so posledica velikega konflikta med staršema, v svojem doživljanju zmedena, v veliki negotovosti in dvomih, pri čemer je večjo čustveno občutljivost zaznati pri sinu. Pri obeh so izraženi že srednje močni znaki večjega notranjega nemira. V tem kontekstu je razumeti tudi izvedenčevo opredelitev o otrokovi nezmožnosti izraziti (pravo) voljo, predvsem pa razumeti posledice izražene volje. Zaradi takega dogajanja in dolgotrajnosti postopka je prišlo do tega, da se je stabilnejša hči odločila za življenje pri materi, sin pa je v zadnji izjavi predsednici senata decembra 2006 pojasnil, da „kar bo delala sestra z mamo, bo on z očetom, se bo le prezrcalilo“. Kljub temu je istočasno poudaril svojo navezanost na sestro in predlagal dodelitev obeh obema staršema. Celotno dogajanje med postopkom, ki izhaja iz vlog obeh pravdnih strank, žal kaže, da te želje ni mogoče upoštevati, ker starša nista sposobna izvajati skupnega starševstva. Sedanji način „kompenzacijske“ ureditve dodelitve je oče seveda sprejel in tako je prišlo do delitve otrok. Vendar tak način ni v korist nobenega od otrok, saj je jasno izražena njuna velika medsebojna čustvena navezanost, ki nasprotuje njuni delitvi, kot je opozoril izvedenec in kot izhaja tudi iz same izjave otroka.

Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, zakaj ni določilo novega izvedenca ali izvedenca druge stroke (nevropsihiatra, pedagoga). Revizijsko sodišče ugotavlja, da so njegovi razlogi pravilni. Toženčeve trditve v zvezi z izvedenskim mnenjem ne utemeljujejo trditev o zatrjevanih procesnih kršitvah sodišč, temveč gre za njegovo osebno nestrinjanje z rezultatom tega mnenja. Njegovo razočaranje je sicer človeško razumljivo, vendar njegova želja ne more biti odločujoča, saj ima prednost pred njo otrokova korist. Toženčevo opozarjanje na mnenje nevropsihiatrinje v drugem spisu je že načeloma neupoštevno, za konkretno zadevo pa revizijsko sodišče še dodaja, da je prav ista izvedenka v sedaj obravnavani zadevi pojasnila, da tako mnenje ni potrebno (list. št. 102 spisa).

V tej zadevi so pri ugotavljanju otrokove največje koristi poleg medsebojne navezanosti obeh otrok upoštevane tudi osebnostne lastnosti obeh staršev, ki sta si značajsko zelo različna. Mati je izrazito emocionalna, vendar zna svoje impulze obvladati, je strpna, prožna in dopušča spreminjanje stvari, zelo dobro je njeno razumevanje razvojnih potreb otrok. Oba pri njej doživljata večji občutek varnosti. Pri očetu pa gre za osebnost, ki se izrazito nagiba k perfekcionizmu, teži po popolni urejenosti, je pretirano vesten in vse to zahteva tudi od drugih. Zaradi take neprožnosti težko sledi in ne razume potrebe drugih, kar se kaže tudi pri vzgoji otrok (njegova merila nenazadnje izkazuje tudi njegova izjava, da mati nima prav nobene pozitivne lastnosti). Toženčev odnos do obeh otrok je prezahteven. Oba otroka sta odličnjaka, poleg tega pa je njun urnik prenatrpan s številnimi izvenšolskimi dejavnostmi. Oče zahteva red in disciplino, sina dosledno nadzoruje pri učenju in mu pomaga, pa čeprav po ugotovitvah šole otroka ne potrebujeta dodatne pomoči. Pravilni so razlogi sodišč, da je pri otrocih pomemben tudi dejanski prosti čas in da jih je treba pri tej starosti navajati k samostojnosti.

Ob takih ugotovitvah obeh sodišč revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni pravilnosti njune odločitve, da koristi sina pravdnih strank narekujejo, da ga sodišče zaupa v varstvo in vzgojo materi (5.a člen in 78. člen ZZZDR).

Na nekatere uveljavljane procesne kršitve je revizijsko sodišče odgovorilo že v dosedanjih razlogih. Ostaja še v reviziji ponovljen pritožbeni očitek kršitve 8. člena ZPP, za katerega revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil v pritožbi (in je tudi v reviziji) premalo konkretiziran, da bi terjal poseben odgovor pritožbenega sodišča. V kolikor je mogoče to pritožbeno trditev povezati s toženčevimi pripombami na izvedensko mnenje, pa so razlogi sodb obeh sodišč jasni, da sta sprejeli izvedensko mnenje in izvedenčeve pisne in ustne odgovore. Kot je bilo že omenjeno, je izvedenec na obravnavi odgovarjal tudi na toženčeva vprašanja. V nasprotju z revizijsko trditvijo revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči obširno, ustrezno in pravilno odgovorili na toženčeve pripombe k izvedenskemu mnenju. Toženec uveljavlja še kršitev ustavno varovanih pravic, smiselno iz 22. in 23. člena URS, kar pa premalo konkretizira, saj so njegovi razlogi predvsem splošne narave o tem, kdaj pride do takih kršitev. O konkretnih trditvah pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je toženčev vtis, da se je sodišče ukvarjalo le z argumenti nasprotne stranke, zmoten, kar jasno izhaja iz obeh sodb. Obravnavali sta tudi trditve o izjavi otroka, pripombe na izvedensko mnenje in dokazne predloge za novega izvedenca, kot je bilo že pojasnjeno.

Odločitev o stikih sina z očetom toženec izpodbija s trditvijo, da je sin v zadnjem razredu devetletke in zato potrebuje stalno kontrolo pri učenju, kar pa je v nasprotju z mnenjem šole in ugotovitvijo sodišč. Zakaj naj bi sprememba okolja in njene posledice vplivali na vsa področja oziroma na obseg stikov, toženec ne pojasni, pa tudi ne, kakšen obseg stikov, poleg že določenega, bi bil ustreznejši. Pravdni stranki živita v istem kraju. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev pritožbenega sodišča o obsegu stikov otroka in toženca materialnopravno pravilna (78. in 106. člen ZZZDR).

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski stopnji, zato zanjo veljajo določene omejitve, med katerimi je tudi prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Tako potrebe otroka kot premoženjsko stanje staršev so okoliščine dejanske narave, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati. Toženec v reviziji ne zatrjuje, da ne zmore plačevati določene preživnine in tega ni zatrjeval niti v dosedanjem postopku. Ob ugotovljenem visokem standardu, ki sta ga bila otroka deležna v času skupnega življenja njunih staršev, revizijsko sodišče nima nobenih pomislekov v materialnopravno pravilnost odločitve o preživnini za sina v mesečnem znesku 835 EUR in za hčerko 670 EUR (129. in 129.a člen ZZZDR).

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo.