UPRS Sodba IV U 25/2017-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za infrastrukturo, Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo, prvostopenjski organ, je z izpodbijano odločbo zavezancu A., d.o.o. naložil, da mora odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje (svetlobno vitrino), ki je postavljen v območju državne ceste – glavne ceste I. reda G1-11/1475 Slavček – Luka Koper v km, 0,620 desno, v naselju Koper, v varovanem pasu ceste, na meji med parcelama št. 1550/53 in št. 1550/52, obe k.o. ... (prva točka izreka). V drugi točki izreka je prvostopenjski organ določil rok za izvedbo ukrepa iz prve točke te odločbe, v tretji točki izreka ugotovil, da stroški inšpekcijskega postopka niso nastali in v četrti točki izreka odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila postavitev objekta ugotovljena z zapisnikom o izrednem inšpekcijskem pregledu z dne 20. 7. 2016, ki je bil zavezancu poslan v izjasnitev. Stranka je 4. 10. 2016 poslala izjavo o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, v kateri je pojasnila, da je bila svetlobna vitrina postavljena na podlagi soglasja Direkcije RS za ceste z dne 9. 3. 2010 in soglasja Mestne občine Koper z dne 25. 2. 2010.

3Po proučitvi predloženih soglasjih je prvostopenjski organ ugotovil, da Mestna občina Koper ne soglaša s postavitvijo dveh svetlobnih oglasnih panojev v varovalnem pasu kategorizirane državne ceste I. reda G1-11 (odsek Luka Koper – Slavček), na parc. št. 1464/1 k.o. ... in s postavitvijo oglasnega panoja na državni cesti I. reda G1-11 (odsek Luka Koper – Slavček), na parceli 1464/1 k.o. ..., iz predloženega soglasja Mestne občine Koper (tretja točka drugega odstavka) pa je razvidno, da soglaša s postavitvijo štirih oglasnih panojev ob krožnem križišču, ob glavni mestni cesti in lokalni poti. Ker nobena od treh točk soglasja ne ustreza dejansko postavljeni svetlobni vitrini, je treba zaključiti, da soglasje za objekt ni bilo dano. Prav tako je prvostopenjski organ vpogledal v soglasje Direkcije RS za ceste z dne 9. 3. 2010, iz katerega izhaja (prva točka) soglasje za eno svetlobno vitrino v varovalnem pasu glavne ceste I. reda, št. 11 na odseku 1475 Slavček - Luka Koper v km 0,810 in 0,840, na desni strani na parc. št. 1464/1. Nobena od navedenih alinej ne ustreza dejansko postavljenemu objektu v km 0,620 desno, zato je treba zaključiti, da soglasje za obravnavani objekt ni bilo dano. Prav tako je navedeno soglasje v petnajsti točki izreka določilo veljavnost tega soglasja eno leto od izdaje oziroma do spremembe veljavne zakonodaje.

4Iz zgoraj navedenih razlogov je prvostopenjski organ zaključil, da za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje (svetlobna vitrina), soglasje ni bilo pridobljeno, torej je bila kršena določba tretjega odstavka 78. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in določba petega odstavka 78. člena ZCes-1. V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZCes-1, se dela na državni cesti ali ob njej, ki vplivajo na promet na tej cesti in jo je zaradi tega treba delno ali popolno zapreti za promet, lahko izvajajo le z dovoljenjem iz 74. člena ZCes-1. Inšpekcijski ukrep temelji na pooblastilu iz pete alineje prvega odstavka 114. člena v povezavi s 112. členom ZCes-1. V nadaljevanju je prvostopenjski organ pojasnil, da podlago za odrejeno odstranitev objekta predstavljajo določbe prvega odstavka 118. člena ZCes-1.

5Drugostopenjski organ, Ministrstvo za infrastrukturo, je pritožbo zoper zavezanca za inšpekcijski ukrep zavrnilo kot neutemeljeno in ugotovilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

6Tožeča stranka zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov po 1, 2 in 3 točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7V tožbi oporeka ugotovitvi, da je bil objekt postavljen brez soglasja. Sklicuje se na soglasje Direkcije RS za ceste in Mestne občine Koper in poudarja, da so se parcele oziroma nepremičnine, za katere sta bili soglasji izdani, spreminjale, tako v naravi kot po identifikatorjih. Tako parcela št. 1464/1, k.o. ... ne obstaja in je sedaj na njenem mestu večja parcela 1464/18, k.o. .... Prav tako je neznana parc. št. 1540/49 k.o. ..., za katero je Mestna občina Koper izdala soglasje za postavitev objekta. Zatrjuje, da se trenutno zemljiškoknjižno stanje ne ujema z vpisi zemljišč in parcelnimi številkami, navedenimi v soglasjih, kar pomeni, da sta Mestna občina Koper in Direkcija RS za ceste podali soglasje za postavitev oglasnih panojev in svetlobnih oglasnih panojev, v varovanem pasu javnih cest v okolici trgovskega objekta B. oziroma na odseku Slavček – Luka Koper in so ti objekti postavljeni v skladu s soglasji.

8Prvostopenjski organ je izpodbijano odločbo izdal kljub pripombam stranke na zapisnik. Drugostopenjski organ je bil v pritožbi opozorjen, da je inšpektorica napačno ocenila lokacijo reklamnega panoja, saj se na relativno manjši površini stika šest parcel in tako na terenu brez sodelovanja geometra točne lokacije postavljenega panoja ni mogoče določiti. Oporeka tudi ugotovitvi, da je soglasje Direkcije RS za ceste poteklo 10. 3. 2011. Soglasje namreč poteče samo v primeru, če pridobitelj v postavljenem roku ne prične z gradnjo. Ker se drugostopenjski organ ni opredelil do tožbenih navedb v zvezi z veljavnostjo soglasja Direkcije RS za ceste, je bila kršena določba drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

9Tožeča stranka vztraja pri navedbah v predhodnem upravnem postopku in dodaja, da tožena stranka točne lokacije sporne svetlobne vitrine ni izkazala. Ne strinja se s trditvijo, da je točno lokacijo mogoče razbrati iz priloženih fotografij. Vztraja pri trditvi, da točne lokacije brez sodelovanja izvedenca ni mogoče ugotoviti, inšpektorica pa v zapisniku ni izkazala, kako je prišla do ugotovitve o lokaciji svetlobne vitrine. Dodaja tudi, da je bilo soglasje Direkcije RS za ceste izdano v marcu 2010, prisotnost svetlobne vitrine pa je inšpektorat ugotovil več kot šest let kasneje. V odločbi citirani predpisi ne temeljijo na dokazih, zbranih v postopku, prvostopenjski organ ni izvedel dokazne ocene. Prav tako izpodbijana odločba ne sledi zahtevi iz prvega odstavka 214. člena ZUP, zato je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tožeča stranka prav tako ni imela možnosti izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah pred izdajo izpodbijane odločbe, kot to zahteva 9. člen ZUP, kar pomeni, da ni podana samo bistvena kršitev določb upravnega postopka, ampak tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Meni, da dopis prvostopenjskega organa z dne 19. 9. 2016 ne ustreza določbi 9. člena ZUP.

K točki I izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, glede tožbenih navedb pa dodaja:

12Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje, postavljen v območju državne ceste – glavne ceste I. reda G1-11/1475 Slavček – Luka Koper, km, 0,620 desno, v naselju Koper, v varovanem pasu ceste, na meji med parcelama št. 1550/53 in št. 1550/52, obe k.o. ....

13Sodišče kot bistveno za odločitev v obravnavani zadevi šteje ugotovitev prvostopenjskega upravnega organa, da je sporni objekt za obveščanje in oglaševanje postavljen v območju varovalnega pasu državne ceste – glavne ceste I. reda G1-11/1475 Slavček – Luka Koper v km 0,620 desno, kar pomeni, da je bil dolžan prvostopenjski organ upoštevati določbe ZCes-1, ki se nanašajo na obveščanje in oglaševanje ob državni cesti.

14Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člena ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku tega člena je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije.

15Med strankama ni sporno, da je bil predmetni objekt postavljen pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Pred tem je pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državnih cestah urejal Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), in sicer v 68. členu. Inšpekcijski organ je tudi po mnenju sodišča pravilno postopal po določbah sedaj veljavnega ZCes-1, ker je z dnem uveljavitve ZCes-1, ZJC prenehal veljati. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, s katero je bilo izdajanje soglasij za oglaševalske objekte, ki stojijo ob državnih cestah znotraj naselij, preneseno z občine na državo. To posledično pomeni, da bi tožeča stranka za sporni objekt morala pridobiti soglasje Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo, kot to določa peti odstavek 78. člena ZCes-1.

16Soglasje pristojne direkcije za postavitev objekta v varovalnega pasu državne ceste – glavne ceste I. reda G1-11/1475 Slavček – Luka Koper v km 0,620 desno na podlagi določb ZCes-1 ni bilo izdano, po presoji sodišča pa soglasje Direkcije RS št. 37167-303/2010-5 z dne 9. 3. 2010, katerega veljavnost sta presojala upravna organa in na katerega se sklicuje tožeča stranka, ni veljavno. Sodišče namreč soglaša s presojo prvostopenjskega organa, da je bilo to soglasje dano za postavitev svetlobne oglaševalske vitrine na parc. št. 1550/51 k.o. ... v km 0,585, torej ne za postavitev tega objekta na spornem zemljišču. Kot neutemeljene sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na spremenjene parcelne številke, saj je lokacija postavitve svetlobne vitrine dodatno določena tudi s postavitvijo svetlobne vitrine v km 0,620 desno.

17Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na časovno odmaknjenost med izdanim soglasjem za postavitev spornega objekta in datumom izpodbijane odločitve. Vodenje inšpekcijskega postopka na podlagi določb ZCes-1 je tudi po presoji sodišča utemeljeno in v zadevi ni mogoča uporaba določbe 122. člena ZCes-1, po kateri se upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih.

18Sodišče nadalje ugotavlja, da je bila tožeči stranki v postopku dana možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Upravna organa sta svojo odločitev ustrezno obrazložila in utemeljila v delih, ki so bistveni za izrek predmetnega ukrepa. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkljive obrazložitve, kar velja tudi za pritožbeni organ, ki se je ustrezno opredelil do navedb tožeče stranke v pritožbi.

19Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožeči stranki ni bila prekršena ustavna pravica do pravnega varstva, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.