VSL Sodba II Cp 799/2019

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina zniža za 2000 EUR ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine (2800 EUR) pa tečejo od 25. 7. 2015 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdi stranki naj sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana odločitev

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mu plača 4800 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2016 dalje, od tega 3000 za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3000 pa za pretrpljen strah, upoštevajoč 20 % znižanje zaradi tožnikovega prispevka k nastali škodi. Višji zahtevek za nepremoženjsko škodo in v celoti za premoženjsko škodo je zavrnilo. Gre za škodo zaradi telesne poškodbe v prometni nesreči 11. 9. 2014, ki jo je po ugotovitvah sodišča v pretežni meri zakrivilo neznano vozilo, ki je sekalo ovinek, zaradi česar je tožnik manevriral ter posledično zletel s ceste, pri čemer pa je sam prehitro vozil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri tem utrpel le strah in poškodbo vratne hrbtenice, ne pa tudi škodo zaradi vpliva na postoperativno stanje kile. Odločilo je še o stroških postopka, in sicer da vsaka stranka nosi svoje.

Navedbe strank v pritožbenem postopku

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka proti delu, ki je zanjo neugoden, predlagata spremembo ali pa razveljavitev ter novo sojenje in opredeljujeta vsaka svoje pritožbene stroške.

3Tožnik trdi, da sam ni prispeval k nastanku nesreče, saj meni, da ni nikjer ugotovljeno, da bi prehitro vozil; opozarja na izvedensko mnenje, da je bila vzrok za nesrečo hitra reakcija. Ugotovitev, da je bila vzrok tudi prehitra vožnja, je zato protispisna. Vozil je okoli 60-65 km/h, omejitev pa je bila 90 km/h. Opozarja tudi na izjavi prič očividcev K. in A., da je vozil pravilno. Navaja, da bi lahko uveljavljal pravice iz zavarovanja AO plus, če bi bil res tudi sam kriv za nesrečo, pa se za to ni odločil, ker je prepričan, da ni nič kriv. Glede višine trdi, da je posledica nesreče tudi poškodba v postoperativnem predelu levostranske dimeljske kile, za kar sta izvedenca dopustila možnost, zato je vzročna zveza po njegovem mnenju izkazana. Tega ne izključuje ugotovitev sodišča, da dan po nesreči ni bilo vidnih znakov poškodbe na koži. Opozarja, da je izvedenec G. ocenil, da so tožnikove težave v glavnem posledica poškodbe, poškodovanca pa je treba vzeti takega, kot je. Nesreča je bila sprožilni moment, pred njo od operacije, razen nekaj tednov po njej, tožnik ni imel težav oz. bolečin. Opisuje, kakšne težave ima od nesreče dalje. Meni, da je dokazal vzročno zvezo in se pri tem sklicuje na sklep VS RS II Ips 387/2007, ki ga delno povzema, češ da je treba vzročnost izkazati z zadostno verjetnostjo. Navaja, da mora ta biti nadpolovična. Sklicuje se še na dejansko stanje v zadevi tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 3190/2015, češ da je primerljivo, in ga povzema. Nadalje meni, da mu je bila dosojena prenizka odškodnina, zahteva, da se mu prisodi v celoti, tudi za bodočo škodo, ki jo je izkazal (bolečine). Meni, da mu gre tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne le zaradi poškodbe kile, pač pa tudi zaradi poškodbe vratu. Opozarja, da je izvedenec R. menil, da bo pri obračanju glave ves čas trpel bolečine. Sodišču očita, da ni upoštevalo naknadno predloženega izvida nevrologinje, iz katerega izhaja, da ima rotacijo glave omejeno za 50 % in desno ramo nižje položeno. Meni, da bi moralo sodišče angažirati izvedenca psihiatra, pri čemer se sklicuje na zadevo tukajšnjega sodišča II Cp 1039/2017. Navaja, da je imel začasno, med leti 2014 in 2015 močno okrnjeno življenjsko aktivnost, kar ga je zelo prizadevalo. Pred nesrečo se je veliko ukvarjal s športom, igral tenis, po tem pa je spremenil življenjski slog, zredil se je, imel je akutno reakcijo na stres; prvega pol leta po nesreči se je počutil zelo slabo. Poudarja pri tem tudi svojo mladost. Meni, da je tudi iz naslova strahu dobil premalo. Ob nesreči je doživel hud šok, nato pa ga je še pol leta skrbelo zaradi zdravljenja. Ker je prepričan, da so tudi težave s kilo posledica nesreče, nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za povračilo materialne škode. Glede obresti navaja, da je zahtevek pred pravdo na toženko naslovil že 3. 7. 2015, kar je prejela vsaj 7. 7. 2015, o njem pa je nedopustno odločala 10 mesecev; sklicuje se na sodbo II Ips 93/2015. Končno nasprotuje tudi odločitvi o stroških, saj jih je imel sam bistveno več kot toženec, uspel pa je 52%.

4Toženec pa meni, da je tožnik za nesrečo kriv najmanj 50%, in sicer zato, ker je prehitro oz. neprilagojeno vozil; sodišče bi moralo zvišati delež njegove krivde tudi, če je verjelo, da je šlo za neznano vozilo. Pričam J., A. in K. odreka verodostojnost, ne verjame, da so bili očividci, saj to iz policijskega zapisnika ne izhaja. Meni, da je odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti bistveno previsoka, saj je tožnik trpel le en dan hude bolečine, 7 dni srednje in 7 dni lahke, prav tako pretirana pa se mu zdi odškodnina za strah, za kar bi tožniku šlo največ 600 EUR, ne pa 3000. Končno očita, da ni jasno, ali je sodišče upoštevalo že plačanih 800 EUR.

5Tožnik je na pritožbo toženca še odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje nadaljnje stroške, toženec pa na njegovo pritožbo ni podal odgovora.

Presoja sodišča

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo dejansko stanje; odločitev je materialnopravno pravilna, razen glede prisoje pravične denarne odškodnine za strah in glede teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo nespornega dejstva že delno plačane odškodnine 800 EUR; drugih relevantnih kršitev pa ni storilo.

Glede temelja

8Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi 1. in 2. odst. 154. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določata, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1); Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (2).

9Pravilno je ugotovilo, da sta nesrečo zakrivila dva dejavnika, in sicer vožnja po nasprotnem pasu (sekanje ovinka) neznanega vozila ter posledično sunkovita reakcija tožnika, ter njegova prehitra in razmeram na cesti ter taki reakciji neprilagojena vožnja. V te ugotovitve pritožbi ne uspeta zasejati razumnega dvoma. Čeprav obstoja neznanega vozila ni bilo mogoče objektivno dokazati, je sodišče utemeljeno verjelo prepričljivim in skladnim izjavam prič in tožnika. Ni razloga za dvom, sta bila kolesarja K. in A., ki s tožnikom nista nič povezana, očividca, kot sta sama povedala, o tem, da je poškodovanec že neposredno po nesreči javil vrsto in tip neznanega vozila, pa je izpovedal tudi policist D. L., poklican na kraj nesreče. Predvsem pa se tudi manever, ki ga je izvedenec zanesljivo potrdil, sklada ravno s takim razlogom zanj - sekanje ovinka nasproti vozečega avtomobila, ki pa ni bilo izsledeno.

10Ne drži tožnikov ugovor, da ni ugotovljene njegove prehitre vožnje, saj je izvedenec cestnoprometne stroke I. Š. večkrat jasno in izrecno navedel, da zgolj tožnikova prehitra in neprilagojena vožnja, brez nenadnega sunkovitega manevra, ne bi privedla do nesreče. Iz tega jasno in nedvoumno sledi, da je bila tudi ta dejavnik nesreče, četudi je tožnik po ugotovitvah izvedenca vozil znotraj dovoljene hitrosti (in sicer okoli 70 km/h, omejitev je bila 90 km/h). Hitrost in način tožnikove vožnje torej nista bili prilagojeni razmeram na cesti (ta je bila ugotovljeno tudi mokra), s čimer je tudi tožnik, ne le neznani voznik, kršil pravila o varnosti cestnega prometa (konkretno 1. odst. 45. čl. Zakon o pravilih cestnega prometa - ZPrCP). Da je bil postopek zaradi prekrška zoper tožnik ustavljen, na povedano ne vpliva, saj pravdno sodišče ni vezano na odločitev o prekršku.

11Pravilna je ugotovitev oz. ocena sodišča prve stopnje, da je krivda za nesrečo v obravnavanem primeru torej obojestranska. V takem primeru je treba prispevka obeh imetnikov motornih vozil k nastali škodi ovrednotiti po oceni vseh okoliščin primera in dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila. Ustaljena sodna praksa je, da v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, praviloma nosi večji delež odgovornosti.¹ Ocena, da je krivda neznanega vozila 80%, tožnikova pa 20%, je torej pravilna in v okviru navedene sodne prakse v podobnih primerih.

Glede višine

12Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v obravnavani prometni nesreči utrpel le poškodbo vratu. Zaradi tega je trpel en dan hude bolečine, en teden srednje in en teden lažje, ki jih je nato občasno še trpel in jih bo trpel tudi v bodoče v nenadnih, prekomernih in skrajnih legah. Tega sodišče prve stopnje ni prezrlo, saj je te ugotovitve izvedenca natančno povzelo kot podlago za oceno tovrstne škode (glej 12. tč. na str. 11-12 izpodbijane sodbe). Tožnik je poleg tega nosil ovratnico, bil je na neprijetnih pregledih, nekaj časa je imel težave pri oblačenju in športu. Za to škodo je 3000 EUR primerna denarna odškodnina (2. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika - OZ), ni ne prenizka ne previsoka, nobena od strank pa konkretno tudi ne navaja sodne prakse v podobnih primerih, ki bi bila drugačna. Nasprotno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je primerljiva s številnimi podobnimi primeri, višja bi šla na roko obogatitvenim težnjam, nižja pa ne bi ustrezno odrazila dejstva, da bo tožnik bolečine občasno trpel tudi v bodoče (182. čl. OZ). Tožnik je glede na Fischerjev sistem razvrščanja telesnih poškodb, ki je sprejet v naši sodni praksi, utrpel le lažje poškodbe (I. skupina; zvin oz. nateg), za telesne bolečine in nevšečnosti pa je prejel približno tri neto povprečne plače na zaposlenega v RS, kar je v skladu s sodno prakso (glej v nadaljevanju).

13Pravilna je ocena, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med nesrečo in svojimi težavami, ki jih ima v posledici operacije kile; to je imel nekaj več kot pol leta pred nesrečo. Res je, da mora odgovorna oseba vzeti poškodovanca takega, kot je, vendar mora ta kljub temu dokazati, da je prav škodni dogodek vplival na njegovo stanje oz. povečal škodo. To mora tožnik dokazati s stopnjo prepričanja, ki je dokazni standard v našem civilnem pravdnem postopku, česar pa ta ni zmogel. Nobenega razumnega razloga ni, da bi se ta dokazni standard v konkretnem primeru znižal, pa tudi, če bi se, in sicer na pretežno verjetnost, za kar se zavzema pritožnik, ta vzročne zveze niti s tako stopnjo verjetnosti ni izkazal. Oba izvedenca, splošne kirurgije B. R., dr. med., in nato še specialist za abdominalno kirurgijo A. G., dr. med., sta zgolj dopustila možnost, da je ob nesreči zaradi zategnitve pasu prišlo do natrganja še ne povsem zrele brazgotine v predelu hernioplastike, nista pa tega mogla potrditi. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi korektno povzema oceno izvedenca specialista, da dan po nesreči ni bilo znakov poškodbe na koži v tem predelu, kar naj sicer ne bi nujno izključevalo nove prej omenjene poškodbe. Ob tem ni odveč opozoriti še na navedbo izvedenca G., da se različno hude kronične bolečine po operacije kile z mrežico pojavljajo v preko 20 % primerov. Sodišče prve stopnje vse to prepričljivo in razumno poveže z drugimi okoliščinami, tudi ugotovitvijo, da tožnik zaradi omenjenih težav vse do 23. 5. 2017 ni iskal pomoči, nato pa pravilno uporabi dokazano breme, ko zaključi, da vzročna zveza med nesrečo in to škodo ni dokazana.

14Duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti niso posebej priznana oblika nepremoženjske škode (179. čl. OZ), pač pa se tovrstne težave upoštevajo kot nevšečnosti med zdravljenjem in se odškodnina zanje prisodi skupaj z odškodnino za telesne bolečine. Le v posebno izjemnih primerih hudih škod in le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) okoliščine, se lahko posebej ovrednoti tudi taka škoda.² A tožnikov primer ni tak, saj je utrpel, kot že povedano, le lažje poškodbe.

15Ker je glede poškodbe vratu tožnik zatrjeval le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in v zvezi s tem nastale duševne bolečine, izvid iz septembra 2018 (da ima sedaj tožnik zavrto gibljivost vratu), ki ga je predložil po prvem naroku in celo tudi že po izdelavi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca splošne kirurgije ter po pripombah nanj, ne spremeni ničesar, je pa tudi prepozen dokaz (1. in 4. odst. 286. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), čeprav iz razlogov izpodbijane sodbe to konkretno ne izhaja.

16Ker se zatrjevane duševne težave tožnika navezujejo na poškodbo kile, za katero ni ugotovljeno, da je v zvezi z nesrečo, jih sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo in v zvezi s tem pravilno ni angažiralo še izvedenca psihiatra.³ Iz enakih razlogov (ker gre za škodo, vezano na težave s kilo), je pravilno zavrnjen tudi tožnikov zahtevek za povrnitev premoženjske škode.

17Za strah, ki ga je pretrpel tožnik, je sodišče prisodilo nesorazmerno, previsoko odškodnino. Sodišče je sicer na podlagi mnenja izvedenca in zaslišanja tožnika ter glede na ugotovljen potek nesreče ugotovilo, da je tožnik ob nesreči utrpel hud primaren strah ter da je še kakšen mesec kasneje trpel strah za izid zdravljenja. Glede na ugotovljeno poškodbo vratu iz prometne nesreče, glede na potek njenega zdravljenja in glede na to, da je tudi primarni strah trajal le nekaj minut, ni pa bil to strah najhujše vrste (npr. za življenje), in glede na druge podobne primere v sodni praksi,⁴ je bilo treba odškodnino iz tega naslova znižati za 1500 EUR.

18Skupno odmerjena pravična denarna odškodnina tožniku je torej 4500 EUR in ta primerno odraža pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ter je v skladu sodno prakso, upošteva pa tudi vse okoliščine konkretnega primera.⁵ To, da je tožnik še mlad, ga do višje odškodnine ne vodi, saj ni utrpel nobenih trajnih posledic, ki bi zmanjševale njegovo življenjsko aktivnost.

19Sodišče prve stopnje je storilo še utemeljeno očitano napako, ko od odmerjene in dosojene odškodnine ni odštelo nesporno plačanega zneska 800 EUR, zato je to moralo storiti pritožbeno sodišče. Prisojeno odškodnino je bilo torej treba znižati zaradi znižanja odmere odškodnine za strah (80 % od 1500 EUR, za kolikor odgovarja toženka, kar je 1200 EUR) ter za 800 EUR že plačane odškodnine, skupaj torej za 2000 EUR.

Glede obresti

20Tožnik pa se utemeljeno pritožuje zoper določen začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. čl. OZ). Tožnik navaja, da je toženca pozval k plačilu odškodnine v roku 15 dni 3. 7. 2015, kar je izkazal z listino (predpravdnim zahtevkom), za katero navaja, da jo je toženec prejel 7. 7. 2015. Toženec nič od tega niti ne prereka, zato tožnik utemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25. 7. 2015.

O stroških postopka

21Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ni v škodo tožnika, ki jo izpodbija. S svojim tožbenim zahtevkom je uspel 80 % po temelju in nekaj manj od 15 % po višini (po zvišanju zahtevka). Poleg tega je bil tožnik stroškov postopka oproščen, predujem za izvedence je položil toženec, imel je tudi brezplačno pravno pomoč.

Sklepno in pritožbeni stroški

22Po povedanem je pritožbeno sodišče delno ugodilo obema pritožbama in sodbo sodišča prve stopnje po pooblastilu iz 1. in 5. alineje 358. čl. ZPP delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Sicer je obe pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na (ne)uspeh s pritožbama glede temelja in višine ter glede na obseg s tem nastalih stroškov je pritožbeno sodišče sklenilo, da tudi pritožbene stroške krijeta vsaka stranka svoje (2. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Glej zadeve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 128/2013, II Ips 238/2009, II Ips 563/2005, II Ips 565/2005, II Ips 366/2003, II Ips 101/2006, II Ips 639/2004 in II Ips 444/2007. Primerjaj tudi zadevo II Ips 253/2018, kjer je šlo za hipno reakcijo neizkušenega voznika.
² Prim. sodbe VS RS II Ips 34672010, II Ips 568/2003 z dne 21. 10. 2004, II Ips 723/2008 z dne 9. 2. 2012, II Ips 600/2006 z dne 18. 10. 2007, II Ips 719/2008 z dne 18. 9. 2008, II Ips 688/2009 z dne 17. 5. 2012.
³ Ob tem ni odveč opozoriti na navedbo izvedenca R. v dopolnitvi mnenja (22. 2. 2018), da tožnik zaradi stresne motnje ni bil pregledan pri nobenem ustreznem specialistu in da je ta sedaj, tudi če jo je imel, že zdavnaj izzvenela.
⁴ Prim. VSM 797/2018, DOR 454/2018 in mnoge druge primere tovrstnih poškodb.
⁵ Prim. zadeve VSR RS II Ips 708/2006, II Ips 561/2008, II Ips 993/2008, II Ips 685/2001 in mnoge druge.