UPRS Sklep I U 375/2018-13

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnica s tožbo izpodbija 1. člen Odloka o določitvi območja predkupne pravice Mestne občine Koper št. K 4655-19/2003 z dne 18. 4. 2003 (v nadaljevanju Odlok), ki določa, da z njim Mestna občina Koper določi območje predkupne pravice Mestne občine Koper na nepremičninah, na celotnem območju poselitve in na območju obstoječih in predvidenih infrastrukturnih omrežij in objektov izven poselitvenih območij.

2V tožbi navaja, da je izpodbijani 1. člen Odloka neskladen s 85. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in Ustavo RS, še posebej z njenim 153., 47. in 2. členom. Zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, ugotovi njegovo nezakonitost in ga odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov. Svoj pravni interes utemeljuje na sklepu Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-115/16-6 z dne 3. 1. 2018, s katerim je bila zavržena njena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. člena Odloka, saj je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ima Odlok v izpodbijanem delu kljub temu, da je sprejet v obliki predpisa, naravo individualnega upravnega akta, ki se nanaša na konkretno določen primer in na določene posameznike oz. določene organizacije, ne pa nedoločeno število abstraktnih primerov. Zato o njegovi zakonitosti na podlagi četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča Upravno sodišče RS v upravnem sporu. Glede dejanskega stanja pojasnjuje, da je bila na javni dražbi 10. 9. 2015 najugodnejša dražiteljica za nakup nepremičnine s parcelno št. 1473 k.o. ..., kljub temu pa ni mogla skleniti prodajne pogodbe, ker je toženka šele naknadno, tj. 21. 9. 2015, uveljavljala in uveljavila predkupno pravico na podlagi izpodbijanega Odloka. Pojasnjuje, da z določitvijo obsega nepremičnin, na katerih ima toženka predkupno pravico, in zajema njeno celotno območje, Odlok presega namen, ki ga določa 85. člen ZUreP-1 in daje možnost arbitrarne in samovoljne odločitve toženke o tem, kdaj in za katero nepremičnino bo uveljavljala predkupno pravico. S tem je kršen tudi četrti odstavek 153. člena Ustave. Meni, da bi morala biti določljivost nepremičnin, na katerih občina lahko uveljavlja predkupno pravico, razvidna v Odloku do te mere, da jo dražitelj lahko predvidi in temu prilagodi poslovno odločitev o tem, ali bo na dražbi sodeloval, ali ne.

3Glede neskladja Odloka s 74. členom Ustave RS pa tožnica navaja, da je z nedoločnim območjem predkupne pravice, oziroma območjem, določenim za celotno območje občine, dražitelj v negotovem položaju glede tega, kdaj bo toženka uveljavljala predkupno upravičenje. Za dražitelja nastanejo škodljive posledice najmanj v višini stroškov, potrebnih za zagotovitev finančnih sredstev za plačilo kupnine.

4Glede neskladja izpodbijanega člena Odloka z 2. členom Ustave pa navaja, da mora biti za zagotavljanje pravne varnosti določilo Odloka tako jasno, razumljivo, pregledno in nedvoumno, da vsak povprečen občan oz. povprečen podjetnik iz nje razbere svoj pravni položaj. Podarja, da bi tožnica v obravnavnem primeru morala preučiti katastrske načrte in odločbe geodetske upravne, da bi lahko raziskala dodatne okoliščine, ki bi lahko vplivale na njeno odločitev glede sodelovanja na dražbi.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba nepopolna, saj tožnica ni navedla, v čem in kako naj se izpodbijani akt odpravi. Poleg tega pa je tudi neutemeljena. Pritrjuje sicer tožnici, da izpodbijani 1. člen Odloka ne opredeljuje natančno ne poselitvenega območja in ne območja infrastrukturnih omrežij in objektov izven poselitvenih območij. Poudarja pa, da je območje predkupne pravice zelo natančno določeno v 2. členu, ki določa, da so območje poselitve po tem Odloku ureditvena območja naselij in druga ureditvena območja, kot so opredeljena in prikazana v spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana MOK (Uradne objave št. 33/01). Območje obstoječih in predvidenih infrastrukturnih omrežij in objektov izven poselitvenih območij pa zajemajo parcele, po katerih potekajo občinske ceste, kategorizirane z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (Uradne objave št. 33/99 in 45/01), parcele, na katerih se nahajajo objekti in naprave, določene s sklepom o določitvi javnih športnih objektov občinskega pomena v MOK (Uradne objave št. 6/99) in območja zgrajenih infrastrukturnih omrežij in objektov ter območja, predvidena za njihovo izgradnjo ali širitev, ki so kot taka določena v občinskih prostorskih aktih ter projektni dokumentaciji.

6Ne strinja se tudi s tožbeno navedbo, da bi bilo z Odlokom poseženo v tožničino svobodno gospodarsko pobudo, kar posebej utemelji. Navaja, da je neutemeljen tudi očitek glede kršitve 2. člena Ustave, saj je Odlok popolnoma jasen in nedvoumen in ne dopušča nikakršne arbitrarnosti oz. samovoljnosti. Iz Odloka morda res ni mogoče razbrati položaja povprečnega podjetnika, vsekakor pa je mogoče s potrebno natančnostjo ugotoviti območje predkupne pravice. Opozarja, da že iz potrdila o namenski rabi zemljišča, ki ga pridobi prodajalec pred prodajo izhaja, ali na konkretnem zemljišču obstaja predkupna pravica občine in zato tožnici v konkretnem primeru ne bi bilo potrebno proučiti katastrskih načrtov in odločb geodetske uprave, ki omejujejo in zamejujejo geografsko območje toženke s sosednjo občino. Poudarja pa tudi, da tožnica glede na dosedanjo sodno prakso že načeloma nima pravnega interesa, da izpodbija 1. člen Odloka. Meni, da tega zgolj s sklepom Ustavnega sodišča RS ni izkazala.

7Tožba ni dovoljena.

8V zadevi je izpodbijan 1. člen Odloka. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu št. U-I-115/16-6 z dne 3. 1. 2018, na katerem svoj pravni interes za vložitev predmetne tožbe utemeljuje tožnica, sklenilo, da je kljub temu, da je bil sprejet v obliki predpisa, izpodbijani Odlok še vedno individualni upravni akt, saj se nanaša na konkretno določen primer in na določene posameznike oziroma določene organizacije. Zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja, pa se presoja v upravnem sporu (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).

9Kljub temu, da je glede na navedeno izpodbijan akt, katerega zakonitost se presoja v upravnem sporu, pa mora vsak, ki zoper njega vloži tožbo, in zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Prav gotovo bi pravni interes v primeru izpodbijanega akta izkazali vsi, na katere se odlok neposredno nanaša, to so lastniki zemljišč, na katerih je Mestna občina Koper z izpodbijanim Odlokom ustanovila predkupno pravico, saj je z njo poseženo v njihovo pravico do svobodnega razpolaganja s svojo nepremičnino.

10Tožnica pa po presoji sodišča pravnega interesa za vložitev obravnavane tožbe ni izkazala, na kar utemeljeno opozarja toženka v odgovoru na tožbo.

11Iz navedb strank in iz upravnih spisov izhajajo naslednja dejstva:

- da je Ministrstvo za obrambo na svojih spletnih straneh in na spletnih straneh spletnega portala „...“ (na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, v nadaljevanju ZSPDSLS-1) dne 27. 8. 2015 objavilo javno dražbo za prodajo nepremičnin, parc št. 717/28 (ki delno predstavlja kmetijsko, delno gozdno, delno pa pozidano zemljišče), na kateri stoji stavba št. 83, in parc št. 1473, na kateri stoji stavba št. 81, za izklicno ceno 72.000,00 EUR, brez davka na prodajo nepremičnin, ki ga je dolžan plačati kupec;

- da je bila dražba dne 10. 9. 2015 uspešno izvedena, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je najugodnejša dražiteljica tožnica za ceno 110.000,00 EUR, ki se jo bo pozvalo k sklenitvi pogodbe, če niti občina, niti drug predkupni upravičenec po ZKZ ne bo uveljavljal predkupne pravice;

- da je toženka dne 21. 9. 2015 podala izjavo o uveljavljanju predkupne pravice;

- da je Ministrstvo za obrambo na podlagi 20. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) dne 9. 10. 2015 pri Upravni enoti Koper vložilo ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča parc. št. 717/28 in parc. št. 1473, obe k.o. ..., s pogojem, da se nepremičnini prodata kot celota;

- da sta pisno izjavo o sprejemu ponudbe na podlagi določb ZKZ pravočasno podala tako tožnica, kot toženka;

- da je Ministrstvo za obrambo glede obeh navedenih nepremičnin, na katerih stojita stavbi, s toženko dne 3. 2. 2016 sklenilo kupno pogodbo,

- da je Upravna enota z odločbo z dne 18. 5. 2016, ki je postala pravnomočna 4. 6. 2016, za nepremičnino, parc. št. 717/8 zavrnila zahtevo za odobritev pravnega posla, sklenjenega med tožnico in Ministrstvom za obrambo, medtem ko je zahtevo za odobritev pravnega posla za isto nepremičnino, sklenjenega med toženko in Ministrstvom za obrambo odobrila, zahtevo obeh navedenih sprejemnikov ponudbe za odobritev pravnega posla v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. 1473 k.o. ... pa je zavrgla, saj ne gre za kmetijsko zemljišče;

- da je bila kupna pogodba z dne 3. 2. 2016, sklenjena med Ministrstvom za obrambo in toženko, glede obeh navedenih nepremičnin, 29. 9. 2016 tudi zemljiškoknjižno izvedena.

12Iz navedenih dejstev je razvidno, da je toženka postala lastnica nepremičnine parc. št. 717/28, na kateri stoji stavba št. 83, po tem, ko je sklenjen pravni posel s pravnomočno odločbo odobrila upravna enota, pri čemer je odobritev pravnega posla za isto nepremičnino, ki ga je z Ministrstvom za obrambo s sprejemom ponudbe sklenila tožnica, zavrnila. Tožnica je imela zoper navedeno odločitev upravne enote možnost vložiti pravno sredstvo, ki je ni izkoristila, zato je postala pravnomočna. Skladno s pogojem prodaje v ponudbi za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 9. 10. 2015, da se nepremičnini prodata kot celota, se je sklenjena prodajna pogodba (med toženko in Ministrstvom za obrambo) z dne 3. 2. 2016 nanašala na parceli št. 717/28 in 1473, obe k.o. ..., skupaj s stavbami, stoječimi na njima.

13Navedeno pomeni, da podlaga za prenos lastništva na navedenih nepremičninah ni bilo uveljavljanje predkupne pravice Mestne občine Koper na podlagi izpodbijanega Odloka, ampak pogodba, kot je bila odobrena s pravnomočno odločbo Upravne enote Koper z dne 18. 5. 2016, izdano na podlagi 22. člena ZKZ, ne glede na to, da je z njo odločeno le o odobritvi pravnega posla za zemljišče parc. št. 717/28 k.o. ... Zato tudi, če bi tožnica s predmetno tožbo uspela, in dosegla, da sodišče ugotovi nezakonitost 1. člena Odloka, na podlagi katerega ima toženka na določenih zemljiščih predkupno pravico, to ne bi vplivalo na tožničin pravni položaj. Pri tem sodišče posebej poudarja, da se do zakonitosti navedene odločbe Upravne enote Koper in do postopka, po katerem je bila izdana, ne opredeljuje, saj navedena odločba ni predmet presoje v tem upravnem sporu in je, kot rečeno, postala pravnomočna.

14Glede na to, da je bilo s pravnomočno odločbo odločeno o odobritvi pravnega posla med Ministrstvom za obrambo kot prodajalcem in toženko kot kupcem glede zemljišča parc. št. 717/28 k.o. ..., pa tožnica tudi sicer ne bi mogla uveljaviti upravičenja, ki ga je pridobila na ustni javni dražbi kot dražiteljica, ki je ponudila najvišjo ceno. V zadevi namreč ni sporno, da so bile predmet dražbe nepremičnine parc. št. 717/28, na kateri stoji stavba št. 83, in parc. št. 1473, na kateri stoji stavba št. 81, ki so se prodajale kot celota, na vse navedene parcele pa se je nanašala tudi kupnina, ki jo je ponudila tožnica na navedeni dražbi (110.000,00 EUR).

15Povedano drugače, s tem, ko je bilo z navedeno odločbo pravnomočno odločeno o odobritvi pogodbe, ki sta jo sklenila Ministrstvo za obrambo kot prodajalec in toženka kot kupec z dne 3. 2. 2016 glede parcele 717/28 k.o. ..., in neodobritvi pogodbe, ki jo je za isto parcelo s sprejemom ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča (pod odložnim pogojem odobritve) sklenila tožnica, se nepremičnine, ki so bile predmet ustne dražbe, ne bi mogle več prodati kot celota, kar pomeni, da je tožnica izgubila upravičenje, ki ga je pridobila kot dražiteljica s ponujeno najvišjo ceno za vse navedene nepremičnine. Tega se očitno zaveda tudi tožnica, saj v tožbi, ko opisuje dejansko stanje in pravno podlago za odločanje, omenja samo nepremičnino parc. št. 1473, glede katere navaja, da je bila na javni dražbi najugodnejša dražiteljica.

16S tem pa je izgubila tudi pravni interes za izpodbijanje 1. člena Odloka, saj tudi z njegovo odpravo ne bi dosegla ugodnejšega položaja, kot ga ima sedaj.

17Poleg tega je tožničin glavni argument, s katerim izkazuje pravni interes za izpodbijanje 1. člena Odloka, da zaradi njegove nedoločljivosti kot dražiteljica ni mogla predvideti, da ima toženka na navedenih nepremičninah predkupno pravico, zaradi česar je bila v negotovem položaju, temu dejstvu pa tudi ni mogla prilagoditi svoje odločitve, ali bo na dražbi sodelovala, ali ne. Vsako sodelovanje na dražbi je namreč povezano z zagotovitvijo sredstev, ki presegajo dnevni in običajni tok denarja pravnih oseb.

18Ta argument pa je neutemeljen, saj je že iz besedila objavljene javne dražbe nepremičnin z dne 27. 8. 2015, ki je še vedno dostopno na spletnih staneh Ministrstva za obrambo, pod točko 17, ki se nanaša na predmetne nepremičnine, jasno navedeno, da ima Občina Koper na njih zakonito predkupno pravico po Odloku in da bodo nepremičnine prodane šele, ko se bo občina Koper izjasnila o ne/sprejemu končne prodajne cene (a). Z negotovostjo svojega položaja kot dražiteljice glede dejstva, ali na predmetnih nepremičninah po Odloku obstaja predkupna pravica Občine, zaradi česar naj bi ji nastala določena škoda, torej tožnica tudi ne more izkazovati pravnega interesa za izpodbijanje predmetnega Odloka. Prav tako svojega pravnega interesa ne more izkazati z interesi drugih kupcev pred arbitrarnostjo, samovoljnostjo in špekulacijami predkupnega upravičenca, saj z njimi ne ščiti svojega pravnega interesa, ampak interes drugih kupcev oziroma javni interes.

19Poleg tega je treba posebej poudariti še, da je lastninska pravica na navedenih nepremičninah prešla na toženko na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 3. 12. 2016, ki je bila tudi že zemljiškoknjižno izvedena, tožnica pa ne navaja, da je v zvezi z njeno veljavnostjo oziroma veljavnostjo zemljiškoknjižnega vpisa vložila kakšno tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti.

20Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.