UPRS Sodba in sklep I U 2614/2018-12

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnik pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), za čas od ustne naznanitve pridržanja 18. 12. 2018 od 11.00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem 24. 9. 2018, vendar tam na odločitev o njegovi prošnji ni počakal. Toženka tožniku ne verjame, da je bila Slovenija zanj ciljna država in meni, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil le zato, ker ga je prijela policija. Kot ugotavlja, je tudi na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito zgolj, ker je njega in njegovega prijatelja, ki si je poškodoval nogo, prijela policija. Ko se je tožnik na Hrvaškem pozanimal o ekonomski situaciji in izvedel, da je ta slaba, je namreč zapustil Hrvaško. S tem, ko na odločitev ni počakal, je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku po peti alineji prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), saj je od vsakega prosilca razumno pričakovati, da za zaščito zaprosi v prvi zanj varni državi in tam na odločitev tudi počaka. S tem, ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta po prepričanju toženke izpolnjena tudi razloga iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Toženka je tako prepričana, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici slednje ravnanje pa tudi ustreza pojmu nesodelovanja v postopku. Toženka v nadaljevanju še pojasnjuje, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa s pridržanjem na območje Azilnega doma v Ljubljani, ki glede na režim varovanja prosilcu ne preprečuje možnosti, da dom po svoji volji zapusti.

2Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi navaja, da na podlagi okoliščin primera ni mogoče utemeljeno sklepati o obstoju znatne nevarnosti pobega. Povzema določila Uredbe Dublin III in 68. člena ZTuj-2 v povezavi s sodbo Vrhovnega sodišča RS Up 26/2016, iz katere izhaja, da so uporabni kriteriji iz 68. člena ZTuj-2 lahko le tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Dublinske uredbe in meni, da so milejše oblike okoliščin iz drugega odstavka zadevnega člena ZTuj-1 neupoštevne. Poudarja, da je sklicevanje toženke na peto alinejo zadevnega člena ZTuj-2 napačno, saj je tožnik v postopku sodeloval, ni navajal lažne identitete in lažnih podatkov ter pojasnil, zakaj je zapustil Hrvaško pred zaključkom postopka. Pojasnil je, da so bile razmere v azilnem domu slabe in da ni bil deležen pravne pomoči. Toženki očita, da se ni opredelila do vseh njegovih navedb, saj je povedal, da je želel ostati v Sloveniji. Po podaji prošnje njegovi pooblaščenki ni bilo dovoljeno zastavljati vprašanj v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, s tem pa toženki ni bilo omogočeno, da nepristransko oceni resnost njegovega namena, da v Sloveniji ostane. Toženka nima nobenih podatkov o tožnikovem nesodelovanju v postopku na Hrvaškem, razen tega, da je Hrvaško zapustil pred zaključkom postopka, razloge, to je splošno pomanjkanje in lakota, pa je povedal. Meni, da mu je bila odvzeta prostost zgolj zato, ker je za mednarodno zaščito že zaprosil. Toženka bi morala ugotavljati obstoj okoliščin, ki kažejo na izjemno begosumnost in se za ta ukrep ne bi smela odločiti, kolikor obstajajo le milejše oblike okoliščin iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, saj bi bilo to v nasprotju z Uredbo Dublin III. Z ukrepom toženke je tožniku odvzeta osebna svoboda.

3Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in sodišču predlaga, naj predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se toženki naloži, da preneha izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, saj je tožniku z izpodbijanim sklepom kršena ustavna pravica do osebne svobode, kar predstavlja nepopravljivo škodo že samo po sebi.

4Tožena stranka je skladno s pozivom sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v danem roku sodišču predložila predmetne upravne spise. Odgovora na tožbo ni vložila, niti se glavne obravnave ni udeležila.

K točki I. izreka

5Tožba ni utemeljena.

6Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep toženke o pridržanju tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III.

7Sodišče je na glavni obravnavi dne 19. 11. 2018 vpogledalo listine zadevnega upravnega spisa, ki ga je predložila toženka ter zaslišalo tožnika.

8Toženka svojo odločitev opira na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena in četrtim odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Uredba Dublin III v drugem odstavku 28. člena določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Uredba Dublin III z določilom 1. člena opredeljuje predmet urejanja tako, da določa merila in mehanizme za določitev odgovorne države članice EU za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni izmed držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

9Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center na tujce.

10V obravnavani zadevi gre, kot že navedeno, za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem torej za situacijo iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno že iz predloženih upravnih spisov, sicer pa to tudi ni sporno. Sporno je tožnikovo pridržanje na območje in prostore Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III.

11Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in tožnikove izpovedbe, sodišče sledi tožbenim navedbam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče RS je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016¹. Izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka je mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče RS v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve).

12Kot že obrazloženo, mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, v skladu z oceno posameznega primera, na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče RS že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, ki je vsebovana v 68. členu ZTuj-2². Vrhovno sodišče RS je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Pri taki razlagi za tožnika spornih zakonskih določb je Vrhovno sodišče RS ostalo tudi ob odločitvi v zadevi X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017, ki je bila sprejeta po izdaji sodbe Sodišča EU C-528/15 z dne 15. 3. 2017. ZMZ-1 pa poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

13Sodišče ugotavlja, da je toženka zaključek o tožnikovi znatni begosumnosti utemeljila s tožnikovim nesodelovanjem v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), dodala pa je tudi ilegalno prehajanje državnih meja in okoliščino, da tožnik v Sloveniji nima možnosti bivanja (prva in tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2).

14Kriterij nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 se po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodb v zadevah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 nanaša tudi na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred organi drugih držav članic EU, ne le pred organi Republike Slovenije. Za nesodelovanje v postopku zato šteje tudi zapustitev druge države med postopkom, ki ga je v njej začel sam prosilec.

15Tožnikovo nesodelovanje v postopku v konkretnem primeru po presoji sodišča izhaja iz ugotovitve, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil na Hrvaškem 24. 9. 2018 in da na zaključek postopka ni počakal, temveč je samovoljno državo pred tem ilegalno zapustil. Tožnik je na naroku pred sodiščem izpovedal, da sta s prijateljem, s katerim sta skupaj zapustila Iran, ta pa si je ob ilegalnem prehajanju Hrvaške poškodoval nogo, na Hrvaškem želela do policije po pomoč. Prav takrat je mimo njiju pripeljal policijski avtomobil in ker dokumentov nista imela, so ju odpeljali na policijsko postajo. Na policiji so jima povedali, da ju bodo odpeljali v azilni dom, kjer bo prijatelju nudena zdravniška pomoč. V azilnem domu je bil vsak dopoldan na razpolago zdravnik, vendar, kot je tožnik povedal, brez specialističnega znanja. Ob zdravstvenih težavah, zaradi katerih so prosilci tožili, je v primeru visoke vročine predpisal le povečano količino mleka ali C vitamin. Tožnik je potreboval njegovo pomoč zaradi prehlada, drugih težav pa ni imel. Na vprašanje sodišča, zakaj na Hrvaškem ni počakal na zaključek postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, pa je tožnik pojasnil, da zaradi slabih prehranskih in bivanjskih razmer v azilnem domu.

16Sodišče na podlagi ugotovitev v upravnem postopku ter na podlagi izpovedbe tožnika na naroku 4. 1. 2018 zaključuje, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil na Hrvaškem in se tja ne želi vrniti, navedeno pa sodišču ne pušča dvoma v to, da tožnik v Sloveniji nima namena počakati na uradno izročitev Hrvaški. Sodišče glede pritožb tožnika glede slabih prehranskih in bivanjskih razmer v hrvaškem azilnem domu Porin, ne more mimo tega, da je tožnik tam, kljub temu ostal dva meseca in pol. V kolikor bi bile razmere tako nevzdržne, kot želi tožnik prepričati sodišče, potem bi gotovo dom zapustil že prej. Glede na to, da je tožnik v domu počakal, da je njegov sopotnik in prijatelj po poškodbi noge toliko okreval, da sta pot lahko nadaljevala skupaj, pa pomeni, da namestitev na Hrvaškem ne kaže na tako hude sistemske pomanjkljivosti, da bi slednje upravičevalo tožnika, da na zaključek postopka mednarodne zaščite na Hrvaškem ni počakal. Kot izhaja iz njegove izpovedbe je skupaj z njim v šest posteljni sobi spalo pet prosilcev (kar po prepričanju sodišča ne kaže na prenatrpanost doma), vsak dan pa so imeli dostop do (sicer splošnega) zdravnika. Sodišče tožniku verjame, da njegovemu prijatelju v tem času ni bila nudena specialistična zdravstvena oskrba, vendar pa obenem meni, da je bila poškodba takšne narave, da je primernem počitek očitno zadoščal in operativni poseg ni bil potreben. Sodišče tudi ne more mimo tega, da je tožnik pred toženko povedal, da je ekonomska situacija na Hrvaškem slaba, da služb ni in da se tja ne želi vrniti. V okviru slednjega je govoril tudi zaslišan na sodišču, ko je povedal, da je z zdravnikom v azilnem domu govoril o slabi ekonomski situaciji na Hrvaškem in da mu je ta pokazal bančno knjižico, iz katere je izhajalo, da ima na računu zgolj 300 kun. Na podlagi navedenega sodišče sklepa, da četudi je tožnik izpovedoval iskreno ter ni zamolčal ne identitete ne tega, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v drugi varni državi in o razlogih za zapustitev azilnega doma na Hrvaškem pred zaključkom postopka ter o Slovenji kot ciljni državi, pa je tožniku moč očitati nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem. Tožnik je ob podaji prošnje toženki izjavil, da ne želi, da se ga na Hrvaško vrne in torej tja niti ne želi biti izročen po uradni poti. Vse povedano pa po presoji sodišča omogoča zaključek, da bi tožnik pred izročitvijo Hrvaški, Slovenijo zapustil. Nenavadno se sodišču zdi tudi, da tožnik, če je že bil od vsega začetka namenjen v Slovenijo, ni takoj stopil na prvo policijsko postajo po prehodu meje med Hrvaško in Slovenijo in zaprosil za mednarodno zaščito, pač pa se je po lastnih besedah namenil na več kilometrsko pot do Ljubljane, čeprav bi z uporabo aplikacije Google maps, katero je, kot je povedal, uporabljal, zlahka našel pot do prve policijske postaje.

17Z opisanim ravnanjem je tožnik izkazal nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite. Sodišče zato, kljub njegovemu zagotovilu, da bi v Sloveniji počakal do odločitve o predaji odgovorni državi članici, ne verjame, da bi to dejansko storil oziroma, da bi se taki odločitvi tudi podredil. Vse navedeno pa so tista dejstva, ki po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje znatno nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III). Pri tem sodišče še dodaja, da okoliščini, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje in da v Sloveniji nima možnosti bivanja (prva in tretja alineja 68. člena ZTuj-2), na kateri se toženka tudi opira, po presoji sodišča nista odločujoči. Ukrep omejitve gibanja je namreč mogoče izreči že v primeru, ko je podan samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

18V zvezi s tožbenim očitkom, da pooblaščenki ob podaji tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ni bila dana možnost, da tožniku postavlja vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, ki bi pokazali na tožnikovo pripravljenost, da bo v Sloveniji počakal, pa sodišče zgolj dodaja, da ti razlogi v konkretni situaciji niso igrali tako pomembne vloge, saj je v njegovi situaciji republika Hrvaška in ne Slovenija tista, ki je pristojna za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče pa ne dvomi v to, da se tožnik na Hrvaško ne želi vrniti.

19Obrazloženo, z obširnim opisom razmer v Azilnem domu v Ljubljani, pa v izpodbijanem sklepu toženka pravilno ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru, kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom, mogoče zagotoviti predajo odgovorni državi članici EU za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Na ta način je toženka ustrezno obrazložila sorazmernost izrečenega ukrepa pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati tudi uporabo določb prej citiranega drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, glede na razmere v Azilnem domu v Ljubljani, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce, pri čemer gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zapor (vendar ločeno od zapornikov), kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožnikove izpovedbe na naroku, iz katere ne izhaja, da bi bile razmere v centru, razen tega, da je tožniku gibanje omejeno in s tem poseženo v osebno svobodo, slabe ali kako drugače neprimerne.

20V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, in da nesposobnost toženke zagotoviti ustrezno varovanje v Azilnem domu v Ljubljani ne sme biti v njegovo škodo, sodišče, kot že povedano, pritrjuje tožniku, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Up 26/2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je toženka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določeni osebi in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzem prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ-1, skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa.

21Ker je glede na vse navedeno izpodbijani akt toženke po presoji sodišča pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II. izreka

22V skladu z določili tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega se v konkretnem primeru sklicuje tudi tožnik, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku v upravnem sporu lahko prizadejala težko popravljiva škoda.

23V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi pravnomočno odločeno o tožbi, kot izhaja iz 1. točke izreka, kar pomeni, da odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov, saj se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe. Tožnik za predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa. Sodba postane pravnomočna z dnem njene vročitve strankam, saj pritožba zoper sodbo ni dopustna (71. člen ZMZ-1). V konkretnem primeru tako niso več izpolnjene vse taksativno predpisane procesne predpostavke, ki morajo biti podane za izdajo začasne odredbe.

24Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

¹ Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča RS v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katere spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
² ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (prva alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (druga alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (tretja alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (četrta alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (peta alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (šesta alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (prva alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (druga alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (tretja alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (četrta alineja).