VSM Sklep V Kp 20187/2019

Pritožba zagovornika obdolženega O.M. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom V K 20187/2019 z dne 19. 4. 2019 zavrnilo predlog zagovornika obdolženega O.M. za izločitev dokazov, podanega na predobravnavnem naroku dne 18. 4. 2019, s katerim je predlagal, da se iz spisa izločijo izpisi telefonske komunikacije na list. št. 22-34, zapisnik o preiskavi in zavarovanju elektronske naprave oziroma elektronskih podatkov na list. št. 151-154, dnevnik voženj pod prilogo A9-A12 ter izpis komunikacij pod prilogo A14-A20.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi kršitve 32. in 37. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ter kršitve določb 149.b člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi v bistvenem graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da so dokazi bili pridobljeni zakonito na podlagi odredbe, izdane skladno s 149.b členom ZKP in v zvezi s tem navaja, da je odredba, izdana v zvezi s pridobitvijo podatkov za telefonsko številko 070 4, nezakonita, saj ni bila izdana skladno z drugim odstavkom 149.b člena ZKP, in sicer njeno nezakonitost utemeljuje z njeno neobrazloženostjo v smeri obstoja razlogov za sum kot dokaznega standarda, ki mora biti izpolnjen v primeru izdaje odredbe na podlagi določbe prvega odstavka 149.b člena ZKP.

5Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 3. 2. 2015 na podlagi določb prvega odstavka 149.b člena ZKP izdalo dve odredbi, s katerima je mobilnima operaterjema TUŠ MOBIL d.o.o. in IZI MOBIL, telekomunikacije d.d. naložilo, da delavcem SKP PU Maribor posredujeta točno določene podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju za telefonske številke 051 1, 051 2, 070 3 in 070 4, obe odredbi pa je tudi ustrezno obrazložilo, saj je v točki 2 obeh odredb pojasnilo, iz katerih dokazov, izhajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da je v to dejanje vpleten tudi uporabnik številke 070 4, nadalje pa je v točki 3 odredb navedlo tehtne razloge, zakaj je za navedene telefonske številke potrebno pridobiti prometne podatke, in sicer je pridobitev teh dokazov potrebna za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve oziroma za zagotovitev dokazov, ki bodo nujno potrebni v bodočem kazenskem postopku, predvsem za izsleditev storilca kaznivega dejanja, ter za ugotovitev, kdo so uporabniki teh telefonskih številk, ter s kom so ti uporabniki komunicirali. Zagovornik sicer skuša neobrazloženost odredbe utemeljiti s pomanjkanjem razlogov, zakaj je bilo gibanje in komuniciranje obdolženca potrebno raziskovati na tako velikem območju, vendar neuspešno, saj je že v odredbi o odreditvi ukrepa pojasnjeno, da so nekatere osumljence pri storitvi kaznivega dejanja odkrili nemški varnostni organi pri prestopu državne meje med Republiko Avstrijo in Republiko Nemčijo. Poleg tega pa je že glede na naravo očitanega kaznivega dejanja, t.j. prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, očitno, da kraj storitve tega kaznivega dejanja ne more biti lokacijsko omejen zgolj na en kraj, saj storilci teh kaznivih dejanj običajno delujejo na območjih več držav.

6Zagovornik pa v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da odredba, izdana po 149.b členu ZKP predstavlja nedopusten poseg v njegovo ustavno zavarovano pravico do svobode gibanja in varstva tajnosti pisem in drugih občil, ker odredba omogoča nadzorovanje gibanja in komuniciranja obdolženca. Res je sicer, da prikriti preiskovalni ukrepi, med drugim tudi pridobitev podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju, v določeni meri posegajo v posameznikove ustavno varovane pravice in svoboščine, vendar pa so taki posegi dovoljeni, če so določeni v zakonu, če jih s svojo odločbo dovoli sodišče, če je čas izvajanja posegov določno časovno omejen in če so nujni za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.¹ Pri tem je potrebno najprej poudariti, da s pridobitvijo prometnih podatkov nikakor ni bilo poseženo v obdolženčevo pravico do svobode gibanja, saj se je obdolženec kljub odreditvi tega ukrepa lahko prosto gibal oziroma mu ta pravica ni bila z ničemer omejena, ampak bi kvečjemu s takim nadzorom komunikacij in posledično nadzorom njegovega gibanja, lahko bilo poseženo zgolj v njegovo pravico do zasebnosti. V skladu z določbo 15. člena Ustave, po kateri so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava, pa sodiščem po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre odrekati pravice do tehtanja sorazmernosti konkretnega ukrepa, s katerim se posega v sfero zasebnosti. Seveda mora sodišče dopustnost posameznega posega v to sfero tehtati v smislu obstoja ustavno dopustnega cilja. Če tak cilj obstaja, mora sodišče ugotavljati, ali je ukrep za njegovo dosego primeren, uporaben in nujno potreben oziroma ali za njegovo uresničitev niso na voljo manj invazivni ukrepi. Ukrep mora biti obenem osredotočen na določeno osebo in ustrezno časovno omejen, njegova kontrola pa mora biti antecedenčna.² Po oceni pritožbenega sodišča pa so bile vse zgoraj naštete kavtele upoštevane, saj je bil ukrep odrejen v skladu z določili ZKP, izdan je bil za točno določeno časovno obdobje in na točno določeno komunikacijsko sredstvo – mobilni telefon (osredotočenost ukrepa), v času izdaje odredbe za ukrep po 149.b členu ZKP in pridobitve podatkov pa so bili podani tudi razlogi za sum, da je bil uporabnik telefonske številke 070 4 vpleten v kriminalno dejavnost. Z ukrepom pa se je zasledoval tudi ustavno dopusten cilj, to je pregon, odkrivanje in dokazovanje kaznivih dejanj. Izvedba ukrepa po 149.b členu ZKP tako po oceni pritožbenega sodišča ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, saj so bili podani tako potrebnost ukrepa kot tudi nujnost tega posega za preiskovanje v smeri odkrivanja kaznivih dejanj in storilcev teh kaznivih dejanj, upoštevaje obsežnost kriminalne dejavnosti in težo kaznivih dejanj pa je podana tudi sorazmernost s posegom v obdolženčeve ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako se zagovornikova pritožbena izvajanja, da je bila obdolžencu kršena pravica do svobode gibanja in komunikacijske zasebnosti, pokažejo kot neutemeljena, posledično pa na podlagi odredbe pridobljeni prometni podatki ne predstavljajo nedovoljenega dokaza.

7Iz navedenih razlogov tako ni mogoče pritrditi pritožbi, ki graja zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa in zatrjuje, da so dokazi, katerih izločitev je predlagal zagovornik, pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter da jih je zato potrebno izločiti.

8Po obrazloženem in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zagovornika obdolženca, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 7/2009 z dne 4. 6. 2009.
² Prim.: sodba Višjega sodišča v Celju II Kp 3498/2016 z dne 13. 12. 2016.