VSC Sklep Cp 101/2018

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov, hkrati s tožbo vložen zahtevek (predlog) za izdajo začasne odredbe, s katero bi se naj toženi stranki, brez soglasja tožnika, odredila takojšnja izročitev ključev vhodnih vrat stanovanjske hiše na nepremičnin parc. št. 793/5, k.o. ..., na naslovu ... Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške, povezane s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2Tožnik je s pritožbo, brez opredelitve konkretnih pritožbenih razlogov, izpodbijal sklep sodišča prve stopnje v celoti. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in izda nov sklep, s katerim bo ugodenonjegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi je izpodbijal kot zmotne in neživljenjske zaključke sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Zatrjeval je, da je zaradi nezmožnosti koriščenja svoje lastne nepremičnine, to je stanovanjske hiše na naslovu ..., v hudi eksistenčni krizi, saj se mu zaradi odpovedanega delovnega razmerja in prebivanja pri očetu samo povečujejo dolgovi. Bivanje tožnika pri očetu in zavedanje, da očetu ne more poplačati vseh stroškov, ki mu jih s svojo prisotnostjo ustvari, predstavlja za tožnika hudo psihično breme. Ker brez dohodkov ne bo mogel vzdrževati niti takšnega ponižujočega načina življenja, ki ga živi sedaj, je tožnik razmišljal že tudi o življenju na ulici kot brezdomec. Zato pa kljub restriktivni presoji pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, gre pri tožniku, ki nima kje živeti in zadovoljevati svojih osnovnih življenjskih potreb, za težko nadomestljivo škodo. Vprašanje pomena in načina zadovoljevanja človekovih osnovnih življenjskih potreb je vprašanje splošno priznanega civilizacijskega standarda, ki ga ni treba posebej razčlenjevati in dokazovati. Težko nadomestljiva škoda pa tožniku nastaja tudi zato, ker vsa njegova pošta prihaja na njegov naslov stalnega prebivališča, na katerem mu toženka onemogoča bivanje. Zato pa nima dostopa do vseh informacij, ki bi bile lahko zanj odločilnega pomena. Okoliščine, da je tožnik zaradi zamenjave ključavnice na vratih stanovanja, v katerem je živel, ostal brez strehe nad glavo in brez vseh svojih osebnih stvari in dokumentov, so takšne, da utemeljujejo potrebo po izdaji predlagane začasne odredbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kot je v točkah 3 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, sodišče predlogu upnika (v konkretnem primeru tožnika) za izdajo predlagane začasne odredbe ugodi in to izda, če ta v predlogu za njeno izdajo z navedbo odločilnih dejstev (in dokazov zanje) izkaže izpolnjenost pogojev, kot jih za tako imenovano ″ureditveno začasno odredbo″, določa 272. člen ZIZ v prvem odstavku in v 2. alineji drugega odstavka. Kot je korektno povzelo vsebino tožnikovega predloga za izdajo predlagane začasne odredbe glede trditev, ki bi naj izkazovale okoliščine ″nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode″, kot izpolnjenost pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, tudi sodišče prve stopnje, je tožnik izkazanost tega utemeljeval s trditvami, da mu zaradi s strani toženke onemogočenega bivanja v stanovanjski hiši ..., nastaja vedno večja škoda, njegovi mesečni stanovanjski stroški se podvajajo, saj mora nositi stroške bivanja pri očetu, kateremu mora plačevati polovico mesečnih stroškov, istočasno pa ga bremenijo tudi stroški kredita za hišo ... in redni mesečni stroški, ki so povezani z vzdrževanjem. Glede na takšne tožnikove trditve je sodišče prve stopnje pravilno (in življenjsko logično) zaključilo ne le zgolj o pavšalnosti trditev o podvojenih stroških, ampak tudi, da sicer trditve o ″večjih stroških kot potrebnih″ lahko predstavljajo in izkazujejo zgolj premoženjsko škodo, ne pa tudi ″nenadomestljive oziroma težko nadomestljive″ škode, izkazanost katere je kot pogoj določen v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zato pa samo s takšnimi trditvami tožnik tega pogoja ni izkazal.

5Že iz zgoraj predstavljenega izhaja, da vse pritožbene trditve, s katerimi tožnik v pritožbi utemeljuje zmotnost takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, utemeljuje z zatrjevanjem v pritožbi prvič navedenih novih dejstev (da je v hudi finančni in eksistenčni krizi ter psihični stiski, da nima prihodkov in dohodkov za življenje in da je ostal brez vseh svojih osebnih stvari in dokumentov) oziroma z zatrjevanjem dejstev, ki so nasprotna od v predlogu zatrjevanih (da očetu ne plačuje stroškov bivanja pri njemu, da nima kje prebivati in je ostal brez strehe nad glavo). Zato pa s takšnimi trditvami pritožnik ne more omajati pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje tako o tožnikovi neizkazanosti pogojev iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, kot posledične pravilnosti zavrnitve tožnikovega predloga za izdajo predlagane začasne odredbe zaradi neizkazanosti zakonskih pogojev.

6Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbo tožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 239 in 15 ZIZ).

7Glede na neuspešnost pritožbe pritožbenih stroškov tožnika ni neutemeljeno povzročila toženka. Zato tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).