VDSS Sodba Psp 164/2019

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 16. 4. 2018 in ... z dne 10. 8. 2017 in da tožena stranka ponovno odloči o zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Presodilo je, da sta zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

2Sodbo izpodbija tožnica zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugodno rešitev zadeve.

Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da nima pravice do vdovske pokojnine, ker ob smrti moža ni dopolnila 45 let starosti. Ni upoštevano, da je tožencu že prej predložila izvide, iz katerih izhaja, da je zbolela, česar naj sodišče ne bi niti omenilo, zato izvide ponovno dostavlja (priloge od A/7 do A/14).

Meni, da sta upravni odločbi izdani ob nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj niso bili upoštevani izvidi psihiatra Splošne bolnišnice v A. št. 845/2017 in mnenje psihiatra v B. (tujina) št. ..., iz katerega je razvidno, da je bolna. Invalidska komisija naj ne bi določila diagnoze, niti šifre bolezni, kar ima za posledico izdajo zavrnilne odločbe. Tudi organ II. stopnje se ni poglobil v njeno zdravstveno stanje. Zato je vložila zahtevo za obnovo postopka za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na podlagi pokojninske dobe, ki jo je pokojni mož dopolnil v Sloveniji. Ker je tudi z izpodbijano sodbo sodišče le potrdilo odločbi tožene stranke, čeprav je bolna in se z delom ne more preživljati, predlaga vrnitev v ponovno upravno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Kljub temu, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo po pravilih materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP in načelom materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih² (ZDSS-1) tožnica v odrejenem roku ni predložila listinske medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala zatrjevano nezmožnost za delo. Na poziv sodišča prve stopnje se sploh ni odzvala. Že iz tega razloga in dejstva, da v skladu s 6. členom ZPP postopek pred sodišči teče v slovenskem jeziku, v pritožbenem postopku predloženi medicinski izvidi v tujem jeziku (priloga A/7 - A/14) ne morejo biti upoštevni.

5V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do vdovske pokojnine zaradi zatrjevane popolne nezmožnosti, saj so bile tožničine večkratne zahteve po drugih pravnih podlagah v prejšnjih predsodnih in sodnem postopku že pravnomočno zavrnjene. Vendar je tudi z odločbama, ki sta predmet tega sodno socialnega spora, zahteva zavrnjena. Na podlagi skladnih mnenj IK1 z dne 3. 8. 2017 in IK2 z dne 12. 4. 2018, da pri tožnici zaradi depresije, na podlagi predložene medicinske dokumentacije ni mogoče ugotoviti delanezmožnosti pred 30. 9. 2007, in da je pri njej potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, je tudi po presoji pritožbenega sodišča zahteva utemeljeno zavrnjena.

6Tožnica, rojena 4. 6. 1963 je bila ob moževi smrti 23. 5. 1994 stara 30 let. Ker ni bila zaposlena, ji je bila skupaj z otrokoma C.C. in D.D., do katerih je imela dolžnost preživljanja, priznana pravica do družinske pokojnine. Uživalka pokojnine je bila do 30. 9. 2007, ko je zadnjemu od otrok prenehala pravica do družinske pokojnine. Datum 30. 9. 2007 je zato ključen za ugotavljanje popolne nezmožnosti za delo. Le v primeru, če bi tožnica najpozneje do 30. 9. 2007 postala popolnoma nezmožna za vsakršno organizirano pridobitno delo, bi ji bilo mogoče po slovenskih predpisih priznati pravico do vdovske pokojnine. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni dokazano.

7V konkretnem primeru ni podano nobeno od dejanskih stanj iz 53. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju³ (ZPIZ-2). Po navedeni določbi ZPIZ-2 je ob izpolnjevanju ostalih pogojev mogoče vdovi pravico do vdovske pokojnine med drugim priznati le:

- če je do moževe smrti bila popolnoma nezmožna za delo, ali

- če je popolnoma nezmožna za delo postala v enem letu po njegovi smrti, oz.

- če je popolnoma nezmožna za delo postala med trajanjem pravice do vdovske pokojnine kot uživalka pravice ob otroku, do katerega je imela dolžnost preživljanja.

Kot že predhodno navedeno, ostaja v predmetni zadevi povsem nedokazano, da bi bila tožnica nezmožna za delo v smislu I. kategorije invalidnosti ob moževi smrti 23. 5. 1994, ali da bi popolnoma nezmožna za delo postala do 23. 5. 1995, to je v enem letu po njegovi smrti, oziroma najpozneje do 30. 9. 2007, ko je otrok prenehal biti uživalec družinske pokojnine. V zadevi niso izpolnjeni niti pogoji iz identične določbe 110. člena ZPIZ-1, ki se na podlagi 392. člena ZPIZ-2 še vedno uporablja, kot je pravilno razlogovano v izpodbijani sodbi.

8Ker je sodišče prve stopnje ob pravilni presoji izpodbijanih upravnih aktov tožbeni zahtevek za njuno odpravo in priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljeno zavrnilo, pritožba tožnice ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 2/2004.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012.