VSM Sodba I Cp 18/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavnrilo primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: "1. Lastnoročna oporoka - "Moja oporoka" oporočitelja pok. K.A. z dne 1. 7. 2011 je pravno neveljavna in brez pravnega učinka. 2. Toženka je dolžna tožnikoma povrniti nastale pravdne stroške v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, pod izvršbo." V točki II izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, ki glasi: "1. ugotovi se, da je lastnoročna oporoka - "Moja oporoka" oporočitelja pok. K.A. z dne 1. 7. 2011 pravno neveljavna in brez pravnega učinka. 2. Toženka je dolžna tožnikoma povrniti nastale pravdne stroške v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, pod izvršbo." V točki III izreka je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške pravdnega postopka v znesku 2.453,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper citirano odločbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnika sodišču prve stopnje očitata, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da "tožnika nista dokazala oporočiteljeve nesposobnosti razsojanja in da sporna oporoka ne predstavlja prave in resnične volje zapustnika". Sodišče prve stopnje svoj zaključek utemeljuje z ugotovitvami Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, v pridobitev katerega nesporno ni bil vključen izvedenec grafolog, ampak zgolj izvedenca za psihiatrijo in klinično psihologijo, ki sta se pri odgovorih na določena vprašanja sklicevala na dejstvo, da bi bil za določen odgovor in oceno pristojnejši grafolog. Tožnika nista oporekala ugotovitvam izvedenskega mnenja Komisije, saj iz mnenja izhaja, da oporočitelj A.K. v času zapisa sporne oporoke ni bil duševno bolan ali vsaj ni imel kakšne hujše psihične motnje, ki bi vplivala na zmožnost razsojanja. Vendar pa je iz izvedenskega mnenja razbrati zaključek, da obstaja sicer možnost, da bi prilagoditveno motnjo pri pokojnem povzročile grožnje, saj sodi prilagoditvena motnja med psihične motnje, povzročene s stresom, ne pa med psihične motnje povzročene s psihoaktivnimi snovmi. Tožnika želita v predmetnem postopku dokazati, da je bil oporočitelj v času zapisa sporne oporoke pod hudim psihičnim in fizičnim pritiskom toženke in sporna oporoka ni posledica njegove prave in resnične volje, ampak posledica prisile toženke. Te grožnje toženke so očitno vplivale na oporočitelja, da je zapisal takšno oblikovno raznoliko oporoko. Komisija je na vprašanje sodišča v zvezi z obliko zapisa sporne oporoke odgovorila, da ni mmoboče sklepati na prisotnost kake hujše psihične motnje in tudi ne na hujši pritisk na pokojnega v smislu prisotne akutne stresne situacije, vseeno pa nakoncu svojega odgovora določno zapiše, da bi "podrobnejšo analizo utegnil podati grafolog". Tožnika nista zatrjevala, da je bil oporočitelj duševno bolan ali imel psihične motnje, ampak da je bil pod hudim stresom zaradi groženj toženke. Nepravilen je zaključek v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnika nista ustrezno konkretizirala svojih trditev v zvezi z vpolovm toženke, ki bi predstavljal silo in grožnjo. Sodišče prve stopnje je s tem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo preuranjen zaključek, saj sta tožnika namreč opisala neobičajna ravnanja opročitelja, o tem pa so izpovedale tudi številne priče. Oporočitelj je bil zadnje dneve pred smrtjo v hudem strahu. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve sodbe, da tožnika nista dokazala, da je oporočitelj s premoženjem razpolagal zaradi vpliva in prisile toženke. Tožnika zatrjujeta, da na to kaže že vrstni red vseh poslov, ki jih je sklenil oporočitelj v letu 2011 (prodajna pogodba za hišo, prodaja poslovnega deleža...) in ne drži ugotovitev sodišča, da je pokojni oporočitelj to naredil zaradi tega, ker je bil v sporu z bivšo ženo. tožnika menita, da sta s takšnimi zatrjevanji in dokazanim dejstvi dovolj ustrezno konkretizirala svojo trditev, da je bil oporočitelj pod takim vplivom toženke, ki predstavlja konkretno silo in grožnjo, da oporoka ne odraža prave volje. Iz izpovedi odvetnika P.M. je razvidno, da je oporočitelj oporoko pisal po v naprej pripravljenem scenariju, prav tako pa izpoved te priče ni objektivna, ker je le-ta odvetnik toženke. Tožnika sta v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2016 še dodatno obrazložila dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca grafologa, vendar je očitno sodišče napčno razumelo navedbo izvedenke U.R. in dokazni predlog tožnikov za pritegnitev izvedenca grafologa, saj je v sklepu na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 20. 10. 2016 odločilo, da se dokazni predlog po pritegnitvi še enega izvedenca grafološke stroke, kot nepotreben zavrne. Ker način in oblika zapisa oporoke odražata neko neobičajno stanje oporočitelja, tožnika s tem dokazom želita dokazati svojo trditev, da je bil oporočitelj pod pritiskom sile in grožnje s strani toženke in da je to razlog za tako neobičajen način zapisa oporoke. Ker je ostala ta okoliščina nepojasnjena, je bilo posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, odločitev sodišča pa neutemeljena. Tožnika se zavzemata za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku (primarnemu ali podrejenemu) v celoti oziroma se podrejeno zavzemata za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske okoliščine primera pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče drge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6V predmetnem pravdnem postopku se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanju, ali sporna oporoka izpolnjuej formalne pravne pogoje za veljavnost, ki jih določata 62. in 63. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ali je bil oporočitelj sposoben razsojati ter ali sporna oporoka predstavlja pravo in resnično voljo zapustnika. Ugotovilo je, da tožnika nista dokazala, da sporne oporoke ne bi v celoti lastnoročno zapisal pokojni A.K. ter tako njun zahtevek iz naslova formalnih pomanjkljivosti izpodbijane oporoke ni utemeljen. Prav tako tožnika nista dokazala opročiteljeve nesposobnosti razsojanja (59. člen ZD), saj iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisije) izhaja, da iz medicinske dokumentacije pokojnega ni zaslediti podatka ko kaki hušji psihični motnji, je pa bila pri njemu v času zapisa oporoke najverjetneje prisotna blaga anksiozno depresivna simptomatika v smislu prilagoditvene motnje, ki pa ni pomembneje okrnila spoznavne sposobnosti pokojnega, kakor tudi ne njegove sposobnosti izraziti sovjo voljo, prav tako pa iz zapisa oporoke ni mogoče sklepati na prisotnost kake hujše psihične motnje, kakor tudi ne na hujši psihični pritisk pokojnega v smislu prisotne akutne stresne situacije.

7Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnika nista uspela dokazati, da sporna oporoka ni posledica prave in resnične zapustnikove volje oziroma da je posledica prisile toženke oziroma da oporoka nima napak volje, ki jih določa 60. člen ZD. Tožnika sta zatrjevala, da je oporoka napisana pod bremenom napake volje, ker naj bi jo zapustnik zapisal pod takšnim vplivom toženke, ki je zanj predstavljal grožnjo in silo ter oporoka zato ne odraža njegove prave volje. Ker teh svojih navedb nista ustrezno konkretizirala, ju je sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvalo, naj opredelita zatrjevano toženkino prisilo nad zapustnikom, vendar trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s tem nista zmogla. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožbenemu zahtevku tožnikov ni mgoče ugoditi, saj nista ustrezno konkretizirala dejanj toženke, ki naj bi predstavljala pravnorelevantno silo ali grožnjo za zapustnika, zaradi katere bi napisal sporno oporoko, saj sta priznala, da ne moreta opredeliti niti fizičnega niti psihičnega pritiska, ki bi ga toženka naj izvajala (ker "naj bi bila njena dejanja skrita očem javnosti").

8Iz pritožbenih izvajanj je razvidno, da so tožnikoma sporni le zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z neveljavnostjo oporoke zaradi napak volje. Pritožba se namreč ukvarja le že z zatrjevanji, da oblika zapisa oporoke kaže na to, da je oporočitelj oporoko pisal pod vplivom sile in groženj toženke. Tožnika menita, da sta v zvezi s temi zatrjevanji podala zadostno trditveno podlago, saj sta se "o tem tekom postopka večkrat izjavila in podala konkretno obrazložitev". Poudarjata, da zaradi tega, ker s pokojnim očetom nista imela osebnih strikov od marca 2011 do njegove smrti v avgustu 2012, ne moreta natančneje konkretizirati groženj in morebitne fizične sile s strani toženke, v svoji izpovedi pa sta opisala oporočiteljevo povsem spremenjeno in drugačno vedenje do njiju. Tožnika vzrok za oporočiteljevo spremembo pripisujeta izključno pritiskom s strani toženke, "ker si kakšnega druega razloga enostavno ne moreta zamisliti".

9Tožnika s takšnimi pritožbenimi izvajanji ne moreta biti uspešna. Razlog za neveljavnost oporoke je lahko tudi obstoj napak v volji opročitelja (sila, grožnja, zmota, zvijača), kakor izhaja iz 60. člena ZD. Sila pomeni, da je bilo nad oporočiteljem uporabljeno fizično nasilje, o grožnji pa govorimo, kadar gre za psihično nasilje. Pravno upoštevna pa ni kakršnakoli sila ali prisila, ampak le tista, ki dejansko vpliva na oporočiteljevo odločitev, ali bo napravil oporoko in kakšna bo vsebina le-te. Trditveno in dokazno breme glede obstoja napake volje je na tistemu, ki oporoko izpodbija. Kot je pravilno ugotovilo sodiče prve sotpnje, tožnika nista podala zadostnih trditev in predlagala dokazov, ki bi izkazovali konkretno toženkino ravnanje, ki bi zapustniku predstavljalo silo ali grožnjo, da bi zapisal oporoko z vsebino, kot jo je zapisal. Zasližanje tožnkov kot strank pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Zraven tega tožnika nista, ko sta bila zslišana, povedala nič konkretnega o zatrjevani sili ali grožnji, ampak sta celo sama izpovedala (in to ponavljata v pritožbi), da v tistem obdobju z očetom nista imla stikov in da ne moreta natančneje konkretizirati groženj in morebitne fizične sile s strani toženke. Očitno "povsem spremenjeno in drugačno vedenje" do njiju ter prodaja premoženja pa še ne pomeni, da je oporoka neveljavna.

10Ker nobena izmed zaslišanih prič ni izpovedala nič konkretnega o kakršnemkoli dejanju prisile na zapustnika s strani toženke, in ker iz izvedenskega mnenja Komisije izhaja, da iz samega zapisa oporoke ni mogoče ugotoviti, da bi bila oporoka napisana pod fizično ali psihično prisilo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da s strani tožnikov zatrjevane spremembe in ravnanja pokojnika (s strani prič potrjene fizične in psihične spremembe, oslabitev odnosov s tožnikoma in okolico ter prodaja premoženja) ne zadoščajo za ugotovitev neveljavnosti oporoke v smislu določb 60. člena ZD ter sporna oporoka odraža pravo zapustnikovo voljo.

11Tožnika zgolj z domnevanjem sile, prisile in groženj s strani toženke, brez konkretnih navedb o tem, s pritožbenimi izvajanji, da je iz izvedenskega mnenja Komisije možno razbrati zaključek, da „obstaja sicer možnost, da bi prilagoditveno motnjo pri pokojnem povzročile grožnje, saj sodi prilagoditvena motnja med psihične motnje, povzročene s stresom", ne moreta biti uspešna pri uveljavljanju neveljavnosti oporoke po določbi 60. člena ZD. Prav tako na odločitev ne morejo vplivati pritožbena izvajanja v zvezi s „strahom zapustnika pred smrtjo", o katerem naj bi izpovedale številne priče, saj se za presojo veljavnosti oporoke upošteva stanje pokojnega v obdobju zapisa oporoke in ne pred smrtjo. Tožnika tudi s pritožbenimi izvajanji v zvezi z vprašanjem „oblikovno raznolike oporoke”, upoštevaje pomanjkanje trditvene podlage ter ugotovitve izvedencev psihiatra in kliničnega psihologa (izvedensko mnenje Komisije), da glede na zapis oporoke ni mogoče sklepati na prisotnost kake hujše psihične motnje, kakor tudi ne na hujši psihični pritisk pokojnega v smislu prisotne akutne stresne situacije, ne moreta biti uspešna pri izpodbijanju veljavnosti oporoke.

12Neizvedba dokaza z izvedencem grafologom, na katero se sklicujeta tožnika v pritožbi, spada med bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, katere morajo stranke pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tožnika na naroku, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz po pritegnitvi izvedenskega mnenja izvedenca grafologa, morebitne kršitve določb pravdnega postopka nista uveljavljala, zato sedaj v pritožbi s pritožbenimi izvajanji v tej smeri ne moreta biti uspešna (upoštevaje, da tožnika nista navedla morebitnih razlogov za to, da teh kršitev brez svoje krivde prehodno nista mogla navesti). Sicer pa je zahtevano izvedensko mnenje izvedenca grafologa (ta bi glede na zapis oporoke lahko zaključeval na osebne lastnosti oporočitelja ob sestavi oporoke) v predmetni zadevi o sposobnosti razsojanja in prave volje oporočitelja neodločilnega pomena glede na izvedensko mnenje psihiatra in psihologa (Komisije), ki napake volje in nerazsodnost oporočitelja ob sestavi oporoke izključujeta. Izvedenka za preiskave pisanj pa je potrdila, da je sporno oporoko v celoti zapisal in podpisal sam oporočitelj.

13Sodišče prve stopnje je po jasno, natančno in celovito izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da se trditve tožnikov o neveljavnosti oporoke niso potrdile ter je zavrnilo tako primarni, kot tudi podrejen tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnikov zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14Ker tožnika s pritožbo nista uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako svoje stroške krije toženka, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).