UPRS Sodba III U 79/2017-8

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnila zahtevo tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Geodetske uprave Skupnosti obalnih občin Koper št. 453-4b/52-93 z dne 11. 4. 1994. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ navedel, da je bilo s to odločbo odločeno, da se parc. št. 5644/9 k.o. ... v postopku parcelacije deli v parceli št. 5644/9 in 5644/25, tožeča stranka pa v tem postopku ni nastopala kot stranka. Svoj pravni interes za izrek ničnosti predmetne odločbe utemeljuje s tem, da se severozahodni del njene stanovanjske hiše z naslovom ..., nahaja na novonastali parc. št. 5644/25 k.o. ... (sedaj parc. št. 6132/5 k.o. ...), ki je v lasti soseda A.A., do česar je prišlo prav v navedenem postopku parcelacije s spremembo parcelnih mej. Izrek ničnosti uveljavlja iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2Razlog za ničnost iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. V konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da je postopek kot predlagatelj začel A.A., čeprav tedaj še ni bil v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik parc. št. 5644/9 k.o. ... in posledično ni mogel biti stranka v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah tedaj veljavnega Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat), s čemer je po prepričanju tožeče stranke tedanji geodetski upravni organ glede lastništva nepremičnine spravil v zmoto in s tem dosegel, da je v končni fazi upravni organ izdal napačno odločbo o parcelaciji, katere ničnost uveljavlja. Na ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP se tožeča stranka sklicuje tudi v povezavi z zatrjevano storitvijo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 180. člena tedaj veljavnega Kazenskega zakona Socialistične republike Slovenije (v nadaljevanju KZ SRS) ter navaja da se je A.A. z navedeno parcelacijo polastil dela zemljišča, ki je bilo v lasti B. (parc. št. 5644/11 in parc. št. 5284/2 k.o. ...), takšno ravnanje pa je v nasprotju z osnovnimi moralnimi načeli in gre zato za nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke prvega odstavka 249. člena ZUP.

3Glede ničnosti zaradi zavajanja upravnega organa glede lastništva tedanje parcele št. 5644/9 k.o. ... (sedaj parc. št. 6132/3 in 6132/5 k.o. ...) prvostopenjski organ navaja, da očitki segajo na področje procesnih določb glede zastopanja in udeležbe v postopku, morebitna kršitev teh določb v upravnem postopku pa bi se lahko uveljavljala s pritožbo in ne more predstavljati nedovoljenega dejanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in s tem ničnosti odločbe, kot meni tožeča stranka.

4Glede očitanega zavajanja upravnega organa glede lastništva nepremičnine je prvostopenjski organ pojasnil, da je zemljiška knjiga, tako sedaj kot je bila leta 1993, uradna in javna evidenca o lastništvu nepremičnin, katere podatke je bil tedanji geodetski upravni organ pri vodenju evidenc in v upravnih postopkih na podlagi 5. člena ZZKat dolžan pridobiti in upoštevati po uradni dolžnosti. Nadalje navaja, da iz vloge "Naročilo za mejni ugotovitveni postopek št. 453-4b/52-93 z dne 10. 6. 1993" izhaja, da je bila zemljiškoknjižna lastnica spornih parcel C.C., lastništvo navedenih parcel pa se je nato spremenilo tekom konkretnega postopka, saj je, kakor izhaja iz arhivskih podatkov, A.A. dne 24. 11. 1993 vložil predlog za vpis lastninske pravice na teh dveh parcelah in je bil nato kot lastnik tudi vpisan v zemljiško knjigo. Postopek parcelacije je bil končan dne 11. 4. 1994. Prav tako iz dokumentacije postopkov IDPOS 5028 in 5029 ne izhaja, da bi v postopkih A.A. zastopal in predstavljal B., kot to očita tožeča stranka. Nobeno od ravnanj A.A., ki jih v predlogu očita predlagatelj, ni mogoče šteti za nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, namreč niso razlogi, na podlagi katerih je mogoče upravni akt izreči za ničnega. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja sodno prakso, iz katere izhaja, da z napačno uporabo materialnega in procesnega prava še ni dokazana nedovoljenost, ki je podlaga za izrek ničnosti, temveč mora biti napačna uporaba materialnega in procesnega prava posledica nedovoljenega dejanja drugega (ne upravnega organa), kar je potrebno v postopku izkazati, tožeča stranka pa tega ni storila.

5Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 3532-146/2016/4 z dne 28. 2. 2017 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnilo.

6Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov, določenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi najprej pojasni, da je lastninsko pravico na stanovanjski hiši, ki se nahaja na parc. št. 6130/2 in 6132/5, obe k.o. ..., pridobila s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno v letu 1992 na podlagi Stanovanjskega zakona. V sredini 90-tih let sta bili na območju, kjer se nahaja stanovanjska hiša tožeče stranke, izvedeni dve parcelaciji, ki se jih tožeča stranka zato, ker še ni bila formalni zemljiško knjižni lastnik, ni mogla udeleževati in na ta način zaščititi svoje interese. Sporni sta parcelaciji, ki sta se v postopkih s številkami elaboratov IDPOS št. X. in Y. vršili v letu 1993 in 1994, s katerimi so se parcelne meje spreminjale tako, da se je v končni posledici, na podlagi odločbe št. 453-4b/52-93 z dne 11. 4. 1994, del stanovanjske hiše tožeče stranke znašel na parc. št. 6132/5 k.o. ..., kar je razvidno iz poročila geodeta D.D.. V nadaljevanju ponovno navaja kršitve, ki jih je storil A.A. kot zastopnik B. in kot predlagatelj postopka št. 45-4b/52-92, ki se je končal z odločbo z dne 11. 4. 1994, s katero je bila tožeča stranka v končni posledici razlaščena dela nepremičnine.

7Vztraja, da je podan ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je bila izpodbijana odločba izdana kot posledica drugega nedovoljenega dejanja, to je ravnanja A.A., katerega ravnanje je mogoče subsumirati v opisani pravni standard drugega nedovoljenega ravnanja. A.A. namreč ob vložitvi zahtevka in ob izvedbi mejnega ugotovitvenega postopka v IPDOS 5029 z dne 7. 7. 1993 še ni imel statusa lastnika, tako da je bil postopek pričet na podlagi neresnične izjave predlagatelja, ki ni bil upravičen predlagatelj postopka in s čimer je bil upravni organ zaveden. Tako ravnanje pa je mogoče subsumirati pod pravni standard drugega nedovoljenega dejanja po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

8V nadaljevanju ugovarja zaključku prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da A.A. v postopku IDPOS X. ni bil v konfliktu interesov. A.A. se je izkazoval za sekretarja za upravne zadeve B., ki je bila lastnica parc. št. 5644/11 in 5644/12, obe k.o. ..., medtem, ko je bil sam že lastnik (od dne 25. 11. 1993) parc. št. 5644/9 k.o. .... Kot sosed mejaš v svojstvu zastopnika samoupravne lokalne skupnosti je določal mejo v svojo korist na škodo te iste samoupravne lokalne skupnosti, takega ravnanja pa ni mogoče obravnavati drugače kot nedovoljenega ravnanja zoper upravni organ v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ravnanje prvostopenjskega organa, ki ga je zakrivil A.A., pa je imelo za posledico kršenje ustavno varovanih človekovih pravic, zlasti enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ravnanje prvostopenjskega organa pa je tudi v nasprotju z določbo četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki upravnim organom nalaga zakonitost njihovega delovanja. Sodišču predlaga, da v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je odločba Geodetske uprave Skupnosti obalnih občin Koper št. 4534 b/52-93 z dne 11. 4. 1994 nezakonita, zaradi česar se jo razglasi za nično. Podrejeno pa predlaga, da se izpodbijani odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravita in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

9Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopenjski organ navedel tudi utemeljene razloge, ki jih je drugostopenjski organ še dodatno utemeljil in na katere se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

12V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe št. 453-4b/52-93 z dne 11. 4. 1994, ki jo je izdala Geodetska uprava skupnosti obalnih občin Koper. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja, ker meni, da sta za izrek ničnosti navedene odločbe podana uveljavljana ničnostna razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

13Po navedeni zakonski določbi se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega ravnanja.

14Iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP tudi po presoji sodišča jasno izhaja, da mora za obstoj tega razloga za izrek ničnosti upravne odločbe predhodno obstajati neko nedovoljeno ravnanje (druge osebe) in je upravna odločba posledica takega nedovoljenega ravnanja drugega, ki pomeni konkretno prisilo na organ, ki odloča v upravni zadevi. ZUP v svojih določbah sicer ni opredelil pojma "drugega nedovoljenega ravnanja" in je zato treba ta pojem tolmačiti v vsakem posameznem primeru posebej. Po mnenju sodišča pa zakonskega razloga drugega nedovoljenega dejanja ni mogoče razlagati na način, kot ga razlaga tožeča stranka. Stavba tožeče stranke z naslovom ..., sicer, kakor izhaja iz upravnega spisa, izpodbijane odločbe ter odločbe drugostopenjskega organa, v večji meri leži na parc. št. 6130/2 k.o. ..., s svojim SZ delom pa se razteza tudi na parc. št. 6132/5 k.o. .... Odločba, katere ničnost uveljavlja tožeča stranka, tako vpliva na pravice tožeče stranke in pravne koristi, saj je bilo s to odločbo odločeno o nastanku parc. št. 5644/25 k.o. ... (sedaj parcela št. 6132/5 k.o. ...). Iz tega pa je moč zaključiti le to, da tožeča stranka izkazuje pravni interes za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe, nikakor pa to dejstvo samo po sebi ne predstavlja ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Navedeni ničnostni razlog bi bil podan le, kolikor bi bila izpodbijana odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Drugo nedovoljeno ravnanje, ki ga uveljavlja tožeča stranka, pa bi moralo biti naperjeno zoper uradno osebo, pri čemer bi moralo vplivati na njeno voljo, da bi izdala drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo. Pri tem je treba upoštevati, da mora biti vsebina izdanega upravnega akta posledica uporabe sile, grožnje ali drugega nedovoljenega ravnanja, torej mora med njimi obstajati vzročna zveza. Akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja zoper organ, ki je odločal, mora biti izkazan glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji se je vršil pritisk, ter na koga, prav tako pa mora biti izkazana vzročna zveza, in sicer z dokazi za dejstva, iz katerih je mogoče neposredno zaključiti, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal upravni akt, ki ga sicer ne bi izdal s tako vsebino. Na takem stališču stoji ustaljena sodna praksa (sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 644/11, I U 1008/10, I U 434/2017, I U 1516/2015 in druge). Takega dejanskega stanja pa tožeča stranka v konkretnem primeru z zatrjevanimi okoliščinami niti ne zatrjuje niti ne izkazuje. Iz zatrjevanja tožeče stranke izhaja, da se ne strinja z ugotovitvami tedanjega geodetskega upravnega organa v izpodbijani odločbi o parcelaciji. Zatrjuje, da je postopek pred izdajo napadene odločbe kot predlagatelj začel A.A., čeprav tedaj še ni bil vpisan v zemljiški knjig kot lastnik parc. št. 5644/9 k.o. ..., v posledici pa ne bi mogel biti stranka v mejnem ugotovitvenem postopku po tedaj veljavnem ZZKat. Z navedenim ravnanjem naj bi A.A. upravni organ spravil v zmoto glede lastništva nepremičnine in s tem v končni fazi dosegel, da je ta izdal napadeno odločbo o parcelaciji. Z navedenim ravnanjem pa naj bi storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 188. člena tedaj veljavnega KZ SRS. Nadalje naj bi bilo nedovoljeno ravnanje storjeno tudi s tem, ker naj bi A.A. predstavljal B., čeprav je v postopku nastopal že kot bodoči lastnik sosednje parcele zavoljo česar ne bi smel biti stranka v postopku. A.A. naj bi se v posledici teh ravnanj polastil dela zemljišča s parc. št. 5644/11 in parc. št. 2584/2, ki je bilo v lasti B.. Po mnenju sodišča zatrjevane kršitve glede aktivne legitimacije za uvedbo postopka ter glede uvedbe in zastopanja v postopku ne predstavljajo nedovoljenega ravnanja iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Morebitne kršitve določb upravnega postopka, bi lahko stranke, če bi bile dejansko podane, uveljavljale v postopku s pritožbo ali s kakšnim od izrednih pravnih sredstev, ne morejo pa predstavljati "nedovoljenega dejanja" v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

15Ne glede na navedeno pa je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da očitki tožeče stranke glede zavajanja o lastništvu parc. št. 5644/9 k.o. ... niso utemeljeni, saj je iz vloge za uvedbo mejnega ugotovitvenega postopka št. 453-4b/52/93 z dne 10. 6. 1993 razvidno, da je bila ob vložitvi vloge kot lastnica oziroma uporabnica spornih parcel navedena C.C., lastništvo navedenih parcel pa se je nato spremenilo tekom konkretnega postopka. A.A. je že dne 24. 11. 1993 vložil predlog za vpis lastninske pravice na teh dveh parcelah in je bil tudi vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo pred zaključkom postopka parcelacije.

16Nadalje tudi ni izkazano, da bi A.A. v postopkih IDPOS X. in Y. zastopal in predstavljal B., kot to očita tožeča stranka. Kot izhaja iz zapisnika št. 45-4b/52-92 z dne 7. 7. 1993, pri mejnem ugotovitvenem postopku na terenu predstavnica B. ni bila prisotna, je pa bila dne 14. 7. 1993 povabljena v pisarno, kjer je podpisala zapisnik in soglašala z mejami, tako kot so bile ugotovljene v tem postopku. Kot izhaja iz zapisnika št. 453-4c 252-93 z dne 2. 12. 1993, je na terenu sodelovala tudi predstavnica B. ter zapisnik podpisala in se s tem strinjala z ugotovljenimi mejami med parc. št. 2584, 2644/12, 2544/9 in 9501/36, vse k.o. .... Glede na to, da so predstavniki B., med katerimi ni bilo A.A., sodelovali v mejnih ugotovitvenih postopkih IDPOS X. in Y. in se z ugotovljenimi mejami strinjali, tožeča stranka ni izkazala dejstev, ki bi kazala na to, kdo, kaj in s kakšnimi konkludentnimi dejanji naj bi izvedel zatrjevano nedovoljeno dejanje zoper upravni organ, ki je odločal v zadevi. V zvezi z očitkom glede polastitve dela zemljišč pa tožeča stranka ni izkazala niti vzročne zveze niti dejstev, iz katerih bi bilo mogoče neposredno zaključiti, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal izpodbijano odločbo o parcelaciji, s katero naj bi Občini Piran odvzel del zemljišč.

17Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in utemeljena na zakonu.

18Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, glede na to, da je tožeča stranka v tožbi kot dokaze predlagala dokaze, ki so predmet upravnega spisa, zaslišanje tožeče stranke pa glede na navedene dokaze in stališče sodišča na samo odločitev ne bi moglo vplivati in zato ta predlagani dokaz ni pomemben za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

19Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.