UPRS Sodba in sklep I U 26/2017-14

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba fakultete A. Univerze v Ljubljani (UL) št. H-011/2014 z dne 20. 5. 2016 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožba zoper sklep Habilitacijske komisije (HK) Univerze v Ljubljani št. 104-18/2016 z dne 14. 4. 2016 se zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da izvolitev tožnika v naziv izrednega profesorja za področje delovnega prava in prava socialne varnosti ni mogoča.

2V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 8. 7. 2015 zaprosil za prvo izvolitev v predmetni naziv. Senat fakultete A. je na 10. redni seji, dne 17. septembra 2015, imenoval strokovno komisijo za oceno kandidata v sestavi treh (navedenih) poročevalcev. Dne 14. 1. 2016 je bila tožnikova vloga skupaj s poročili članov komisije, mnenjem Študentskega sveta fakultete A., rezultati študentskih anket in drugimi prilogami, posredovana HK UL. Slednja je tožnikovo vlogo obravnavala na 1. redni seji dne 27. 1. 2016. Odločanje o tožnikovi vlogi je odložila s pojasnilom, da opaža, da je objavljeno pomembno zgolj eno delo pod zap. št. 4 in je zato zaprosila poročevalce, da podrobno analizirajo, ocenijo in utemeljijo mednarodno pomembnost tožnikovih del. Dopolnitev strokovnega mnenja vseh članov strokovne komisije je bila HK UL posredovana dne 4. marca 2016 in jo je HK UL ponovno proučila na 3. redni seji dne 30. 3. 2016 ter sprejela sklep z dne 14. 4. 2016, da tožnik za izvolitev v predmetni naziv ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev, kar je v svojem sklepu tudi utemeljila. Ker je za izvolitev kandidata potrebno soglasje HK UL, ki ga le-ta ni dala, je senat fakultete A. na 8. redni seji dne 19. maja 2016 sprejel odločitev, kot izhaja iz izreka te odločbe.

3Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ je njegovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil za poročevalca o pritožbi imenovan redni profesor dr. B.B., ki je v svojem poročilu ocenil, da postopek formalno ni bil kršen; glede vprašanja mednarodne odmevnosti in upravičenosti tega merila pa je navedel, da formalno gledano pogoja mednarodne odmevnosti pri tožniku ni, vsebinsko gledano pa mednarodnega ugleda in internacionalizacije kot strateškega cilja UL ni mogoče dosegati brez mednarodne odmevnosti posameznikov, ki oblikujejo UL kot skupnost učiteljev in študentov. Navedel je, da ni mogoče kombinirati starih meril z novimi seznami. Opozoril je na nenavadno navajanje nekaterih tipov del med pomembna dela in navedel še, da bi na podlagi navedb pod poglavjem „Znanstvena raziskovalna dejavnost“ del monografije v angleščini in del monografije v slovenščini težko zaključili, da gre za mednarodno pomembna dela. Navedel je tudi, da je sporno tudi navajanje strokovnih člankov kot pomembna znanstvena dela. Senat UL je pritožbo tožnika obravnaval na 31. seji dne 18. 10. 2016 in na podlagi celotne dokumentacije in po zaključeni razpravi sledil mnenju poročevalca ter prejel sklep, da se pritožba tožnika zoper odločbo UL fakultete A. zavrne.

4Tožnik zoper uvodoma navedeno dokončno odločitev vlaga obširno tožbo. Navaja, da se je v predmetni zadevi habilitacijski postopek vodil po starih merilih. Vsi trije poročevalci so zaključili, da izpolnjuje kriterije za izvolitev v naziv izrednega profesorja in tudi po dopolnitvi svojih mnenj so ugotovili, da tožnik izpolnjuje pogoj mednarodne odmevnosti del. Primarno izpodbija odločbo fakultete A. z dne 20. 5. 2016, zardi specifike habilitacijskega postopka, v katerem je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za izvolitev v naziv, pa poleg odprave odločbe fakultete A. predlaga tudi odpravo sklepa HK UL, saj je le-ta edina presojala pogoje za tožnikovo izvolitev. Poleg očitnih kršitev (upravnega postopka) tudi drugostopenjska odločba ni obrazložena, saj se ne opredeli do bistvenih pritožbenih navedb tožnika. V zadevi je bil imenovan poročevalec, ki je izrazil mnenje, da tožnikove objave ne dajejo vpogleda o njegovi mednarodni odmevnosti. Temu mnenju je senat UL sledil brez samostojne obrazložitve in pritožbo tožnika zavrnil, na da bi se opredelil do ocen poročevalcev, ki so tožnikovim delom mednarodno pomembnost priznali. Njegova dela, objavljena v reviji Delavci in delodajalci, ki je HK ni priznala, je nedvomno vpeta v mednarodni akademski prostor, saj je članica uglednega mednarodnega združenja revij za delovno pravo. HK UL je svojo odločitev utemeljila na kriteriju, ki ga merila ne vsebujejo, saj je soglasje k njegovi izvolitvi zavrnila iz razloga njegove domnevno nezadostne mednarodne odmevnosti, pri čemer tovrstnega kriterija po natančnem pregledu Statuta in starih meril ni moč zaslediti. Stara merila vsebujejo zgolj kriterij mednarodne pomembnosti objav oziroma kriterij del, ki jim stroka priznava mednarodno pomembnost. HK UL je napačno presodila okoliščine, ki se nanašajo na mednarodno pomembnost del, zlasti pa jih je ugotovila v nasprotju z ocenami poročevalcev in se tudi ni opredelila do alternativnega kriterija nacionalne pomembnosti del in objav, kar vse tožnik tudi podrobno opredeljuje. HK UL je kot dodatni razlog za zavrnitev soglasja navedla tudi, da je bila revija Delavci in delodajalci na seznam pomembnih revij uvrščena v času sprejetja novih meril in da ni mogoče kombinirati starih in novih meril, čeprav bi HK UL morala aktualni seznam kot relevanten upoštevati tudi k merilom, relevantnim v konkretnem primeru. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo fakultete A. v Ljubljani z dne 20. 5. 2016 ter sklep habilitacijske komisije UL v Ljubljani z dne 14. 4. 2016 spremeni tako, da se tožnik izvoli v naziv izrednega profesorja za področje delovnega prava in socialne varnosti oziroma podredno, da se tožbi ugodi in se odločba fakultete A. in sklep HK UL odpravita in toženi stranki vrne zadeva v ponoven postopek ter v obeh primer zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Pojasnjuje, da je tožnik vložil vlogo za izvolitev v predmetni naziv v skladu s starimi merili z dne 5. 11. 1996. Stara merila v 12. členu določajo, da se uporabljata tudi dokumenta „pregled dela“ in „navodila za izvajanje meril“. Dosledno se mora upoštevati kriterij mednarodne pomembnosti in odmevnosti del. Tožnik pa nima dovolj pomembnih del in zato ne dosega minimalnih zahtevanih standardov. Pojasnjuje, da tožnik zmotno meni, da bi morali organi v postopku odločati na podlagi starih meril in pri tem spregledati interpretacije meril ter upoštevati zgolj interpretacije novih meril. Razlogi za neizvolitev so natančno povzeti v sklepu HK UL, zato ne drži tožbena navedba, da se odločb HK UL, senata UL fakultete A. in senata UL ne da preizkusiti. Iz obrazložitev odločb je razvidno, da vsebujejo tudi vse vsebinske razloge, ki so bili obravnavani pred glasovanjem. Pred glasovanjem je bila izpeljana obravnava strokovnih argumentov in je bila odločitev senata UL sprejeta soglasno.

6Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da je pri presoji pogojev za izvolitev v naziv potrebna vsebinska obrazložitev, ki pa je v izpodbijanih odločbah ni in tožena stranka razlogov za neizvolitev v naziv ne more dopolnjevati šele v sodnem postopku. Tožena stranka se tudi ne more sklicevati na seznam, ki po mnenju tožene stranke sodi že v nov, strožji korpus habalitacijskih pravil, pa tudi sicer ni logično in razumno, da bi po strožjem režimu tožnik izpolnjeval pogoje za izvolitev v naziv izrednega profesorja, po blažjem pa ne. Umestitev revije Delavci in delodajalci na seznam predstavlja izkaz pomembnosti in mednarodne odmevnosti tožnika in je to bistveno v habilitacijskem obdobju kandidata.

7K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena.

9Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da izvolitev tožnika v predmetni naziv ni mogoča.

10Pogoje in postopek za izvolitev v naziv docent, izredni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, znanstveni sodelavec in višji znanstveni sodelavec, ureja Zakon o visokem šolstvu (ZVis) v členih od 55. do 77. člena; podrobneje pa Statut Univerze v Ljubljani (Statut). V sedmem odstavku 55. člena ZVis je določeno, da morajo visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, poleg pogojev iz prvega do šestega odstavka tega člena izpolnjevati tudi pogoje, določene v Merilih za naziv (Merila). Med strankama ni sporno, da se v konkretnem primeru uporabljajo stara merila. Kriteriji za izvolitev v predmetni naziv so določeni v 7. točki 12. člena meril.

11Sodišče se strinja s tožnikom, da se prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega akta zgolj sklicuje na sklep HK UL z dne 14. 4. 2016, da tožnik ne izpolnjuje v celoti vseh pogojev za izvolitev v predmetni naziv, pri čemer pa obrazloženo ne pojasni, ali se in zakaj se s takšno ugotovitvijo HK UL tudi sam strinja oziroma zakaj je takšni ugotovitvi HK UL, ki v izpodbijani odločbi niti ni povzeta (sklep HK UL pa tožniku tudi ni bil vročen), sledil, namesto, da bi soočil argumente treh poročevalcev s predmetnega znanstvenega področja glede mednarodne odmevnosti konkretnih del tožnika, ki so sporni, z argumenti HK UL oziroma, da bi to storila že HK UL, na kar bi sicer HK UL moral opozoriti drugostopenjski organ. Kadar pride do tako bistvenega razlikovanja med ugotovitvami dveh ekspertnih teles, je takšno soočenje in celovita dokazna ocena nujna za zakonito odločanje.

12Navedeno pomeni, da izpodbijana odločba nima vseh bistvenih sestavin obrazložitve odločbe v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj nima sestavin iz 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. To nadalje pomeni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, gre za bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

13Prvostopenjski organ bi pred izdajo odločbe tožniku dati možnost, da bi se lahko izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ker tožnik te možnosti ni imel že v postopku pred HK UL. Tožnik bi torej pred izdajo odločbe moral imeti možnost, da bi lahko pojasnil in dokazoval, da izpolnjuje pogoj mednarodne pomembnosti in odmevnosti tistih del, ki so sporni; posebej še ob dejstvu, da so vsi trije poročevalci dali tožniku pozitivno strokovno oceno in tudi po dopolnitvi svojih poročil, ko so bili zaprošeni, da analizirajo, ocenijo in utemeljijo mednarodno pomembnost del kandidata ugotovili, da tožnik ta kriterij izpolnjuje. Iz podatkov v spisu je razvidno, da tožniku možnost izjasnitve v zvezi z odločilnimi dejstvi v zvezi s sklepom HK UL o neizpolnjevanju vseh pogojev ni bila dana. Zato gre za kršitev 9. člena ZUP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP (ki v izpodbijanem aktu tudi sploh ni naveden).

14Ker tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se lahko izjasnil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, je svoje ugovore zoper izpodbijani akt lahko podal šele v pritožbi. Podal je obširno pritožbo, v kateri je konkretno zatrjeval, da v skladu z merili izpolnjuje pogoj mednarodno pomembnih del, kar je tudi podrobno utemeljil.

15Po določbi prvega odstavka 251. člena ZUP mora drugostopenjski organ, če ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma da je izrek odločbe nejasen ali v nasprotju z obrazložitvijo, dopolniti postopek in odpraviti omenjene pomanjkljivosti, bodisi sam, bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu.

16Tožnik je zoper odločbo prvostopenjskega organa podal pritožbo, v kateri je zatrjeval, da meni, da je HK UL napačno presodila okoliščine, ki se nanašajo na mednarodno pomembnost del, zlasti pa jih je ugotovila v nasprotju z ocenami poročevalcev in se tudi ni opredelila do alternativnega kriterija nacionalne pomembnosti del in objav. Po določbi drugega odstavka 254. člena ZUP se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse relevantne pritožbene navedbe. To pomeni, da mora pritožbeni organ v okviru pritožbenih navedb z navedbo svojih razlogov odgovoriti, zakaj določenih pritožbenih navedb ni upošteval. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe pritožbenih navedb ni povzel, niti se ni ni do njih opredelil, na kar tožnik pravilno opozarja v tožbi. Tožena stranka šele v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v zvezi s tožnikovo pritožbo ugotovljeno, da je vložil vlogo za habilitacijo po starih merilih, ki pa ne zajemajo del, ki jih je tožnik objavil in da kombinacija starih in novih meril, po katerih bi se tožnikova dela lahko štela za mednarodno pomembna, ni mogoča. V zvezi s tem sodišče dodaja, da tožena stranka bistvenih pomanjkljivosti obrazložitve akta ne more naknadno odpraviti v odgovoru na tožbo, ker to ni sestavni del izpodbijane odločbe, ampak morajo biti bistveni elementi obrazložitve vključeni v izpodbijani akt, tako da lahko stranka točno ve, po katerih kriterijih se je njena vloga ocenjevala. Ker se torej drugostopenjski organ do tožnikovih bistvenih navedb, da za izvolitev v naziv izpolnjuje vse pogoje, tudi pogoj mednarodne pomembnosti del, ni opredelil, je tudi obrazložitev drugostopenjske odločbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Posledično to pomeni, da je tudi drugostopenjski organ zagrešil bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1).

17Sodišče je glede na navedeno zaradi bistvenih kršitev določb postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to po presodi sodišča niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

18Sodišče je tožbo v delu, v katerem tožnik izpodbija sklep HK UL, moralo zavreči. Sodišče namreč v upravnem sporu, na podlagi 2. člena ZUS-1, odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Dokončni upravni akt v konkretni zadevi pa je dokončna odločba, da tožnikova izvolitev v predmetni naziv ni mogoča in ne sklep HK UL o neizpolnjevanju vseh pogojev. Sodišče je zato v tem delu tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36 člena ZUS-1.

19K III. točki izreka:

20Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožniku, ki je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik), priznalo 15,00 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji senata in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.