VSL Sodba I Cpg 347/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 222,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1S sodbo in sklepom z dne 25. 1. 2019 je Okrožno sodišče v Ljubljani dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.125,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka izpodbijane sodbe (II. točka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 757,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo (II. in III. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka navajala, da je imela pričakovano pravico za prejem podpore v višini, ki je veljala v času izvajanja projekta. Zaključek sodišča, da je tožena stranka v upravičeno pravno pričakovanje tožeče stranke posegla iz utemeljenih razlogov v prevladujočem javnem interesu in s sorazmernim posegom, nima podlage v trditvah tožene stranke. V drugi podobni zadevi tožena stranka priznava, da je investitor pričakovano pravico pridobil že na dan priklopa elektrarne na električno omrežje, kar je v nasprotju z navedbami tožene stranke v tem postopku. Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da Uredba št. 90/12 ne predstavlja predpisa, ki lahko pomembneje vpliva na okolje ter je na podlagi te okoliščine zmotno presodilo, da sprejem Uredbe brez predhodne objave njene spremembe ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke ter da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo tožeče stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožeča stranka z zatrjevanjem protipravnega ravnanja tožene stranke zahteva plačilo odškodnine, ki predstavlja razliko med obratovalno podporo za vsak kW proizvedene električne energije, ki bi jo tožeča stranka prejemala na podlagi določb Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Ur. l. RS, št. 43/12) in obratovalno podporo, ki jo tožeča stranka prejema na podlagi odločbe Javne agencije Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju: Agencija za energijo), sprejete na podlagi določb Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Ur. l. RS, št. 90/12), ki je spremenila Uredbo št. 43/12.

6Zatrjevana protispisnost pri povzemanju navedb tožeče stranke ni podana. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve navedlo, da je tožeča stranka zatrjevala pričakovano pravico prejema podpore v višini, ki je veljala v trenutku izvajanja projekta, kar tudi izhaja iz navedb tožeče stranke. Sodišče je v tem delu povzelo, da tožeča stranka zatrjuje pričakovano pravico do konkretne višine obratovalne podpore, določene z Uredbo št. 43/12 na podlagi njene trditve, da je vsa potrebna dela za proizvodnjo električne energije, kar po presoji višjega sodišča ustreza izrazu „trenutek izvajanja projekta“, izvedla v času veljavnosti te Uredbe, in da se za določitev višine obratovalne podpore ne bi smela uporabiti Uredba št. 90/12, ki je začela veljati po izvedbi vseh potrebnih del s strani tožeče stranke.

7Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka ni imela pričakovane pravice niti upravičenega pravnega pričakovanja do konkretne višine obratovalne podpore. Pridobitev obratovalne podpore investitorjem ni bila neposredno zagotovljena, temveč je v skladu z določbo 64.n člena Energetskega zakona (EZ, Ur. l. RS, št. 27/07 in nasl.) predstavljala možnost investitorjev, ki se je ob njihovem izpolnjevanju zakonsko predpisanih pogojev uresničila z izdajo konstitutivne odločbe Agencije za energijo. Ker je bila pridobitev obratovalne podpore negotovo dejstvo, investitorjem ni bilo mogoče zagotoviti, da jim bo pripadala višina obratovalne podpore, kot so jo pričakovali ob sprejemu svoje poslovne odločitve. Odločitev tožeče stranke za investicijo spada v sfero njenega podjetniškega tveganja, nikakor pa zaradi tega, ker je bila višina podpore drugačna, kot jo je pričakovala, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, kar je tudi enotno stališče sodne prakse v podobnih zadevah.¹

8Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ugotavljalo sorazmernost posega tožene stranke v v upravičeno pravno pričakovanje. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila upravičeno pravno pričakovanje do podpore v višini, določeni z Uredbo št. 43/12, temveč je ta zaključek tožeča stranka v pritožbi izpeljala sama s selektivnim povzemanjem ugotovitev sodišča. Tožena stranka je sicer v postopku (odgovor na tožbo str. 3, 4, 6, 7) podala navedbe v zvezi s pravili EU o državnih pomočeh in omejenem obsegu proračunskih sredstev, slednje je v spornem obdobju tudi splošno znano dejstvo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje niti ni preseglo trditvene podlage tožene stranke, pri čemer pa višje sodišče poudarja, da je nosilni argument odločitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pridobila pričakovane pravice niti upravičenega pravnega pričakovanja do konkretne višine obratovalne podpore, v katerega bi posegla tožena stranka. Tudi sklicevanje na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi v drugem postopku je neutemeljeno, saj je tožeča stranka navedbe tožene stranke selektivno povzela. Tožena stranka v citirani vlogi ni navajala, da se je višina podpore določala po stanju na dan priklopa elektrarne, temveč iz pripravljalne vloge izhaja, da je to navedba tožeče stranke; glede posega v položaje investitorjev, katerih elektrarna je bila do 30. 11. 2012 že priklopljena, pa je tožena stranka izrecno navedla, da Uredba št. 90/12 ni posegla v položaj investitorjev, ki so do 30. 11. 2012 sklenili vsaj pogodbo o dostopu. Tako soglasje za priključitev na distribucijsko omrežje kot pogodbo o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja pa je tožeča stranka z družbo E., d. d. sklenila 5. 12. 2012, saj iz soglasja in pogodbe izhaja, da začneta veljati z dnem, ko jo podpišeta obe stranki - 5. 12. 2012.

9Višje sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ni podano protipravno ravnanje tožene stranke niti pravno relevantna vzročna zveza v postopku sprejema Uredbe št. 90/12. Omenjena uredba ni akt, ki bi skladno z dikcijo 34.a člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1, Ur. l. RS, št. 41/04 in nasl.) lahko pomembneje vplival na okolje, saj določa le spremembo višine obratovalne podpore, ne posega pa v samo pravico do pridobitve podpore. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da gre za predpis, s katerim se uveljavljajo manj pomembne spremembe predpisa, ki ima vpliv na okolje, pri katerem pa je rok za dajanje pripomb znižan na 14 dni. V takem primeru pa niti izvedba takega postopka ne bi imela nobenega vpliva na gradnjo elektrarne, kot v pritožbi neutemeljeno navaja tožeča stranka, saj je sodišče prve stopnje v 19. in 20. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da glede na časovnico postavitve elektrarne in financiranje le-te v času, ko bi bila sprememba Uredbe javno objavljena - 13. 11. 2012, od investicije ne bi bilo več mogoče odstopiti in torej objava ne bi vplivala na postopek postavitve elektrarne.

10Glede višine škode tožeča stranka ni podala konkretnih pritožbenih navedb, zato višje sodišče pritožbe v tem delu ne more konkretno preizkusiti.

11Na podlagi pravilne odločitve o temelju zahtevka je pravilna tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka.

12Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Glede na priglašen stroškovnik in določbe Odvetniške tarife (OT) je višje sodišče toženi stranki priznalo 370 točk za odgovor na pritožbo, ne pa stroškov obvestila stranki v višini 20 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja o pritožbi (0,60 EUR) znašajo stroški tožene stranke 222,00 EUR.

¹ Prim. s sodbo VSL I Cpg 775/2017 z dne 14. 6. 2018, sodbo VSL I Cpg 620/2017 z dne 21. 9. 2018, in sodbo VSL I Cpg 792/2017 z dne 16. 10. 2018.