VSRS Sklep I Ips 3598/2019

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

1Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 14. 2. 2019 odločil, da se dovoli predaja zahtevane osebe A. S. Republiki Hrvaški, zaradi izvedbe kazenskega postopka po nalogu za prijetje in predajo, ki ga je dne 17.1. 2019 izdal Urad za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, zaradi kaznivih dejanj pomoči pri davčnih in carinskih utajah v sestavi hudodelske združbe iz prvega in tretjega odstavka 256. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške (v nadaljevanju KZ/11) v zvezi z 38. členom in 4. točko prvega odstavka in drugega odstavka 329. člena KZ/11 in 52. členom KZ/11 in kaznivega dejanja ponarejanja uradne in poslovne listine v sestavi hudodelske združbe iz prvega in drugega odstavka 279. člena KZ/11 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 329. člena KZ/11 in 52. členom KZ/11. Odločilo je tudi, da zahtevane osebe A. S. pravosodni organi Republike Hrvaške ne smejo preganjati ali zoper njo izvršiti kazni ali jo predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila pred njeno predajo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 14. 2. 2019 pritožbo zagovornika zahtevane oseba zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep je zagovornik zahtevane osebe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj sklepa višjega in okrožnega sodišča tako spremeni, da ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za predajo zahtevane osebe Republiki Hrvaški, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa za razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno odločitev.

3Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4Po določbi prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, iz razlogov po 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP (razlogi, ki jih uvodoma navaja zagovornik v zahtevi) zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je torej mogoče vložiti zoper odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku. V obravnavani zadevi ne gre za kazenski postopek po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP. Postopek prijetja in predaje na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo je urejen v Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske Unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1). V skladu z določbo tretjega odstavka 2. člena, ki določa uporabo zakona in drugih predpisov in prenos pravnih aktov Evropske unije, se določbe ZKP uporabljajo subsidiarno, to je le glede vprašanj, ki v ZSKZDČEU-1 niso urejena posebej. Odločitev je bila sprejeta na podlagi določbe četrtega odstavka 23. člena navedenega zakona. V sedmem odstavku 23. člena je urejena pravica do pritožbe. ZSKZDČEU-1 izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo. Vprašanje pravnih sredstev s pravico do pritožbe je torej v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Glede izrednih pravnih sredstev zakon ne napotuje na smiselno uporabo določb ZKP. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (npr. v sklepih I Ips 57323/2010 z dne 23. 9. 2010, XI Ips 19639/2011 z dne 11. 8. 2011 ali I Ips 59652/2012 z dne 19. 5. 2016) presodilo, da izredno pravno sredstvo zoper sklepe o dovolitvi predaje zahtevane osebe ni dovoljeno.

6Ker ZSKZDČEU-1 ne predvideva izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločbo in tudi ustaljena sodna praksa ne daje podlage za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zagovornikovo zahtevo zavrglo, saj po zakonu ni dovoljena.