UPRS Sodba I U 1304/2017-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo z dne 7. 4. 2017 odločil, da se tožniku zaradi slabega rejnega stanja, shujšanosti, zahiranosti in higienskega stanja odredi trajni odvzem govedi, ki je v nadaljevanju izreka opredeljena z ušesnimi številkami in letnico rojstva (točka 1 izreka), da se živali odpeljejo v oskrbo na gospodarstvo KMG - MID ... last KGZ A. z.o.o. do izteka karence (točka 2 izreka), da pritožba ne zadrži izvršitve ukrepa (točka 3 izreka) in da stroški postopka bremenijo tožnika in bo o njih izdan poseben sklep (točke 4 izreka).

2V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je bil tožnik že večkrat obravnavan zaradi neprimerne oskrbe govedi in posledično poginjanja zahiranih in shujšanih živali. Že 26. 4. 2016 in 4. 5. 2016 sta bila opravljena dva inšpekcijska pregleda tožnikovega gospodarstva. Tedaj je bilo ugotovljeno, da je bila koncentracija živali v hlevu prevelika, bile so nagnetene in ni bilo dovolj privezov za živali. Iz navedenega razloga živali niso imele ustreznega krmilnega mesta in je tožnik hrano polagal kar na tla, pri tem so jo druge živali pohodile. Taka krma je bila umazana z iztrebki in urinom in je živali niso mogle jesti in to se je odražalo v slabem rejnem stanju živali. Dne 25. 4. 2016 je poginila krava, dne 29. 4. 2016 pa še bik. Okenske površine so bile zamazane, okna zaprta, zračenja v hlevu ni bilo, hlev se ni čistil redno. Živali so imele poudarjen rebrni lok, vdrte lakotnice in močno vidne kolčne kosti. Po ugotovitvah nacionalnega veterinarskega inštituta je bilo glede poginulih živalih ugotovljeno, da sta poginili zaradi shiranosti in izčrpanosti. Tožniku je bila že dne 11. 5. 2016 izdana odločba o ureditvi bivalnih pogojev za govedo. Nato je bil 13. 5. 2016 iz tožnikovega posestva odpeljan abortiran plod, 26. 5. 2016 pa še poginuli bik. Dne 5. 7. 2016 je prvostopenjski organ prejel prijavo o poginuli kravi, kateri sta bili priloženi sliki poginule krave in še ene živali, ki je po videzu močno shujšana. Nadalje prvostopenjski organ opisuje ugotovitve nadaljnjih inšpekcijskih pregledov. Tožniku je bila nato 12. 12. 2016 izdana ureditvena odločba glede zagotovitve identifikacije živali in zagotovitve zadostne osvetlitve v hlevu. Pri inšpekcijskem pregledu dne 23. 3. 2017 je bilo ugotovljeno, da so nekatere živali veliko premajhne glede na starost, da imajo premajhno težo in so po videzu podobne eno leto manjšim živalim in so že dalj časa slabo prehranjene in zahirane. Tožnik je pri tem navedel, da nekdo nastavlja strup. Zaradi trditev o oporečnosti vode je prvostopenjski organ postavil ustrezno vprašanje glede vodovoda zdravstvenemu inšpektoratu. Iz odgovora navedenega organa izhaja, da se konstantno zagotavlja zdravstvena ustreznost in skladnost pitne vode, kar se izkazuje z izvidi vzorčenja pitne vode, ki ga pogodbeno izvaja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Izvedeno je bilo vzorčenje pitne vode na vodovodu B., kjer sta oba izvida pokazala skladnost pitne vode. Dne 30. 3. 2017 je bil opravljen še en inšpekcijski nadzor. Ugotovljeno je bilo, da tožnik živalim poklada seno, travno silažo ter star kruh. Seno je bilo na otip trdo, olesenelo, brez drobnih listnatih delov in je imelo vonj po plesni. Travna silaža je bila podobna, v njej je bilo tudi veliko število rastlin strupene čmerike, kar je bilo ugotovljeno na pregledu dne 23. 3. 2017. V PVC vrečah je bil tudi star kruh, ki ga tožnik daje živalim, ki je bil plesniv. Tožnik živalim ne poklada močnih krmil in drugih dodatkov, higiensko stanje je bilo slabo, na tleh pod kravami večja količina gnoja, hlev neustrezno osvetljen, ker nima dovolj oken za prehod naravne svetlobe, tista, ki so, pa so povsem zamazana, umetne razsvetljave pa ni. Iz ocene količine proizvedenega gnoja prvostopenjski organ zaključuje, da so bile živali ves čas pomanjkljivo krmljene. Prav tako je bilo ugotovljeno parjenje živali v sorodstvu.

3V nadaljevanju obrazložitve odločbe prvostopenjski organ zelo podrobno opisuje stanje vsake posamezne živali. Ugotavlja, da je tožniku doslej poginilo že pet živali, ena krava pa je zvrgla. Pri raztelešenju dveh živali je bila potrjena močna shujšanost in zahiranost. Na podlagi ugotovljenega slabega rejnega stanja, shujšanosti in zahiranosti živali ter ponavljajočih kršitev Zakona o zaščiti živali se je v skladu s 43. členom Zakona o zaščiti živali izrekel ukrep odvzema. Po poteku karence bodo živali prodane, od kupnine pa se bodo pokrili stroški postopka, morebitna razlika pa se bo izplačala tožniku. Prvostopenjski organ je izrekel ustno odločbo, ker je šlo za izjemno nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje živali.

4Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

5Tožnik v tožbi navaja, da je v dopolnitvi pritožbe navedel, da je lastnik posestva njegov oče, ki je sicer pokojni, vendar pa zapuščinski postopek po njem še ni končan in zaradi tega ni pasivno legitimiran v tem postopku. Drugostopenjski organ se do teh pritožbenih navedb ni opredelil. Razen tega ne izhajajo razlogi, zakaj je bilo potrebno izdati ustno odločbo, saj morajo biti za takšno ravnanje izkazane izredno hude razmere. Poleg tega prvostopenjski organ ni upošteval nobenih dokaznih predlogov tožnika in mu ni dal možnosti, da se o tem izjasni. Tožnik je zatrjeval, da se seno shranjuje na dveh različnih lokacijah in ga ima za krmo shranjenega posebej, prvostopenjski organ pa ni opravil ustreznih poizvedb in tega ni preveril. Ne drži, da bi krave krmil s plesnivim kruhom, saj prvostopenjski organ ni pregledal vseh zalog kruha. Med kruhom se je znašlo tudi pecivo, ki je bilo posuto s sladkorjem v prahu in je zato inšpektor smatral, da je kruh plesniv. Plesniv kruh je tožnik vedno zavrgel. Do teh navedb tožnika se inšpekcijski organ ni opredelil. Ne drži, da bi za krmo porabil zgolj 16 bal sena, saj je za krmo uporabil še cel skedenj sena in prvostopenjski organ se do tega ni opredelil. Prav tako je tožnik povedal, da je hlev čistil dvakrat na dan, inšpekcijski postopek se je vodil pa neposredno takrat, ko še ni uspel počistiti hleva. Glede osvetlitve tožnik navaja, da še čaka električarja. Inšpekcijski organ se tudi ni ustrezno prepričal glede pitne vode. Glede nagnetenosti pa prvostopenjski organ ne poda nobenega standarda. Prvostopenjski organ ni upošteval dejstva, da so živali že dlje časa bolehale za diarejo. Na podlagi dnevnika veterinarskih posegov je mogoče razbrati, da je tožnik vseskozi skrbel za živino in mu ni moč očitati neskrbnega ravnanja pri vzreji živali. Tožnik predlaga, naj sodišče ustno in kasneje v isti zadevi pisno izdano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da rejno stanje živali jasno izkazuje, da tožnik ni zagotavljal živalim razmer oziroma pogojev, ki jih kot obvezno opredeljuje 7. člen Zakona o zaščiti živali. Pri tem naklep niti ni relevanten, saj je tako stanje živali nedopustno, pa četudi bi morda nastalo ob siceršnjih prizadevanjih za ustrezno oskrbo živali in dobrih namenih tožeče stranke, ki pa jih iz objektivnih razlogov očitno ni uspela izpolniti. Treba je tudi upoštevati, da gre za dalj časa trajajoče kršitve, saj sta bili že pred tem izdani dve inšpekcijski odločbi. Šlo je tudi za izjemno nujen primer. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

7Tožnik v pripravljalni vlogi izpostavlja, da je na njegovem območju voda neustrezna, kar izhaja tudi iz priloženega obvestila.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Zakon o zaščiti živali v 7. členu natančno določa, kaj vse mora skrbnik živali zagotoviti, med drugim tudi bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam, svobodo gibanja, dovolj prostora, svetlobo, toploto, vlažnost, zračenje in podobno. V skladu z 3. alinejo 43. člena citiranega zakona ima pristojni inšpektor pravico in dolžnost začasno ali trajno odvzeti žival, če je potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb tega zakona. V inšpekcijskem postopku je bilo za vsako žival konkretno ugotovljeno, v kakšnem stanju se nahaja, kar pomeni, da ravnanje ni bilo v skladu z določilom 7. člena Zakona o zaščiti živali, sicer živali ne bi bile v tako slabem stanju. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo.

10Sodišče se ne strinja s trditvami, da tožnik ni pasivno legitimiran, da bi bil stranka upravnega postopka iz razloga, ker naj bi bil lastnik posestva pokojni oče, zapuščinski postopek pa še ni končan. Za ta postopek je to nerelevantno, saj 7. člen Zakona o zaščiti živali zavezuje k dolžnostim skrbnega ravnanja skrbnika živali, ki pa ni nujno lastnik. Skladno s 22. točko 5. člena citiranega zakona je namreč skrbnik živali pravna ali fizična oseba, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi. Ker to ni relevantno, zato tudi ne more vplivati na pravilnost odločitve tožbeni očitek, da se drugostopenjski organ do te pritožbene navedbe ni opredelil.

11Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da ni bilo razlogov za izdajo ustne odločbe. Zakon o veterinarskih merilih skladnosti namreč v četrtem odstavku 92. člena določa, da sme v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v 8 dneh pa tudi pisno odločbo. Tudi 211. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da se izreče ustna odločba, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, za te ukrepe pa se v skladu z drugim odstavkom 144. člena ZUP šteje, da so podani takrat, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. V konkretnem primeru je bilo ogroženo življenje oziroma zdravje večjega števila govedi (premoženje večje vrednosti), saj je bilo z inšpekcijskim nadzorom neposredno na kraju samem ugotovljeno, v kakšnem stanju se je nahajala vsaka posamezna žival.

12V zvezi s tožbenimi navedbami, češ da se inšpekcijski organ ni opredelil do tožnikovih navedb, da se seno za krmo shranjuje posebej, da kruh ni bil plesniv, da je tožnik oskrboval živali z ustrezno količino krme, da je bil hlev očiščen dvakrat dnevno in da je tožnik imel že nabavljen material za ustrezno osvetlitev hlevskih prostorov, pa sodišče pojasnjuje, da je bilo z inšpekcijskim pregledom na kraju samem dne 30. 3. 2017 ugotovljeno za vsako žival posebej, v kakšnem stanju se nahaja, pri čemer je iz opisa posamezne živali razvidno, da je za večino od njih bilo ugotovljeno, da ne dosegajo ustrezne telesne teže, da so slabo razvite in da imajo malo maščobnega tkiva, da so shujšane in podobno. Četudi bi se izhajalo iz stališča, da se je tožnik za živali trudil, kolikor on meni, da je bilo to ustrezno in potrebno, pa stanje živali, kakršno je bilo ugotovljeno ob samem ogledu, kaže, da za njih ni bilo ustrezno poskrbljeno, saj če bi bilo, potem ne bi bile v takem stanju, kot je to ugotovil inšpektor. Pri tem je tudi potrebno upoštevati, da je bilo že v predhodnih nadzorih inšpektorja ugotovljeno, da se z živalmi ni ustrezno ravnalo in da je že pred tem nekaj živali poginilo.

13Tudi če bi se izhajalo iz stališča, da voda ni bila ustrezna, kot zatrjuje tožnik, to prav tako pomeni, da niso ustvarjene razmere, da bi lahko živali bile ustrezno preskrbljene. Ne glede na navedeno, pa iz mnenja zdravstvene inšpekcije izhaja, da voda ni bila oporečna. Naknadnih listin v zvezi z vodo (na primer obvestilo Infrastrukture C. d.o.o. z dne 29. 8. 2017) pa ni mogoče upoštevati, kolikor so ta dokazila datirana po izdaji prvostopenjske odločbe, saj se skladno z 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta.

14Enako kot za prej navedene tožbene navedbe tudi za navedbe o tem, da živali niso bile nagnetene, velja, da je v tej zadevi ključno dejstvo to, da so bile živali v zelo slabem stanju, kar očitno kaže na neustrezno ravnanje.

15V zvezi s tožbeno navedbo, da se ni upoštevalo dejstvo, da so živali pred kritičnim dnem bolehale za diarejo, pa sodišče meni, da zgolj zaradi tega živali ne bi bile v tako slabem stanju, pri čemer je treba upoštevati, da je bilo že v predhodnih inšpekcijskih pregledih ugotovljeno, da ravnanje z živalmi ni bilo ustrezno.

16Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba ni utemeljena in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za zaslišanje strank in tožnikovega brata, saj teh dokazov ni predlagal v upravnem postopku, zaradi česar skladno z 52. členom ZUS-1 teh dokazov ne more navajati niti v upravnem sporu, saj ni navedel razlogov, zakaj izvedbe teh dokazov ni predlagal že v upravnem postopku na prvi ali drugi stopnji in je tako v skladu z 52. členom ZUS-1 prekludiran. Ker torej tožnik predlaga zgolj tista dejstva in tiste dokaze, ki jih sodišče skladno z ZUS-1 ne more upoštevati, ima na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče izrecno pooblastilo, da sme v takem primeru odločiti tudi na nejavni seji brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

17Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.